Adam Mickiewicz in Anastasius von Schiwitz

Ko se mi povesi nos

Pred kakšnim tednom sem na Facebooku rutinsko pisal voščila za rojstni dan. Ugotovil sem, da med drugim praznuje moja prijateljica, v Španiji živeča Belorusinja, ki me je zadnja dva meseca zalagala z informacijami o dogajanju tam na vzhodu. V tej zelo napeti drami so bile njene objave najboljši vodnik, saj je večino novic opremila še z informacijami o svojih občutkih ob njih. Žal je v beloruskem poletju in jeseni leta Gospodovega 2020 nihanje razpoloženja pravilo pri vseh. In pet minut po tem, ko sem se razveselil, ker se je moja prijateljica počutila polna upanja, ker se je, recimo, uspešno razvil pohod upokojencev po središču Minska, je že sledilo novo sporočilo in opomba, da se počuti strto, ker so Lukašenkovi silaki začeli na upokojence metati petarde. Zaradi njenega zanesljivega vodstva skozi belorusko krizo sem se odločil, da se bom pri čestitki potrudil. Ker je dama izvorno doma iz Lide na severozahodu Belorusije, kjer je poljski vpliv zgodovinsko zelo močan, sem bil prepričan, da ne bo nič boljšega, kot da čestitko spišem v beloruščini. Rečeno, storjeno, seveda s pomočjo prevajalnika. Posebej sem bil pozoren, da sem njeno ime, Valentina, napisal po belorusko, kot Valjancina. Potem sem kot pravi otrok ves dan nervozno pogledoval na Facebook, ali mi bo kaj odgovorila. Proti večeru sem dočakal. Takoj se mi je povesil nos. Odgovor navdušene podpornice Svjatlane Cihanovske, goreče nasprotnice Aljaksandra Lukašenke in Belorusinje iz srca Belorusije je bil prijazen. Ampak mrtvo hladno je odgovorila z ruskim »спасибо«. Očitno ni niti razmišljala, da bi, če že ne zna belorusko, tudi ona posegla po prevajalniku. Priznam, počutil sem se malo oslovsko, podobno kot nekoč ob prihodu na kijevsko letališče, ko se taksist ni in ni hotel odzvati na moje poskuse v ukrajinščini in je mrtvo hladno vztrajal pri ruščini. Včasih je od teoretičnega razumevanja prebranega in premišljevanega do sprejetja istih dejstev na terenu preprosto dolga pot. Za moja (slovenska) srečevanja z Ukrajino in Belorusijo velja navedeno kot pribito.

Da bi jezikovne in kulturne razmere v Belorusiji dojel v devetdesetih letih, ko se je država osamosvojila, seveda ni bilo misliti. Takrat, ko sem se še v časih pred medmrežjem navdušeno zanimal za vse novonastale dežele v Evropi in širše in ko sem prvič intenzivno trčil z likom in delom Aljaksandra Lukašenke, je bila zadeva zame jasna. Pravi Belorus je govoril belorusko, kdor je uporabljal ruščino, je bil sumljiv in gotovo Lukašenkov privrženec. In seveda privrženec njegovega ohranjanja sovjetoidne Belorusije za vse večne čase. A kdo bi to preprosto enačbo zameril najstniku? Nerodno je le, da mi je moje razočaranje ob sporočilu beloruske prijateljice na Facebooku jasno postavilo pred oči, da se njenih ostankov še nisem znebil.

Po poljski poti na vzhod

Za svojo otroško zaverovanost deloma krivim okoliščino, da sem do Belorusije (in Ukrajine) prišel po »poljski poti« ali kar po »poljski navezi«. Sklepam, da se da k tistemu delu vzhodne Evrope, kjer je bila v 20. stoletju Sovjetska zveza, pristopati (v glavnem) iz dveh smeri. Ena se začne vzhodno, v Rusiji, druga pa zahodno, na Poljskem. Sam sem vsekakor ubral slednjo. Zato sem do »ruske naveze« teh dežel veliko bolj zadržan (kaj šele, da bi jih štel za Rusijo) kot kak moj prijatelj (celo kak dober prijatelj), ki se jim je očitno približal iz druge smeri.

