Edward Said je v svojem delu Orientalizem zapisal, da se odnos med vednostjo in oblastjo zrcali tudi v razmejitvi področij preučevanja, kar je na primeru Orienta tudi prepričljivo dokazal, saj se pod tem pojmom ponekod razumeva zgolj Bližnji vzhod, drugod pa malodane celotno Azijo. Pri Mediteranu se zdi takšna dilema na prvi pogled odveč, saj je Sredozemlje zaključeno morje in ni o njegovih geografskih in oceanografskih mejah nobenega dvoma.
Vprašanje razmejitve Mediterana pa se pojavi pri vprašanju njegovega zaledja in pri razpravah o »sredozemski kulturi«, pri čemer je zlasti slednja pogosto problematična, saj igra Mediteran v imaginariju sodobnega Evropejca dvojno vlogo. Na eni strani je presunjenost nad naravno lepoto, dediščino antike in renesanse ter kulinariko, na drugi pa se na Mediteran pogosto vežejo že malodane orientalistični predsodki. Mediteran kot prostor lenobe, kaotičnosti in čutnosti, prostor, kjer dolce vita prevladuje nad delavnostjo in disciplino, kar najbolje ilustrira odziv dela evropske javnosti na grško dolžniško krizo. A Mediteran je dolgo veljal tudi za območje srečanja z »drugim« Evrope, in sicer z muslimanskim svetom, ki ga je dolga stoletja predstavljalo predvsem Osmansko cesarstvo. Osmanski imperij je sicer razpadel, toda eden izmed poglavitnih mediteranskih polotokov se še vedno ni izvil iz primeža njegove dediščine. Govorimo seveda o Balkanu, ki je glede marsičesa dojet kot Orient znotraj same Evrope ali pa vsaj kot njen le delno civilizirani del. Balkan je do začetka dvajsetega stoletja pridobil konotacije barbarizma, polciviliziranosti, polrazvitosti in polorientalnosti, kakor je v svojem delu Imaginarij Balkana pokazala Maria Todorova.
Enotnost Mediterana je bila za novoveške Evropejce zato malodane nepredstavljiva oz. je bila predstavljiva zgolj, če je ta enotnost imela konkreten konec, ki je ločil stari svet od novega. Primer omenjene težnje je znamenita knjiga belgijskega zgodovinarja Henrija Pirenna Mahomet et Charlemagne (1937), v kateri je postavil vzpon islama kot tisto ločnico, ki je razbila antično enotnost Sredozemlja in odločilno prispevala k premiku »centra« porajajoče se zahodnoevropske civilizacije proti Porenju in Severnemu morju. Pirennova teza več ne velja za v celoti sprejeto, saj ta po mnenju Petra Browna podcenjuje zaton gospodarskih dejavnosti, ki ga je povzročil propad zahodnorimskega cesarstva, a je vendarle še zmeraj prisotna med evropskim omikanim občestvom. V nasprotju s Pirennom je francoski zgodovinar Fernand Braudel zagovarjal koncept ekonomske enotnosti mediteranskega sveta. V svojem monumentalnem delu La Méditerranée et le Monde Méditerranéen à l’époque de Philippe II (Mediteran in mediteranski svet v času Filipa II., 1949) je, sledeč interdisciplinarnemu pristopu analovske šole zgodovinopisja, poudarjal enotnost Mediterana z vidika geografskih okoliščin in družbenih tokov. Braudelovo delo je tako kot vse velike sinteze sprožilo nov val specialističnih raziskav – mednje pa lahko štejemo tudi knjigo Noela Malcolma Agents of Empire: Knights, Corsairs, Jesuits and Spies in the Sixteenth – Century Mediterannean World (Agenti imperija: vitezi, gusarji, jezuiti in vohuni v sredozemskem svetu šestnajstega stoletja, 2015).
