Tako kot si Slovenci izmišljujemo bedne kletvice, si izmišljujemo tudi begunce in probleme, ki jih imamo z njimi. Žalostna resnica pa je, da živimo v tako nezanimivi in neznani državi, da je le malokateri »islamist« sem prišel po lastni volji, glede na trende odseljevanja in vseprisotnega bega možganov pa je Slovenija dejansko država izvora, kar pomeni, da imamo trenutno več skupnega s Sirijo, Afganistanom in Nigerijo, kot pa z Avstrijo, Nemčijo ali Švedsko.
Begunstvo pri nas ni nov pojav. Kljub temu, da so približno trije javni intelektualci napovedovali katastrofo v narodnostno mešanih republikah Jugoslavije v primeru osamosvojitve Slovenije, je nacionalistični sen prevladal nad razumom, po dobrem letu pa so se k nam že začeli zatekati prvi begunci iz Hrvaške. Preden se je solidarnost transformirala v prazen koncept človekovih pravic je navkljub gospodarski krizi in bistveno slabši ekonomski in politični situaciji Slovenija v začetku devetdesetih sprejela med 40.000 in 70.000 beguncev, seveda ne brez ksenofobije, rasizma in drugih samopoveličevalnih fenomenov. A mlada država se je v primerjavi z današnjim odzivom takrat zatekla k neslutenim ukrepom – za otroke so vzpostavili vzporedni sistem begunskih oziroma bosanskih šol, za financiranje humanitarne pomoči pa uvedli celo obvezni solidarnostni prispevek.
Ja, prav ste prebrali, v Sloveniji so uvedli davek na begunce. Petindvajset let nazaj ni bilo nenavadno, če si lasten dom odprl za sorodnike, prijatelje, sosede, ne le za en dan, temveč celo za nekaj let! Izkušnja solidarnosti, medsebojne pomoči in odprtosti je v novi dobi izginila, kot je zbledel spomin na Bilećo, internirance in pregnance druge svetovne vojne, evakuacijo krajev ob Soški fronti, aleksandrinke, izseljevanja v Severno in Južno Ameriko in gastarbajterstvo. Uresničene tisočletne sanje o neomadeževanem narodu pod Triglavom, ki s križem v kotu sobe kljubuje zatiralcem in brani svojo ped zemlje, so se v četrt stoletja tako trdno zasidrale v kolektivno zavest, da imamo danes župana iz Gane, nimamo pa prevajalcev iz arabščine ter farsija za delo v azilnih domovih.
Splošna mobilizacija, ki jo je ob preusmeritvi balkanske begunske poti čez Slovenijo z lastno nesposobnostjo razglasila aktualna vlada, je danes, ko je v državi okoli tristo prosilcev za mednarodno zaščito, sama zase najlepša karikatura kolosalnega debilizma. Bila bi celo smešna, če ne bi ugotovili, kdo od dovčerajšnjih prijateljev je pripravljen prijeti puško in se javiti za graničarja, če ne bi postavili humane panelne ograje, če ne bi vojski podelili policijskih pooblastil in če ne bi bil v parlamentu tudi predlog o povečanju pristojnosti redarjev. Edina dobra novica iz sekcije beli človek se brani je ta, da vojska nima dovolj streliva za bojno posredovanje.
Z izginotjem trum bednikov iz južne meje in televizijskih zaslonov smo se vrnili k vsakodnevnim opravilom, kjer je glavna politična novica nova fotografija predsednika na Instagramu. Po malem nas žalosti, da imajo v Alepu ognjemet že tako zgodaj v decembru, na tristo revežev, ki so obtičali v Sloveniji, pa nas danes mediji le sporadično opominjajo prek srce parajočih zgodb posameznic in posameznikov. Razvoj karakterja begunca v zadnjem letu je morda res največje presenečenje v domači medijski limonadi. Namen tega članka je tako na kratko predstaviti domači azilni režim ter težave, na katere naletijo ljudje, ki so povečini neprostovoljno zapustili domove in se prav tako neprostovoljno znašli v Sloveniji, ter vsaj deloma zapolniti vrzel v razumevanju begunske situacije.
