V odsotnosti Nobelove nagrade za književnost leta 2018, in po mnenju nekaterih kritikov prav zaradi tega, je lani komisija nagrade Booker nagradila dve izvirni romaneskni deli v angleščini: roman Testamenti kanadske avtorice Margaret Atwood, in roman Girl, Woman, Other britanske avtorice Bernardine Evaristo. Slednja je s podelitvijo nagrade postala prva temnopolta ženska in prva temnopolta Britanka, ki ji je bila nagrada podeljena. Kot že naslov napoveduje, je osrednja nit romana popisovanje avtentičnih izkušenj, kako vse je mogoče biti ženska. Teza romana je torej, da enovite izkušnje pravzaprav ni in je zato ni smiselno iskati, rešitev pa je v združevanju in poslušanju čim večjega števila glasov.
Najprej je to vidno v dvanajstih pripovednih linijah ženskih protagonistk, ki se bolj ali manj poznajo med seboj ali pa so v sorodu. Način, kako so pripovedne linije naložene druga na drugo, v prvi vrsti daje vtis idiličnosti, četudi se dotikajo tematik, ki so neprijetne zaradi družbenih in drugih stigm, ki se jih dotikajo: odraščanje, oddaja otroka v posvojitev, menjava spola, spolnost v zrelem obdobju življenja itd. Roman Evaristo očrtuje misel iz eseja Bad Feminist avtorice Roxanne Gray, ki trdi, da družbenega privilegija ne sestavlja samo rasna komponenta. Iz te trditve izvira tudi opolnomočenje posameznih likov, saj se ti na različne načine upirajo definiciji in predvsem normam svojega družbenega razreda. Rasna komponenta je nove vrste atribut: glede na lastne sposobnosti jo liki lahko obrnejo v svojo korist. Kot pokaže Evaristo, je avtentičnost ženske izkušnje prav v tej iznajdljivosti, ki je podobna podjetnosti pri igrah s kartami, a prav to pomeni, da se je (vedno) treba nečemu odpovedati za višji cilj, ki je v primeru ženske izkušnje opolnomočenje vsake posameznice. Prispodoba igre s kartami za proces emancipacije je pravzaprav zelo primerna . Eden izmed likov, bankirka Carol, se bolj kot s svojo rasno komponento sooča z vprašanjem, ali imeti družino ali ne , s pomenom doma in hkrati svoje matične družine (matere Bummi, ki je »samo« čistilka in po vseh letih življenja v Veliki Britaniji še ni osvojila angleščine).
Pomemben doprinos romana pri artikulaciji sodobnejših problemov je predvsem razdelava kompleksa manjvrednosti, ki se znotraj ženske pisave sicer pojavlja pogosto (izpostavljen je na primer že v romanu Jane Eyre), pri Evaristo pa je deležen poglobljene obravnave. Premiera znotraj uveljavljenega gledališkega establišmenta lik Amme, igralke, režiserke in avtorice, na eni strani navdaja s ponosom, ker ji je končno uspelo, saj uprizoritev na tem nivoju pomeni izboljšanje finančnega, socialnega in družbenega položaja, obenem pa je prav zato tudi deležna kritik, češ, kdo pravi, da je šele uprizoritev znotraj institucionaliziranih krogov znak uspeha, saj pomeni predvsem to, »da si se prodal« (ang. sell-out). Prodanost je pravzaprav posledica manjvrednostnega kompleksa, s tem da je vsaj v pričujočem romanu zelo jasno vpeta v delovanje posameznega družbenega razreda, ki se pri liku Amme dodatno razširi v problematiko spola. Prej omenjeni družbeni razred je predvsem skupnost umetnikov, ustvarjalcev z roba družbe, ki se z vsakim projektom na novo prebijajo do drobtinic z mize institucionaliziranih oblik ustvarjanja in umetnosti in so tako nenehno v prekarnem položaju.
