V tridesetih letih samostojne Slovenije je bilo na njenem ozemlju zgrajenih skoraj toliko površin kot v vsem času pred tem. Slovenija ni v tem nič posebnega, gre za globalni trend. To dejstvo bi na prvi pogled lahko razumeli kot velik napredek človeštva. Tehnologije so se tako razvile, da je mogoče zgraditi vse, kar si zamislimo. Po drugi strani pa je hiperprodukcija vir globalnih problemov, od ogrožanja naravnih virov do vse večjih ekonomskih razlik, ki bi lahko porušila krhka družbena ravnovesja.
Velik del pozidanih površin v zadnjih trideset letih predstavlja eden največjih infrastrukturnih projektov: avtocestni križ. Graditi so ga začeli že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1972 so med Vrhniko in Postojno odprli prvih 30 km štiripasovne avtoceste v Jugoslaviji. To je bil tudi začetek gradnje avtocestnega križa v Sloveniji, ki danes obsega 603 km. Avtocestni križ poudarja naravne danosti naše male države: povezovanje vzhoda in zahoda, severa in juga, in je postal osrednje ogrodje sodobne urbanizacije. Z okoli 15 milijoni kvadratnih metrov površin (kar znaša 0,075% celotnega ozemlja Slovenije) je avtocestni križ največja grajena struktura v Sloveniji.
Veliko manj kot v avtoceste se je v tem času vlagalo v razvoj železniške infrastrukture. Velik del te je bil zgrajen še v času stare Avstrije. Rezultat tega je, da je v Sloveniji prevladujoče prevozno sredstvo avto. Registriranih je preko milijon in sto tisoč osebnih vozil. To stanje ni rezultat kakšne dolgoročne odločitve, ampak predvsem posledica njene odsotnosti. Odsotnost dolgoročnih odločitev je povzročila tudi razpršeno gradnjo tako ob avtocestnem križu kot tudi v drugih, bolj odročnih predelih.
Razpršena gradnja
V Sloveniji je okoli 850.000 stanovanjskih enot. Večji del tega, kar 60 %, je v eno- ali dvostanovanjskih stavbah, ki obsegajo skupaj okoli 100 milijonov kvadratnih površin. Individualna gradnja je v Sloveniji najbolj razširjena tipologija in odraža dve značilnosti prostorskega urejanja. Prvič, imamo slabo razvite mehanizme skupnostnega urejanja prostora oz. urbanizma, in drugič, imamo zelo močno samoiniciativnost. Tisto, česar politika ne uspe ustrezno rešiti od zgoraj navzdol, rešujejo posamezniki sami.
Razpršena gradnja ima svoje začetke nekje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ljudje so v tistih časih svoje prihranke vlagali v individualne gradnje, ki so bile veliko bolj stabilne kot takratna valuta. Razvila se je kultura samograditeljstva. Obstajalo je nekaj tipskih načrtov, ki so bili vsakomur dostopni, in zakonodaja je nekako dopuščala takšen način gradnje. Nastala je tipična slovenska hiša, ki je hkrati prevelika, saj so graditelji običajno predvidevali, da bodo tudi njihovi potomci nekoč naselili del hiše (kar se je v praksi redko uresničilo), in hkrati premajhna, da bi jo lahko uporabljali kot večstanovanjski objekt.
Tipski projekti, ki so jih v samograditeljski iniciativi gradili po celotni Sloveniji, so začetki razpršene gradnje. Pogosto so bile te hiše zgrajene nelegalno in kasneje legalizirane ter priključene na javno infrastrukturo. Tako je skozi desetletja nastala široko razvejana infrastrukturna mreža: vodovod, kanalizacija, telefon, elektrika in ne nazadnje ceste.
Podeželje se je razvijalo bolj intenzivno kot mesta. A tudi to ni rezultat kakšne premišljene odločitve, ampak bolj pomanjkljivega načrtovanja mest oz. urbanizma. V času Jugoslavije je urbanizem postal del ideologije. Z urbanističnim načrtovanjem je takrat novi komunistični sistem hotel zahodnemu kapitalizmu prezentirati svojo napredno naravnanost. Tako je modernizem, ki se je sicer začel razvijati na zahodu v medvojnem obdobju, dobil v povojnem času v vzhodnem bloku povsem nov pomen. Predstavljal je prelom s tradicijo in temelj novi družbi. Politična ideja je bila utopična, kot se je kasneje izkazalo, a je obrodila marsikatero dobro urbanistično zasnovo. Zgrajenega pa je bilo tudi marsikaj, kar danes doživljamo kot brezosebno, sivo in nehumano. Po nastanku nove demokratične države Slovenije je prav zaradi ideološke predpostavke socialističnega urbanizma prišlo do ponovnega preloma s tradicijo, a tokrat prejšnji urbanizem ni bil nadomeščen z novo »ideologijo« temveč s svobodnim trgom. Vsakršna urbanistična regulacija je postala nezaželena ali pa celo del prostega trga. V praksi je pomanjkanje strokovnih podlag in dolgoročnih vizij zamenjala logika stihijske razpršene gradnje ter koruptivnega prepletanja politične moči in ekonomskih interesov. Rezultat so sodobna generična mesta, skupek nakupovalnih centrov in vila blokov.