Kot že rečeno, danes je v Sloveniji približno tristo prosilcev za mednarodno zaščito. Številka se zaradi ilegalnih prihodov, kvotnih prihodov iz Italije in Grčije ter stalnih pobegov v Italijo in Avstrijo dnevno spreminja. Število prosilcev je pravzaprav butično in bi, ob predpostavki, da živimo v funkcionalni državi, omogočalo popolnoma individualno obravnavo in pomoč. A žal imamo poleg omejene operativne sposobnosti odločevalcev opravka tudi z izjemno ksenofobnim azilnim sistemom – med letoma 1995 in 2005 je Slovenija podelila le 476 statusov mednarodne zaščite, kar je v povprečju manj kot dva na mesec. Pri nas je pozitivno rešenih le okoli enajst odstotkov vseh prošenj, kar nas postavlja na sam rep evropskih držav.
Rezultat tega je, da pri nas ne obstajajo diaspore ljudi z Bližnjega Vzhoda, Severne Afrike ali drugih delov sveta, od koder so v zadnjem letu prišli naši bodoči sosedi, in da ni praktično nikakršne infrastrukture, niti formalne niti neformalne, prek katere bi se lahko proces integracije, kakor danes nazivamo potujčevanje, sploh začel. Posamezniki so atomizirani, porinjeni pod družbeni rob, dovzetni za vse vrste kriminalnih zlorab. Država jim zagotavlja ležišče in tri obroke dnevno ter mesečno žepnino v višini osemnajst evrov. V domovih potekajo tudi različne družabne in izobraževalne dejavnosti, ki pa so bolj ali manj v domeni prostovoljcev in nevladnih organizacij – moralne kanalizacije našega časa, prek katere hranimo svoj white saviour complex (belo slabo vest). Ljudje v azilnih domovih sicer bivajo različno dolgo – od nekaj mesecev do šest let. Neslavni rekord je po neuradnih informacijah postavil lažje umsko zaostali Bosanec, ki je na Viču izgubil svoja zgodnja dvajseta leta.
Na odločitev o dodelitvi mednarodne zaščite vplivajo različni dejavniki: država oziroma regija izvora, dokazi o preganjanju, koherentnost zgodbe na različnih intervjujih (na katerih ni vedno prevajalcev iz maternega jezika prosilca), ekonomska situacija in drugo. Begunci, ki se v Evropo in Slovenijo zatekajo po pomoč, tega ne vedo, saj jim pred intervjujem zaradi podhranjenosti Pravno-informacijskega centra (PIC) ni ponujena pravna pomoč, kjer bi jih podučili, katere alineje v zakonih in mednarodnih aktih so pomembne za njihovo zgodbo, kaj morajo izpostaviti, da naj ne govorijo o svoji revščini, brezposelnosti in podobno. Skratka, ne le, da so prosilci v azilnem domu obravnavani kot šolarčki, tudi pri intervjujih za pridobitev statusa begunca velja zlato pravilo, da ni pomembno, kaj znaš, pomembno je, da poveš, kar učitelj zahteva od tebe. Vsak od inšpektorjev, torej zaposlenih na Ministrstvu za notranje zadeve, ki so zadolženi za obravnavo prošenj za azil, na mesec v povprečju razreši le eno, ki ima okoli petindvajset strani. Računsko sodišče je ob nedavnem pregledu dela vseeno izdalo mnenje, da so časovni roki v skladu s predpisi.
