Angela Merkel, kanclerka malih korakov in kompromisov ali kako velike težave razkuhati v redko omako

O tem ali in koliko kriz je zares izkoristila, bi lahko razpravljali, ni pa dvomov, da jih je v svoji politični karieri preživela ogromno. Kriza, to je njen teren. Bančna leta 2008, evrska 2010, migrantska 2015 in na ciljni črti kanclerstva leta 2020 še zadnje srečanje z globalizacijo in zgodovino – pandemija koronavirusa. Iz ministrice, ki je v času kanclerja Helmuta Kohla niso jemali prav resno, se je prelevila v najmočnejšo žensko na svetu. Seveda smo prav vsi opazili tudi, da je spremenila videz, pričesko, obleko, zapomnili si bomo njeno značilno držo rok. Še ta je dajala občutek mirnosti in preudarnosti.

Vzpon deklice z vzhoda

Občudoval sem njen vzpon v stranki CDU/CSU, ki je veljala za konservativni moški klub, in še bolj to, kako spretno se je po tem, ko se je zavihtela na oblast, znebila vseh resnejših tekmecev v lastnih vrstah. Njen položaj ni bil nikoli resno ogrožen. Še več, stranka se ji je povsem podredila in spremenila smer. Nepredstavljivo se je zdelo, da bi vlada, ki jo vodi krščanska demokracija, ukinila obvezno služenje vojaškega roka, podprla istospolne zakonske zveze (kanclerka je takrat svoje poslance pozvala, naj glasujejo po lastni vesti) ali pa da bo, sicer po spletu okoliščin in jedrski nesreči v Fukušimi, kanclerka-znanstvenica (doktorirala je iz kvantne kemije op. ur.) pospešila umik Nemčije iz jedrske energije. V zakonih z Merklovo (preživela je tri koalicije s socialdemokrati in eno z liberalci) so krajšo vedno odnesli partnerji, ki jim je spretno prevzemala teme in volilce. Medtem ko so glavni tekmeci socialdemokrati voditelje in kanclerske kandidate menjali kot po tekočem traku, se je Merklova bližala rekordu. Dolžino vladanja Helmuta Kohla bo presegla, če nove vlade v Nemčiji ne bodo sestavili do božiča.

A CDU je v resnici postala predvsem Angela Merkel. Stranka, ki je izgubila kompas in za nameček ne najbolj posrečeno izbrala potencialnega naslednika, bo za to, da si bo opomogla, potrebovala kar nekaj časa. Dolgo jo je hromil tudi spor s sestrsko bavarsko CSU, kjer so npr. ostro nasprotovali kanclerkini migrantski politiki. Ljubezen med strankama je že sicer zelo izmuzljiva, še posebej, ko je treba poiskati kanclerske kandidate, a na kongresu CSU-ja novembra 2015 je počilo. Predsednik stranke Horst Seehofer je gostjo – predsednico CDU-ja in kanclerko – med govorom, v katerem je obračunaval z njeno politiko, pustil stati na odru. Poleg tega tisto noč, ko je bilo treba sprejeti odločitev, ali naj meje ostanejo odprte, ni bil dosegljiv na svojem mobilnem telefonu. Odločitev je tako ostala na ramenih Angele Merkel. Nemško politično prizorišče se je zdaj močno spremenilo, oslabeli sta tudi CDU in CSU. Če ne bomo dobili še ene velike koalicije – in, kot kaže, jo zdaj res nočejo – bo tudi v Nemčiji po novem na oblasti koalicija treh strank.

