Adriano Sofri se vrača domov

Adriano Sofri:
IL MARTIRE FASCISTA
Una storia equivoca e terribile
Sellerio editore, Palermo, 2019

Piazza Fontana ni bila najbolj krvavi atentat svinčenih let. Bomba na železniški postaji v Bologni avgusta 1980 je povzročila natanko petkrat več smrtnih žrtev in več kot dvakrat toliko ranjenih; eksplozija na vlaku Italicus leta 1974 je terjala skoraj enako število žrtev kot na trgu Fontana, a je danes skoraj pozabljena. Piazza Fontana je ohranila osrednje mesto v nacionalni zavesti, ker je sprožila verižno reakcijo, ki je tako ali drugače zajela skoraj vse javne osebnosti svojega časa in pustila neizbrisen pečat na sodobni italijanski kulturi. Stoji v središču sosledij in protislovnih interpretacij, ki so desetletja mučile javno sfero. Piazza Fontana je italijanski rašomon – kamen, ki ga je zlovešča roka zalučala v zrcalo, v katerem je povojna italijanska pot v modernost občudovala svoje dosežke, ter ga razbila na neskončno drobcev, ki se nikoli več niso povezali v smiselno celoto. V središču te zgodbe stoji novinar in urednik Adriano Sofri.

Vstop v labirint: Gorica

»V Gorico prispem, ko je že skoraj mrak.« »Gorica« je prvi samostalnik v knjižici Il martire fascista: una storia equivoca e terribile (Fašistični mučenik: dvoumna in grozljiva zgodba), ki je izšla jeseni 2019 pri ugledni palermski založbi Sellerio. Gre za zadnjo knjigo izpod peresa publicista Adriana Sofrija, sedemindvajseto po vrsti. Sofri na prvih straneh opiše svojo nenamerno »invazijo Slovenije«, kot pravi. Ob večernih urah se z goriškega Travnika odpravi na sprehod po mestu in se nenadoma znajde pred tablo z napisom »Nova Gorica«: »Ne da bi se zavedal, sem prestopil mejo.« Stvar ga zabava, kot toliko drugih obiskovalcev tudi on preskakuje črto pred novogoriškim kolodvorom, ki je nekoč ločevala dva zoperstavljena sistema povojne Evrope. »Ulica, ki se je doslej imenovala San Gabriele, se od tod dalje imenuje Erjavčeva ulica in se razširi v drevored, vzdolž katerega so med vrtovi in stanovanjskimi bloki postavljeni doprsni kipi slavnih osebnosti. Eden izmed njih je Engelbert Besednjak. Besednjak, 1894–1968, ki je bil med letoma 1924 in 1929 poslanec v Rimu, kjer je blestel s pogumnimi in silovitimi govori proti izbrisu manjšinskih identitet: lastne, slovenske, hrvaške in drugih. Svarilo, ki ga je izrekel trinajstega maja 1926, je zaslovelo: “Ko bodo naše šole ukinjene in učitelji odstavljeni, se bo vsaka družina spremenila v šolo, vsaka mati in vsak oče, vsi bodo postali učitelji, ki bodo iz roda v rod posredovali naš jezik (hrup v dvorani) in narodno zavest.” Kdo ve, če ima kakšen kip tudi na naši strani, v Italiji.«

Na prvih straneh so nanizane glavne teme knjige: meja, fašizem, manjšine, šole in učitelji, odpor, spomin. Avtor dovolj jasno namigne, kje so njegove simpatije, da lahko bralec, ki ga je dvoumen naslov zavedel k napačni predstavi o vsebini, knjigo takoj zapre. A v Italiji je malo verjetno, da bralec ne bi prepoznal avtorjevega imena in že vnaprej ovrgel domnevo, da gre za apologijo italijanskega nacionalizma ob »vzhodni meji«.

Adriano Sofri, letnik 1942, je bil v sedemdesetih letih vodja radikalno levičarske skupine Lotta Continua. Podatek sicer ne bi zadostoval za sklepanje o njegovih sedanjih stališčih. Za razliko od konkurenčne grupacije Potere operaio, intelektualnega inkubatorja Rdečih brigad in mednarodno najbolj uveljavljenih levičarskih avtorjev sodobne Italije (Toni Negri, Paolo Virno, Enzo Traverso, Massimo Cacciari), je bila Lotta Continua, ustanovljena ravno v »vroči jeseni« 1969, valilnica intelektualne elite, katere pripadniki so se v osemdesetih letih razkropili po ideološkem spektru in se od devetdesetih dalje znašli na nasprotnih bregovih nove politične polarizacije. Pojav italijanskega neokonservatizma je neločljivo povezan z njeno dediščino (vezni člen med obema permutacijama desničarskih veteranov Lotte continue je sovraštvo do Komunistične partije). V njenih vrstah so se kalile številne medijske ikone sodobne Italije, od levoliberalnega televizijskega voditelja Gada Lernerja do dolgoletnega direktorja informativnih programov Berlusconijevih televizij Paola Liguorija in heterodoksnega urednika Giuliana Ferrare, ministra v prvi Berlusconijevi vladi, ki je v zadnjem desetletju postal eden najglasnejših nasprotnikov splava in istospolnih porok v Italiji. Pogosto je slišati o »lobiju Lotte Continue«, ki naj bi se odražal v tovariški solidarnosti, ki presega sedanje ideološke delitve. Ta se je najbolj očitno izkazala prav v podpori Sofriju, ko je bil leta 1997 pravnomočno obsojen na dvaindvajset let zapora za umor policijskega komisarja Luigija Calabresija.