Za moje zanimanje za Poljsko ali kar navezanost nanjo je verjetno več vzrokov. Če bi šel daleč nazaj, bi bil prvi morda ta, da je bil (še vedno) večino mojega življenja papež Poljak. Drugi vzrok so moja srečevanja s pisateljem Henrykom Sienkiewiczem, predvsem z njegovimi romani o poljski zgodovini 17. stoletja. Ta tip je kriv, da so bili kraji, kot sta Kamjanec Podilski in Ivano-Frankivsk, v moji glavi najprej Poljska, preden so postali Ukrajina. Tretji, najpomembnejši razlog so moja kar številna potovanja v to veliko deželo.

Ko sem bil leta 1998 tam prvič, sem jo sicer prekrižaril praktično po dolgem in počez, a sem bolj obupaval nad svojim popolnim pomanjkanjem orientacije, kot užival v lepotah poljske pokrajine in zgodovine. Je pa res že takrat največji vtis name naredil Białystok (belorusko Belastok) čisto na severovzhodu države s svojim nepogrešljivim vzhodnoslovanskim koloritom, zlasti v pravoslavni cerkvi. Ko sem o tem obisku navdušeno pripovedoval Zbigniewu, svojemu najboljšemu prijatelju na Poljskem, je bil njegov prvi komentar: »This is almost White Russia.«

Razodetje je prineslo moje srečanje s Poljsko leta 2009. Z dijaki mariborske škofijske gimnazije smo šli na izmenjavo v Zduńsko Wolo, kjer se je rodil sv. Maksimilijan Kolbe. Celo mene kot zgodovinarja je ljubezen Poljakinj in Poljakov do lastne zgodovine naravnost šokirala. Seveda so razliko med poljskim in slovenskim dojemanjem preteklosti takoj zaznali tudi dijakinje in dijaki. Še zlasti, ker za sitnega Slovenca ta razlika nima vedno prijetnih potez. Celo preprosti Poljaki bi namreč tujcu radi približali zgodovinski pomen vsakega najmanjšega kosa dediščine. Ker razlaga običajno lahko poteka samo v poljščini, se zaradi nujnega angleškega prevoda njen čas vsaj podvoji. In potem se hitro zalotiš, kako v muzeju v Zduński Woli ali nekdanji tekstilni tovarni v Łódźu spiš spanje pravičnega, tvoji gostitelji pa bi dali vse, da bi ti približali svojo preteklost. Kot nekdo, ki ga vsaj po službeni dolžnosti tudi zanima zgodovina, sem skušal takratnemu 2. b pojasniti, zakaj imajo Poljaki tako radi vsak kamen in vsako figuro iz minulih stoletij. Pa nisem prepričan, da mi je uspelo. Ker še sam nisem čisto razumel.

Ljubezen do skupne preteklosti se pri Poljakih, vsaj tistih, s katerimi sem se sam srečal, nekako samoumevno raztegne na vzhodno sosedstvo. Morda sem naiven, toda v njihovem odnosu do Belorusije, Ukrajine in Litve nisem zaznal vzvišenosti nekdanjih gospodarjev, pač pa toplo naklonjenost. Vsaj meni se zdi, da je Poljake, ki se še v 20. stoletju do Belorusov in Ukrajincev niso obnašali nič kaj prijateljsko, izučila bridka izkušnja življenja pod sovjetsko peto po drugi svetovni vojni. Da so dojeli, da je bolje imeti ob sebi prijateljsko razpoložene sosede kot nezadovoljne podanike. In tu je po mojem mnenju bistvena razlika med današnjima odnosoma Poljske in Rusije do Vzhodne Evrope. Nisem še čisto opustil vsega upanja, da bi do tega spoznanja v zvezi z Belorusijo vendarle prišel sedanji ruski predsednik.