Kanclerka kriz

Njeni politični sopotniki so jo opisovali kot žensko, ki se je zjutraj zbudila, pogledala v svet in se vprašala: »Kaj moram storiti danes?« »Dokler se pogovarjate, se ne streljate,« je govorila in bila političarka kompromisov. Že na začetku svoje ere je pokopala vse velikopotezne načrte o tem, kako bo prenovila in modernizirala Nemčijo. Takrat se je naučila, da si Nemci ne želijo spektakularnih sprememb, ampak stabilnost, če le gre za nadaljevanje udobnega življenja. Veliki načrti bi jo skoraj stali zmage in to proti kanclerju Gerhardu Schröderju, ki je po državljanih udaril s trdo in nepriljubljeno reformo trga dela ter Agendo 2010, ki je, kar je priznala tudi Angela Merkel, odločilno pomagala nemškemu gospodarstvu, da je postalo odporno in konkurenčnejše. Dva zelo različna kanclerja: Merklova s svojo politiko malih korakov in kompromisov ter Schröder, ki je znal tudi tvegati, udariti po mizi in sprejeti odločitve, ko razprave niso imele več pravega smisla. Vizije in veliki koraki niso bili stil Merklove, bistvo »merkelizma« je umetnost, kako velike težave razkuhati v redko omako.

Že prva ura po njeni prvi, takrat res tesni zmagi, je dala vedeti, kakšna kanclerka bo. Tisti večer ji ni bilo lahko. Zmagala je za las, skupaj s svojo stranko je v ciljnem šprintu skoraj zapravila prednost, ki je bila še nekaj tednov prej ogromna. Utrujena in na videz precej nebogljena je poslušala napade predhodnika, ki jo je prepričeval, da ne bo nikoli kanclerka, še posebej ne z njegovimi socialdemokrati v veliki koaliciji. In, navajen slovenskega političnega prostora, tudi sam dolgo nisem mogel verjeti, da bi stranki, ki v predvolilnem boju ena o drugi nista našli niti ene lepe besede, lahko nenadoma sedeli v isti vladi. A sta – takšne so nato bile še tri vlade Angele Merkel in iz njih je vsakič izšla kot zmagovalka.

Na njen urad sem v času, ko sem bil dopisnik RTV Slovenija iz Berlina, poslal kakih 10 prošenj za intervju, a časa, žal, ni bilo nikoli. Tako sem ostal pri dveh vprašanjih na novinarskih konferencah in enem bližnjem, nenačrtovanem srečanju. Kdor je bil kadarkoli v Münchnu, ko tam poteka znamenita varnostna konferenca, ve, da je kaotično po celotni bavarski prestolnici. In kdor je bil takrat v hotelu, kjer prireditev tradicionalno poteka, pa ve tudi, da tam vlada prava norišnica. Tako se je zgodilo, da je morala kanclerka po svojem nagovoru prizorišče zapustiti, medtem ko smo se novinarji gnetli po hodnikih v upanju na kakšno čim bolj ekskluzivno izjavo. Kanclerka je ni dala, a se je morala s spremstvom varnostnikov in svetovalcev prebiti mimo množice do izhoda. Nekje na poti je bilo prostora premalo, takrat je prišlo do najinega »bližnjega srečanja«. S hitrim opravičilom, ker se je zaletela vame.

Bolj jo bodo pogrešali po svetu kot doma

Angela Merkel je znala biti pragmatična, tudi na poteh po svetu, vedno z mislimi pri nemškem gospodarstvu. S pritiskom, pravijo, pri njej nisi prišel nikamor, tudi kot spontano so jo doživeli le redko. Prepričali so jo argumenti. Njen način bi Nemci opisali kot »trocken«, pust, v pogovorni slovenščini bi rekli, da ni imela prav nobenega »žmohta«, tudi ne škandalov, bila je torej tudi teflonska kanclerka, ki si ji težko prišel do živega. V Franciji, ZDA ali Srbiji je prav zato verjetno ne bi nikoli izvolili za svojo predsednico, imeli pa bi jo na čelu Evrope.

»Vsi bi Angelo«, bi lahko človek komentiral anketo, opravljeno v 12 evropskih državah, v kateri so spraševali, koga bi volili za predsednika Evrope, če bi takšne volitve obstajale. Berlinski inštitut, ki jo je opravil, sicer ni dal veliko možnosti. Ob Angeli Merkel so anketiranci v duhu prepričanja, da Evropo premika le nemško-francoski vlak, lahko obkrožili le še francoskega predsednika Emmanuela Macrona. Merklova bi ga premagala tudi v Franciji, kar pove veliko o njenem ugledu, pa tudi o tem, kako težko bo Unija, prežeta s prepiri in vse globljimi razpokami, našla nekoga, ki bo zmogel politike posesti za mizo in z njimi ure in ure iskati kompromise. Na Balkanu se je srbski predsednik Vučić spraševal, koga v Evropi bodo zdaj lahko poklicali in kdo bo poklical njih in jih spravljal k pameti.