Italijanska tragedija, drugo dejanje: primer Calabresi

Luigi Calabresi je bil v času napada na trgu Fontana načelnik oddelka milanske policije, ki je raziskoval zločine s politično motivacijo. Policija se je na atentat odzvala s pridržanjem skupine anarhistov. Kot se je izkazalo, je to bil tudi namen napada, ki ga je izvedla skrajna desnica v upanju – osnovanim, med drugim, na dobrih odnosih, ki jih je vzdrževala z visokimi predstavniki policije in tajnih služb – da bosta policija in javnost odgovornost pripisali radikalni levici, med katero so neofašisti infiltrirali svoje ljudi. To je postalo znano kot strategia della tensione, strategija napetosti. Med anarhisti, ki jih je policija pridržala takoj po atentatu, je bil železničar Giuseppe Pinelli, nekdanji partizan in karizmatičen sindikalist. Po več kot oseminštirideseturnem zaslišanju – dlje, kot dovoljuje zakon in, kot se bo kmalu izkazalo, brez vednosti preiskovalnega sodnika – je Pinelli zgrmel z balkona (francoskega okna, pravzaprav) v četrtem nadstropju milanske kvesture. V bolnišnico je prispel že mrtev.

Čeprav so priče trdile, da je bil Calabresi tedaj na drugem koncu stavbe, je postal tarča ogorčenih obtožb. Te so bile sprva usmerjene predvsem v kvestorja Marcella Guido, nekdanjega poveljnika fašističnega taborišča na otoku Ventotene, ki je za javnost napisal poročilo, po katerem naj bi Pinelli storil samomor. Kvestorjeva izjava za javnost je zaradi eklatantne neverodostojnosti (njegove trditve so ovrgla tudi sodišča, ki so sicer potrdila tezo nesreče) povzročila revolt progresivnega javnega mnenja. Predsednik parlamenta, socialist Sandro Pertini, je kvestorju med komemoracijo žrtev atentata odrekel pozdrav, prve pesmi in epigrami, ki so zaokrožili po dogodku, pa so za Pinellijevo smrt v enaki meri krivili Guido in Calabresija.

Nato se je zgodilo nekaj zanimivega. Če v prvi umetniški upodobitvi tragedije, satiri Naključna smrt nekega anarhista nobelovca Daria Foja, še vedno nastopata oba lika, pa sta se že v črni komediji Preiskava državljana nad vsakršnim sumom, za katero je režiser Elio Petri leta 1971 prejel oskarja za najboljši tujejezični film, oba policista združila v en sam lik, z nedvoumnimi, čeprav grobo karikiranimi potezami enega izmed njiju – Calabresija. Danes, ko smo ponotranjili postmoderne kritike reprezentacij kolektivnih identitet, nam ni težko prepoznati dinamike, ki je privedla do fiksacije izobražene javnosti na figuro Calabresija, iz katere je igralec Gian Maria Volonté v Petrijevem filmu ustvaril nepozabno karikaturo: povzpetniški, zavrt, polizobražen in nasilen južnjaški policist (Calabresi je bil Rimljan, protagonist Petrijevega filma pa govori z močnim kalabrijskim naglasom, očitnim namigom na komisarjev priimek), poln zavisti do progresivne urbane družbe. Do leta 1970, ko sta izšli omenjeni deli, so se začrtale poteze tega, čemur bi Nemci rekli Feindbild, podobe sovražnika, ki je Calabresija vklenila v okvire kolektivne imaginacije, iz katerih se je izvil šele dolgo po smrti.

Eden glavnih odgovornih za Calabresijevo demonizacijo je bil Adriano Sofri. Kot urednik tednika Lotta Continua je vodil srdito kampanjo proti komisarju, ki je poleti 1971 kulminirala v javnem pismu, v katerem je cvet italijanske intelektualne in umetniške sfere Calabresija obtožil krivde za Pinellijevo smrt. Po zaslugi Sofrijeve akcije se je dotlej marginalna skupina Lotta Continua profilirala kot glavni glasnik italijanske zunajparlamentarne levice; istoimenski tednik je postal tako priljubljen, da je aprila 1972 postal dnevnik. Mesec dni kasneje so Calabresija na parkirišču pod njegovim stanovanjem ustrelili v hrbet. Raziskava je ugotovila, da so bili streli izstreljeni iz dveh pištol. Umrl je še pred prihodom rešilca, star štiriintrideset let.

Krogi radikalne levice so se na »dejanje, v katerem so zatirani prepoznali svojo voljo do pravice«, kakor je Calabresijev umor v svojem uvodniku označil Sofri, odzvali z navdušenjem, a širša javnost je novico sprejela apatično. V pospešitvi časa, do katere je prišlo po piazzi Fontana, smrt enega policista ni mogla dolgo ostati na naslovnicah. Le dva tedna zatem so v eksploziji na cesti med Zagrajem in Sovodnjami ob Soči, pri zaselku Petovlje, življenje izgubili trije orožniki. Politično nasilje je postalo del vsakdana. Ob otvoritvi Calabresijevega doprsnega kipa v atriju milanske kvesture ob prvi obletnici njegovega umora je podtaknjena bomba ubila štiri udeležence slovesnosti in za las zgrešila notranjega ministra. Kmalu se je izkazalo, da je šlo za false flag operacijo, kar je mnoge na levici zavedlo v prepričanje, da je terorizem v Italiji izključna domena skrajne desnice. Šele pozneje je postalo jasno, da je bil Calabresijev umor po motivaciji in načinu izvedbe prvi v seriji atentatov, ki so zaznamovali Italijo v naslednjih desetih letih in dosegli vrhunec pomladi 1978 z ugrabitvijo in umorom krščanskodemokratskega veljaka Alda Mora. Skrajno desničarskemu terorizmu – ki je, kot je postajalo vse bolj očitno, zagrešil tako pokol na trgu Fontana kot napada v Petovljah in na milansko kvesturo – se je pridružil terorizem skrajne levice. Adriano Sofri je v delu javnosti ostal zapisan kot eden njegovih prvih podpihovalcev.

