Ameriška družina

Zaposlena na bencinski postaji, kjer sem se ustavil, je nosila ruto v barvah konfederacijske zastave, zavezano na gusarski način. Skupinici belopoltih rdečelascev (ki so ji previdno prikimavali) je razlagala, da je polemika okoli južnjaške zastave, ki je tiste dni, po rasističnem strelskem pokolu v Charlestonu, zaposlovala javno razpravo, del zarote, ki naj bi dobre ljudi z juga nahujskala k vstaji proti zvezni vladi in tako dala predsedniku Obami povod za razglasitev izrednega stanja ter mu omogočila, da se na položaju ohrani za nedoločen čas. Vsi prebivalci Apalačev niso južnjaki (iz očitnih zemljepisnih razlogov) in republikanci, kot gospa, ki mi je natočila gorivo. Toda kljub ideološkim in regionalnim razlikam delijo določena prepričanja, ki so prežemala improviziran shod, ki sem mu prisostvoval ob svojem prvem postanku. Najprej, izpričano sovražni so do zvezne vlade v spregi z urbanimi elitami. Drugič, strukturni rasizem proti črncem, staroselcem in latinosom, ki so ga skozi zgodovino hujskali sofisticirani belopolti bogataši, se je zdaj obrnil proti revnim belcem. Ta vzvratni rasizem se kaže kot prezir do ruralne in delavske kulture belskih nižjih slojev, ki so bili v stoletju med ukinitvijo suženjstva in gibanjem za državljanske pravice primorani tekmovati s črnci in so zato postali eden od stebrov resentimenta, ki je omogočal ohranjanje rasističnega režima v pogojih demokratične ureditve. Prezir prosvetljenega meščanstva je zdaj usmerjen proti belcem, ki gledajo na svet iz notranjosti apalaškega gorovja, kjer živijo, odkar se Amerika imenuje Amerika. Pravijo jim hillbillies – rovtarji.
Poleti 2016 je pri ugledni založbi Harper izšel memoar z naslovom Hillbilly Elegy oziroma Rovtarska elegija, ki se je že avgusta istega leta povzpel na prvo mesto na lestvici knjižnih uspešnic dnevnika The New York Times. V njej je dvaintridesetletni investitor J. D. Vance na podlagi spominov iz otroštva skiciral poteze »družine in kulture v krizi«, kot strnjeno povzema podnaslov. Manjkalo je štiri mesece do Trumpove zmage in odmevnost knjige je bila v veliki meri posledica njegovih šokantnih uspehov na primarnih volitvah. Pa ne zato, ker bi Vancovo knjigo množično kupovali volivci populističnega magnata, temveč ravno nasprotno: bralci so v njej našli razloge za Trumpov nerazumljivi vzpon. Razlaga se skriva že v podnaslovu.