Agenti imperija, Balkan in Mediteran
Malcolmova knjiga je svojevrstna mikrozgodovinska študija o albanskih plemiških rodbinah Bruni in Bruti iz Ulcinja v današnji Črni Gori. Osebno me je sicer bolj kot na dela Carla Ginzburga spominjala na monografijo Auerspergi Mihe Preinfalka, saj ne sledi klasični mikrozgodovinski paradigmi, v kateri se s pomočjo konkretnega primera skuša razložiti kulturne in socialne značilnosti nekega časa in prostora, temveč sledi zgodovini rodbine po širšem geografskem in kulturnem prostoru. Tako nam zgodovina Brunijev in Brutijev prikaže konkretne osebe v zgodovinskih procesih sredozemskega sveta, podobno kot so bili Auerspergi (Turjaški) prisotni širom po srednji Evropi. Prek sledenja zgodbi predstavnikov omenjenih rodbin nam tako avtor naslika razgibano zgodbo šestnajstega stoletja, zlasti ker so bili predstavniki Brunijev in Brutijev resnično prisotni po vsem sredozemskem svetu.
Tovrstna naloga bi se povprečnemu zgodovinarju (kot sem sama) zdela malodane nemogoča, ker zahteva obilico lingvističnega in paleografskega znanja, ki pa ga Malcolmu ne manjka. Noel Malcolm je angleški zgodovinar in novinar, ki je večino svojega dela posvetil Balkanu in je med drugim tudi avtor preglednih del o zgodovini Bosne in Kosova, od katerih je predvsem slednja sprožila burne odzive zaradi svoje proalbanske note. Njegovo občudovanje albanske kulture je sicer razvidno tudi v Agents of Empire, ampak knjigi ne gre očitati kakršnekoli pristranskosti. Ravno specializacija za balkansko zgodovino je avtorja opremila z zadostnim jezikoslovnim znanjem, da je sploh lahko napisal Agents of Empire. Pri njej namreč ni uporabljal le zahodnih virov in arhivov: avtor poleg italijanščine obvlada tudi srbohrvaščino in turščino, pri čemer pa se bralcem opraviči, da ni prišel do turških arhivov, tako zaradi njihove nedostopnosti kot zaradi dejstva, da je turščina, ki je bila uporabljena v uradnih osmanskih dokumentih, zlasti zaradi vpliva arabščine in perzijščine, precej drugačna od današnje. Malcolm je zamisel za svojo knjigo dobil med raziskovanjem albanske zgodovine, saj je med tem naletel na opis Albanije, ki ga je napisal Antonio Bruni. To je bil sploh prvi opis Albanije, ki ga je napisal Albanec, njegov avtor pa je umrl na poti med Koprom in Trstom, najverjetneje za posledicami kuge.
Zanimanje, ki ga je delo vzbudilo v avtorju, je nato vodilo do malodane detektivskega dela, h kateremu so v veliki meri prispevale tudi njegove novinarske izkušnje, ki se zrcalijo v jasnem, na trenutke že skoraj literarno napetemu slogu. Knjiga se najprej posveti splošnemu opisu beneške Albanije, mesta Ulcinj, njegovega zaledja in kulturnega značaja. Nato pa se tekom poglavij posveti članom rodbin in njihovim dogodivščinam po sredozemskem svetu, kjer se v določenih detajlih kaže vpliv mikrozgodovinske metode. Naj zgolj omenim opis sprejema Gaspara Brunija med malteške viteze, kjer njegovega sprejema v red dejstvo, da je že imel otroka, ni oviralo, saj je bilo to takrat za človeka njegovega stanu sprejemljivo, kar nam ponuja slikovit uvid v vsakdanje življenje. Ravno v tem sledenju usodam rodbinskih članov in drobnih mikrozgodovinskih ekskurzih se najbolje odražajo razlike med Malcolmom, ki posveča pozornost mentalitetam in osebnostim, in Braudelovim pretežno brezosebnim pogledom. Po drugi strani pa nam Malcolmova raziskava osvetli eno izmed najzanimivejših Braudelovih tez, in sicer odnos med obalo in njenim neposrednim goratim zaledjem.