Angela Merkel se je vedno zavedala, kako velika je odgovornost Nemčije, ko gre za prihodnost Evrope, navsezadnje celotnega sveta. V času, ko je ZDA vodil Donald Trump, je na nek način prevzela vodenje »svobodnega sveta«. Spoštovali so jo tudi tisti, ki se z njo niso strinjali. Redki so politiki, ki stopijo pred javnost, priznajo svoje napake in se zanje opravičijo. Angela Merkel je to zmogla, nazadnje v času velikonočnih praznikov, ko je vlada sprva načrtovala zaprtje države, da bi tako ustavila širjenje koronavirusa. »Zamisel je bila sprejeta z najboljšimi nameni … a je bila kljub temu napaka, saj je v tako kratkem času ni mogoče uresničiti«, je takrat sporočila kanclerka in podvomila tudi v to, da bi bilo zaprtje mogoče uresničiti tako, da bi bile koristi večje od povzročene škode. Sliši se preprosto, a državnikom gredo opravičila težko z jezika.

Politika malih korakov

Njena vrlina – iskanje kompromisov, je bila tudi njeno prekletstvo. Doma in v Evropi. Njeno stopicanje na mestu ali politika malih korakov je bila v Uniji bržkone razlog za ustvarjanje novih trenj. V zadnjih letih je bila sinonim tega, da se v Evropi ne bo nič spremenilo, da bomo zgolj vzdrževali mir. Da to ne more biti dovolj, so zadnja leta z vrsto predlogov o poglabljanju povezave sporočali tudi iz Pariza, a so bili v Berlinu preslišani. Ko se pogovarjamo o njenih napakah, se razprava – če odmislimo, da ji mnogi očitajo, da je storila premalo, da bi Združeno kraljestvo ohranila v naročju Evropske unije – navadno ustavi na dveh dogodkih: finančno-gospodarski in begunsko-migrantski krizi.

Prva je skoraj potopila Grčijo in nato ogrozila celoten evrski prostor. Kanclerka je dolgo čakala in se otepala zamisli, da bi tudi njena država jamčila za posojila, brez katerih bi v Atenah lahko razglasili bankrot. Nemci ne bodo pozabili transparentov, naslovnic in izjav, kjer so Grki njeno držo in zahteve – boleče reforme, zniževanje plač in pokojnin, odpuščanja v zameno za denar – povezovali z nacizmom in Hitlerjem, medtem pa so sami razvijali razpravo o tem, kako razvajeni in leni so na jugu Evrope. Merklova je že prej ugotovila tudi, da je Evropska unija odličen oder za krepitev nemških interesov. Kot je dejala: »Kar je dobro za Evropo, je dobro tudi za nas«. Obveljala je za rešiteljico evra – a ne na račun nemških davkoplačevalcev.

Ko smo šele slutili, da bi migrantski val, ki je bil za večino Evropejcev do takrat omejen na jug Italije in Grčijo, lahko pljusknil vse do severa, sem Nemčijo zapuščal in vedel, da se bo spremenilo marsikaj. Že v času dolžniške krize je, tudi kot upor pomoči Grčiji in kakršnemu koli finančnemu deljenju bremena ali tveganj, svoj pohod na nemškem političnem prizorišču začela populistična skrajno desničarska stranka Afd, Alternativa za Nemčijo, ki se je, ko država ni zaprla svojih mej in sprejela begunce in migrante, dokončno utrdila. Zaradi svojih takratnih odločitev je bila Angela Merkel pogosto kritizirana tudi v lastnih vrstah. »Če se moram opravičevati za to, da smo pomagali ljudem v stiski, to ni moja država«, je odgovorila. A strahovi, predsodki, ki jih niso nikoli dovolj nagovorili, so se pri marsikomu spremenili v sovraštvo, ne le do tujcev, ki so prihajali ali tam živeli že prej, ampak tudi do vseh, ki njihovega prihoda niso preprečili. V resnici, ugotavljajo analitiki, je Nemčija, ko pogledamo politična prizorišča naokoli, z Afd-jem postala povsem normalna evropska država, ne glede na to, kaj si o tej stranki mislimo.