Leta 1975 je milansko sodišče Calabresija postumno opralo odgovornosti za Pinellijevo smrt. Izsledki preiskave so bili pričakovani – »vrana vrani ne izkljuje oči« – in niso prepričali levici naklonjene javnosti. Ta je začela nanjo gledati z drugačnimi očmi šele petnajst let kasneje. Sodnik, ki je vodil preiskavo, Gerardo D’Ambrosio, je na začetku devetdesetih namreč zaslovel kot junak protikorupcijskega boja. Če so ga v sedemdesetih na levici radi označevali za »fašista«, je po krahu povojnega strankarskega sistema postal poosebljenje neodvisnega sodstva. V kontekstu kolapsa nekdanjih gotovosti po padcu Berlinskega zidu je zaupanje v D’Ambrosiovo profesionalno neoporečnost spodbudilo tudi rehabilitacijo spomina na Calabresija. Javnost je izvedela, da ga je smrtni strel zadel, ko je preiskoval mednarodno trgovino z orožjem in v ta namen obiskal tudi kraje ob meji z Jugoslavijo, prepredene s podtalnimi mrežami skrajno desničarskih skupin; da sta bila Calabresi in Pinelli dobra znanca in si za božič 1968 izmenjala knjižni darili; da je Calabresi resno jemal opozorila o neofašističnih infiltracijah v anarhistične skupine, namenjene izvedbi false flag operacij, hkrati pa budno spremljal radikalizacijo levice, ki je potekala vzporedno s krepitvijo skrajne desnice; da je bil, skratka, odnos med Calabresijem in Pinellijem bolj podoben antagonizmu med Don Camillom in Pepponejem kot pa groteski represivnega nihilizma, kakršno sta naslikala Dario Fo in Elio Petri; in da je razumljiva zamera, ki jo je Pinellijeva vdova gojila do Calabresija in je pomembno vplivala na nastanek črne legende o njem, izhajala iz njenega prepričanja, da je komisar izdal zaupanje, ki ga je Pinelli gojil do njega in zaradi katerega se je tistega decembrskega večera prostovoljno odpravil na kvesturo, od koder se ni več vrnil.

Od devetdesetih let dalje so številni podpisniki »Sofrijevega« odprtega pisma, med njimi politolog Norberto Bobbio, izrazili obžalovanje zaradi demonizacije Calabresija. Osebne vidike komisarjevega življenja in njegova krščanskosocialna prepričanja je osvetlil njegov sin Mario, ki je postal urednik uglednih dnevnikov La Stampa in La Repubblica. Leta 2004 je predsednik republike Ciampi Calabresija posmrtno odlikoval z zlato medaljo za zasluge, Janez Pavel II. ga je označil za »junaškega branitelja skupnega dobrega«, leta 2007 pa se je začel postopek njegove beatifikacije. Za širšo javnost je bila Calabresijeva podoba oprana s filmom Marca Tullia Giordane Zgodba nekega pokola (Romanzo di una strage, 2012), ki je Pinellijevo smrt prikazal kot nenamerni izid psihološkega nasilja med zaslišanjem, Calabresija pa kanoniziral kot vestnega državnega uslužbenca, ki išče resnico sredi spopada skrajnosti; strel levičarskega fanatika ga pokonča, tik preden naj bi prišel na sled zaroti med skrajno desnico in tajnimi službami, ki pokol na trgu Fontana povezuje s podtalnimi obrambnimi organizacijami na »vzhodni meji« in, kot je nakazano, z atentatom v Petovljah, ki se zgodi kmalu po njegovi smrti.

Italijanska tragedija, tretje dejanje: primer Sofri

Vzporedno s Calabresijevo rehabilitacijo, v kateri so mnogi videli dejanje postumne pravičnosti, je prišlo do sodnega procesa, ki so ga mnogi – nemalokrat isti ljudje – imeli za odraz skrajne krivice. Leta 1988 je nekdanji aktivist Lotte Continue Leonardo Marino priznal, da je ustrelil Calabresija, razkril sostorilca in trdil, da sta jima umor naročila Giorgio Pietrostefani, nekdanji Sofrijev sodelavec in uspešen podjetnik, in Sofri sam. To je bila doba, ko je beseda »skesanec«, pentito, postala vsakdanjik italijanskega pravnega in žurnalističnega žargona. Skesanci so bili household names, sodniki pa nacionalni junaki. Drastično se je spremenila tudi javna percepcija policije, ki se je znašla v prvih vrstah vse bolj neizprosnega boja proti mafiji. V preiskavi proti Sofriju in Pietrostefaniju je sodeloval polkovnik orožnikov Umberto Bonaventura, nekdanja desna roka generala Carla Alberta dalla Chiese, ki ga je leta 1982 ubila mafija in je postal nacionalni heroj. To je bil torej trenutek, ko so bili represivni aparati države na zenitu svojega ugleda, radikalna levica, delegitimirana po sesutju realnega socializma, pa na nadirju. Marinova beseda, za katero sta jamčila tožilstvo in policija, je bila dovolj: Sofri in Pietrostefani sta bila leta 1990 obsojena kot naročnika Calabresijevega umora. Leta 1997 je sodba postala pravnomočna: dvaindvajset let zapora. Pietrostefani je zbežal v Pariz, kjer ga je skoraj petindvajset let ščitila Mitterrandova doktrina neizročanja obsojencev za politične zločine. Sofri se je odločil ostati v Italiji – in, posledično, devet let preživel v zaporu ter dodatnih šest v hišnem priporu.