Če se prosilcu prošnja zavrne, ga čaka deportacija v domovino, a pred tem mu uslužbenci azilnega doma prepovejo izhode, torej mu na podlagi telefonskega klica z ministrstva odvzamejo prostost. Brez kakšnega dokumenta, brez obvestila – brezpravno? Posameznik je do izvršitve deportacije premeščen v Center za tujce pri Postojni, ustanovo zaprtega tipa, kamor zapirajo migrante brez dokumentov, tiste, ki niso zaprosili za azil ali, kot že rečeno, čakajo na deportacijo. Za rešetkami, ob omejenih obiskih in izhodih na ograjeno in videonadzorovano dvorišče.
Pri deportacijah obstaja več praktičnih problemov, ki segajo onkraj jasnega dejstva, da se pri zavračanju mednarodne zaščite ne upošteva ogroženost prosilcev v domovini. Bom zelo konkreten: Kam vrnejo Afganistanca, pripadnika etnične skupine Hazara, ki je bil rojen in je vse življenje kot begunec živel v Iranu, kjer poševnooke pripadnike njegove etnije pogosto zamešajo s potepuškimi psi in kjer životarijo v napol legalni situaciji? V Kabulu nima nikogar in ničesar, rojstni kraj staršev je pod nadzorom Talibanov, v Iranu pa mu na letališču ne bodo ravno pripravili dobrodošlice. Takšni primeri pogosto rezultirajo v večletnem tavanju posameznikov brez dokumentov po Evropi.
Za dodaten absurd poskrbi ljubljanska izpostava Mednarodne organizacije za migracije (IOM), ki zadnje mesece na Brniku sprejema tiste begunce, ki v Slovenijo priletijo po sistemu kvot. Ne z rožami, ampak vsaj s prisrčnimi pozdravi neuniformirancev. Naslednjič ko se prosilci za azil srečajo s predstavniki IOM, jim ti ponujajo brezplačno letalsko karto in denarno vzpodbudo, če se le vrnejo v domovino. Se vam to zdi shizofreno? Evropska azilna politika je dejansko ujeta v zanko – bolje kot bomo poskrbeli za njih, več jih bo prišlo! –, kar v zadnjih dveh letih spodbuja dirko do dna pri zagotavljanju pravic in primerne obravnave beguncev v evropskih državah.
Življenje po statusu
Pridobitev statusa begunca je za prosilce vsekakor čudovit trenutek. Tisti večer problemi ne obstajajo, a se takoj naslednje jutro spet vrnejo. Najprej v obliki iskanja nastanitve, saj morajo v petnajstih dneh po pridobitvi statusa zapustiti azilni dom. Na svobodnem trgu najemniških stanovanj v Ljubljani je največji problem cena, a na srečo so prvo leto upravičeni do mesečne subvencije v višini sto petdeset evrov. Naslednji problem je ksenofobija, redko kdo si namreč želi za sostanovalca ali (pod)najemnika begunca.
Telefonski pogovori pri iskanju nastanitev so precej simptomatični za našo družbo, naj navedem le dva primera: »Aha, begunec! Joj, saj veste, to je Rožna dolina, so takšni sosedi, bodo kaj rekli. Pa še musliman je, to je čisto druga kultura!« »Ne, ni musliman, iranski kristjan je, zaradi vere je preganjan.« »A, kristjan, aha, joj, a pa imate morda kakšno celo družino tako?« Konec pogovora. Pri nekem drugem klicu se je potencialna najemodajalka sredi klica spomnila, da ravnokar spreminja namembnost sobe, jo rabi sama, je ne oddaja več. Hvala!
Če si novopečeni prebivalec Slovenije postelje ne najde v petnajstih dneh, mu država kot alternativo ponuja integracijsko hišo v Mariboru, ki pa je, v nasprotju s svojim imenom, zgolj še ena od institucij segregacije. Podobni problemi se pojavljajo tudi pri odpiranju bančnih računov. Banke lahko svoje komitente izberejo same in za begunce se ravno ne tepejo. Zavrnitve so različne, nekatere brez obrazložitve, druge s pojasnilom, da obstaja utemeljena nevarnost financiranja terorizma. Brez pôroka z državljanstvom so težave tudi pri sklepanju naročniških razmerij za telefon in internet, skratka, redko kje in redko kaj lahko oseba s pridobljenim statusom begunca uredi sama in brez pomoči domorodcev.