V času migrantske krize se je, čeprav je bila ena redkih svetovnih voditeljic, ki je bila pripravljena sprejeti begunce in migrante, marsikdo spraševal, koliko empatije premore. V televizijski oddaji jo je nagovorila 14-letna deklica iz Palestine, ki je odraščala v Nemčiji, a jo je morala njena družina zapustiti. Ko je Angela Merkel kot na kakem političnem srečanju povedala, da vsi, ki si tega želijo, pač ne bodo mogli ostati v Nemčiji, je deklica začela jokati. Kanclerka je nato pristopila k njej, jo pobožala po hrbtu in ji dejala, da se je odrezala dobro. Precej hladna tolažba in to v živo, so menili mnogi. A takšna je pač bila in verjetno je bilo pogosto za njen uspeh ključno prav to, da je znala čustva postaviti ob stran.

Kanclerka stabilnosti

Nemško gospodarstvo je v šestnajstletnem obdobju vlad Angele Merkel zraslo za 34 %; če je bilo leta 2005 brezposelnih več kot 5 milijonov Nemcev, jih je danes le nekaj več kot 2 milijona in pol. A to je tudi država z veliko porabo energije, večino še vedno pridobivajo s kurjenjem fosilnih goriv, čeprav naj bi se od njih poslovili do leta 2038. Odvisnost od ruskega plina se je zvišala, zato je v resnici kanclerka morala precej stoično prenašati ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki ji je na eno od srečanj pripeljal svojega ogromnega psa. Seveda je natančno vedel, da se gostja iz Nemčije psov zaradi ugriza iz preteklosti boji. Z gradnjo plinovoda Severni tok 2, ki bo podvojil količino plina, ki ga Rusija neposredno dobavi Nemčiji, so, kljub nasprotovanju nekaterih zaveznikov, denimo ZDA, začeli prav v času vlade Angele Merkel. Seveda pa je dober Putinov prijatelj ostal bivši kancler Gerhard Schröder, kasneje tudi svetovalec ruskih energetskih gigantov.

V mednarodnih odnosih je marsikaj odvisno od osebne kemije med voditelji, med Putinom in Merklovo je ni bilo. A kanclerka je namesto vprašanj o človekovih pravicah ali vladavini prava v ospredje pragmatično postavila gospodarske interese. Podobno na Kitajskem. V času njenega vladanja so se zvrstili po štirje ameriški in francoski voditelji.

Ko vprašate Nemce, bo večina obdobje Angele Merkel ocenila pozitivno. Časa njene vladavine se bodo mnogi spomnili kot časa stabilnosti, ko se na državo še niso zvalile težave, ki so le še večje, ker nemška politika najmanjšega kompromisa pod njenim vodstvom ni zmogla ugrizniti v vrsto kislih jabolk – reform, ki so jih pogosto zahtevali od drugih. Upokojencem v Nemčiji v prihodnje ne bo več tako lepo, kot jim je bilo v zadnjih desetletjih.

