Krik ljudstva je zgodba pariške komune, 72-dnevnega obdobja revolucionarne vladavine proletariata v Parizu, ki jo je nato grobo, silovito in krvavo zatrla reakcionarna oblast. Strip je priredba nagrajenega romana Jeana Vautrina iz 1998, ki ga je Jacques Tardi predelal v podobe in je izhajal v štirih zvezkih med letoma 2001 in 2005. Slovenska izdaja jih združi v dve knjigi, kar je, glede na obseg dela in prelom v zgodbi, ki se zgodi med Tardijevo 2. in 3. knjižico, tudi smiselno. Tardi se je že pred tem posvečal zgodbam o vojnah, nenazadnje je bilo njegovo doslej edino v slovenščino prevedeno delo Vojna v jarkih: 1914-1918, ki se osredotoča na prvo svetovno vojno. Tudi tokrat Tardi prikaže dogajanje »od spodaj«, iz perspektive »malih ljudi«, ki se po svojih najboljših močeh skušajo prebiti skozi nemogoče situacije, pogosto brez prave ideje o tem, kaj se okoli njih dogaja.
S stališča pariške komune je to še posebej primeren in učinkovit pristop, saj komuna ni nastala kot velikopotezen politični projekt, temveč je zrasla, ko so se običajni Parižani uprli vojski, ki je hotela odpeljati topove z Montmartra. Namero so pravilno prepoznali kot prvi korak okupacije mesta, ki je bila rezultat vojaškega poraza Tretje francoske republike proti Prusiji. To je sicer groba poenostavitev kompleksnega političnega ozadja in številnih že dolgo tlečih debat v takratni francoski družbi, a to ni fokus te recenzije, tako kot to tudi ni fokus Krika ljudstva. Strip je povsem osredotočen na osebne zgodbe osrednjih junakov, pri tem pa ozadje dogajanja podaja skozi pogosto nerodne, prisiljene in predolge ekspozicijske monologe, ki so povrh opremljeni še s preštevilnimi opombami pri navajanju mnogih ključnih posameznikov. Komuna je namreč imela politično živo in fluidno organiziranost, v kateri so se posamezniki hitro menjavali, sploh po napadu republikanske vojske na Pariz. Tako so pogovori o politiki vključevali célo paleto komunardskih in republikanskih imen, kar še potencira dobra stara (francoska oziroma splošno ljudska) navada poimenovanja ljudi z vzdevki. Tardijev strip in prevod Suzane Koncut odlično povzameta to vzdušje, ima pa tak pristop seveda negativen vpliv na tempo zgodbe in bralni užitek.
Zaradi načina podajanja zgodovinskega ozadja in okoliščin ter velikanskega števila vpletenih zgodovinskih osebnosti je okviru zgodbe Krika ljudstva občasno težko slediti. Glede na to, da gre za zgodovinske dogodke, ki so mnogim vsaj bežno znani, ni noben kvarnik zgodbe, če se pred branjem stripa nekoliko izobrazimo. Za začetek bo zadoščala časovnica s kratkimi opisi, ki jo najdemo na koncu druge knjige, sicer pa je bilo o pariški komuni prelitega že ogromno črnila. Nenazadnje je nagovor Državljanska vojna v Franciji, ki je izšel mesec dni po uničenju komune, eno bolj znanih del Karla Marxa, najdemo pa ga tudi v novem prevodu, ki je izšel lani pri založbi *cf. v zbirki esejev Pariška komuna 150, kar je lahko dobra odskočna deska za zgodovinsko ozadje.
Zgodba Krika ljudstva je osredotočena na dva osrednja junaka in peščico stranskih. Ključni je maščevalec Horace Grondin, nekdanji notar in zapornik, ki je zdaj inšpektor na lovu za stotnikom Nacionalne garde Tarpagnanom, za katerega je prepričan, da mu je umoril pastorko – zločin zaradi katerega je Grondin več let sedel. Tarpagnan poveljuje četi, ki bi morala odpeljati montmartrske topove, vendar prestopi na stran ljudstva in postane eden bolj zagnanih komunardskih vojakov. Ob tem spremljamo še preiskavo umora, za katerim stoji zločinska tolpa, ki kot geslo uporablja stekleno oko, Tarpagnanovo nesrečno ljubezensko zgodbo s prostitutko Gabriello in pa usodo mladeniča z vzdevkom Žužek, ki se pridruži komunardom, ko ima vrh glave zlorabe s strani starejše generacije ter predstavlja simbol preživetja duha komune. Občasno v kadre vstopijo tudi slavne osebnosti tistega časa, denimo anarhistka Louise Michel, pisatelj in aktivist Jules Vallès ter slikar Gustave Courbet, ki pokomentirajo dogajanje ali predstavijo prelomno točko v razvoju dogodkov.