Moj prijatelj Zbigniew je bil kajpak navdušen, ko je videl, da je vsaj nekaj iskre očaranosti nad Poljsko in njenim nekdanjim vzhodom tudi v meni. Joj, kako sem bil ponosen, ko je svoji ženi, profesorici zgodovine, povedal, glej, tu je en čudak iz Slovenije, ki kupuje knjige o Belorusiji in Ukrajini v poljščini (čeprav je ne zna, bi lahko dodal, a iz prijaznosti ni). Med srečanji v naslednjih letih mi je skušal ob vsaki priložnosti narediti veselje s kakšno knjigo ali filmom o poljski zgodovini. Tako sem od njega dobil Wajdov Katyń in Kolbejevo biografijo. Nazadnje sem eno tako knjigo, Sistem Belorusija o Lukašenki, uspel v poljščini celo bolj ali manj prebrati.

Zagate z Adamom Mickiewiczem 

Kar pomemben delček »poljske naveze« ali mostu do nekdanjega sovjetskega vzhoda Evrope je vedno predstavljal Adam Mickiewicz (ali Mickevič, kot pišejo Belorusi). Možakar, ki je bil Prešernov sodobnik in ima tudi podobno vlogo kot pesnik iz Vrbe, se je v mojem predstavnem svetu znašel zgodaj. V času, ko sem zgodovino in literarno zgodovino razumel predvsem kot niz podatkov. Tako sem bil recimo obseden z zbiranjem »največjih pesnikov in pisateljev« posameznih narodov. Seveda se mi še ni posvetilo, da se tega, kdo je največji pesnik, morda ne da izmeriti podobno natančno kot dolžine meta kopja Jana Železnega. Največji pesnik je bil lahko pri vsakem narodu samo en, največji pisatelj ravno tako. In ker mi je mama kar zgodaj povedala, da je največji slovenski pesnik Prešeren (dostavila je sicer, da mu tu in tam do kolen seže Župančič) in največji pisatelj Cankar, je omenjeno zame držalo kot tisto, da so Božje osebe tri. In ker seveda niti Poljaki niso mogli imeti več kot enega največjega pesnika, je bil to zame od takrat in za vse večne čase Mickiewicz.

Mogoče je kakšno vlogo odigrala tudi zabavna okoliščina, da ima tip na skoraj vseh upodobitvah še nekoliko bolj odbito frizuro kot njegov slovenski kolega. Očitno sem imel Poljake že takrat posebej v čislih, saj saj svojega mnenja nisem spremenil niti ob informaciji  o okoliščinah pesnikove smrti. Umrl je namreč v Konstantinoplu, medtem ko je novačil prostovoljce za udeležbo v krimski vojni na osmanski (!) strani proti Rusom.

V srednji šoli sem svoji podatkovni zbirateljski strasti, ki me še do danes ni minila, dodal obsedenost z rubriko »nacionalni epi« posameznih narodov. In tu je bil spet Mickiewicz s svojo tozadevno poljsko stvaritvijo Gospod Tadej. Naslednji trk z njim je bil na fakulteti, ko nam je profesor povedal, da je Mickiewicz predmet ene od dveh najboljših literarnozgodovinskih monografij na Slovenskem, kar jih pozna. Pri dvajsetih sem bil seveda do oznake, da je nekaj »najboljše« ali da je nekdo »največji«, po naravi stvari veliko bolj skeptičen kot, ko sem bil mulec, zato mu nisem najbolj verjel. Ampak ker sem bil tedaj v prvi izjemno vroči »poljski fazi«, se mi je avtor monografije o Mickiewiczu in Prešernu, Tržičan Tone Pretnar, vseeno prikupil. Žal ga nisem poznal, saj je umrl kar nekaj let pred mojim vpisom na fakulteto. Sem ga pa cenil (in ga še) kot neumornega apostola slovensko-poljskih stikov. Da je pogrebno mašo za njim daroval sam poljski škof v Katovicah, o čemer sem se poučil iz učbenika za slovenščino za prvi letnik gimnazije, kjer je res lep zapis Matjaža Kmecla o Pretnarju objavljen kot vzorčni primer nekrologa, se mi je zdelo sploh imenitno. In tako je zaradi Toneta Pretnarja v mojih očeh narasel prestiž »največjega poljskega pesnika«.