Gore in morje
Za laičnega bralca je morda presenetljivo, da Braudel svojega dela ni začel z opisom morja in velikih urbanih središč mediteranskega sveta, temveč z opisom gora v obalnem zaledju. Gore namreč niso bile samo vir zalog vode in ledu, temveč tudi dom ljudem, ki so konstantno migrirali v mesta in doline. Ti ljudje so bili nepogrešljiva delovna sila, pa tudi najemniški vojaki, ki so se udeleževali vojn po celotnem Mediteranu in njegovem zaledju. Med njimi Braudel omeni tudi Albance, ki bi bili po njegovem mnenju vredni lastne študije. Hkrati pa so bile gore tudi svet tistega »drugega Mediterana«, v katerem sta prevladovali arhaičnost in ruralnost. Prebivalstvo gorskih področij je bilo pogosto le deloma pokristjanjeno, obseg državne oblasti pa omejen. V njem so vladale starejše oblike religioznosti, krvno maščevanje in malodane plemenska ureditev. A kljub temu, da se zdi omenjeni svet neskončno oddaljen od urbane kulture, je bil z njo tesno povezan, tako z migracijskimi tokovi kot z raznimi pogodbami, ki so jih mesta sklepala z gorskimi klani .
Poglejmo zgolj primer Ulcinja ter Brunijev in Brutijev. Ulcinj leži na jugu današnje Črne Gore in je še danes mestece z večinsko albansko populacijo, ki je bilo tekom srednjega veka pod vladavino različnih slovanskih dinastij, nato med letoma 1405 in 1571 pod beneško oblastjo, kasneje pa je padlo pod nadoblast Osmanskega imperija in postalo del Črne Gore šele na podlagi arbitraže evropskih velesil, ki je sledila Berlinskemu kongresu leta 1878. A v času naše zgodbe bi se italijanski obiskovalec kljub razširjenosti albanskega jezika počutil v urbani kulturi Ulcinja popolnoma domače. Jezik javnega življenja in trgovine je bila italijanščina, arhitekturo mestno hiše je neposredno navdihnil Palazzo del Governo v Anconi, stolnica pa je bila zgrajena v romanskem slogu. Poleg tega je v Ulcinju cvetela humanistična tradicija in skoraj zagotovo je bila prisotna šola, v kateri so poučevali latinski in italijanski jezik. Ulcinj nam torej potrjuje Braudelov opis kulture jadranskega morja v šestnajstem stoletju kot sfero zmagoslavja italijanske oz. beneške kulture. Braudel sicer na tem mestu jasno poudari, da s tem ne želi reči, da je bila Dalmacija italijanska na način, kot bi ga v devetnajstem in dvajsetem stoletju razumeli apologeti rasnega ekspanzionizma, ter poudari, da je bila skoraj celotna retroterra pravzaprav slovanska (v primeru Ulcinja sicer albanska), italijansko kulturo pa opiše kot neke vrste »komoditeto«, ki je izhajala iz dejstva, da je bila italijanščina jezik trgovine celotnega Mediterana, deloma pa tudi iz kulturnega prestiža renesančne Italije. Za plemiče in meščane je bila italijanska kultura neke vrste »distinkcija«, ločitev od ostalega prebivalstva; navsezadnje pa tudi moda. Zato so plemiški sinovi obvladali italijanščino in latinščino, študirali v Padovi ter poitalijančili svoja imena, kar je dodatno prispevalo k italijanskemu videzu vzhodne jadranske obale. Ne glede na to pa je jezik preprostih ljudi, žensk in v marsičemu tudi elite ostal slovanski oz. albanski, pa tudi zajeten del plemstva je kljub svojim naknadno izumljenim italijanskim genealogijam po izvoru izviral iz istih goratih predelov kot ostala populacija, kar je morda pripomoglo k temu, da so prebivalce Ulcinja in drugih mest beneške Albanije nekateri beneški pisci opisovali kot barbarske. Glede na dejstvo, da Serenissima ni izvajala agresivne politike italijanizacije in je na ozemlju t. i. »Beneške Albanije« spoštovala lokalne statute, pa lahko zmagoslavje italijanske kulture primerjamo s procesom helenizacije v antiki, ki jo je angleški zgodovinar Peter Burke uvrstil med procese »kulturne hibridnosti«, kakršnih je v mediteranskem prostoru mrgolelo.