Že prej omenjen neobstoj različnih arabskih, turških, iranskih, nigerijskih, afganistanskih in drugih skupnosti predstavlja precejšen problem pri iskanju zaposlitve. Trg dela je namreč prav tako ksenofoben kot zgoraj našteta področja, tako da večini ne preostane drugega kot zatekanje k prekernim, fizično napornim delom, po navadi v težkih razmerah in s precej velikimi možnostmi oškodovanja s strani delodajalca. Obstajajo tudi možnosti v nevladnem sektorju, pri humanitarnih organizacijah ali kje drugje, kjer je modno imeti zaposlenega begunca, seveda begunca tiste vrste, ki nikoli ne bo smel preseči te identitete, saj je tam prav zaradi nje.
Med čakanjem na službo, ki bo posamezniku omogočila približno normalno življenje, so begunci upravičeni tudi do jezikovnih tečajev in šolanja pod enakimi pogoji, kot veljajo za slovenske državljane. Pri tem je problematično predvsem dejstvo, da se je v šolskem sistemu petindvajset let ignoriral obstoj romskih, albanskih in jugoslovanskih otrok, ki so imeli, če sploh, pri pouku bore malo prilagoditev. Njihove čustvene travme zaradi vojn, bežanja, selitev in okolja, v katerem slabo ali ne razumejo jezika, jim onemogočajo razumevanje in aktivno participacijo pri pouku, kar šolski sistem prepogosto prevede v manjšo učno sposobnost in s tem zapečati posameznikovo življenje. Integracijski šolski programi so tako neprimerni za otroke, ki so rojeni tujim družinam v Sloveniji, za begunske otroke pa so razmere, razen na posameznih šolah, še slabše. Čeprav na posvetih o vključevanju otrok priseljencev, ki jih organizira Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, predstavniki šol odkrito govorijo, da delujejo po lastnih delovnih načrtih, ker jih predpisi omejujejo in niso v skladu z novimi dognanji in vsakodnevnimi težavami, ministrstvo v zadnjem letu in pol ni uspelo pripraviti niti ene nove zakonske podlage, ki bi šolam in učiteljskim kolektivom omogočale uspešnejše delo z otroci.
Za pomoč in organizacijo prosilcev za azil ter beguncev smo se organizirali tudi v Tovarni Rog, kjer se je pred pol leta odprl Second home – Drugi dom, ki danes deluje kot dnevni center v samem središču mesta. Zgornji primeri v večji meri izhajajo ravno iz prakse zadnjega leta, ko smo s skupino aktivistov delali predvsem z moškimi, ki živijo v azilnem domu na Kotnikovi. Tisti, ki so nastanjeni na Viču, imajo problem že s prihodom v središče mesta, saj jim žepnina ne zadostuje niti za mesečno vozovnico. V Rogu so si nekateri priskrbeli kolesa, ki pa so v zimskem času manj priročna. Prav tako ostaja precejšen problem delo z ženskami in otroki, ki azilni dom zapustijo le redko, običajno takrat, ko se jim organizira prevoz ter aktivnosti. Delovanje Delovne skupine za azil, ki domuje v Second home, torej v najboljšem primeru doseže slabo tretjino prosilcev.