Nekaj let zatem sem se zelo intenzivno spogledoval s križniki oziroma nemškim redom in glej ga zlomka, prav tedaj je v slovenščini izšel prevod Mickiewiczeve epske pesnitve o velikem mojstru Konradu Wallenrodu. Šele tedaj se mi je nekoliko posvetila »litovska naveza« v pesnikovi ustvarjalnosti. Kar nas pripelje korak bliže Belorusiji. Ampak po drugi strani je njegovo tesno povezanost s poljsko kulturo ohranjala dragocena vloga, ki so jo zame opravljali po Poljski gosto posejani Mickiewiczevi spomeniki. Zaradi svojih dimenzij so celo za orientacijo popolnoma nenadarjenega človeka, kakršen sem jaz, pogosto pripeljali na pravo pot. Če smo se, zlasti v Krakovu, dogovorili, da se dobimo pri Mickiewiczevem spomeniku, se niti jaz nisem mogel izgubiti. Hvala, Adam.

Prvi resen dvom v to, da je Mickiewicz Poljak, nič drugega kot Poljak in samo Poljak, mi je zasejal ugleden slovenski znanstvenik na našem skupnem potovanju v Izrael leta 2008. Profesor je bil poročen s Poljakinjo iz prej omenjene Kolbejeve Zduńske Wole, kar so nam naši gostitelji kot Slovencem kajpak takoj s ponosom povedali. In razlagal je, kako sta se z ženo nekoč z avtobusom odpeljala do Mickiewiczevega rojstnega kraja. Ta menda sicer ni stoodstotno znan, vendar je očitno šlo za manjše naselje v bližini mesta Navahrudak, ne Navahrudak sam. In potem je profesor pristavil, da je vprašanje, kaj je Mickiewicz pravzaprav bil, zanimivo. Rodil se je v Belorusiji, pisal je v poljščini, za svojo domovino pa je razglašal Litvo. Za slovensko pamet tako brezupen položaj, da sem pomislek sicer lahko vzel na znanje, nisem pa ga zmogel sprocesirati. Poleg tega sem pozneje še velikokrat potreboval pomoč Mickiewiczevih spomenikov na Poljskem in se leta 2010 poklonil njegovim manom na krakovskem Wawlu. Nekje vmes sem izvedel tudi, kako je uprizoritev njegovih Prednikov leta 1968 sprožila enega poljskih poskusov, da bi se znebili sovjetske pete.

Leta 2011 sem potem obiskal pesnikov muzej v Navahrudku v Belorusiji. Tam sem si najbolj zapomnil direktorja Mikalaja Hajbo. Najprej zato, ker ga je moj hudomušni prijatelj čisto vrgel iz tira z vprašanjem, ali je muzej že obiskal predsednik Lukašenka. Ko je možakar še jecljal (razlika v odnosu do nekdanjega večnega predsednika med podeželjem in mestom je bila nespregledljiva), je prijatelj še povečal njegovo stisko s podvprašanjem, ali je bil z Lukašenko tudi Kolja (najmlajši, takrat šestletni sin). Direktor je komaj izdavil: »Nein, das war bevor Kolja.« In če je mislil, da bo že zaradi tega odgovora končal za rešetkami, sva v svoji neusmiljenosti njegov položaj še poslabšala z vpisom v knjigo vtisov. Napisala sva namreč: »Tukaj smo bili: Tin in Aleš, Maribor, in Kolja, Minsk.« Ampak ko sem zadnjič gledal na spletno stran muzeja, je bil Mikalaj še vedno direktor, kar pomeni, da je budno oko notranjega ministra šaljivi vpis spregledalo. Ko smo se od prijaznega gostitelja poslavljali in hiteli v bližnjo trgovino, kjer so v pol ure komaj oskrbeli petnajst ljudi, nas je nekoliko presenetil z vprašanjem, ali ima kdo kak čik. Žal je naletel na kombibus samih nekadilcev. Zagotovil nam je, da ima v pisarni polno škatlo cigaret, vendar pa njegovemu poskusu, da bi omilil naše razočaranje, ker mu nismo mogli ustreči, nismo preveč verjeli. Nazadnje naj še pripomnim, da si je gospod srajco očitno nazadnje zamenjal kak teden pred našim obiskom.