Sofrijev primer je postal cause célèbre, ki se je vlekel skozi vsa devetdeseta in dlje. Leta 1997 je peticija predsedniku republike za njegovo pomilostitev zbrala sto šestdeset tisoč podpisov, med njimi najvidnejša imena italijanske kulture. V politično vse bolj polariziranem ozračju je bila »zadeva Sofri« redek primer, ko ločnica ni potekala po ideoloških okopih. Med Sofrijevimi podporniki so bili njegovi nekdanji tovariši iz skupine Lotta continua, ki so medtem pristali na desnici, pa tudi druge konservativne osebnosti, denimo urednika Vittorio Feltri in Indro Montanelli. Po drugi strani je raziskovalni novinar Marco Travaglio, ikona civilnodružbenega odpora proti berluskonizmu, vselej odločno nasprotoval Sofrijevi pomilostitvi, vrhovni državni tožilec Francesco Saverio Borrelli, junak protikorupcijskega boja in ljubljenec leve sredine, pa je javno zavrnil argumente Sofrijevih zagovornikov. Tako ali drugače se je o primeru izrekel kdorkoli, ki je kaj štel v italijanski intelektualni sferi. Pisatelj Antonio Tabucchi je v intervjuju za španski El País »zadevo Sofri« primerjal celo z afero Dreyfus (»Antonio Tabucchi: “La literatura es el Internet del alma”«, El País, 31. januar 1998). Zgodovinar Carlo Ginzburg, Sofrijev prijatelj, je takoj po prvostopenjski obsodbi objavil knjižico Sodnik in novinar: opazke ob robu procesa Sofri (1991), v katerem je s historiografsko analizo dokazoval nevzdržnost sodbe; delo, ki je doživelo številne izdaje in prevode, je našlo mesto na seznamih obvezne literature na podiplomskem študiju zgodovinopisja na najprestižnejših zahodnih univerzah in danes velja za moderni klasik historiografske misli.

Strokovnjaki za svinčena leta večinoma pritrjujejo Ginzburgu ter tezo o Sofrijevem in Pietrostefanovemu naročništvu Calabresijevega umora zavračajo oziroma jo imajo za nedokazano. Sofri v večjem delu javnosti torej velja za žrtev sodne zmote ali celo konstrukta. Polemika se je znova razplamtela aprila letos, ko je Francija vendarle izročila Pietrostefanija Italiji. Mario Calabresi, sin umorjenega komisarja, se je sicer pridružil prošnjam za pomilostitev ostarelega Sofrijevega soobsojenca, a v isti sapi dodal, v implicitni polemiki proti Ginzburgu, da »v tem primeru sodna in zgodovinska resnica sovpadata«. V razpravo je posegel Stefano Cappellini, kolumnist dnevnika La Repubblica, in v članku »Il caso Calabresi e i danni dell’innocentismo cieco« (»Primer Calabresi in škoda, ki jo je povzročilo slepo zagovarjanje [Sofrijeve] nedolžnosti«, La Repubblica, 30. april 2021) razvil tezo, da je atentat nastal v krogih Lotte Continue, ki so nasprotovali uradni liniji skupine in hoteli pospešiti trk z inštitucijami »meščanske države«. Atentat naj bi bil torej, po Cappellinijevi oceni, že simptom razkroja skupine, Sofrijev dvoumen odziv nanj – poudarjanje, da politični umor ne sodi v repertoar revolucionarnega boja, kot si ga zamišlja Lotta Continua, in takoj zatem ocena, da gre za »dejanje, v katerem so zatirani prepoznali svojo voljo do pravice« – pa naj bi bil poskus, kako ohraniti kohezivnost grupacije, ki je zašla v krizo in se znašla med nakovalom Komunistične partije in njenega odločnega obsojanja političnega nasilja ter kladivom vse drznejših Rdečih brigad. In čeprav danes le redki verjamejo, da sta Calabresijev umor naročila Sofri in Pietrostefani, ostaja dejstvo, da je bil prav Adriano Sofri najbolj zaslužen za medijski umor komisarja, ki je v dinamiki, ki jo danes poznamo pod pojmom stohastični terorizem(stochastic terrorism), nazadnje privedel do dejanskega umora.

Lotta continua se je razpustila leta 1976, na vrhuncu svinčenih let, in njeni člani so kmalu zatem vzniknili kot ugledni, včasih ireverentni udeleženci italijanskega jet seta osemdesetih. Skesanec Marino ni imel te sreče, zdrknil je v kriminalno podzemlje in obtoževalni prst, ki ga je usmeril v Sofrija in Pietrostefanija, se je iz te perspektive dalo verodostojno razložiti kot odraz resentimenta. Gotovo pa je, da je Sofri v svojih odzivih na proces ter obsodbo v celoti zavrnil skomine resentimenta in samopomilovanja. Če Sofri danes vzbuja spoštovanje tudi pri svojih kritikih, je to zaradi njegovega dostojanstva in neoporečne intelektualne drže, ki ju je izkazal med procesom in dolgoletnim prestajanjem kazni. Vselej je odločno zavračal svojo krivdo, a se obenem loteval rigoroznega, angažiranega, a nepristranskega raziskovanja svinčenih let – predvsem, seveda, klobčiča okrog piazze Fontana. Danes ga kot nepogrešljivega sogovornika o resnici tiste dobe upoštevajo tudi ljudje kot omenjeni Cappellini, kritični do njegove tedanje vloge, kakor tudi do opisa, ki ga je v zadnjih desetletjih sam podal o njej.

»Nekateri ljudje se nikoli ne spremenijo, ujeti ostanejo v svoje mladostne sanje in ne morejo sprejeti ne poraza ne minevanja časa«, je zapisal Carlo Ginzburg v članku »The Case of Adriano Sofri«, ki je izšel aprila 1997 v London Review of Books. »Sofri se je že dolgo nazaj – pred približno dvajsetimi leti, še pred ugrabitvijo Alda Mora – poslovil od sanj o revoluciji. Toda nikoli ni niti za trenutek zanikal politične strasti, ki je navdihovala njegovo mladost. V italijanskem pravnem besednjaku obstaja izraz distanza di rispetto. Spomnim se, da sem nekoč o tem govoril z Adrianom: besedna zveza implicira spoštovanje do lastne preteklosti, vendar s kritične razdalje. V tej mešanici velikodušnosti in kritične lucidnosti prepoznavam lastnosti človeka, od katerega sem se veliko naučil in ki mu veliko dolgujem.«