Kronika nepredvidenega uspeha

Hillbillies je posmehljivo ime za razlastninjene belce, ki so v zlatem obdobju ameriškega kapitalizma polnili industrijska mesta ob vznožju Apalačev. Detroitski proizvodni model jim je omogočal razmeroma dobro plačane službe, določeno perspektivo prihodnosti in solidno kulturno identiteto po desetletjih in marsikdaj stoletjih zapostavljenosti. Toda industrijski pas, ki obdaja Apalaško gorovje – Ohio in Michigan na severozahodu, Philadelphia in Pittsburgh na severovzhodu – že vrsto let ne nudi več dovolj zaposlitev za hillbillyje. Deindustrializacija je prizadela tako priseljence iz gorskih predelov in njihove potomce kot lokalne sindikaliste. Nove zaposlitve niso več v proizvodnji, so slabše plačane in prekarnejše. Selitev proizvodnje na tuje, avtomatizacija v večini težkih industrij in večanje neenakosti je hillbillyje pahnila v središče političnega konflikta, ki preči našo dobo povsod po Zahodu, tudi v postindustrijski Evropi.
Knjiga pojasni vse te vidike in del njene privlačnosti izvira iz avtorjeve sposobnosti, da se sklicuje na objektivne podatke, ki kvantificirajo to izgubo. Vance svojo elegijo prevede v prevladujoči jezik globalnega tiska; svojo zgodbo pripoveduje v istem jeziku in z enakimi sredstvi kot izobraženi urbaniti, ki določajo duh našega časa: s podatki, osebno pripovedjo in zdravim razumom brez agresivnosti.
Toda Rovtarska elegija ni političen esej – vsaj ne predstavlja se kot takšna – niti ni mišljena kot razlaga Trumpovega uspeha (zasnovana je bila pred njegovim vzponom in njene motivacije so globlje ter daljnosežnejše). So spomini otroka svojega časa in svojega sveta. Je zelo osebno besedilo, v smislu, da se vse, kar je v njem razloženo, dotika ljubezni, ki jo Vance goji do svojega življenja, okolja in stremljenj. Trk, ki ga knjiga zarisuje, poteka med mračno usodo, ki jo statistike namenjajo potomcu hillbillyjev iz Kentuckyja, ki so migrirali na trg delovne sile v Ohiu, in Vancov življenjski boj, da bi jo izigral. Vance pikro vztraja, da bi bralci, ki so njegov memoar izstrelili na vrh prestižnega seznama uspešnic The New York Times, na njegovo sedanje življenje in usodo gledali kot na običajno in predvidljivo za inteligentnega belega moškega, rojenega v normalnih okoliščinah, brez bremena apalaške dediščine. Toda Vancova življenjska pot ni normalna, deloma zato, ker ta kategorija ne obstaja onkraj statističnih utvar, in deloma zato, ker je Vance – naj se še tako trudi, da bi to zakril – izreden človek prav zaradi svojega poslanstva, da bi privzel status normalnega, razumnega posameznika, ki ga je mogoče asimilirati med posvetne zaščitne svetnike ameriške zgodbe o uspehu. Študiral je pravo na univerzi Yale, je poročen in ima dobro plačano službo. Objavil je knjižni prvenec, ki deluje kot magnet za prav tiste eksistencialne dvome Amerike, ki jih je pred dobrim desetletjem znala nagovoriti neka druga uspešnica, Dreams of My Father, izpod peresa dotlej neznanega regionalnega politika z imenom Barack Obama.