Leta 2017 smo pri reviji Outsider izvedli anketo o stanovanjskih potrebah prebivalstva. Na naše presenečenje je več kot 60 % vprašanih odgovorilo, da bi raje živeli v mestu kot na obrobju ali na podeželju, vendar pa tega ne morejo uresničiti zaradi pomanjkanja dostopnih stanovanj v urbanih območjih. Pomanjkanje dostopnih stanovanj je ena od posledic slabega urbanizma, ki sili posameznike k temu, da svoje stanovanjske potrebe rešujejo izven mest. Odsotnost urbanega planiranja pa spodbuja razpršeno gradnjo.
A problem je še bolj kompleksen. Velik del populacije, ki si je rešila bivalne potrebe na podeželju, dela v mestih, zato dnevno migrirajo z obrobij v mestna središča in nazaj. Za migracije je najbolj učinkovit osebni promet, saj javni ne more pokrivati tako široko razpršene mreže, zato javni promet pri nas ne more biti konkurenčen osebnemu. Prometni zastoji so le ena od posledic. Druga, še bolj zaskrbljujoča, so izpusti toplogrednih plinov, ki ob tem nastajajo. S pomočjo razpršene gradnje smo postali energetsko potratna družba. Če hišo lahko toplotno izoliramo in s tem zmanjšamo njen vpliv na okolje, pa njene lokacije ne moremo spremeniti in ne moremo zmanjšati energije, ki je potrebna za dnevne migracije in mobilnost.
Urejanje prostora je bilo v zadnjih tridesetih letih prepuščeno svobodnemu trgu. Nenehno spreminjanje zakonov in zamude pri prostorskih aktih so omogočali najrazličnejše manipulacije, ki so pogosto dolgoročno obremenile okolje z razpršeno in stihijsko gradnjo. Izziv za trajnostno oblikovanje prostora prihodnosti je najti pravo razmerje med urbanistično regulacijo in spodbujanjem zdrave samoiniciative. Tako bo urbanizem postal orodje, s katerim lahko gradimo odgovoren odnos do prostora.
Zakonodaja
Gradbena zakonodaja je temeljni instrument, ki določa načine poseganja v prostor. Če zelo poenostavim, postopek gradnje poteka tako, da občine pripravijo svoje prostorske akte, ki so osnova za vsak poseg v prostor. Prostorski akti so tudi osnova arhitektu, da v okviru njihovih določil pripravi projekt, ki bo v danih okvirih odgovarjal željam naročnika. Referent na upravni enoti pregleda projekt in če ta ustreza zakonom in aktom, izda gradbeno dovoljenje. Arhitekt med pripravo projektne dokumentacije vključi druge inženirske stroke, ki skrbijo, da je objekt statično stabilen, da ima ustrezne električne napeljave, pravilno dimenzioniran sistem ogrevanja in vodovod. Ko je vse usklajeno in pripravljeno, se lahko gradnja prične.
Prvi problem v praksi je v tem, da večina občin, ki bi morale svoje prostorske akte pripraviti do leta 2008, tega takrat ni uspela narediti. Še do danes nimajo vse občine, ki jih je v Sloveniji 211, sprejetih ustreznih prostorskih planov. Drugi problem je, da so prostorski plani pogosto zelo togi in dejansko določajo dimenzije in oblike objektov, namesto da bi regulirali le urbanistične faktorje, kot je gostota zazidave, in zagotavljali ustrezno osvetljenost sosednjih parcel, dostopnosti in glavne zazidalne linije. Prostorski plani so pogosto pisani dvoumno in določila je mogoče interpretirati na več načinov. Ko so zapisani, so pogosto že zastareli. Naslednji problem prostorskih aktov je, da želijo predvideti vse mogoče in nemogoče scenarije vnaprej. S tem naj bi zagotavljali enakost za vse, kar pa je v praksi pogosto omejujoče, saj je vsaka lokacija specifična. Dodatni problem predstavlja dejstvo, da v postopku ni prisotne strokovne presoje, ampak je le birokratska. Ta se mora držati zapisanih besed, četudi so te nesmiselne ali dvoumne.
Negativna posledica predimenzionirane zakonodaje je to, da so arhitekti pogosto primorani več svoje kreativne energije vložiti v način, kako bi nek projekt uspešno spravili skozi birokratski proces, kot pa v strokovno arhitekturno delo. Tudi upravni postopki so zato dolgotrajni, pogosto je rezultat nepredvidljiv in rešitve so slabi kompromisi.
