Strokovnost in etičnost sta vrednoti, ki ju univerzalno prepoznavamo med najpomembnejšimi kriteriji dobrega delovanja družbenih sistemov. Manj univerzalno je razumevanje njunega medsebojnega razmerja. Ali ravnati strokovno vselej pomeni ravnati moralno? Je, nasprotno, moralno ravnanje lahko drugačno od priporočil stroke? Vprašanje zastavljamo v dobi tehnomoralnih sprememb – v okoliščinah, ko na vsako moralno presojo že vpliva sprememba sveta, o kateri presojamo. Naloga je, da premislimo okoliščine družbenega etičnega dialoga in ravni, na katerih naj ta poteka.
Etika je filozofska disciplina
Prva raven je raven etike kot filozofske discipline. Bilo naj bi očitno, pa je v sodobni inflaciji označevalca etika večkrat spregledano, da ima etika v filozofiji svojo zgodovino, pojmovni aparat in metodologijo, ki sega od grškega izuma vede do moderne filozofije. Nekaj filozofija torej le lahko pove in je povedala o etiki. Aristotelova opredelitev vrline – karakteristike človeka, ki trajno deluje za dober smoter; Benthamova teza, da je dobro korist, za katero si prizadeva vsako čuteče živo bitje – ne nujno človek –, ki čuti bolečino ali ugodje; Kantova trditev, da je človek kot razumno in svobodno bitje smoter na sebi in ga zato nikoli ne smemo spremeniti v zgolj sredstvo za kakršenkoli že cilj; Nietzschejeva atomska kritika morale kot orodja moči; sistematična zgradba, v katero je etiko kot moralno filozofijo postavila šola analitične filozofije.
Globina in dolžina seznama uvidov etike kot filozofske discipline je odprta in priča o njenem razvoju, ki ga lahko brez pomisleka razumemo kot razvoj stroke. Ker je etika filozofska disciplina, ima lastnosti, ki se razumevanju stroke, izhajajočem iz organizacijske paradigme moderne naravoslovne znanosti, lahko zdijo tuje. Kaj pomeni, če se dva filozofa – strokovnjaka za etiko – ne moreta zediniti o pomenu temeljnega pojma discipline, recimo o pojmu dobrega? Za filozofijo to ni nikakršen škandal. Teoretske, a prav tako ideološke karte filozofa so ves čas odprte – samo ta odkritost in zavedanje o ideologiji filozofa pravzaprav ločuje od ideologa. Odprtost filozofije strokovnjake drugih disciplin včasih odvrača od sodelovanja s filozofi in od njihovega vključevanja v strokovna etična telesa. Lahko jih prestraši filozofovo kategorično argumentiranje enega etičnega stališča, posebej če je poleg drug filozof, ki enako kategorično argumentira drugo stališče. S tem je povezano nelagodje do filozofskih etičnih argumentov in sklepov, ki so videti »skrajni« v smislu, da se ne skladajo s tako imenovano moralno intuicijo, ki v skupnosti prevladuje.
A vendar gre največkrat za nerazumevanje filozofske metode. Obstoj radikalno različnih etičnih sklepov (filozofskih) strokovnjakov in njihova občutena »skrajnost« izhaja iz filozofske metode, da mišljenju pustimo popolno avtonomijo in sledimo pojmovnemu toku. V nekem smislu so to racionalni eksperimenti, ki razkrivajo meje in notranje kontradikcije, lastne polju etike. To ne bi smelo biti razlog za skepso in izključevanje filozofov iz področnih etičnih komisij, saj je prav razkrivanje imanentne problematičnosti etike najpomembnejši prispevek, ki ga polju lahko da etika kot filozofska stroka.
Etika v strokah
Druga raven, kjer polje etičnega stopa v odnos s poljem stroke, so različne etične komisije, razsodišča ali podobna telesa, ki so oblikovana, da obravnavajo specifična vprašanja, pri katerih je očitno potrebna moralna presoja. Na prvi pogled je današnja množica takšnih teles, ki so za vse več področji in dejavnosti tudi zakonsko predpisana, razmeroma nov pojav. Za to obstaja več razlogov. Pospešen razvoj znanosti in tehnologije pomeni, da na številnih področjih pravna normativnost ne sledi notranji dinamiki razvoja področja. Etika v tem smislu lahko služi kot normativna premostitev razkoraka med dinamičnim dogajanjem v stroki in zaostajajočo pravno regulacijo. Etični kodeksi in podobna orodja tako imenovanega mehkega prava v tem smislu odigrajo svojo vlogo kot praktična vodila etičnega ravnanja na določenem področju in kot morebitni predhodniki natančnejše zakonske ureditve. Na tem mestu pa je potrebna opomba: etika ne sme postati alibi za deregulacijo tam, kjer je »trša« pravna ureditev urgentna in v širšem družbenem interesu. Prav tako sistemske nepravičnosti, ki jo ustvarja neoliberalni kapitalizem, ni mogoče prekriti z različnimi »poslovnimi etikami« – tudi v tem smislu je prej omenjeno disruptivno delovanje filozofske etike le koristno in je lahko protistrup inflaciji in razvrednotenju etike, do katere pride, če je potisnjena v vlogo zagovornika obstoječega.