Obmejna tragedija

Od nekdaj sem vedel, da je Adriano Sofri rojen v Trstu. Ne spomnim se, da bi to kdaj omenil sam niti da bi omenjali drugi. Bil je zanimiv podatek, ki sem ga odkril slučajno, bržkone na Wikipediji, in sem ga tudi imel za naključnega. A čeprav Sofri ni odraščal v Trstu, nanj vendar ni vezan po golem naključju. Zdi se, da je celo osebno ime dobil po Jadranskem morju, ob najsevernejših obrežjih katerega sta se spoznala njegova starša. Kot mi je povedal lansko jesen v zasebnem pogovoru ob robu predstavitve svoje knjige v Novi Gorici, je bil njegov oče, Italijan iz »starih provinc«, mornar na bojni ladji Conte di Cavour, ki je bila novembra 1940 med tarčami angleškega letalskega napada na Taranto (tudi ta akcija, ki je navdihnila Japonce za napad na Pearl Harbor, je povezana z našimi kraji: podatke o lokaciji in tehničnih podrobnostih plovil naj bi Britancem posredovali primorski obveščevalci). Ko je poškodovana ladja konec naslednjega leta priplula na popravilo v Tržič (Monfalcone), je tu spoznal domačinko iz bližnjega Staranzana. Adriano Sofri, rojen iz njunega razmerja, se je v otroštvu pogosto vračal ne le v spodnje Posočje, temveč tudi na Kras. Njegova mati je namreč med vojnama poučevala v slovenskih vaseh na Tržaškem Krasu in tod še dolgo ohranjala stike. Tako je večnarodna stvarnost ob italijansko-slovenski meji vseskozi ostajala na izkustvenem ozadju Sofrijeve življenjske poti in mu v devetdesetih letih – prav v času, ko ga je sodni proces znova katapultiral v središče italijanske javne sfere – kot dopisniku iz Sarajeva dala jezikovno občutljivost, s pomočjo katere se je naučil osnov bosanskega jezika.

Knjiga Fašistični mučenik se je rodila kot hommage materi, ki jo je fašistična država poslala »širit italijanstvo« v nemirno zaledje Trsta. V zapiskih, ki jih je zapustila otrokom, je omenila presunljiv dogodek, ki ga je Sofri vzel kot izhodišče za zgodbo, ki bi italijanski javnosti ponazorila zamolčano realnost obmejnega fašizma. In to katero zgodbo! Mučenik v naslovu ni nihče drug kot učitelj Sottosanti, protagonist verjetno najbolj razvpite črne legende iz fašističnega obdobja na Primorskem: tisti italijanski učitelj, ki naj bi slovenskim otrokom pljuval v usta, če so spregovorili v materinščini. Zgodbo večkrat omenja Boris Pahor, najdemo jo v drugi slovenski izdaji Čermeljeve monografije Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama (1965), kjer je specificirana tudi lokacija grozljivega dogajanja (vas Vrhpolje na Vipavskem), kot povzetek slovenske izkušnje pod fašizmom jo navaja Drago Jančar v sijajnem in v marsičem prelomnem eseju Terra incognita iz leta 1985 (»v srednjeevropskem Trstu že nekaj let po koncu Mitteleurope slovenskim otrokom fašistični učitelji pljuvajo v usta, kadar spregovorijo slovensko«), pojavi se v mladinskem filmu Tuga Štiglica Črni bratje iz leta 2010, tem dragem in precej ponesrečenem poskusu odgovora na italijansko »domoljubno« filmografijo o »vzhodni meji« zadnjih dveh desetletij. Zanimivo je, da usodo »črnih bratov«, upornih slovenskih najstnikov, ki so samoiniciativno organizirali podtalno patriotsko društvo po zgledu karbonarjev, o katerih so brali v italijanskih učbenikih, v knjigi omenja tudi Sofri; a vse kaže, da filma, narejenega na podlagi njihove zgodbe, k sreči ne pozna.

Prav v Štigličevem filmu najdemo najbolj priskutno dopolnilo izročila o Sottosantiju: povrh vsega naj bi bil še jetičen. Sofri prepričljivo ovrže tezo o tuberkuloznem učitelju: vsi italijanski viri, vključno z vsiljivo podrobnimi in s telesno neoporečnostjo obsedenimi kartotekami fašističnega obdobja o kronični bolezni molčijo. Jetika je torej mit – eden mnogih, ki so se spletli v ljudskem spominu na učitelja. Ta se je tako razvejal in pomešal z legendo, da je bilo še do nedavnega po vsej Primorski moč srečati posameznike, ki so se živo spominjali fašističnega učitelja s svoje, še raje pa sosednje vasi, ki je otrokom pljuval v usta. Sofri k temu vernakularnemu izročilu pristopa z empatijo in metodološkim aparatom, ki je po eni strani podedovan iz njegove novinarske kariere, po drugi pa izhaja iz osebnega in intelektualnega prijateljevanja s Carlom Ginzburgom, očetom mikrozgodovine. Glede pljuvanja v usta, denimo, ostaja agnostičen – obtožbe ni mogoče ne potrditi ne ovreči –, vendar brez vsakršne pedantnosti skicira antropološki kontekst te zaničevalne geste. V poglavju, jedrnato naslovljenim »Pljunki«, nas opozori, da je pljunek danes sicer del našega besedišča, ne pa tudi življenjskega sveta: še vedno pljuvamo metaforično, veliko redkeje pa zares. Sam pa se denimo spomni, da so bile prve besede, ki se jih je naučil v slovenščini, »Prepovedano je pljuvati«, saj so bile, skupaj s »Prepovedano je kaditi«, napisane na legendarnem openskem tramvaju, ki je iz središča Trsta, prav izpred Fabianijevega Narodnega doma, vozil na kraško arkadijo njegovega otroštva. Pljuvanje je bilo, skratka, vsaj v ruralnem okolju še do nedavnega mnogo pogostejša gesta (tako pogosta, da se je za to, da bi njena prepoved dosegla naslovnika, izjemoma veljalo poslužiti celo njegovega jezika) in zato ni neverjetno, da bi jo učitelj uporabil kot sredstvo poniževanja in discipliniranja, niti to, da je v ljudskem spominu postala metaforični povzetek za Sottosantijevo psihološko in fizično nasilje nad otroki, ki je moralo biti tudi v kontekstu fašistične represije resnično škandalozno. Glede na to, da Sofri »pljuvanja v usta« tudi po pregledu literature s področja kulturne zgodovine ni našel med uveljavljenimi obrazci, ki ponazarjajo skrajno zaničevanje, se sam nagiba k prvi tezi: učiteljev pljunek se zdi prej resnična epizoda, ki jo je ljudski imaginarij amplificiral v simbol, kot pa obratno.