Pomembno je govoriti o kritiki, ki jo Amma doživlja, ko se kot temnopolta oseba prebije v nacionalno gledališče: »prodala si se«. Sprva tudi sama zgodba napeljuje na »prodanost« literarnega lika, toda postopoma se razkrije Ammina preteklost od življenja in životarjenja v skvotu do ustanovitve prvega gledališča temnopoltih žensk v Londonu (očitnejša avtobiografska navezava Evaristo ), ki je relativno hitro propadlo, kasneje prekarnost in življenja od projekta do projekta. Je v luči vsega tega res mogoče govoriti o prodanosti? Pa tudi sicer, je to, da zna posameznik podjetno unovčiti karte, ki jih ima v svoji življenjski situaciji, res prodanost? Roman prek enega izmed kasnejših likov, najstniške mamice LaTishe pokaže, da pravzaprav nimamo opravka z igranjem svojih možnosti, a hkrati tudi ne s tipičnimi (stereotipnimi) usodami predstavnikov določene skupnosti. Razlog, zakaj vendarle vse to deluje tako poznano in domače, je najverjetneje to, da se je Evaristo za razliko od predhodnih in tudi sodobnih poskusov artikulacije manjvrednostnega kompleksa osredotočila na sam govor o njem in predvsem na posledice tega kompleksa. Poleg prej omenjenih pripovednih linij bankirke Carol in režiserke Amme se v tovrsten poskus artikulacije vpenja tudi pripovedna linija njene hčere, Yaz, ki travme podoživlja znotraj akademskega sveta, ko ugotovi, da njena sošolka Nenet spretno uporablja svoj privilegij in denar za vzpenjanje po lestvici: izvajalce izpitov in pisce seminarskih nalog si lahko dobesedno kupi.
Slednji so še vedno, vsaj kot predstavi Evaristo, posledica tega, da ženska izstopa iz vloge viktorijanskega dekoruma. Izstop pa v pričujočem primeru ne pomeni odklona ali odpovedi tej vlogi, ampak predvsem njeno prevpraševanje, ki je izpovedano v (pretirano) pozitivnem tonu. S tem se roman upira politični interpretaciji, ki bi ga najverjetneje uvrstila med radikalne feministične romane 21. stoletja, a se hkrati prav zaradi tega vse pripovedne linije zaključijo v neke vrste slepi ulici, ko se zaradi tona pripovedi vzpostavlja občutek pretiranega optimizma in srečnega konca, hkrati pa razmislek ob prebranem pušča ravno nasprotni vtis, saj pripovedne linije trčijo ob jasno nedelujoče institucionalne vzvode. Nedelujoče niti niso toliko zato, ker so posledica kolonialnega sistema Velike Britanije, ampak zato, ker jih je enostavneje zaobiti kot spreminjati: to je predstavljeno prek likov učiteljic Penelope in Shirley, ki sta postavljeni v osnovno šolo za »slabše« učence, ki niso slabši po intelektualnih sposobnostih, ampak so predvsem deprivilegirani in prisiljeni odrasti prej, kot bi sicer. Problem namreč ni v tem, da si ne bi želeli višje izobrazbe od osnovnošolske ali srednješolske (LaTisha nazadnje v sklopu poklicnega usposabljanja obiskuje večerno šolo), ampak to, da je višje in dlje trajajoče izobraževanje vse manj dostopno tistim iz nižjega družbenega razreda. Prav to je dejanski problem, vendar ga Evaristo ne artikulira, ampak se umakne v drugo pripovedno linijo in začne od začetka.
Namesto artikulacije ostre politične osti se Girl, Woman, Other približa romanom o intimi ženske izkušnje, pri čemer so bolj kot veselje ali radost življenja v ospredju žalost, osamljenost in odtujenost (od telesa, lastne notranjosti, družine, tradicije …). Roman Evaristo je v tem pogledu dosti bolj podoben neapeljskemu ciklu Elene Ferrante, seveda z upoštevanjem, da nam Ferrante ponudi zlasti zgodovinski izsek iz italijanske zgodovine, medtem ko je čas v romanu Evaristo sedanjost Velike Britanije. Pri tem ni nekaj samoumevnega niti podoba metropole Londona, ki se je v imagološkem slovarju uveljavil kot kraj stikanja in srečevanja, a tudi soočanja različnih individualnih pristopov, usod in preteklosti. Slednje je tudi ena izmed podstati nedavno izdane serije I May Destroy You (rež. Michaela Coel, HBO, 2020), ki je tematsko in motivno izredno podobna romanu Evaristo, zlasti v opisovanju odraščanja in dozorevanja, ter pristopu k osebnim travmatičnim izkušnjam.