Etična občutljivost stroke nam pove, koliko je presoja o moralnosti nekega dejanja neizogiben del same strokovne dejavnosti. So stroke etično občutljive same po sebi ali zato, ker je njihovo prakticiranje družbena dejavnost, vsaka družbena dejavnost pa je nujno etično občutljiva? Za znanost se zdi, da velja drugo. Znanstvenica in znanstvenik sledita znanstveni metodi in z njo opredeljenemu kriteriju resnice. O tem, kaj je resnično, se ne odločata glede na to, kaj je moralno dobro ali slabo. Če bi se, bi bila slaba znanstvenika, saj bi rezultate svojega raziskovanja presojala po kriterijih, ki jih znanstvena metoda ne vključuje; ker pa je znanost družbena dejavnost, moralne vrednosti nastopajo na družbeni ravni. Je bila znanstvenica ali znanstvenik poštena glede izbire rezultatov? Je v eksperimentalnem delu ravnala v skladu s tem, kar je dopustno ali legalno? In podobno. Dejanje kitajskega znanstvenika, ki je nedavno domnevno gensko modificiral človeški zarodek, je etično občutljivo zato, ker so (med drugim) etično občutljivi poskusi na ljudeh, ne zato, ker bi bila etično občutljiva sama znanost o človeški genetiki.
Primer druge stroke je medicina. Zanjo se zdi, da je etično občutljiva že v izhodišču in v vsaki svoji dejavnosti. Karkoli že zdravnica ali zdravnik počne, vselej je pod očesom temeljne hipokratske opredelitve medicine: pacientu koristi, pacientu ne škodi. Če namerno delaš nasprotno, nisi zdravnik.
Primera pravzaprav kažeta, kako težavna je v resnici določitev etične občutljivosti strokovne dejavnosti. Medicine (kot dejavnosti zdravljenja) danes ni mogoče ločevati od biomedicine (medicine kot naravoslovne znanosti). Inženirka ali inženir v prvi vrsti rešuje tehnološko nalogo, ki si jo zada ali ji je zadana. Ker ima vsaka tehnologija neposreden družbeni učinek, je etična občutljivost njene dejavnosti bolj neposredna od tiste teoretskega znanstvenika. Hkrati številna tehnološka polja nimajo vzpostavljenih vodil etične presoje na način, kot jih ima (vsaj v najboljšem približku) medicina.
V nekaterih primerih, izrazito pri orožarski tehnologiji, je tehnološka dejavnost skoraj v celoti umaknjena iz polja etične presoje; avtonomna orožja, ki kvantno spreminjajo humanitarne vidike bojevanja, se v primerjavi z recimo biotehnologijo razvijajo praktično v etičnem vakuumu. Druga dva za sodobnost značilna primera sta tako imenovani etični dumping in dvojna uporaba (dual use). Prvi označuje načrten prenos tehnološkega razvoja v države, kjer so pravne in etične regulacije namenoma razrahljane, druga v okvir civilnih projektov skrit razvoj tehnologij za vojaško rabo, ki so lahko za državo iz mednarodnega vidika občutljive.
Na kakšen način je vendarle, ob vseh omenjenih sistemskih in pragmatičnih zagatah, mogoče vzpostaviti etična telesa, ki bodo koristno naslavljala kompleksna križišča strokovne dejavnosti in moralne presoje njenih učinkov? Gotovo je ključno, da specifična stroka etično telo sprejme za »svoje«, kar pomeni, da ga sestavljajo ljudje, ki poznajo področje in praktične moralne dileme, s katerimi se sooča. To je lažji del odgovora; težji je, kako zagotoviti, da etično telo ne postane »zaciklano« v odgovore, ki jih specifična strokovna skupnost sprejema kot samoumevne, ne zajamejo pa nujno pluralizma vseh moralnih dilem križišč stroke in družbe. Za ilustracijo vzemimo (ne v celoti hipotetičen) primer določene državne komisije za medicinsko etiko, ki bi zavračala razpravo o evtanaziji z argumentom, da jo tako ali tako vsi člani zdravniške skupnosti razumejo kot neskladno z medicinsko etiko. A vendar so v širši družbi prisotne tako pobude za upoštevanje evtanazije kot legitimne medicinske pomoči, kot razprave o njenih etičnih dilemah. V takem primeru je lahko vloga etiškega strokovnjaka, kot smo jo začrtali v prvem razdelku, ki razpre vse različne možnosti etične argumentacije, disruptivna v pozitivnem smislu, poleg seveda tega, da ima znanje in pogled na etiko v njenem širšem družbenem in teoretskem pomenu.