Danes pa ob vseh teh posvetnih spominih na nenavadnega možaka, ki ima spletno stran v beloruščini, kar nikakor ni samoumevno, bolje razumem še njegovo strast in konjiček. Zbiral je in verjetno še zbira prevode Mickiewiczevega Gospoda Tadeja v različne svetovne jezike. Zadeva mi takrat ni bila čisto jasna. Zakaj bi nekdo, ki je očitno Belorus, zbiral prevode poljskega nacionalnega epa? Mogoče sem gospoda Mikalaja na tihem obtožil, da je v resnici Poljak. Kar bi mi bilo sicer všeč.

Da zna biti resnica nekoliko drugačna, me je zares poučil šele beloruski pesnik Valjancin Akudovič, ki je napisal izjemen esej o beloruski mentaliteti. O Mickiewiczu, Belorusiji in Poljakih je zabeležil naslednjo, za slovenske možgane spet težko prebavljivo, oceno: »Seveda je Mickiewicz pisal poljsko in svoje dežele ni imenoval Belorusija, temveč Litva. Ampak pravzaprav vse življenje ni počel drugega, kot da je Belorusijo prevajal v poljščino. Dovolj je, da preberemo Prednike (poljsko Dziady) ali njegov ep Gospod Tadej.«[1] Kako? Kot rečeno, Slovenec česa takega vsaj danes praktično ne more razumeti. Tudi jaz nisem.

Belorusija na Koroškem 

V dolgih letih ukvarjanja z evropskimi republikami nekdanje Sovjetske zveze sem se približno prebil do polovičnega razumevanja, da je lahko Marija Kalesnikava še vedno Belorusinja, čeprav govori skoraj samo rusko. Da je Svjatlana Cihanovska junakinja demokratično usmerjenih Belorusov, čeprav mora imeti govor v beloruščini napisan, pa še potem ga bere, kot bi jaz bral besedilo v španščini. Pri tem mi je pomagalo srečevanje z Ukrajino in Ukrajinci. Tam so stvari sorazmerno jasno postavljene. Če je kdo iz Lviva, se bo seveda imel za Ukrajinca in bo ukrajinsko tudi govoril. A že če je iz Vinice, ne bo sicer nič manj goreč Ukrajinec, vendar bo brez ovir povedal, da je njegov materni jezik ruščina. Zakaj, je dolga zgodba, ki ne sodi sem.

Šele zadnja leta se mi svetlika, da bi bilo za razumevanje jezikovnega položaja v Belorusiji bržkone dovolj pogledati zgolj na Koroško. Tako tudi ni naključje, da sem za zgoraj navedenega pesnika Akudoviča najprej slišal od koroškega profesorja Jožeta Wakouniga. Z zamenjavo nekaterih besed bi recimo v koroško stvarnost zlahka prenesli naslednje Akudovičeve ugotovitve: »V Belorusiji pomeni torej biti Belorus, da odstopaš od norme in da si, če to hočeš ali ne, za nekatere misijonar nove vere, za druge nevaren tujec in za vse ostale smešen norec. Celo uporaba beloruščine je v Belorusiji politična (in seveda estetska) odločitev […] Povsod na svetu ne počno ljudje, če se pogovarjajo v svojem maternem jeziku, ničesar drugega kot to, da se pogovarjajo. Pri nas je drugače. Če v javnosti govorimo belorusko, je to politična demonstracija ali performans. Vsi, ki se po naključju nahajajo v bližini, postanejo takoj pozorni, saj je stvar tako nenavadna in nepričakovana […] Biti Belorus pravzaprav pomeni, da vsak dan igramo vlogo Belorusa v gledališki predstavi brez konca. Živimo in umiramo na odru. Celo po smrti poslanstvo ni končano, kajti na tvojem nagrobniku mora biti tvoje ime nujno v beloruščini.«[2] Predvsem na zadnjo poved sem se spomnil poleti, ko sem hodil po ziljskih pokopališčih.