V Sloveniji se gradbena zakonodaja pogosto spreminja. Trenutno se arhitekturna stroka (ponovno) bori za svoje zakonske pravice. V sprejemanju je namreč nov gradbeni zakon, ki v veliki meri določa delovanje različnih strok in odnose med njimi. Nazadnje je bil zakon spremenjen pred nekaj manj kot štirimi leti in tudi tisti prej ni bil starejši od nekaj let.
Prejšnja sprememba zakona je prinesla nekaj izboljšav za arhitekte. Ena od teh je nedvomno ta, da lahko projekt za gradbeno dovoljenje (kjer prevladuje arhitektura) vodi le arhitekt. Pred tem so namreč gradbena dovoljenja pridobivali tudi gradbeni inženirji. Arhitektom se je takšna ureditev zdela nerazumljiva, saj arhitekturni poklic zajema znanja, ki jih gradbena stroka ne zajema ,in obratno. Nov predlog zakona predvideva ponovno deregulacijo arhitekturnega poklica. S tem ustvarja spor med arhitekti in drugimi inženirji, ki so nujni za gradnjo katerega koli objekta. Ta spor postaja vse bolj političen, kar nikakor ni v korist kakovosti grajenega prostora.
Manj restrikcij in več osebne odgovornosti bi na področju gradbene zakonodaje spodbudilo gradnjo bolj kvalitetnega prostora in arhitekture.
Zlata leta
Če smo do sedaj govorili predvsem o problemih in težavah, ki spremljajo oblikovanje grajenega prostora, pa je nujno spregovoriti tudi o uspehih in dosežkih, ki smo jih v teh treh desetletjih zgradili.
V času Jugoslavije je veliko slovenskih arhitektov gradilo po celotnem področju Jugoslavije. To je bil dovolj velik teritorij, v katerem so si takratni arhitekturni zvezdniki ustvarjali ugled. Modernizem (in njegovi podslogi: kontekstualizem, brutalizem, konstruktivizem, dekonstruktivizem …) se je začel prevešati v postmodernizem ravno v času velikih geopolitičnih sprememb: konec hladne vojne, padec Berlinskega zidu, pričetek globalizacije, bratomorna vojna na Balkanu in razpad Jugoslavije … S tem so se popolnoma spremenili pogoji dela v arhitekturi. Teritorij slovenskih arhitektov se je na vzhodni strani drastično zmanjšal, na zahodu pa se je odprl. S tem je prišlo v devetdesetih tudi do menjave generacij. Nastali so mladi tandemi in biroji, ki jih lahko razumemo kot začetek nove slovenske arhitekture. Mnogi med njimi so se izobraževali na londonskem AA ali nizozemskem inštitutu Berlage. S svojimi deli niso le prevetrili domače scene, ampak so se pričeli uveljavljati tudi v širšem prostoru EU.
Najvidnejši predstavniki tega obdobja so se formirali z odmevno razstavo 6ix Pack (2005), s katero si je šesterica takrat relativno svežih birojev našla mesto na globalnem zemljevidu arhitekture (Sadar + Vuga, Bevk Perović, Dekleva Gregorič, Elastik, Ofis, Maechtig Vrhunc). Danes gre za uveljavljena imena v domači in mednarodni arhitekturi. Njihovi ustanovitelji so vpeti v pedagoške procese po vsem svetu in vplivajo na nove generacije slovenskih arhitektov. Globalna izmenjava znotraj arhitekturnega poklica je v arhitekturi nekaj povsem normalnega. Veliko mladih s celega sveta opravlja prakso v slovenskih birojih in še več slovenskih arhitektov si nabira izkušnje izven Slovenije.
Živa energija mlajših generacij kaže na zavedanje o pomenu kakovostnega prostora za kakovostno družbo ter o pomenu ohranjanja kulturne dediščine in naravnih virov. Kot pomembna tema v arhitekturi prihaja vedno bolj v ospredje prenova. Ponovna raba tudi na področju grajenega prostora pomeni način, ki zmanjšuje negativne vplive na okolje.
Naslednjih trideset let
Negativne posledice razvoja človeštva, ki sem jih opisal v uvodu, bodo nedvomno osrednji izziv tudi za arhitekturo in urejanje prostora. Zavedanje, da neskončna rast ni mogoča, je pri prostorskih politikah ključnega pomena. Slovenija je relativno redko naseljena, a gosto pozidana. Urbana središča so po gostoti daleč pod povprečjem evropskih mest. Zato menim, da je največ možnosti za kakovosten trajnostni razvoj v iskanju novih možnosti znotraj obstoječega že pozidanega tkiva. To je tudi pogoj, da lahko varujemo naravne habitate in zelene kmetijske površine. Osnovno orodje, ki nam pri tem lahko pomaga, je participativni urbanizem, za doseganje ciljev pa je nujna dobra in premišljena zakonodaja.