Morda se zdi, da je pridobivanje mišične mase proces, ki človeka zbliža s svojim telesom, premaga odtujenost. A to je res samo deloma. V vzročnosti, ki jo telovadec spremlja, je namreč kar nekaj lukenj, ki čisto zlitje z lastno telesnostjo preprečujejo. Najprej velja omeniti, da mišice ne rastejo med treningom; trening je pravzaprav trganje mišic, nekaj, kar je po svoje blizu mazohističnemu delovanju. Med dviganjem telesa ali uteži pride do poškodb, ki se zapolnjujejo z novim mesnim tkivom. Onkraj treninga gre za podvrženje zahtevam telesa, ki deluje mimo volje. Zadosti beljakovin, zadosti spanja, zadosti ogljikovih hidratov, ki dajejo moč za vadbo. Pri tem je potreben nekakšen leap of faith, zaupanje, da se bo zgodilo to, kar bi se moralo zgoditi, ne da bi sam zadevo lahko spremljal. V čemer se ti razkriva samostojno življenje telesa, tega, kar obenem si in kar nisi. Razkrije se ti nezmožnost dokončnega premaganja razlike.
Marsikdaj opazimo, da je v bilderskem diskurzu prisotna duhovna komponentna. Tu ne govorimo toliko o profesionalnih težakih z neverjetnimi izboklinami, temveč o navadnih, vsakodnevnih bilderkah in bilderjih. Včasih ta vsebina zadobi newagersko obliko, drugič pa se povezuje z velikimi verskimi tradicijami darmičnih ali abrahamskih izvorov. Razloge zanjo je najbrž mogoče najti ravno v tej čisti soočenosti z nemožnostjo biti lastno telo. Telo vsaj do neke mere postane nekaj Drugega, kar te živi, nekaj, kar je dano. Ko si zaležan, do telesa nimaš imel posebnega odnosa. Je pač pritiklina tvojega uma. Po kilogramih pridobljenih mišic pa se odvisnosti od njega kot daru še kako zavedaš.
Ravno v tej odnosnosti pa se odpre tudi zbližanje. Imeti odnos do nečesa, kar te živi in kar se lahko pokvari, predstavlja določeno avtentičnost bivanja v svetu. Na youtubu obstaja nekaj kanalov, kjer lahko spremljamo intervjuje in vadbene nasvete Afroameričanov, ki se preizkušajo v kalisteniki, vadbi brez uteži, ki temelji na uporabi lastne teže. V veliki večini primerov vidimo, kako se spajata ulični realness, ki tako zaznamuje hip hop glasbo, ter priseganje na spiritualno avtentičnost. Če se zdi, da se na nivoju odnosa do telesa, do lastnega mesa, zarisuje politična fronta, potem jo gre iskati ravno tu. Trenirati, imeti mišice, pomeni biti prisoten na ulici, razumeti živi tok zgodovine skozi neposredne človeške interakcije, nenazadnje skozi interakcije človeških teles. Biti prisoten v svetu, kjer politika postaja popolnoma abstraktna, stvar prepirov o tvitih predsednikov in nenavadnih kulturnih bojev, medtem ko telo in duh zahtevata razrešitev drugih problemov: problemov revščine, zdravstvenega zavarovanja, skrhanih medčloveških in družbenih odnosov, epidemije duševnih bolezni. Ne želimo se brez razloga prepirati o barvi kože, o lažni desnici in lažni levici, želimo delovanje, kakor ga izkazujemo tudi z lastnim bildanjem. Soroden duh je opredeljeval hip hop kot žanr, ki izreka resnične probleme.
Vendar vse skupaj seveda ne bi bilo možno, če se ne bi odvijal alkimični proces med besedo in mesom. Da bi meso bilo mišice, ki imajo politične dimenzije, je seveda potreben diskurz, v katerega se vadba umešča, in ki ga vadba sama sooblikuje. Beseda postaja meso, meso pa postaja beseda v procesu, kjer se telo in duh medsebojno gradita. Znotraj diskurza in telesa se, denimo, oblikujejo različne ločnice. V nekaterih primerih se zdi, denimo, skrb za zelo majhno telesno maščobo, kaprica, saj izraža nevrotično, narcisoidno obsesijo, ki včasih prehaja v psihozo, značilno ravno za pomanjkanje realnessa. Po drugi strani pa pri omenjenih Afroameričanih na uličnih vadbiščih izraža suverenost nad lastnim telesom – kar je v nekdaj suženjski populaciji najbrž poseben cilj – ter simbolizira dovršenost karakterja.