A o Sottosantijevem ekscesnem in nevzdržnem poniževanju otrok Sofri ne dvomi. Tu se vidi, zakaj je bila zgodba tako privlačna zanj. Sottosantija je namreč doletela podobna usoda kot Calabresija. Pred pragom lastne hiše ga je pokončal strel, ki je hotel maščevati zlorabo moči, rojeno iz obscene naveze med državnimi aparati in skrajno desničarsko ideologijo. Tudi tu je umor sledil jalovim peticijam državnim organom. Tudi tu je morilec storil »dejanje, v katerem so zatirani prepoznali svojo voljo do pravice«. Tudi tu se je oblast postavila na stran eklatantne krivice in se s tem, kot bi rekel Sv. Avguštin, ponižala na raven zločinske združbe (»Remota itaque justitia, quid sunt regna nisi magna latrocinia?« – »Kaj pa so države, ko se odrečejo pravici, če ne velikanske hudodelske združbe?«; De Civitate Dei, IV, 4), kar je posameznike privedlo do odločitve, da pravico vzamejo v lastne roke. To se zdi izhodišče, s katerim je Sofri pristopil k obmejni zgodbi, ki naj bi osvetlila moralne dileme antifašističnega nasilja znotraj zgodovinskega konteksta, ki je italijanskemu bralcu skoraj neznan, a lahko prav zato postane model za osvetlitev analognih primerov.

Atentat v Vrhpolju se je zgodil 4. oktobra 1930, manj kot mesec dni po ustrelitvi štirih slovenskih in hrvaških antifašistov v Bazovici. Režimu je dokazoval, da iskra upora ni ugasnila. Danes je znano, da so Sottosantija ubili tigrovci. A ni bilo vedno tako. Za razliko od prejšnjih odmevnih napadov (denimo na sedež fašističnega časopisa Il Popolo di Trieste 10. februarja istega leta, ki je sprožil preiskavo, ki je privedla do prvega tržaškega procesa in usmrtitve v Bazovici), ni nobena skupina priznala avtorstva atentata v Vrhpolju – še ena analogija z umorom Calabresija. To je fašističnemu režimu omogočilo, da je govoril o »zahrbtnem«, »strahopetnem« umoru. Atentat je odmeval tako v italijanskem kot jugoslovanskem in tudi francoskem tisku, a pri branju povojnih omemb Sottosantijeve zgodbe na slovenski strani opazimo, da je podatek o umoru praviloma zamolčan. Tudi v Jančarjevem eseju ga ne najdemo. Od devetdesetih let dalje, ko je TIGR postal znano ime v slovenski javnosti, pa postane atentat kanonični zaključek zgodbe o Sottosantiju; prav gotovo kot odgovor na italijanski diskurz (znova smo ga slišali lani poleti ob kritikah obiska predsednikov Mattarelle in Pahorja na bazoviški gmajni), ki skuša TIGR prikazati kot skrajno nacionalistično organizacijo, ki je zažigala italijanske šole in vrtce ter streljala učitelje. Zgodba o Sottosantiju je idealna, saj dejstva prikaže v čisto drugačni luči, v kateri umor učitelja, ki se utegne slišati kot dejanje iz priročnika skrajno nacionalističnega terorizma, zasije kot akt pravice proti kriminalnemu režimu. In kot vemo, je uveljavljanje pravice – dati vsakomur, kar mu pritiče – atribut suverena. V zgodbi o Sottosantiju se torej zgosti sodobna slovenska naracija o Tigru kot poosebljenju volje zatiranega ljudstva po uveljavitvi lastne suverenosti proti zločinski državi. In Sofri atentat poveže natanko s tistim legendarnim Danilom Zelenom, ki je 13. maja 1941, več kot mesec dni pred oblikovanjem prvih partizanskih skupin, padel pod streli italijanskih orožnikov na Mali gori nad Ribnico, ki si jo je slovenska desnica v zadnjem desetletju izbrala za svoj lieu de mémoire, v katerem skuša s počastitvijo spomina na resnični dogodek uveljaviti alternativno naracijo o nekomunističnem odporu proti okupatorju, ki pa je bil vzhodno od rapalske meje zelo efemeren.

Kot rečeno, je zgodba o Sottosantiju do Sofrija prišla prek matere, ki je služila kot učiteljica na Krasu ravno v času, ko se je zgodil umor v Vrhpolju, in novice seveda ni sprejela ravnodušno. Sofri nam, razen njene naklonjenosti do slovenskih učencev in njihovih družin, pove zelo malo o materinih občutkih in sodbah, zapiše pa, da je že v prvih dneh slišala obe različici zgodbe: uradno, ki jo je prek tiska in okrožnic razširjal režim (njena srž je povzeta v naslovu knjige: »Fašistični mučenik«), in ljudsko, ki se je bliskovito širila iz ust do ust in bila, kot smo videli, podvržena zmotam in izkrivljanjem, ki so bila bržkone manj namerna od državne propagande, a nič manj fantastična. Sofri k temu trku zoperstavljenih interpretacij pristopa z analitičnimi prijemi, ki jih je izbrusil v desetletjih raziskovanja okoliščin atentata na trgu Fontana. Ne ostaja pri pozitivističnem zoperstavljanju med »mitom« in »zgodovinskimi dejstvi«, a se ne zateka niti k postmodernemu relativizmu, po katerem je resnica usodno ujeta v igre interpretacij, raziskovalcu pa ne ostane drugega kot dekonstrukcija diskurzov. Sofrijevo pisanje izžareva vero, da nas lahko rigorozno raziskovanje v ravnovesju med empirijo in empatijo – tista »mešanica velikodušnosti in kritične lucidnosti«, ki jo je pri njem hvalil Carlo Ginzburg – pripelje v neposredno in zdravilno bližino resnice, če smo se le pripravljeni odpovedati svojim uteham, vnaprejšnjim predstavam in elegantnim ideološkim ter interpretativnim shemam.