Kot primer lahko spet vzamemo Svjatlano Cihanovsko. V enem od prvih intervjujev po umiku v Litvo jo je neki nacionalno navdušeni Belorus pobaral, ali je res, da zna dobro belorusko. Odgovorila je, da je ta jezik kar naprej poslušala pri stari mami, zato ji je domač. Nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil na nekdanjega župnika v dvojezični župniji Žihpolje na Koroškem. Ko je prišel v faro, se je faranom v župnijskem listu predstavil z besedami, da je slovenščino velikokrat poslušal kot otrok na počitnicah na Bistrici na Zilji.

Navsezadnje so tu še popisi prebivalstva. V Belorusiji sicer sprašujejo tako po maternem jeziku kot po jeziku, ki bi mu v slovenski preteklosti rekli »občevalni«. Toda oba podatka več kot o dejanski jezikovni rabi povesta o trenutni politični temperaturi. Leta 1999 je beloruščino kot materni jezik navedlo tri četrtine prebivalstva, deset let pozneje, po vrhuncu Lukašenkovega teptanja prvega uradnega jezika v Belorusiji, pa le dobra polovica. V vsakdanjem življenju naj bi takrat beloruščino uporabljala manj kot četrtina Belorusov. 

Tudi leta 2019 absurdnih statističnih pojavov koroškega tipa ni manjkalo. V jugozahodnem okrožju Brest je po eni strani število tistih, ki so razglasili za materni jezik beloruščino, zraslo s polovice na tri četrtine, toda delež tistih, ki naj bi jezik dejansko uporabljali v vsakdanu, je upadel z dobre četrtine na slabo šestino.

Je pa en podatek, ki po mojem mnenju pomaga pojasniti nenaden izbruh demokratičnega gibanja. Glavno mesto Minsk je bilo vedno najbolj rusificirano v državi. Pred desetimi leti naj bi beloruščino v vsakdanjem življenju rabilo komaj šest odstotkov meščanov. Omenjena številka je lani poskočila na več kot tretjino ali za pol milijona govorcev. Podoben, čeprav manj izrazit trend se je kazal v drugem največjem mestu Mahiljau. Malo verjetno je, da bi toliko ljudi nenadoma dejansko spregovorilo belorusko. A z navedbo tega jezika so najbrž zlasti v urbanih središčih hoteli povedati, da hočejo od Rusije neodvisno Belorusijo brez Lukašenke. Iz podobnih razlogov je »od mrtvih vstala« tradicionalna belo-rdeče-bela zastava namesto sovjetoidne Lukašenkove.

Hecno se mi zdi le, da v svojih mislih koroške vzporednice teže prenesem na velikana iz preteklosti, kakršen je bil Mickiewicz. Morda nekje v malih možganih spijo misli iz Cankarjevega pamfleta o velikem Kranjcu Anastasiusu von Schiwitzu, kjer se Vrhničan priduša nad običajem Slovencev, da slavijo ljudi, ki so se izkazali v kakšni drugi, ne slovenski kulturi. Toda že misel na Jerneja Kopitarja ali Matijo Čopa bi pravzaprav pokazala, da Belorusija in Mickiewicz niti na tej točki nista tako daleč, kot se zdi.

---

[1] Valentin Akudowitsch, Der Abwesenheitscode: Versuch, Weissrussland zu verstehen, Frankfurt: Suhrkamp, 2013, str. 85.

[2] Valentin Akudowitsch, Der Abwesenheitscode: Versuch, Weissrussland zu verstehen, Frankfurt: Suhrkamp, 2013, str. 114–115.