Brodolomci potopljene kulture

Vance vloži veliko truda, da bi odvrnil pozornost od svojega osebnega napora, ker hoče osvetliti dejavnika, ki ga nazadnje odrešita: babico in vojsko. Ne bom se spuščal v podrobnosti, dovolj je, da povem, da je v kontekstu družinskega in ekonomskega razkroja, razpada dnevne rutine in prodora epidemije opioidov v središče družinske celice, babica – rojena v Apalačih in priseljena v severnjaški Ohio, z njegovim srednjeevropskim, germanskim in industrijskim pečatom – lik, ki Vancu zagotovi podlago za osebno rast in vkoreninjenost v specifično kulturno dediščino, s posebnim etičnim čutim in, posledično, življenjsko usmeritvijo, pričakovanji in upanji.
Vojska na te korenine in podlago postavi deblo. Vcepi mu disciplino, smisel za red in praktične veščine; a tudi domoljubje, samozavest in moškost. Babica je ljubezen sredi uničujočega viharja zgodovine, ki hillbillyjem iztrga poslednji smisel stvari, vključno s samimi besedami. Vojska je odgovornost do samega sebe in do sveta, vzvišena velikodušnost, ki omogoča, da daš lastno življenje v službo občestva. Vseeno je, če so vojne laž (Vance je bil v Iraku, a si novega življenja ni skoval skozi pornografijo nasilja); laž, v kateri skromnejši sloji nosijo življenje naprodaj zaradi interesov oblasti. Vseeno je, kajti ko odraščaš v kulturnem sistemu, kjer je vsakomur samoumevno, da je služenje vojske način obrambe življenja ljudi, ki jih ljubiš – in ljudi, ki jih ne poznaš, a so del tvoje polis –, je pomembno predvsem to, da si zanje pripravljen žrtvovati svojo telesno integriteto; to priča o tvojem etičnem čutu. Pridružiti se, uriti se in oditi v boj – ta trojica povzema Vancov etični čut.
Babičina ljubezen in domoljubna etika sta vrednoti, ki Vanca rešita usode hillbillyja. Zato je to konservativna knjiga: politična načela, ki jih avtor ponuja kot empirične dokaze svojega osebnega odrešenja, odmevajo v ameriškem nezavednem in jih je zato kljub njihovemu individualnemu pečatu mogoče prenesti na kolektivno raven, kot odsev družbe, ki zavrača resentiment in jokavost. To je še ena vez med Vancovo in Obamovo knjigo. Obamov uspeh, tako na akademski (Columbia, Harvard, Chicago) kot na osebni ravni (zakonska zveza, z dvema hčerama), je uspeh črnca, sina priseljenca iz skromne družine. Nekoliko osladna pripoved o izjemnosti njegovega življenja pred vstopom v politiko je opozarjala na rasno in ekonomsko razpoko v ameriški družbi. Vancov uspeh – Yale in trdna zakonska zveza pri tridesetih – razkriva neko drugo razpoko, zapostavljenost belcev iz apalaških dolin, ki iz svoje legendarne duhovne plemenitosti niso več sposobni skovati zgodbe o uspehu in si jo postaviti za vzor.
Obama se je lahko v svoji viziji solidarne levice skliceval na vrednote Lincolna in Reagana, dveh republikanskih predsednikov, ker je sam poosebljal vitalne možnosti vsega, kar je najboljšega v ameriškem izročilu. Vance se lahko sklicuje na F. D. Rooseveleta in J. F. Kennedyja – ali na samega Obamo, kot je to storil v članku za The New York Times ob koncu njegovega mandata –, ker njegovo življenje uteleša najboljše konservativne vrednote, ki prečijo ameriško kulturo v dialektiki z vrednotami