In Sofri priznava, da se je dolgo s skepso upiral resnici, do katere ga je nezadržno vodilo raziskovanje »primera Sottosanti«. Poanta, ki jo je hotel predstaviti italijanskemu bralcu, se je v osupljivem obratu postavila na glavo, saj je postajalo vse bolj jasno, da je pod streli atentatorja v Vrhovljah padel – nedolžen človek. Tudi tu, bi lahko rekli, je imaginacija ogorčenega ljudstva zlila dve osebi v eno: in atentator, ki si je zadal udejanjiti njegovo »voljo do pravice«, je ubil napačno.

»Nekakšna univerzalna podvojitev«

Na sled, da se v zgodbi skriva groteskna zmešnjava, je Sofrija pripeljala bežna omemba v monografiji Primorski upor fašizmu, 1920–1941 (2008) Milice Kacin Wohinz in Marte Verginella, v kateri avtorici lakonično zapišeta: »Toda iz italijanskih virov zvemo, da je učitelj, ki je maltretiral otroke, bil brat ustreljenega Francesca, Ugo Sottosanti, ki so ga prav po protestih staršev odstranili in ga poslali nazaj na Sicilijo. S poletnih počitnic se torej Ugo ni vrnil v Vrhpolje, pač pa je prišel njegov brat Francesco. Likvidirana je bila očitno napačna oseba.« (str. 191) Sofri se je poglobil v italijanske vire in razkril nekoliko bolj zapleteno zgodbo: na Vipavskem sta vrsto let poučevala oba brata Sottosanti in nasilni Ugo je občasno tudi nadomeščal Francesca, za katerega se zdi točen policijski opis, »da ni imel sovražnikov«; ko so ga našli ustreljenega pred pragom njegovega doma v Vrhpoljah, so preiskovalci zato najprej posumili na samomor, sledila je celo kratkotrajna, pravzaprav mrtvorojena teza o umoru s »sicilskim«, tj. mafijskim ozadjem. A kmalu jim je postalo jasno, kaj se je zgodilo: streli so bili namenjeni Francescovemu bratu Ugu, ki je bil zaradi vztrajnih protestov staršev premeščen drugam. Ni težko razbrati, zakaj je resnica ostala zamolčana. Italijanski tisk, ki je slavil »fašističnega mučenika«, ni imel nobenega interesa, da bi v panegirik vpletal zaplet z njegovim bratom. Še več, Sofri lepo pokaže, kako vsakršna omemba Francescovega brata, ki je vendar opravljal pomembne politične funkcije v Vipavski dolini, izgine v trenutku, ko začneta jugoslovanski in francoski tisk zgodbo o ustreljenem učitelju dopolnjevati s poročili o trpinčenju slovenskih otrok; italijanski časopisi zavračajo »jugoslovanske klevete«, ne da bi omenili njihovo vsebino, in vztrajajo pri (bržkone točnem) opisu Francesca Sottosantija kot »spoštovanega učitelja in ljubečega očeta petih otrok« (šesti se bo rodil po očetovi tragični in nesmiselni smrti). Ugo Sottosanti v tej čezmejni polemiki povsem izgine iz slike; celo v režimskih slovesnostih, v katerih imajo ostali družinski člani vidno vlogo, ostaja »mučenikov« brat sumljivo ob strani. O tem, kako neprijetna bi bila resnica za storilce atentata in javno mnenje na Slovenskem, ne gre izgubljati besed. A Sofrijeve raziskave puščajo le malo prostora za dvom: ubita je bila nedolžna oseba.

Zgodba, ki naj bi pokazala neortodoksna sredstva, po katerih v skrajnih zgodovinskih okoliščinah posegajo zatirani, da bi »uveljavili svojo voljo do pravice«, je nazadnje ponazorila drugačno poanto: če je država pogosto krivična sodnica, to še toliko bolj velja za ljudski srd in tiste, ki se povzdignejo v njegove interprete. Sofrijevo intelektualno držo lepo ponazarja pripravljenost, da pripoved prilagodi novoodkritim dejstvom, čeprav je to pomenilo popolno predrugačenje začetne zasnove. Ob tem pa nam zaupa nejevero, s katero je spremljal sliko, ki so jo zarisovali viri. Že od samega začetka je namreč ugotovil presunljivo povezavo med zgodbo z »vzhodne meje«, ki ji je prišel na sled na podlagi materinih zapiskov, in klobčičem okrog piazze Fontana. Priimek Sottosanti mu je zvenel znan: in res, med stranskimi liki, vpletenimi v atentat na trgu Fontana, je bil tudi Antonio oz. Antonino Sottosanti, bolj znan kot »fašist Nino« ali »mussolinijevec Nino«. Ta, v Vrhpolju rojeni sin »fašističnega mučenika« (ob očetovi smrti je bil star komaj tri leta), je bil eden od neofašističnih infiltrirancev v anarhistične vrste: v dnevih pred atentatom se je gibal v neposredni bližini nesrečnega Pinellija. Dovolj veliko presenečenje – a dragocena iztočnica za knjigo, katere izvorna poanta je vendarle pokazati, kako je protislovanska gonja na italijanski vzhodni meji postala gojišče skrajno desničarskega fanatizma, ki je nato metastaziral po vsej državi. Da bi razumeli Sofrijev šok, je treba narediti korak nazaj k posledicam napada na trgu Fontana.

