Knjiga, ki si prizadeva priti v repertoar zimzelene literature na policah slovenskih dnevnih sob, se nedolžno poigrava z zgodovino kot kratkočasno vednostjo: ne obravnava je kot znanost, temveč prej kot nacionalno domoznanstvo. Težava pravzaprav ni v tem, da delo ne uporablja znanstvenega aparata, saj verjetno drži, da ta bralca prej odbija kot privlači, in tudi ne v tem, da podaja površinski pregled zgodovinskega dogajanja, kajti ta je z določeno mero previdnosti lahko uporaben. Težava je, da so motivi pisanja precej pristranski in da je rezultat dokaj nacionalistično obarvano delo.
Zgodovine sicer nikdar ne moremo enačiti z resnico, vendar je ključnega pomena, da k njej vsaj stremimo. Obstajajo namreč zgodovinska dejstva, okoli njih pa je spletena »zgodovina«, ki pa se od dejstev ne sme oddaljiti – vsaj ne več, kot je potrebno. Refleksija lastnih stališč je zato nujna naloga vsakega zgodovinarja, četudi se ukvarja le z revizijo učbeniške zgodovine.
Aleš Praček je neznano ime v slovenskem zgodovinopisju, ki vzbuja pozornost s sveže natisnjenim in razmeroma kratkim tekstom. Z njim skuša bralcu odpreti vrata v zgodovino slovenskega območja, ki pa je pri Pračku pravzaprav zgodovina Slovencev. Žal pa knjiga nosi diletantski pečat svojega avtorja.
Med mnogimi ambicijami šole okoli francoske revije Annales, ki se je uveljavila v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja, je bil poskus, da bi zgodovinopisju dali zanimivejšo podobo. Želja teh zgodovinarjev je bila, da bi se njihova znanost približala povprečnemu bralcu, a se obenem odmaknila od teleološkega pogleda, značilnega za prejšnja obdobja nacionalnega zgodovinopisja, ki se je osredotočalo na sosledje dogodkov, ki naj bi vodili od pradavnine do dokončne nacionalne uveljavitve. Od tod kritični naziv »podatkovna« ali »dogodkovna« zgodovina. Na prvi pogled se zdi, da se je Pračku posrečila zgolj prva namera, tj. poljudnost. Zaradi vztrajanja pri podatkovni in teleološki zgodovini pa lahko njegov poizkus kljub temu ocenimo za neuspešnega.
Nedavno preminuli zgodovinar Jacques Le Goff je kljub svojemu obširnemu poznavanju zgodovine – ali morda prav zaradi tega – lahko pisal zgodovinske sinteze, ki niso bile omejene na suhoparno nizanje političnih dejstev. Tudi veliki Eric Hobsbawm je svoje znanje radodarno delil v delih, dostopnim širšim množicam, kakršna je npr. na videz trivialna knjiga o zgodovini jazza, ki kljub ležerni berljivosti ohranjajo visoko kvaliteto. Pisce, kot sta bila Le Goff in Hobsbawm, gre pohvaliti zaradi dobrega sloga in pripravljenosti do pisanja knjig, ki so dostopne tudi bralcem izven ozkih akademskih krogov. V Pračkovem primeru pa gre za zmeden popis zgodovinske poti Slovencev, ki naj bi vsaj od poselitve sèm delovali kot edinstvena skupnost, ki je z ustanovitvijo lastne države dosegla svoj cilj, čeprav ta (še vedno) ni izpolnjen, saj mnogi Slovenci ostajajo izven meja nacionalne države. Zdi se, da se delo včasih pomakne na nekoliko nevarna tla v svojem odnosu do slovenskih manjšin onkraj meja, hkrati pa pozablja na manjšine znotraj območja današnje Slovenije, zlasti na obalna mesta ter njihovo zgodovino, ki nastopajo zgolj na nekaj straneh. To je verjetno zato, ker zgodovina istrskih mest ni integrirana v nacionalno podatkovno zgodovino, ker se težko prilega njenemu modelu.
V delu ni ovržena ali vsaj konstruktivno reflektirana spekulativna venetska teorija niti slovenstvo v času Karantanije; avtor namreč pravi, da »mirne duše lahko trdimo, da je Karantanija tudi prva praslovenska državna tvorba« (str. 61). Takšnih trditev ne velja zavreči kot zablode, saj jih lahko s pomočjo kritične distance učinkovito integriramo v korpus zgodovinskega znanja. Toda kako lahko trdimo, da ne gre za tendenciozno delo, če je to eksplicitno zasnovano kot zgodovina določenega območja, potem pa obširno obravnava Karantanijo, katere lokacija je bila očitno izven meja današnje Slovenije – in po njej še žaluje? Ne le, da nekritično piše o Slovencih kot ljudstvu znotraj Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti: o obstoju Slovencev je govora celo tako zgodaj kot v 7. stol. Površna terminologija je sploh problem dela: avtor raje kot o Osmanih govori o Turkih in sploh ne reflektira periodizacije zgodovine v umetno ustvarjena obdobja oziroma epohe; a to so težave, značilne za večino tovrstnih del.
Na konec linearne zgodovinske premice je vseskozi postavljena Slovenija, v naraciji, kjer se teritorialnost dokaj problematično povezuje z rodovno razumljeno etnično pripadnostjo:»Obstoja slovenstva se moramo zavedati, ceniti moramo vse tiste naše prednike, ki so /…/ omogočili, da je ta rod v zgodovini dočakal svojo državo Slovenijo« (str. 11).
Pračkova ambicija napisati poljudnejšo zgodovino določenega geografskega območja, in sicer območja današnje Republike Slovenije, se je pretvorila v nacionalno-politično zgodovino v stilu »od paleolita do Tita«, v kateri se »kri« in »rod« znova in znova ponavljata. V čas po 2. svetovni vojni avtor znatneje ne posega, saj ga ne šteje za »pravo zgodovino«. Hkrati pa vseskozi poudarja sodobnost in sočasno razdelitev na »leve in desne«. Pozicija avtorja je glede tega nedvoumna: komunistično ureditev označi kot »…absolutistični, avtoritarni, enostrankarski oziroma najpogosteje imenovan totalitarni način vladanja. In to 200 let po razsvetljenstvu«(str. 187). Praček močno izpostavlja tudi fojbe in komunizem enači s fašizmom.
Iz vseh teh razlogov lahko delo razumemo kot še eno v kopici politično motiviranih izdelkov, ki se v zadnjih letih rojevajo iz politične polarizacije in jih zato močno odsvetujem; v tem primeru še toliko bolj zato, ker je avtor zgodovinsko nepodkovan. Pozaba kot strategija spominske politike ni sprejemljiva niti v akademskih niti v ljubiteljskih delih, še zlasti, če jo spremlja opuščanje elementarnih zgodovinskih dejstev in opletanje s sodobnimi političnimi referencami. Izpostavljanje določenih vzporednic med preteklostjo in sodobnostjo je vsekakor dobrodošlo: marsikdaj se ponujajo kar same od sebe in jih je zato vredno vzeti v pretres, toda pretirano vrivanje moderne politične konstelacije v zgodovinski pregled je nespametno početje, kakor je nespametno tudi vnašanje zgodovine v obstoječe delitve. Čas namreč teče naprej – nikoli nazaj.