Ko se s telesom vzpostavi odnos Drugega, je mogoče nase gledati kot na vrt. Umetnost pridobivanaj mišic je tudi umetnost vrtnarjenja. Treniranje je prekopavanje, razmišljanje in eksperimentiranje, iskanje ustreznega gnojila in zalivanje. Gre za meditativno prakso. Vsakič se da odkriti kaj novega. Odkriješ, denimo, da zaužitje mešanice ovesa, pšeničnih otrobov in kreatina pol ure pred treningom prispeva k nesluteni količini energije. Treba je najti pravo razmerje med intenzivnostjo, številom ponovitev, različnih vaj in fokusom na različne dele telesa na različne dni. Pogosta napaka je, da treniraš preveč, kar preprečuje regeneracijo – rast. Tudi v tem se kaže neka prefinjenost športa. Sčasoma bildanje postaja vedno bolj avtonomna dejavnost, ki dobiva sublimen značaj in ni več vezana na statusni, kaj šele seksualni simbol. Zlahka si predstavljamo bildersko zavest tistih moških in žensk, ki so tako veliki, da so že neprivlačni. V filozofskih krogih večkrat slišimo Spinozovo izpeljavo, da se stalno ukvarjamo z vprašanjem, kaj zmore duh, pri tem pa puščamo neodprto vprašanje, kaj zmore telo. Bildanje je nekakšno raziskovanje zmožnosti telesa, ki pripelje do nenavadnih uvidov.
Druga ustrezna metafora bi bila metafora stroja, ki ga napajamo z gorivom. V tem primeru je gorivo seveda hrana s pretežno vsebnostjo ogljikovih hidratov, ki kot bencin poganja motor. Metafora vrta bolj ustreza vadbi z lastno težo. V dviganju na drogu je, denimo, nekaj lahkotnega, nekaj lebdečega, kar spaja zemljo in nebo, kot se to dogaja z dežjem pri vrtnarjenju. Medtem pa metafori stroja ustrezajo velike jeklene uteži, ki jih mišice mehanično dvigujejo in spuščajo kot bate. Obenem metabolizacija hranilnih snovi, o kateri bilder ali bilderka razmišljata, budi podobe tovarniških kompleksov, v katerih se cevi in rezervoarji prepletajo v mehanični organizem. V tej obliki delovanja kot stroja je ravno tako nekaj političnega. Podobno kot je tehno glasba v Detroitu pomenila protiutež odtujitvi od mehaničnega, fordističnega dela s stroji v avtomobilski industriji, kjer so delavci imeli občutek odvisnosti od njih, tudi tehnizacija telesa prispeva k lažji umestitvi človeka v svet naraščajoče mehanizacije.
Na terenu vprašanja gnojil in goriv se odpira še en zanimiv problem. Pri nebilderski populaciji vladajo zanimivi predsodki o, denimo, beljakovinskih praških ali kreatinu (če je z obstojem slednjega sploh seznanjena). Kljub temu, da gre v prvem primeru za organski izdelek, ki temelji na izolaciji beljakovin iz hrane, v drugem primeru pa za snov, ki je v telesu tako ali tako prisotna, večkrat pride do komentarjev o “nenaravnosti” teh živil, ki so pospremljeni z odporom. Nenavadno je, da civilizacija, ki temelji na uporabi močno predelane hrane, pogosto vzgojene v zelo nezdravih okoljih živilske industrije, izraža pomisleke o nenaravnosti ravno v teh precej “naravnih” primerih. Gre za simptom, ki odraža posebno novoveško odtujitev, temelječo na razločevalnih dvojicah telesno-duhovno ter naravno-nenaravno, na objektivaciji telesa in narave. Kolikor manj ta objektivacija v obliki nadvlade nad naravo in manipulacije z njenimi snovmi prispeva k predelani, nezdravi hrani: k mesu, napolnjenem s steroidi; pijačami, polnimi aditivov in jedmi, polnimi škodljive masti; kolikor bolj se duševno zdravljenje utemeljuje na medikalizaciji, toliko bolj se nezavedni strah premešča v precej neškodljive – in precej koristne – izdelke, kot sta proteinski prašek ali kreatin. To je vzporedno nacionalizmu, ki je premestitev odpora do vladajočega reda v sovraštvo do manjšin.