Med anarhisti, pridržanimi po bombnem napadu, je bil tudi Pietro Valpreda, v katerem je taksist prepoznal stranko, ki jo je pred atentatom zapeljal do vhoda Nacionalne kmetijske banke; s sabo je tovoril velik kovček. Ekscentrični in odljudni Valpreda, ki se je gibal na tistem anarho-individualističnem obrobju, kjer so bile infiltracije skrajne desnice najlažje, je kot krivec ustrezal tako sredinski javnosti kot etablirani levici. Mediji, vključno s komunističnimi in socialističnimi, so ga nemudoma predstavili kot najverjetnejšega storilca. Med procesom, ki se je vlekel kar 18 let in se končal z oprostilno sodbo, pa so se vse bolj uveljavile teorije o false flag operaciji. Pričevanje taksista, v čigar dobro vero je malokdo podvomil, je vzbudilo sumničavost: Valpredo naj bi namreč pobral manj kot dvesto metrov od cilja. Kot da bi si potnik s sumljivim tovorom hotel priskrbeti pričo, ki bi ga prepoznala. Poleg tega je Valpreda šepal, taksist pa se detajla ni spomnil. Uveljavila se je torej teorija, po kateri naj bi bombo podtaknil nekdo, na las podoben Valpredi, z vnaprejšnjim načrtom, da bi krivdo naprtil anarhistom. Ta Valpredov dvojnik naj ne bi bil nihče drug kot »fašist Nino«, sin po pomoti ustreljenega Francesca Sottosantija.

Čeprav se je teorija o »Valpredovem dvojniku« rodila v krogih levice kot dokazovanje teze o false flag operaciji, jo je Sofri vselej odločno spodbijal. Prav tako je zavračal njeno zapletenejšo in priljubljenejšo različico, po kateri naj bi se rahlo zblojeni Valpreda sicer pustil prepričati v izvedbo napada na »inštitucijo državnega kapitalizma« v središču Milana, ki pa naj bi bil simbolne narave; potem pa je ob anarhistov eksploziv, nastavljen za efekt, agent skranje desnice postavil kovček z bombo, izdelano za uničenje. Neofašistično podtalje naj bi nato, s pomočjo simpatizerjev v medijih in represivnih organih, poskrbelo za razkrinkanje Valprede, na anarhiste pa bi tako padel vsaj sum, če že ne krivda tudi za ostale atentate, ki bi morali istega dne povzročiti vsesplošen masaker v obeh največjih italijanskih metropolah. Operacija naj bi del desnosredinske elite in javnosti prepričala v nevzdržnost situacije ter tako olajšala uvedbo vojaške diktature po grškem zgledu – o zaroti po helenskem vzorcu je le teden dni pred atentatom za londonski Guardian pisal britanski novinar Leslie Finer (»Greek Premier Plots Army Coup in Italy«, The Guardian, 6. 12. 1969) in v članku prvič uvedel pojem »strategy of tension«. Tudi v tej različici srečamo sina »fašističnega mučenika« z Vipavskega, in sicer kot podtaknjenca, ki naj bi Valpredo napeljal k demonstrativni akciji, in nemara kot agenta, ki je poskrbel za njeno amplifikacijo v pokol. Teza, ki se je napajala iz izjav nekaterih prič, ki naj bi slišale dve zaporedni eksploziji, je pristala tudi v filmu Marca Tullia Giordane Zgodba nekega pokola iz leta 2012 in s tem vstopila v zavest širše javnosti. Sofri do takšnih teorij, ki ne izhajajo iz skrbnega študija virov, temveč iz »mešanice paranoičnega samozadovoljstva, detektivske nečimrnosti in gole domišljavosti«, nima potrpljenja. Za dokazano ima, da je atentat izvedla neofašistična skupina Ordine Nuovo, neusmiljen pa je do neosnovanih hipotez, ki se lepijo na to »dejstvo, ki so ga nazadnje potrdila celo (celo!) sodišča«, kot zapiše z zanj redkim pridihom grenkobe.

»Tako se štirideset let po pokolu nekateri niso zadovoljili s tem, da so obudili idejo ʺdvojnikaʺ, temveč so si zamislili nekakšno univerzalno podvojitev: dva atentatorja, Pietro Valpreda in Nino Sottosanti (ali kakšen drug figurant); dvoje bomb, Valpredova, namenjena poku, in Sottosantijeva (ali njegovega namestnika), namenjena pokolu; dve torbi, Valpredova in Sottosantijeva, postavljeni druga ob drugo na tleh osrednje dvorane banke, in tako naprej. […] Takšna rekonstrukcija spominja na pijanost: pregloboko pogledaš v kozarec in vidiš dvojno,« je oster Sofri v zaključnem poglavju knjige, kjer razloži, zakaj se je dolgo otepal zaključka, da se je tistega oktobra 1930 v Vrhpoljah zgodila podobno čudaška in srhljiva podvojitev. A nazadnje je klecnil pod težo dejstev, čeprav so razkrivala zgodbo, ki mu ni ugajala; iz istega razloga, zaradi katerega je zavrnil domnevo o Sottosantijevi krivdi za pokol na trgu Fontana, čeprav bi mu, kot eleganten način, kako tezo o neofašističnem atentatu povezati s posledicami nacionalistične radikalizacije ob »vzhodni meji«, nemara ustrezala: iz prepričanja o osvobodilni moči resnice, ki od nas terja odpoved prikladnim razlagam. Mistifikacijam in poenostavitvam se je treba odreči tudi, ko se zdi, da »ponazarjajo globljo resnico«. To je intelektualna drža, s katero je osebnost, ki stoji v jedru osrednje travme povojne italijanske zgodovine, pristopila k eni osrednjih travm primorske zgodovine.