progresizma. Gre za nacionalne vrednote v razkroju. Družinska ljubezen in osebna odgovornost sta zasidrani v apalaški zgodovini obrobnosti in vztrajnosti, v njihovem industrijskem vzponu in sodobnem propadu. Zato demokrata Roosevelt in Kennedy ostajata heroja v nekaterih predelih Apalačev, v njegovih severnih in osrednjih območjih nič bolj kot na jugu. Izgradila sta progresizem, ki je nagovarjal konkretne gospodarske potrebe in se hkrati skliceval na kulturno podlago. V njunih diskurzih in držah je odmevala izkušnja gozdnih grebenov, ki so jih od 18. stoletja dalje naseljevali Škoti in Irci, predvsem protestanski migranti iz Ulsterja (zgodovina vedno vrne, kar potlačiš). To je bila za poljedelstvo najslabša zemlja – angleški aristokrati je niso hoteli, nordijski Evropejci so se je izogibali, priseljenci iz Sredozemlja in vzhodne Evrope pa so raje ostajali v brbotajočih velemestih, ki so s svojo dialektiko surovosti in pomehkuženosti, zagona in dekadence, ostajala tuja temeljnim načelom apalaške kulture. Vancove konservativne vrednote koreninijo v tej specifični progresivni tradiciji, zato njegova elegija odmeva onkraj ideoloških delitev in prodira v globino nacionalne in individualne vesti.
Odmevi te pozabljene zgodovine so povsod. Najdemo jih v glasbi, ki jo danes poznamo kot country, a se je nekoč ponosno imenovala hillbilly (zato so Elvisa Presleyja včasih označevali za rockabillyja), preden je pojem začel zveneti kot psovka. Najdemo jih v najkakovostnejših delih ameriške književnosti: od Steinbeckove My Travels With Charlie in Search of America do romana Richarda Forda Canada (glavni lik, propadli vojaški pilot, je rojen v Alabami, v najbolj južnih obronkih Apalačev, njegova zapuščina ter povzetek neuspehov pa sta le diploma vojaškega letalca in Rooseveltova fotografija). Najdemo jih tudi v politiki. Kot poudarja Vance, je prav premik apalaških volivcev od demokratov k republikancem spremenil podobo ameriške politike v obdobju po Nixonu.
Ljubezen Vancove babice poudarja elegijsko podlago njegovih spominov, kajti ko se začne ekonomsko tkivo trgati, se prve posledice pokažejo na konkretnih in intimnih odnosih. Kulturna podlaga medosebnih odnosov je izpostavljena ujmam časa in na dan privrejo njene najočitnejše pomanjkljivosti. Vancova pripoved postavi pod vprašaj izključno materialistične interpretacije, ki služijo kot blago simbolne izmenjave med etablirano levico in desnico, in postavi konkretno kulturno problematiko, umeščeno v svojevrstno zgodovinsko trajektorijo, v presečišče bojev za oblast, ki se odvijajo v ideološkem kodu, ki vse politične konflikte razume kot spopad med večjo odprtostjo in večjo zaprtostjo. Toda v resnici kot »odprtost« označujemo kulturne in estetske manifestacije, vezane na vrednote, ki jih obstoječa hegemonija ščiti, kot »zaprtost« pa drže, ki jih je ta hegemonija zapustila ali jih sploh nikoli ni spustila pod svoje okrilje. Iz te lažno nevtralne perspektive je mogoče odvrniti pogled od bolečine in uničenih življenj v Apalačih ter politične zahteve, ki izvirajo iz pogrezajoče se kulture, označiti kot reakcijo nazadnjakov, ki niso presegli rasizma in trmasto vztrajajo pri preživetih družbenih vzorcih.