Doktorice kvantne kemije, ki jo je njen politično boter Helmut Kohl imenoval deklica (Mädchen), je za nemški narod postala mati (Mutti), čeprav marsikdo meni, da za vse svoje »otroke« ni skrbela enako. Še posebej ne za mlade, ki danes ugotavljajo, da je kot znanstvenica zamudila priložnost, da bi se resno lotila skrbi za okolje, boja proti klimatskim spremembam, ki jih Nemci še kako občutijo tudi na lastni koži, nazadnje s katastrofalnimi poplavami. Da gre za pomembno temo, pa so volivci pokazali tudi na zadnjih volitvah, kjer so zeleni postali tretja najmočnejša, verjetno prihodnja vladna stranka. Merklovi očitajo, da je država pod njenim vodstvom in politiko varčevanja močno zaostala pri digitalizaciji. Težko je verjeti, a po podatkih organizacije OECD je Nemčija, ko gre za hitrost interneta, na 34. mestu od 38 industrializiranih držav. Marsikje še vedno uporabljajo fakse.

Nekaj časa ne bo počela ničesar

Združitev Nemčije, tiste ure radosti, ko je padal berlinski zid, je Angela Merkel preživela doma in v savni, nikoli nisem imel občutka, da bi se znala prav zelo veseliti. Menda je zasebno, ko rada skuha krompirjevo juho, drugačna, a, kot pravijo, človek rutin. Z možem, prav tako znanstvenikom Joachimom Sauerjem, živi v večnadstropni stavbi v središču Berlina. Pogosto sem moral mimo, razen policista pred vhodom ni prav nič kazalo, da bi tam živela najvplivnejša ženska na svetu. Nasproti njenega stanovanja so znameniti berlinski muzeji, t.i. Museuminsel, do Brandenburških vrat se lahko sprehodi v 20 minutah. Poletni oddih je več let preživljala na Južnem Tirolskem, od tam tudi fotografije v črnih enodelnih kopalkah. Zasebnost ji je bila sicer vedno zelo pomembna, kritična je do tega, da se javnost ubada z njenim videzom. Še posebej, ker se z videzom njenih moških kolegov praviloma ni ukvarjala. Seveda je bil izjema predhodnik Schröder in njegov hud spor z mediji zaradi trditev, da si barva lase.

Za danes 67-letno Angelo Merkel je Nemčija doživela vrsto premier. Na čelu države je bila prvič ženska, prvič nekdo iz bivše Vzhodne Nemčije, 5 let pred kanclerstvom je bila izvoljena za prvo predsednico CDU-ja. In sama se je že leta 2018 odločila, kdaj bo odšla. Tudi tega ni storil še noben nemški kancler. Merklova še ni naredila načrtov za prihodnost, ker seveda za kaj takega nima časa, zagotovo pa se bo najprej spočila in nekaj časa ne bo počela »ničesar«. Zdaj Nemci ugibajo le še, ali jih bo kot kanclerka nagovorila tudi ta božič ali pa bodo nemške politične stranke našle moč, da novo vlado oblikujejo pred tem. Morda njeni uspehi niso bili deležni tolikšne pozornosti. Nemški strokovnjaki za javne odnose pravijo, da sodi v kategorijo ljudi, za katere ne vemo, da so v resnici junaki. Ne zanimajo nas vse krize, ki jih ni bilo tudi zaradi Angele Merkel ter njene preudarnosti, previdnosti, spravljivosti, nenehne potrebe po dialogu. Nagnjeni smo k temu, da slavimo »mučenike«, tiste, ki se za dobro stvar spektakularno žrtvujejo, ne pa ljudi, ki niso k pomembnim stvarem prispevali nič manj, a so raje ostali v ozadju, je v enem od intervjujev pojasnjeval Nassim Taleb in se vprašal: »Kdo je pomembnejši? Politik, ki je vojno preprečil, ali tisti, ki jo je začel in imel dovolj sreče, da jo je tudi dobil?« Angela Merkel, sramežljivo in zadržano dekle z vzhoda je, ne da kadarkoli javno kazala ali poudarjala svojo moč, uspela postati ena od najbolj vplivnih osebnosti Nemčije, Evrope in sveta. Doma tudi z nekaj sreče, saj je državo prevzela v času, ko karizmatičnih voditeljev in velikopoteznih načrtov za prihodnost ni potrebovala. Vsekakor pa je pred Nemčijo novo, zelo drugačno poglavje.

Boštjan Anžin je dopisnik RTV Slovenija iz Beograda in nekdanji dopisnik iz Berlina