Drugi moment, ki lahko pomembno pripomore h kakovosti presoje etičnih teles, je obstoj vertikalnega, po možnosti globalnega okvira etične razprave. Na področju bioetike je primer razmeroma uspešnega tovrstnega poskusa Univerzalna deklaracija o bioetiki in človekovih pravicah (2005), ki je bila sprejeta znotraj organizacije UNESCO, medtem ko so v zadnjem času v različnih mednarodnih organizacijah najbolj v ospredju poskusi začrtanja podobnega globalnega etičnega okvira za področje umetne inteligence. Takšni inštrumenti omogočajo to, kar imenujemo globalni etični dialog, v smislu iskanja vrednostnih in normativnih skupnih imenovalcev svetovne skupnosti. Še vedno precej spregledana je pri tem vloga izobraževanja o etiki. Žal moramo oceniti, da je v Sloveniji to zastavljeno precej spontano in ne vključuje dovolj strokovnih spoznanj in sistematike etičnega učenja.
Tehnomoralne spremembe
Vrednote in kriteriji presoje, kaj je moralno prav in kaj narobe, so v sodobni družbi vse bolj rezultat procesa, ki ga lahko opredelimo kot vrednostni dinamizem. V hipertehnološkem svetu je ta morda najbolj očiten v odnosu do tehnike, a ni omejen le nanjo. Izraža se v določeni vrednostni povratni zanki. Tehnološka inovacija ima družbene učinke, ki jih je mogoče etično oceniti. Sočasno pa tehnologija s svojim spreminjanjem sveta spreminja tudi sam etični okvir, iz katerega spremembo ocenjujemo. Spletna družabna omrežja postavljajo številna vprašanja glede vrednotenja zasebnosti; sočasno pa so v mnogih vidikih spremenila sam pomen zasebnosti, s tem pa okvir, znotraj katerega jo sploh razumemo kot vrednoto. Nekateri filozofi v tem smislu govorijo o tehnomoralni spremembi: to pomeni, da je tehnološka sprememba danes vselej tudi sprememba etičnega okvirja.
Nazadnje je za naš razmislek o etiki kot stroki morda odločilen uvid o tehnomoralnih spremembah. V popisih zgodovine bioetike je skoraj neizogibna omemba tako imenovane božje komisije (God’s Committee), kakor je Shana Alexander, novinarka revije Life, v 60. letih prejšnjega stoletja v članku Oni odločajo, kdo živi in kdo umre poimenovala skupino državljank in državljanov, ki jih je bolnišnica v Seattlu zaprosila, da presojajo o vrstnem redu zdravljenja pacientov s takrat prelomno metodo dialize. Naj ima prednost oče treh otrok ali znanstvenik, ki bo lahko prispeval družbi s svojo strokovno usposobljenostjo? Kolektivni moralni čut na koncu ne nudi nobene večje gotovosti in zaključek Alexandrove o etičnem torišču situacije je nazadnje tehnomoralen: tehnologija je spremenila samo naravo smrti in gotovost skupnostne etične presoje je utekočinjena enako kot materija, o kateri presoja.
Dejansko božja komisija ne obstaja. Največ, kar danes imamo, je stava, da je etični dialog v času tehnomoralnih sprememb mogoč, če vključuje naslednje ravni: (1) historično, sistematično in disruptivno stroko etike kot filozofske discipline; (2) strokovna etična telesa, ki so sposobna povezati specifična znanja z univerzalnimi moralnimi vprašanji; (3) udeleženost javnosti, ki etiko prepozna za dobro racionalno metodo za razreševanje moralnih dilem in doseganje sprejemljivih konsenzov v demokratični družbi. Čisto na koncu (in hkrati čisto na začetku) pa etiko in stroko povezuje star Platonov uvid: kar strokovnjaka dela za strokovnjaka je, da za svoj objekt dela dobro.
Dr. Luka Omladič je filozof in član UNESCO Svetovne komisije za etiko v znanosti in tehnologiji (COMEST).