Postindustrijska družba v razkroju

Kriza postindustrijske družbe uničuje smisel življenj, ki jih je nekoč hranila. Osebni trud, ki je dobival svojo konkretno obliko v službi in družini, je vodil – ali je vsaj lahko vodil – k rezultatom, ki so v posamezniku vzbujali zadovoljstvo in celo ponos. K prestižu. Družinski oče je lahko ob upokojitvi na obličjih svojih vnukov uzrl spoštovanje, ki izvira iz avtoritete, priborjene z osebnim trudom. Leta dela in družinskega življenja so se iztekla – ali so se vsaj lahko iztekla – v strukturirano občestveno življenje, v katerem je lahko vsak slehernik služil kot točka, s katere se je odpirala širša medosebna perspektiva. V tem izgubljenem svetu je igrala ekonomija pomembno vlogo, a le zato, ker je bila podlaga za razvoj določene kulture. V njej je lahko vsaka stvar našla svoje mesto, intimne družinske besede so ohranjale verigo, prek katere se je prenašala morala, in žalostne eksistence so se uspešno bojevale proti fatalizmu, ki sicer zagreni življenje. Iz te točke časti je bilo mogoče celo revščino prenašati z dostojanstvom, brez lažnih optimizmov. Hillbillyji niso nikoli uživali ameriške obljube polnosti in nasilje, ki ga opisuje Vance, je bilo atavistična stalnica, toda obljuba je obstajala kot obljuba in njeno izginotje je razblinilo upanje.
Babičina ljubezen poudarja praznino, ki danes vlada kakofoniji apalaške družbe. Vse je brez smisla, noben prestiž se ni ohranil. Vsak trud je brez smotra in vse nagrade se zapravijo v nepomembnostih. Ni moralne napetosti, ker napetost ne vodi nikamor. To je drama, ki jo živijo hillbillyji: njihova kultura služi le še zanikanju. Toda Vance ne poziva k obnovi kulture, temveč k družinski ljubezni, ki je univerzalna sila. Njegova knjiga je zrcalo, ki ne odseva le pomanjkljivosti Apalačev, temveč pomanjkljivosti sodobne zahodne kulture, zlasti pozabo intimnega prostora, polnega smisla, ki usmerja vse ostale smisle ter jim daje toplino in naravnost. Knjiga je zato korektiv moralni večvrednosti določenega tipa kolektivistične levice, ki vztraja pri prazni ideji družbe, izvotleni konkretnih čustev in spominov, in zavrača pomen moralnega prenosa, ki se odvija v družinah. Toda hkrati spodmika tla ekonomskemu individualizmu desnice, izgubljenemu v labirintu osebne svobode, ki se ne zmore odpreti prostoru skupnosti, ki poganja iz globin brezpogojne velikodušnosti, ki ne potrebuje ne gmotnih ne ideoloških spodbud.
Knjiga je žalostinka za izgubljeno kulturo in uničenimi ljubeznimi, zato v njej ne bomo našli osladnega romantiziranja kulture in ljubezni, temveč surovo kritiko njunih nezadostnosti ter krepki skepticizem tako do fatalizma kot do optimizma, ki skuša ubraniti človečnost z dobrohotnimi recepti. Namesto tega najdemo v njej osebno odrešenje sredi krutega in bolečega propada; odrešenje, ki je sad konkretne in pogosto enako krute in boleče ljubezni. Zgodba o odrešenju nagovarja bralčevo temeljno človečnost in opozarja na pozabo, ki jo diktira obstoječa politična kultura. Kultura, ki se ima za nevtralno in svetovljansko, a si jemlje pravico, da prezira hillbillyje, kot da bi bili zagamani in nesposobni; hkrati pa jim vsiljuje podobno omejene in partikularne vrednote, z lažnimi obljubami uspeha in prestiža, ki izven balončka, v katerem so nastale, ne pomenijo ničesar.