Ne morem se izogniti intuiciji, da je v bildanju nekaj inherentno ekološkega in politično rešilnega. Z razstrupljanjem telesa, ki ga zahteva pravilno prehranjevanje, in pridobivanjem moči skozi vzpostavljanje spoštljivega odnosa z njim, prihaja tudi do razstrupljanja zavesti kot tvorke ekoloških odnosov, še posebej v času antropocena.
Pri bildanju preži nevarnost padca v narcisoidnost. Ljubiteljski bilder ali bilderka hodita po tanki vrvi, pod katerim se nahaja prepad obsedenosti s samim seboj. Kadar ujame ravnotežje, izraža določeno izhodišče, ki zajema pripravljenost na podvrženje bolečini, disciplini in krotitvi lastne moči v imenu višjega dobrega. V svetu, kjer so fašisti v veliki meri troli, ki nemočni ždijo v temi za čarnimi ekrani, na katerih se prikazujejo komentatorske sekcije in sumljivi forumi, kjer se levica utaplja v defetizmu in determinizmu, ki zatrjuje, da se človek znotraj obstoječih razmer ne more opolnomočiti in biti pokončen, zavzema vitalistično držo, ki izraža pripravljenost na delovanje. Medtem, ko se prvi izgubljajo v političnih fantazmah o nasilnem zavzetju sveta, drugi pa v nevrotičnih debatnih krožkih, nastopa bilder kot človek dobre volje, ki v času ideološkega kaosa in naključnih zavezništev sporoča; pripravljeni smo afirmirati, sprejeti odgovornost, želimo si biti pripravljeni na soočenje z zgodovinsko silo, želimo ji kljubovati. Kljub temu, da mišična masa v kriznih situacijah ni nujno tisto, kar prevesi, pa gre za to, da nastopaš z zavestjo o celoviti podobi človeka, ki integrira telo, duha in intelekt, s tem pa odraža dobro voljo, ki v času nizkih strasti sama po sebi spreminja odnose, saj v polju, kjer vladajo prepričanja, da nekaj ni mogoče, predstavlja možnost drugačnega.
Najpomembnejša razsežnost bildanja je njegova sublimnost. Da bi bilo sublimno, mora uhajati logiki uveljavljenega pogleda na racionalnost. Po določenem času, takrat, ko prvi zagon mine, lahko nastopi vprašanje – zakaj to počnem, zakaj dan za dnem sestavljam ure tega ponavljajočega se nategovanja mišic, njihovega trganja, zakaj se vsakič znova soočam s to bolečino in tisto mejo, ko lahko nefunkcionalen, nikomur in nobeni stvari koristen gib, s katerim ničesar ne gradim, premeščam ali prenašam, še ponovim. Zakaj vsakič znova peljem mišico do točke, ko pade, ko ne more še enkrat. Morda se odgovor skriva v tem, da se, tako kot pianistka ali pianist, vrhunski košarkar ali matematik, želim preseči. V nasprotju s prepričanjem zadnjih ljudi, da je človek zgolj kup mesa, za katerega je treba na najboljši možni način, v skladu z njegovo željo po vsesplošnem ugodju skrbeti, dokler pač ne odmre in se izgubi v svoji končnosti, stavim na resnično človeško željo, na temeljno hrepenenje Adama in Eve, hrepenenje po neskončnosti, v katero se je treba vrniti.
Tudi v tem smislu je bildanje bistveno duhovna dejavnost. Njegov rezultat je – meso. In ravno to navidez banalno, biološko meso, ki naj bi bilo po prevladujoči ideologiji bistvo moje eksistence, postane simbol nečesa višjega, postane simbol duha in duhovnega sveta. S tem duh gradi svet, materijo, ne da bi si jo podvrgel, jo zlorabljal in jo usmerjal proti drugim bitjem, saj sem ta materija obenem jaz sam. Izraz bodybuilding dobi svoj smisel, če ga primerjamo s arhitekturo, ki se uresničuje skozi gradnjo stavb, buildings – največja tradicionalna arhitektura z vsega sveta ni nič drugega kot simbolna emanacija in obenem materialna realizacija duha. V nasprotju s prepričanjem nekaterih profesionalnih bilderjev pa je v tem oziru treba reči, da ne obstaja eno idealno telo, temveč si različne skupnosti, tako kot pri stavbarstvu, oblikujejo različne ideale. Pri čemer pa je v središču nedvomno vsakič nedvomno rast in oblikovanje.