Poseben del popisa intimne ženske izkušnje Evaristo namenja tematiki in podobi (ženskega) telesa. Ženska izkušnja in telo tipično predstavljata dve trditvi, ki sta pogosto (zlasti v trivialni literaturi) v protislovju. Najprej se osredotočimo na telo. De Beauvoir v svojem osrednjem delu Drugi spol piše o tem, kako so deklice že v zgodnjem otroštvu soočene s primanjkljajem, ki ga v toku odraščanja vseskozi skušajo nadoknaditi s prevzemanjem skrbstvenih vlog. Evaristo to tezo sprva priredi, nato pa prikaže, da skrbstvena plat vendarle ni ali pa vsaj ni več poglavitna: najprej prek zgledov v že prej omenjenih ženskih izpovedih, nato pa (in podobno prvemu) prek avtorefleksije pogleda na lastno telo. Domala vsi ženski liki vsaj v delu pripovednih linij razmišljajo o svojem izgledu in podobi, pri čemer vedno prihaja do ugotovitve, da je telo pravzaprav lupina, skozi katero ni mogoče odražati svoje notranjosti. Slednje v akademskih krogih ne bi igralo pomembne vloge ali pa bi bilo deležno kritik (in jih je nemara tudi bilo), ker naj bi šlo za površinski pogled, ki je na ravni rumenih medijev, a prevpraševanje tematike v nagrajenem romanu zbuja pozornost. Še toliko bolj, ker je bila nagrada Booker hkrati podeljena romanu Testamenti kanadske pisateljice Margaret Atwood, nadaljevanju medijsko izredno odmevnega romana Deklina zgodba o utopični republiki Gilead, ki temelji na podreditvi in dominaciji nad ženskami. Oboje pa se začne prav pri telesu – od plodnih žensk se namreč zahteva, da bodo s svojimi telesi jajčna lupina za razvoj otrok. Intelektualno delo, ki ni kvačkanje prtičkov, je prepovedano. Na mestih, kjer so torej ženski liki Atwood zreducirani na svoje telo, jih Evaristo osvobaja ali pa vsaj kaže na možnost osvobajanja. Osvobajanja Evaristo ne poveže samo z nezadovoljstvom nad stanjem nekih trenutnih razmer, ampak predvsem z nezadovoljenostjo in potlačitvijo spolnih potreb.
Pravzaprav je med obema pojmoma neka nenavadna dihotomija, če je nezadovoljstvo vsaj do neke mere v domeni posameznika, ki se z njim pač sooči, je nezadovoljenost veliko bolj primarna in neodvisna od posameznikovih siceršnjih občutij. Zdi se, da liki Evaristo dosežejo osvoboditev prav takrat, ko si priznajo, da jih partner (ali partnerka) ne samo čustveno zanemarja, ampak jih tudi spolno ne zadovolji. In predvsem slednje se kaže kot tisti ključni faktor, ki like v romanu osvobodi – če do tega spoznanja sploh pridejo. Zasidranost romana Girl, Woman, Other v sedanjosti je prav v tem, da se trudi prikazati vse scenarije, tudi tistega najbolj običajnega, ki ga predstavlja pripovedna linija nezadovolj(e)ne osnovnošolske učiteljice Penelope, ki se ne zna soočiti s svojimi travmami in željami, zaradi česar ni sposobna dovršiti procesa opolnomočenja.
Branje katerega koli literarnega dela pomeni sprejemanje njegove idejne podstati. V primeru Evaristo je ta idealizirana, mestoma celo preveč idealizirana. Ob očitnem prizadevanju za predstavitev vseh potencialnih scenarijev sodobne ženske izkušnje se vendar ni moč izogniti pomisleku, da več pripovednih linij, likov ali perspektiv ne pomeni nujno celovitosti. Prizadevanje namreč ni šlo zgolj v smeri predstavitve, ampak pravzaprav že na raven tendencioznosti romana, kar pa je pravzaprav prva točka, na kateri se lahko celoten tekst postavi pod vprašaj ali pa se ga celo povsem demantira. To, da je človeštvo po spletu misterioznih sil usode povezano in zato živi v simbiozi, tudi če na prvi pogled ne izgleda tako, je seveda stara ideja, ki pa leta 2020 trči ob družbeno stvarnost, ki potrjuje vse prej kot povezanost. Tovrstni romani zato predstavljajo čisti eskapizem, obenem pa Testamenti (s svojim predhodnikom, romanom Deklina zgodba) deluje kot resničnost. Po postmodernem razkroju vrednot in idealov to sicer ne preseneča, zato je vloga kritike vse bolj razkrinkavanje krhkosti vrednot, ki jih določena (literarna) skupnost vzpostavlja.