Proč od pokroviteljstva

Toda ljubezen ni vse in Vance ne varčuje s kritikami na rovaš zadrtosti in nesposobnosti svojih sorodnikov in prijateljev. Knjiga ni nostalgično poveličevanje hribovske kulture. Vsakdanje geste, podedovane iz Apalačev, so prikazane v vsej svoji surovosti, grobosti in pogosto nesmiselnosti, čeprav je v njih često zaznati odmev določene plemenitosti in globokega čuta za pravičnost. Vance postavi pod vprašaj zapostavljenost, nad katero zagrenjeno tožijo hillbillyji. Vzdrževati družine, poiskati službe, priboriti si prihodnost je odgovornost sinov Apalačev in nikogar drugega. Njegova kritika političnega sistema je usmerjena v nadutost, ki misli, da je družbene probleme mogoče rešiti s programi socialne in državne pomoči, ne da bi se zavedala, da s tem ustvarja odvisnost in spodkopava občutek samozavesti in delovne navade – edinih virov, s katerimi si lahko hillbillyji priborijo prihodnost nazaj.
Dejstvo, da so kazalci odvisnosti, samomorov, ločitev, kaznivih dejanj, najstniških nosečnosti in pričakovane življenjske dobe med najslabšimi med vsemi družbenimi skupinami, ki sobivajo v Združenih državah, je plod prezira do življenja, ki životari s pomočjo brezdušnih gmotnih pomoči – istega prezira, ki usmerja materialistične utvare etatističnega progresizma. Vance zavrača pokroviteljstvo in niti za trenutek ne pozabi klicati na odgovornost hillbillyje same, ki jih obtožuje zatekanja v metafizično infantilnost in v absurd, da bi se jim ne bi bilo treba soočiti z življenjem. Njegova lucidna, umirjena, a neusmiljena kritika je, spet, podobna kritiki, ki si jo je lahko privoščil Obama do črnskih skupnosti v najbolj konfliktnih četrtih ameriških mest; pravil jim je: »Ja, rasizem obstaja, toda ne prepuščajte svojih otrok usodi.« Vance prav tako poziva k samospoštovanju in disciplini.
Vojska je prostor, kjer se je Vance naučil praktičnih veščin, ki jih omogoča navada. V Združenih državah se vojska dojema, prikazuje in znanstveno razlaga kot sredstvo družbenega vzpona. Dominantna interpretacija je znova materialistična, vezana na razčlovečujoč socialni inženiring. Vance vztraja pri človeškem vidiku vojaščine. Geste, ki se jih priuči, domotožje, kontrast s tovariši, velikodušnost brez sentimentalnosti. Tovarištvo, poslušnost in disciplina strukturirajo besednjak, ki mu omogoči artikulirati svoje ambicije in razložiti svoje življenje. Po izkušnji v Iraku se opravi na univerzo, vedoč, kaj lahko od nje pričakuje in iz nje iztrži, če vloži trud. Vojska ga nauči, da je napor napeta vrv, pripeta na prihodnost. Usoda jo dela trdo in ravno. Disciplina zahteva obzorje, širše od posameznika, od koder je mogoče premeriti ambicije in želje ter jih uskladiti z vesoljem smisla; težnja, da bi se naš napor dotaknil usode soljudi, dela človeška razmerja razumljiva in plodna. Vojska je za Vanca prostor, kjer se lahko nauči vsega tega. Iz tega zornega kota se domoljubje kaže kot velikodušnost, ki se lahko dotakne osebne podstati, iz katere poganja vsakršni angažma, in ne kot osladna ter infantilna retorika, ki kazi jasnost misli in razkraja individualizem s fanatičnimi pozivi in najbolj banalnim komunitarizmom.
Vance gre torej na Yale, vstopi v trdno zakonsko zvezo in dobi dobro službo. Izpostavljam zakonsko zvezo, ker je Vance – podobno kot Obama – iz nje naredil eksplicitni prapor svojega uspeha. Tako Vance kot Obama izvirata iz konteksta, v katerem je razkroj družine, doživet prek vse prej kot civiliziranih ločitev – ki vključujejo nasilje, mamila in zapustitve –, občuten kot kruta usoda, ki otroku poreže vsa krila. Usoda, ki se je Vance še vedno boji, kot je čutiti iz zaključka knjige in iz intervjujev, ki jih občasno daje za najbolj prestižni tisk. Bojazen, da bi postal slab partner, da bi postal nasilen, da bi zdrsnil v odvisnost. Knjiga in življenje, ki je v njej razloženo, so obrambni nasipi pred kaosom.