Dejavnosti, ki jih izvajamo z begunci, so precej raznolike in obsegajo vsakodnevne jezikovne tečaje, filmske in DJ delavnice, pravno pomoč, iskanje stanovanj in služb, delo v skupnosti Tovarne Rog, okrogle mize po šolah in mladinskih centrih po vseh Sloveniji, senzibilizacijo javnosti in brdo drugih zadev. Ter grajenje migrantskega gibanja. A ravno pri zadnjem naletimo na največjo prepreko, saj to počnemo z večinoma izjemno apolitičnimi ljudmi, naveličanimi in razočaranimi nad opredeljevanjem, ki ob brezizhodnosti in zaradi različnih travm zapadajo v resna depresivna stanja, hkrati pa nimamo skupnega jezika za poglobljeno in vsebinsko debato (edina članica kolektiva, ki tekoče obvlada farsi, je odšla na projektno delo – v Berlin). Ob grajenju gibanja pogrešamo praktično in teoretsko pomoč tako imenovane leve scene, ki se trenutno raje kot z migracijami in njihovim umeščanjem v delavsko vprašanje ukvarja s pospeševanjem prihoda konca sveta.
Ob tem je nujno opozoriti na naivno idealizacijo migracij. Verjetno so številni med bralci tega besedila borbeno stali na demonstracijah v Ljubljani, držali napis »Refugees Welcome«, delili takšno ali drugačno pomoč na meji in nesebično delili protirasistične pozive na socialnih omrežjih, ne da bi se zavedali, v kakšno okolje begunci prihajajo in s kakšnimi problemi se bodo srečevali. Akutni aktivizem slabe vesti najlepše ponazarja približno sto dvajset ljudi, ki se je javilo za skrbnike mladoletnih otrok brez spremstva, a jih danes z zelo redkimi izjemami sploh ni več mogoče priklicati na telefon. Gradnja migrantskega gibanja, kot trenutno poteka v Drugem domu v Tovarni Rog, je na žalost osamljen poskus opolnomočenja depolitiziranih posameznikov, iztrganih iz njihovega domačega okolja, prepuščenih miloščini tukajšnjih staroselcev. Trume kreativcev, ki danes na mini jobu v Berlinu rišejo, miksajo in plešejo, ne razumejo, da zavzemajo enako strukturno mesto kot naši gatarbajterski dedki, Vegradovi delavci ali Hasani in Šarafi iz mest in pokrajin, za katere nismo nikoli slišali. V času, ko so množične, bolj ali manj neprostovoljne migracije postale aksiom, bi morala biti največja prioriteta gradnja solidarnostnih mrež, ki pa ne morejo biti več le popoldanski antifa krožki, temveč vzpostavljanje vzporednih demokratičnih ekonomskih struktur, v katerih bo najprej poskrbljeno za dostojno nastanitev in delo, ki bosta omogočala politično delovanje. Anksiozno skakanje evropskega srednjega razreda po raznih izmenjavah in projektih po vsem kontinentu je ravno tako kot organizirani umik inteligence iz Bosne, Iraka ali Sirije sredstvo množične depolitizacije posameznikov in regij. Namesto še vedno nepreseženih gesel »vsi smo ljudje« in »Proletarci vseh dežel …« bi morali v tem skrajnem času razmišljati o povezovanju na osnovi migrantske, neintegrirane identitete vsakega izmed nas.
Ob padcu liberalnih sloganov in gest, ko begunci pošiljajo sporočila, da so lačni, ko povedo, da so jih vrgli iz stanovanja ali sobe, jim pavperizirana aktivistična skupnost ne zmore več pomagati, saj je zaradi lastnega ekonomskega statusa ravno tako neintegrirana v družbo.
Miselni preskok, ki ga moramo narediti, če se želimo opolnomočiti kot migrantska skupnost, je razumevanje integracije kot zadeve socialnega statusa in ne »poznavanja« kulture ali jezika, uvideti moramo, da to ni stvar posameznika, temveč skupnosti. Ta mora kot celota zbrati politično in ekonomsko moč, da reapropriira in predrugači vsiljeno ji identiteto, sicer Seku Conde in Peter Bossman povprečnem črncu v Sloveniji pomenita približno toliko kot Barack Obama Trayvonu Martinu.