Bruniji in Brutiji
Obrnimo se še k drugemu delu zgodbe in si poglejmo rodbini Bruni in Bruti. Rodbini sta bili albanskega izvora, čeprav sta si obe v skladu s tradicijo šestnajstega stoletja konstruirali italijansko genealogijo, pri čemer so se Brutiji sklicevali celo na rimsko patricijsko poreklo, Brunijem pa je duhovnik Francesco Barbarano de Mironi iz Vicenze pripisal izvor iz lastnega kraja in njihov prihod na Balkan povezal s službo bizantinskemu cesarju. Njegova zgodba je sicer konstrukt, ki je služil tudi povečanju slave Vicenze. Rodbina Bruni je bila v resnici že dolgo časa prisotna v Skadru in se je poročala z lokalnimi rodbinami. Bruniji so bili torej Albanci, netipični v odnosu do večinske populacije, a niso izstopali v primerjavi s podobnimi mestnimi elitami na vzhodni jadranski obali. Tudi za Brutije ni nobenega dokaza o italijanskem, kaj šele rimskem izvoru, vemo pa, da so bili prisotni v Draču vsaj od trinajstega stoletja dalje; njihov priimek morda izhaja iz humorističnih latinskih oz. albansko-latinskih vzdevkov, ki so bili priljubljeni v srednjeveški Albaniji. Antonio Bruti (rojen leta 1518) je v Ulcinj pribežal pred osmansko oblastjo in se poročil z Mario Bruni. Sicer ne vemo, če je rodbina Bruni v tem obdobju dejansko pripadala patricijski eliti Ulcinja, so pa zagotovo uživali plemiški status, kar je veljalo tudi za rodbino Bruti, ki so bili povezani celo z rodbino Kastrioti, iz katere je izšel albanski nacionalni heroj Skenderbeg. Avtor zato Brunije in Brutije posrečeno opiše kot »kulturne in jezikovne dvoživke«, saj so bili Albanci z globoko italijansko kulturno identiteto, kar je bilo ključno za njihov uspeh širom po mediteranskem svetu.
Namesto zaključka
Tako kot je Braudel zaključil svoj Mediteran z dogodkovno zgodovino, tako naj za konec še na hitro omenimo poglavitne člane rodbin, ki ju obravnava knjiga, pri čemer je njuna razpršenost ključna za razumevanje povezanosti sredozemskega sveta. Giovanni Bruni je bil nadškof Bara in je sodeloval pri tridentinskemu koncilu; Marcantonio Borisi, ki je bil sin ene od hčera iz rodbine Bruni, je služil kakor dragoman v beneški misiji v Konstantinopel; Gasparo Bruni je bil prvi malteški vitez albanskega rodu in se je bojeval v francoskih verskih vojnah; Bartholomeo Bruti je krojil politiko številnih zahodnih sil do Moldavije, Jacomo Bruni pa je bil udeležen v sloviti pomorski bitki pri Lepantu. Z obravnavo Brunijev in Brutijev vidimo, kako se so se različni svetovi Mediterana stapljali v enega samega, od albanskih gora do Francije in Istanbula, od bojevitega in arhaičnega sveta dinarskih pogorij pa do parketa visoke evropske politike in kulture. Zaključimo, da se zgodba rodbin konča v slovenski Istri. Brutiji so se namreč naselili v Kopru, kjer so zgradili palačo, v kateri danes domuje Mestna knjižnica Srečka Vilharja. Pri tem je pomenljivo dejstvo, zakaj so se odločili naseliti ravno v Kopru: kot pravi plemiči so morali Brutiji pripadati oblasti, ki bi lahko njihovo plemstvo tudi uradno priznala, česar pa večina istrskih mest, med drugim Izola in Piran, zaradi svoje upravne strukture ni mogla.