Življenjska podlaga identitetne politike

Na Yalu se je Vance, še bolj kot v vojski, ovedel svoje singularnosti. Singularnosti, ki pride do izraza prek zavesti o nezadostnosti hegemonskih diskurzov, ki jih dajejo v obtok mediji in popularna kultura, da bi stanje stvari povzeli v umljivih pojmih in zgodbah. Ne vključujeta ga ne kritika rasizma ne kritika neenakosti: nihče ne vidi posebnih okoliščin njegovega izvora in življenjske poti. Ideje solidarnosti in ideje domoljubja ne morejo povzeti solidarnosti, ki je je bil deležen, in domoljubja, ki je iz njega naredilo pokončnega človeka. Oblike prestiža, ki usmerjajo družbene odnose, ne odražajo njegovega ponosa in njegove ljubezni. Prav ta kontrast omogoča, da postane njegova elegija vir svežine in nepokvarjenosti. Vodnjak, ki izvira iz osebne perspektive in osebnih resnic. Vir lucidnosti.
Obdobje na Yalu ga nauči nečesa še pomembnejšega. Najboljša izobrazba, kar jih je na voljo, mu omogoča, da vodo iz tega vodnjaka spremeni v vino, ki ga hočejo okusiti vsi. Vancova pripoved zmore bolečino in upanje, ki izvirata iz rovtarskega sveta Apalačev, prevesti v bolečino in upanje, ki ju lahko razumejo vsi, ker sta predstavljena z jezikom in besednjakom sodobnih prizadevanj za pravičnost, pa čeprav v ideološko konservativni različici. To je v enaki meri knjiga, ki jo je napisal hillbilly, kot knjiga, ki jo je napisal nekdanji študent Yala.
Brez tega je nemogoče razložiti njen uspeh, kaže pa tudi na neko drugo, globljo resničnost. Vancova knjiga spada v isti kontekst kot gibanje Black Lives Matter ali zadnji val feminizma, imenovan intersekcionalen, ker izpostavlja povezave med spolom in identitetami zapostavljenih skupin – črncev, gejev, zatiranih ljudstev. Uzavestenje rovtarstva kot politične identitete je del širšega trenda. Tudi ostala politična gibanja izpostavljajo politično naravo osebne perspektive: dejstvo, da imajo individualno življenje in njegove konkretne okoliščine politični pomen. In znotraj teh konkretnih okoliščin imajo kulturne podlage, ki jih vsakdo nosi s sabo (pa čeprav pomešane, pankrtske in v neprestani evoluciji), osrednjo vlogo v situacijah represije in političnih zagat. Ni dovolj, da izpostavljamo gmotne pogoje ali da o politikah razmišljamo znotraj kulturnega vakuuma: orodja, ki nam jih dajejo kulture, ki jih utelešamo, so del problema in morajo postati del rešitve. Pozaba tega dejavnika je pomemben vidik sodobne zbeganosti in njegova vrnitev nam govori o žeji po osebni svobodi, ki je politika ne nagovarja.
Boj proti krivici in zatiranju zato korenini v neprenosljivi perspektivi sveta – v specifičnem mestu v svetu, ki je izrazito osebno in hkrati trdno umeščeno v izkušnje občestev, ki sestavljajo širšo družbo. Kritika rasne diskriminacije, feminizem in gibanja za samoodločbo so vidiki osebnega in političnega uzavestenja, ki bežijo od iste moralne praznine in sledijo istemu etičnemu imperativu kot Vance. To mu omogoča, da žalostinko o izpraznjenosti rovtarske eksistence vključi v širšo zgodbo o nelagodju sodobnosti, ki njegovih prizadevanj niti ne zoperstavlja niti ne loči od bojev drugih kolektivov, čeprav se ne strinja z njihovo pretežno levičarsko in materialistično ideologijo. Omogoča mu tudi, da stanje, ki ga opisuje, prikaže kot duhovni problem, ne da bi pozabil na njegovo neločljivo povezanost z ekonomskimi premiki.

