To je alegorija. Njena glavna figura je izmišljena; njena osrednja misel je, kot se reče, figurativna. Toda kljub temu: pred očmi imam gimnazijskega učitelja, starega slabih petdeset let. Dva osnovna dela njegovega obraza – golo čelo in masivna čeljust – sta privita z velikim grškim nosom. V drugi, horizontalni smeri, je njegov obraz – kot pri raztrgani harmoniki – na obeh straneh nabran v štiri gube. Kdo drug bi žaloval, a naš junak ni svojega videza nikoli občutil kot prekletstva. Ko je kot mladenič v ogledalu prvič prepoznal poteze, ki jih bo njegova glava privzela v odraslosti, je vedel: to je obraz, ustvarjen za govorjenje. Učitelj bom. Martin Kačur, ja, vzemimo, da je to njegovo ime – Martin Kačur bo učitelj.
Kačur je hitro ugotovil, da ritem njegovega mišljenja (ki se ni moglo nikoli otresti najstniškega zanimanja za Wellsa), ritem njegove hoje (ki je obdržala polomljen takt dvakratnega zloma pri desetih letih), dagibanje njegovega obraza (z zgoraj omenjenimi posebnostmi) ni združljivo z zadušeno ekspresivnostjo slovenščine. Kačur bo poučeval angleški jezik; in poučeval bo vangleščini. »I believe, my dear students, that we are going to have a marvellous time this morning«, je v zrcalu dejala njegova glava.
Toda užitek pri poučevanju ni bil stalen. Kačur se je pogosto zmedel. Če je sredi predavanja ujel pogled dijakinje, ni vedel, kako naj čim bolj vljudno spet pogleda stran; med hojo po učilnici je moral vrteti (zdaj že potno in zardelo) glavo v smeri dekleta, ki ni hotelo povesiti oči v zvezek. Po tišini, ki je vedno nastopila ob omembi besed owl in bald, je Kačur spoznal, da je med učenci moral dobiti vzdevek. Prevzel je neprijetne navade učiteljskega poklica: hojo s sklenjenimi rokami za hrbtom, svaljkanje krede in gledanje v strop. Toda včasih se je zgodilo, da so Kačurjev korak, pritiskanje nalivnih peres, zanesljivi tek šolske ure in vreme – moralo je biti malo po dežju, v sivozeleni svežini, ki jo je Kačur, sicer zapečkar, povezoval z idejo Anglije – zanihali v isti frekvenci, in tedaj je Kačur spregovoril v ekstatični angleščini. Uspelo mu je ujeti tisto zaporedje višajev in nižajev, ki tvori resnični tok angleškega jezika. »That was, my dear students, and in no small part thanks to your assistance, in fact a splendid, marvellous morning.«
Toda razločno vidim, da tudi v tej alegoriji Kačurjeva usoda ni vesela. Prvo znamenje nesreče je naš učitelj razbral v predlogu, ki ga je neki dijak prišepnil sošolki: »Morava take it to the next level.« Kačur je bil ogorčen. »Ta fraza nima smisla«, si je rekel, »level, se pravi ‘nadstropje’, je lahko samo upper, in ne next.« A namigi so postajali vse jasnejši. Dijaki so se, neodvisno od Kačurjevih lekcij, iz tablic namesto iz šolske table, učili neke druge angleščine, v kateri je past perfect zares le še pretekla, izumrla oblika popolnosti. Med učenci ni več našel nerazumevanja, temveč prizanesljivost. Na njegove lekcije se niso več odzvali z »aha« in »joj«, temveč z WTF in LOL. Njegov predmet, se mu je zazdelo, ni bil več angleščina, temveč angleščina Kačurja. Kačur, kača; reptil, fosil.
Nekega jutra je bil poklican k ravnatelju. Poleg samega predstojnika, urejenega, atletskega moškega, sta ga v pisarni sprejela tudi župnik in župan (kar pa ni bil, če smem dodati, poklon našemu junaku, temveč referenca na njegovega slovitejšega soimenjaka). Pretreseni Kačur si ni uspel zapomniti natančne vsebine pogovora, a ko ga je zvečer, zavit v svojo samsko posteljnino, zaprt v svoje samsko stanovanje, poskušal obnoviti, je vedno znova prišel do iste sekvence besed. »Stara šola«, »idealist«, »angleščina urbane mladine«, »transfer«, »Blatni Dol«. Navsezgodaj zjutraj je še zadnjič obiskal gimnazijo, da bi, kot se reče, pobral svoje stvari. Videli sta ga samo čistilki, ki sta mi obe dali isto poročilo: tisto jutro je Kačurjev obraz, z razrahljanim, obrnjenim nasmeškom, spominjal na odloženo harmoniko.
Tukaj postaja alegorija nejasna. Martin Kačur izginja v meglici, ki obdaja Blatni Dol. A kljub temu si ga poskušam predstavljati, kako prvič zakoraka v skromno, verjetno edino učilnico vaške šole. Na kateder, ki stoji tik ob umivalniku, odloži rokovnik in paperback izdajo Časovnega stroja. Instinktivno seže v predal: okruščki krede, tukaj so. Postavi se na sredo razreda, širok nasmešek, popravljen inštrument. »Allow me, my dear students, to take your English, as they say, to the next level.«