Vautrinovi in Tardijevi junaki so raznoliki in živi, a pogosto delujejo pretirano stereotipni, celoten zaplet in splet naključij, ki preprečuje nesojeno relativno lagodno razrešitev medsebojnih konfliktov, pa občasno meji na žajfnico. Hkrati se tudi ta del zgodbe preveč zanaša na ekspozicije namesto na sledenje dogajanju, saj smo pogosto priča situacijam, ko se stranski lik vrne k enemu od osrednjih junakov in mu razlaga, kaj je zadnje dni počel. To dogajanje je sicer tudi narisano, saj gre za strip, a je tudi nabito z akcijo in zmoti narativno koherenco. Avtorjeva odločitev za rabo arhetipov je sicer smiselna, saj jih bralec lahko takoj prepozna in postavi v kontekst, ker nas večina le bežno pozna dejanske podrobnosti življenja v Parizu leta 1871. A to pripovedno rezilo reže v obe smeri in posledično so junaki videti plehki, potenciranost njihovih značajev in usod pa stripu doda pogrošen prizvok. Nedvomno pa v razpletu druge knjige med prikazom vsesplošnega masakra ni prostora za trivialnost, tako da strip na koncu doseže želeni učinek. Tardi prej omenjene značilnosti likov tudi poudari skozi njihovo vizualno podobo. Medtem ko so imeli junaki Vojne v jarkih minimalno izstopajoče značajsko izrazne podobe, so ti v Kriku ljudstva skoraj karikirani v svoje družbene vloge (policijski inšpektor, vojak, prostitutka, karnevalski mišičnjak …), kar stopnjuje že omenjene učinke. Po drugi strani pripomore k doseganju boljšega literarnega učinka, ko se niti posameznih zgodb ne razvijejo v skladu s to navidezno šundovsko šablono, temveč v skorajda naturalističnem duhu istoimenskega literarnega sloga, ki se je začel uveljavljati v času same komune.
Zgodba se zaključi s padcem komune in brutalnim obračunom vojske z ljudstvom. Tardi ta razplet riše iz perspektive padlih, ustreljenih, razmesarjenih, zažganih ter izmaličenih in ne ponudi vidika zavojevalcev. Ti so brezimna gmota, ki s puškami, bajoneti in topovi lije prek barikad in nikomur ni pripravljena ponuditi milosti, kar je tudi v skladu s Tardijevimi podobami tega dogajanja, ki so brezkompromisne in s prikazom množice trupel – tudi civilistov, tudi mater z dojenčki – zahtevajo, da je sovražnik povsem nečloveški, drugi. Zanimivo je tudi, na kakšen način dobimo perspektivo likov z druge strani, saj so ti, kot na primer policijski komisar Mespluchet v okvirni zgodbi, povsem odmaknjeni od dogajanja na ulicah, njihov odnos do dogodkov pa je popolnoma ignorantski in skorajda zanikovalski. To je še kako povezano z neizrečenim, a implicitnim naukom zgodbe; Žužek in Lili, mlada stranska junaka, ki preživita pokol, sta na videz simbol nove Francije, novega proletariata, ki prisega na znanje in informiranost, a pravzaprav sta v manjšini; dejanska nova Francija so republikanski vojaki, ki so sejali smrt, in tisti, ki se v duhu Mespleucheta še danes pretvarjajo, da se nekaj tako nečloveškega nikoli ni zgodilo. Da je dvajset tisoč pobitih prebivalcev Pariza nekaj, kar lahko pozabimo.
Pariška komuna ni bila utopija, bila je le poskus družbenega eksperimenta, ki bi ljudstvu podelil konkretne vzvode oblasti, tako politične kot tudi ekonomske. Ta eksperiment so reakcionarne sile grobo zatrle, a v svoji edinstvenosti ostaja ključen zgodovinski nauk, ki si zasluži dodatno preučevanje. Zatorej, preberite Krik ljudstva in nato posezite še po zapisih Louise Michel, po Marxu, Chomskem, Mastnaku in Žižku, kajti teh kratkih 72 dni je navdihnilo mnoge velike ideje.
Uporabili smo strani 129 in 71 iz stripa Krik ljudstva. Založbama se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.