Izogniti se pastem nostalgije

Ta knjiga morda pomaga razložiti Trumpov uspeh, a je protitrumpovska, ker ne stremi k ponovnemu ovrednotenju dobrote rasnega ali kulturnega prostora bele Amerike, temveč razloži njegovo dekadenco kot vidik skupnega ameriškega problema. Vancova elegija si ne prizadeva obnoviti Apalačev in Amerike, ki je bila nekoč great, temveč na empatičen in eksistencialno doživet način opozarja na nezadostnosti njune kulturne podlage. Ne gre za vrnitev k ruralnosti ali napad na napredek v imenu preprostejšega načina življenja. Še najmanj je prezir do urbanosti ali mestnega življenja kot stišišča različnosti. V Rovtarski elegiji ne bomo našli čaščenja čistosti.
Vance si je nazadnje izgradil sodobno življenje po svoji meri, povsem v skladu z normami meritokratske Amerike – ima stabilno družino in investicijsko podjetje v Silicijevi dolini. Njegovo poudarjanje poklicne in družinske normalnosti očitno izvira iz osebne rane, za katero se boji, da je zaznamovala njegov značaj in da je ta značaj vsa usoda, ki se je lahko nadeja. Toda ko razširi pogled izven ozkega fokusa osebne travme in začne tkati sociološko mrežo, ni diskurz, ki drži skupaj njegove spomine in artikulira njegovo upanje, nikakršna vrnitev k obnovljeni obljubi preteklosti, temveč iskanje nove sinteze, ki hoče za sabo pustiti odslužene okvire desničarskih in levičarskih ideoloških utvar.
Na tej točki postane kritika dominantnega diskurza Obamove dobe – to so leta, ko Vance postane mož in rafinira svojo presojo – bolj prefinjena, saj se lahko v njej prepozna širok politični spekter. Ideje, ki so omogočile Obamov vzpon, so rezultat dvajsetih ali tridesetih let elaboracije; pripadajo koncu 20. stoletja. Toda na začetku 21. stoletja začenja v središčih velikih mest – zrcalni sliki Apalačev – vreti novo nelagodje, vkoreninjeno v starih socialnih in ekonomskih problemih, a poostreno zaradi ekonomske krize. To botruje vzniku novega občutja, da so stare sheme in prevladujoči antagonizmi – torej politika s svojimi hierarhijami in kodificiranimi spori – zastareli in v napoto za izražanje novih, realnih ideoloških delitev, brez katerega ni mogoč iskren in krepak državljanski angažma. Urgentne potrebe, ki usmerjajo eksistencialne preference ljudi, so ostajale na obrobju konsenzov, ki določajo meje sprejemljivega in mogočega. Politične delitve s konca 20. stoletja, njihovi oglušujoči prepiri in pritajeni konsenzi, služijo le še interesom, odtujenim od naših intimnih skrbi, zlasti hrepenenja po svobodi, ki ga konkretiziramo z odločitvami, ki jih sprejemamo v sozvočju s svojimi identitetami, z žrtvami, ki smo jih pripravljeni sprejeti, z javnimi in osebnimi stavami, v imenu katerih smo pripravljeni zaigrati prijateljstva, službe ali življenjske perspektive, ki so nam itak nedostopne. Uveljavljeni konsenzi delujejo kot pokrov, ki nas sili, da svoje aspiracije razvijamo v zasebni in družinski sferi, ko v resnici hočemo svobodnejši javni prostor, ki bi zmogel politično odsevati potrebe, ki se rojevajo iz trka, včasih plodnega včasih travmatskega, med našo intimnostjo in zgodovinskimi trajektorijami. Hrepenenje po svobodi, ki prežema naše svetove, utripa tudi pod Vancovo elegijo.
V notranjosti mest, v pluralnem kontekstu urbanega življenja ambicije in potrebe ras, skupin, razredov in posameznikov prevzemajo nove oblike, natanko v trenutku, ko ekonomski in kulturni protagonizem urbanih središč po dolgem obdobju življenja v senci nacionalnih držav in njihovih oblastnih zahtev ter psihoz znova prevzema prvenstvo. Dvorezni nož država–posameznik, tako značilen za modernost in politike, ki izhajajo iz nje, je otopel, enako kot njegov kulturni in duhovni okvir. Vancova rovtarska lucidnost je doprinos k razumevanju tega trenutka zbeganosti, ki privzema obliko vrnitve potlačenega, kot izbruh iz globine zgodovine. Njegova elegija ugotavlja smrt določene oblike življenja in kaže na potrebo po novem političnem in etičnem sistemu. Sistemu, ki mora biti pristnejši, ker je bolj realističen in pluralen, in ne zato, ker hrepeni po čistosti ali se prepušča nostalgiji. Vance ne obžaluje izgube preteklosti niti ne perverzno uživa v žalovanju za njo, kot vulgarni romantik, temveč opozarja, da pod politično in družbeno razpravo, pod besedami, kot sta pluralnost ali raznolikost, obstajajo konkretna življenja, ki potrebujejo novo paradigmo, nov način, kako spoštovati in bogatiti življenje, ki je vselej osebno in neprenosljivo. Dediči obstoječih in uničenih kultur nam kažejo bogastvo raznolikosti in moč klica po svobodi in pristnosti, ki izvira iz nje. Vance ne artikulira nove vizije, a postavi temelje, da bi jo lahko mislili bolj neobremenjeno.

Preživeti lastno žalostinko

O Vancu pravijo, da bo politični voditelj in časopisi intepretirajo odločitve, ki jih je sprejel po nenadnem uspehu njegovega prvenca, kot bi bile piščančja drobovja. Vrnil se je v Ohio, kjer je ostanovil nevladno organizacijo, da bi postindustrijskim hillbillyjem povrnil, kar je od njih prejel dobrega. Ni glasoval za Trumpa (niti za Hillary), toda njegova knjiga nam pomaga razložiti potres, ki je zamajal temelje zahodne politike, ne da bi zdrsnila v populizem ali surovo prostaštvo newyorškega magnata. Ali v njegov avtoritarizem. V Vanca polagajo upanje, ki ga sam nonšalantno zavrača, ne brez kanca igrivega pobalinstva, ki ga je zaznati v njegovi vselej dobrohotni drži.

J. D. Vance ima modre in ugreznjene oči, kot da bi lahko na svet gledal z distance, ki je ostali ne moremo doseči. Iz njih veje prodornost in sentimentalna nostalgija, ki je ne bi bilo težko najti v irskem podeželskem mestecu v kateremkoli zgodovinskem trenutku. Njegova okrogla lica so čisto ameriška in s svojo radostno rdečino razkrivajo, da ni preprosto skrivati optimizma, ko si enkrat preživel lastno žalostinko.

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič