Kadar govorimo o preteklosti Sredozemlja, seže, nekoliko posplošeno rečeno, obče zaznavanje pretežno nekje do časa Rimskega imperija. Počitniški hobi potapljač, ki svojega snorklanja v kamp pred kosilom prinese polomljeno amforo, ni preveč neobičajna pojava.
Dno zaliva marsikaterega dandanes priljubljenega sredozemskega letovišča je dodobra prekrito z rimskim odpadom. Mogočna centralizirana država je že v drugi polovici 1.st.p.n.š. formalno raztegnila svoje gospostvo čez vse obale Sredozemlja. Izraz Mare nostrum je prešel v uporabo po uspehih v prvi punski vojni in rimski osvojitvi Korzike, Sardinije in Sicilije; po dokončni zmagi nad Kartažani in aneksiji helenističnih kraljestev na vzhodu pa so Rimljani ta množinski svojilni zaimek uporabili vedno, kadar so govorili o vodnem prostranstvu med Herkulovimi stebri (v antiki uporabljana besedna zveza za skali, ki označujeta vstop v Sredozemlje skozi današnji Gibraltar) [1] in Levantom, ne brez svojevrstnega političnega ponosa. V zreli dobi imperija je bil tako v pogovornem, kot političnem smislu najpogosteje v rabi izraz Mare internum, ki izpoveduje splošno ozaveščenost sklenjenosti in povezanosti državne geografije, v kateri ima Sredozemsko morje ključno vlogo najnotranjejše province. Ta sentiment še lepše ilustrira drugi najpogostejši izraz v obtoku – Mare intestinum, ki ga uporabljajo številni antični pisci, nedvomno v zavedanju, da je Sredozemsko morje vitalni, notranji, komunikacijski organ imperija. Izraz Mare mediterraneum (latinski izraz je očitno dobesedni prevod grškega μεσόγειος, v sredini zemlje.) [2] pa dosledno začene uporabljati šele Isidor Seviljski (560-636 n.š.), večdesetletni seviljski nadškof, kasnejši svetnik, prvi krščanski enciklopedist in avtor slavne Etymologiae [3]. Monumentalno delo je poznano tudi pod imenom Origines (Orig.,). V obsežni kompilaciji sestoječi iz 20 knjig in 448 poglavij je Isidor združil vso sekularno znanje, ki ga po njegovem potrebuje krščanski učenjak. . Isidor velja za poslednjega učenjaka antičnega sveta. Živel je v zadnjem stadiju dezintegracije klasične kulture, ko je bil sredozemski svet razdrobljen na mnogo gospostev. Obale Mediterana niso bile nikoli več združene v eno politično entiteto, izraz ki ustrezno opisuje politično realnost morja med zemljami pa je značilen za fragmentiranost srednjega veka, v katerem z vso polnostjo zaživi.
Geologija
Dno Sredozemskega morja je ostanek geološke strukture morja Neotethys, katere nastanek in nadaljnji razvoj je pogojen s konvergenco evrazijske in afriške plošče v obdobju poznega triasa in zgodnjega jurskega obdobja. A ključen dogodek je prepoznan pred približno šest milijoni let, v poznem miocenu, ko je zaradi tektonskih aktivnosti Sredozemlje odrezano od Atlantika in se v veliki meri izsuši. Glede na model razlage so z vodo ostale zapolnjene zgolj maloštevilne depresije, podobne današnjemu Mrtvemu morju. Fenomen imenujemo Mesinska solna kriza (Messinian Salinity Crisis), trajal je 630,000 let in se zaključi pred okoli 5.3 milijoni let [4]. Z raziskovalnimi vrtinami so bili v mediteranskem dnu potrjeni tudi do tri kilometre debeli depoziti kamene soli, evaporita in gipsa – minerali ki nastajajo ob hlapenju morske vode. Sedimentacijske študije dokazujejo, da nikakor ni šlo za enkraten dogodek, temveč da je bil sredozemski bazen v obdobju šeststo tisoč let večkrat izsušen in ponovno zapolnjen. Gibraltarska vrata se zadnjič raz dobrih pet milijonov let nazaj, med geologi pa poteka živahna razprava ali je bila sklepna povodenj katastrofične narave. Po nekaterih ocenah naj bi voda iz Atlantika drla s stotimi milijoni kubičnih metrov na sekundo, kar je moč približno tisočih rek Amazonk ob izlivu, gladina morja pa naj bi se dvigovala tudi za več kot deset metrov na dan. Druga znanstvena paradigma zagovarja počasnejše, postopno in veliko manj dramatično zapolnitev z vodo, ki naj bi trajala tisoče ali celo več deset tisoč let. Konec miocena zaznamuje tudi prehod sredozemskega bazena iz vlažnega subtropskega podnebja. Okoli tri milijone let nazaj prenehajo poletna deževna obdobja, kar pogojuje postopno spremembo k značilnemu suhemu, mediteranskemu podnebju.
Neolitizacija
Izraz neolitska revolucija skuje avstralsko-britanski arheolog in civilizacijski teoretik Gordon Childe (Man Makes Himself, 1936) [5], da bi opisal kompleksne procese, ki vodijo do spremembe nomadskega načina življenja, podprtega z lovsko nabiralniško ekonomijo v sedimentarno poselitev z avtonomno pridelavo hrane, ki upošteva domestifikacijo rastlin ter udomačitev živali.
Arheološko je pojav neolitskih skupnosti najprej prepoznan po zaključku zadnje ledene dobe okoli 12,000 p.n.š, in sicer v levantinski regiji jugovzhodne Azije, v tako imenovanem rodovitnem polmesecu, ki je v teku osmega tisočletja p.n.š že prizorišče številnih naselbin, kot nosilcev regionalnih identitet. Najstarejši indici poljedelskih družb v Evropi so odkriti na območju današnje Grčije in sicer v Knossosu na Kreti, jami Franchthi na polotoku Argolida in več celinskih najdiščih v Tesaliji; radiokarbonsko so datirana okoli 6500 p.n.š. Širjenje neolitskih znanj širom Evrope je trajalo še nadaljnja tri tisočletja.
Ammerman in Cavalli-Sforza (The Neolithic Transition and the Genetics of Populations in Europe, 1985) [6] predlagata linearen odnos med starostjo zgodnjih neolitskih najdišč v Evropi ter njihovo razdaljo od konvencionalnega vira neolitskih tehnologij na Bližnjem vzhodu (Tell Jeriho) ter kvantitativno ocenita širjenje neolitskega načina življenja s hitrostjo približno na 1 kilometer letno. Do kolikšne mere so ta prenos znanja spremljale tudi človeške migracije pa je bilo več desetletij predmet žgočih znanstvenih razprav. [7]Arheogenetska kategorija mtDNA je tip matrilinearno podedovanega DNA, ki se nahaja v celičnih mitohondrijih. Primerjava mtDNA, pridobljenega iz ostankov zgodnjih levantinskih poljedelcev s fosili zgodnjih evropskih poljedelcev [8] kaže, da so neolitsko širitev poljedelskega znanja spremljale obsežne migracije – prvi poljedelci so pripotovali na Balkan po morski poti preko Cipra in Egejskih otokov.
Neolitskim morskim migracijam sledimo tudi s fenomenom Cardium keramike. Gre za najdbe keramičnega posodja, ki je po obodu okrašeno s pasovi vtisov roba školjčne lupine in je značilno za mlajša kamenodobna obmorska najdišča od Jadranskega morja vse do atlantske obale ter tudi za več lokacij na afriški sredozemski obali (slika 1). Model razlage predvideva pomorsko ekspanzijo z ustanavljanjem novih naselbin. Tudi genska analiza človeških fosilov povezanih s fenomenom Cardium je namreč pokazala, da so bili prebivalci teh naselbin nosilci mtDNA haploskupine N*, ki je bila razširjena med prvimi levantinskimi poljedelci.. Genetska dediščina zgodnjih levantinskih poljedelcev je prisotna v ljudeh celotne Evrope in sicer okoli 60% v vseh mediteranskih narodih, z vrhom 85% v sardinski in baskovski populaciji.
Neolitizacija pomeni mnogo več od uvedbe nove tehnologije pridobivanja hrane. Sedimentarne skupnosti začnejo organizirano vplivati na okolje s požigalništvom, izsekavanjem, irigacijo in drugimi stalnimi načini urejanja prostora. Z ustalitvijo produkcijskih procesov na sedimentarne in predvidljive vidike pridobivanja hrane je povezana tudi demografska rast ter nastanek velikih naselbin oziroma mest. Odpre se niša za nelinearno povečevanje družbenih kompleksnosti, ki se samourejajo s prvimi civilizacijskimi domenami. Sledijo: vznik centralizirane administracije in političnih struktur, specializirana delitev dela, trgovanje, pisava, pojav arhitekture ter razširitev pojma lastnine in lastništva na ljudi in prostor.
Vzroki pomorske mobilnosti v bronasti dobi
Najstarejši primerki ti. zvončastih čaš odkriti v estuarju reke Tagus na Portugalskem so radiokarbonsko datirani v začetek tretjega tisočletja p.n.š. V stoletjih, ki sledijo, beležimo vznik fenomena v enklavah na številnih drugih obmorskih in celinskih evropskih najdiščih (slika 2).
Kemijska analiza kaže, da so bile značilne čaše v obliki zvonca namenjene pitju piva ter alkoholnih fermentacijskih pripravkov iz medu. Izjemoma so služile spravilu zdrobljene rude ali celo za pokopno žaro. Široka distribucija zvončastih čaš je bila do zadnjih desetletij dvajsetega stoletja pojasnjena kot dokaz migracije ene skupine ljudi. Od neposrednega prenosa etnosa, do potujočih misijonarjev metalurških inovacij, do modela mobilne elite ki si s svojo naprednejšo tehnologijo podreja še kamenodobne aborigine. Ameriška procesna šola arheologije pa je bila vedno skeptična do prazgodovinskih migracij. Fenomen zvončastih čaš razlaga kot paket novih znanj, ki ga avtohtoni neolitski živelj širom Evrope preko kontaktov razvije ter razširi do različnih regionalnih stopenj. V to spadajo novi načini obdelave bakra in zlata ter izdelava brona, kakor tudi določeni religijski oziroma ontološki vidiki in predvsem širjenje nove izjemno popularne identitete vezane na kult alkohola.
Arheogenetske študije so le do neke mere razčistile spor med difuzionisti in migracionisti. V prvi fazi fenomena zvončastih čaš naj bi migracija imela le omejeno vlogo, človeški fosili s kasnejših najdišč pa so si vedno bolj v sorodu. Veliko jih je pozitivnih na testu za R1b haploskupino Y kromosoma z značilnimi subkladi, ki je danes povezana z govorci indoevropejskih jezikov [9].
Trenutni obstoječi podatki najbolj podpirajo model razlage, ki začetno širitev fenomena zvončastih čaš vzdolž atlantske in mediteranske obale direktno povezuje s pomorskimi ekspedicijami z namenom iskanja bakra ini drugih surovin. Gre za skupnosti ki obvladujejo več naprednih tehnologij, trgujejo z bakrom in bronom, obenem pa so promotorji kovinske materialne ter pivske duhovne kulture. [10] V kolikor ne vršijo genocidne politike, se priselijo v ali ob lokalno neolitsko skupnost, kar rezultira v razvoju lokalnih stilov. Arheogenetika ocenjuje, da je bila invazija prišlekov v srednjo Evropo, na Britansko otočje in še zlasti Irsko izjemno nasilna, kar se kaže v izbrisu 90% prejšnjega neolitskega prebivalstva in v zamenjavi genetskega bazena. Analiza bronastih orodij, ki pripadajo kompleksu zvončastih čaš določa zgodnje vire bakra na Iberskem polotoku, medtem ko v kasnejših obdobjih prevlada ruda iz srednjeevropskih rudnikov na Češkem.
Pomen kovinskih surovin v prazgodovini nadalje osvetljujejo naslednje najdbe. Uluburun je razbitina trgovske ladje iz pozne bronaste dobe, odkrita ob južni turški obali blizu Antalye. Ladijski les je bil radiokarbonsko datiran v 1305 p.n.š., datacijo pa dodatno potrjuje zlati skarabej z vtisnjenim emblemom egipčanske kraljice Nefertiti, ki brodolom prav tako umešča na konec 14.st.p.n.š. Enajst kampanj tri do štiri mesečnih podvodno arheoloških raziskav je razkrilo spektakularen nabor artefatkov, globoko informativnih o trgovini ter sredozemskih povezavah tistega časa.
Ladja je dolga šestnajst metrov, grajena iz lesa libanonske cedre na način vtora in zatiča, podobno kot mnogo kasnejše ladje grško-rimskega časa. Nosila je štiriindvajset sider, izdelanih iz kamnine, ki je pogosta na sirsko-libanonsko obali. Velik del tovora ladje so sestavljale ključne trgovske dobrine bronaste dobe, ki so opisane tudi na številnih egipčanskih papirusih ali levantinskih klinopisnih tablicah, in so ohranjeni trgovski seznami, oziroma prepisi inventur. Tovor sestoji iz okoli petsto bakrenih ingotov, težkih več kot deset ton, ter še tone kositrnih ingotov, kar skupaj predstavlja pravilno razmerje za enajst ton brona. Ladja je prevažala stopetdeset posod kanaanskega tipa, od katerih je ena vsebovala steklene perle, druga pistacije, ostale pa organsko surovino za proizvodnjo terpentina, cenjene substance pri barvanju ali drugih organskih sintezah tekočin. Vsebovala je tudi znaten tovor ebenovine in slonove kosti, cenjeni surovini iz subsaharske Afrike. Poleg tega je med tovorom zabeleženih še sto petinsedemdeset ingotov iz temno modrega stekla, številne kose egipčanskega nakita, zlatih in srebrnih posod, dragega in poldragega kamenja, jantarja, orožja, oklepov ter mnogo drugih predmetov. Provenienca artefaktov najdenih na ladji iz Uluburuna pripada vsaj desetim različnim kulturnim regijam od Mezopotamije do Sardinije, od Baltika, do podsaharske Afrike. Interpretativni model predlaga, da je ladja plula na zahod egejskega vplivnega prostora, najverjetneje do ene od celinskih mikenskih palač, določene najdbe pa nakazujejo, da so bili na krovu prisotni mikenski uradniki.
Uluburun ilustrira cvetočo in prepleteno poslovno mrežo v bronasti dobi, srž katere je bila trgovina s kovinskimi surovinami in polizdelki ter je mnogokrat slonela na diplomaciji in izmenjevanju daril med sredozemsko elito. Drugi dve poznani bronastodobni razbitini iz Cape Gelidoniya ter pred kratkim odkrit brodolom pri Kumluci, oboje Turčija, sta zelo podobni primeru Uluburun – glavnino tovora prav tako predstavljajo bakreni surovci v teži večih ton.
Pozno bronastodobni zlom je ime za sled uničenja na širokem območju Balkana, Egeje, Anatolije, Kavkaza, Levanta ter Egipta na prehodu iz bronaste v železno dobo. Gre za obdobje izrazito nasilne tranzicije, ki jo v 12. st.p.n.š označuje kolaps in konec številnih civilizacij. Vzroki so nejasni in najverjetneje mnogoteri, kaže da gre za kombinacijo naravnih katastrof, kot je suša, nasilnih družbenih sprememb ter vojaških migracij. Za bronasto dobo značilna palačna ekonomija Mikenske Grčije, Egeje in Anatolije se posledično dezintegrira v ohlapno mrežo vasic, značilnih za grški temni vekV samo pol stoletja med 1200 in 1150 p.n.š poleg mikenskih kraljestev abruptno propade tudi Troja, Luvijska država, Hetitski imperij, Kasitska država v Babiloniji, močno je prizadeto tudi Novo kraljestvo v Egiptu; v to ozko časovno okno nadalje spada uničenje Ugarita in Amoritskih kraljestev ter obdobje kaosa v Kanaanu (slika 3).
Napis na posmrtnem templju Ramsesa III v Medinet Habu poroča o osmem letu njegovega vladanja, ko se zaradi velikih premikov ljudstev vsa sosednja kraljestva razblinijo v prah, sam pa svoje uspešno ubrani. Historična narativa temelji na več desetih egipčanskih virih, ki poimensko omenjajo članice napadalne konfederacije ljudstev z morja [11], kot ponavljajočo se pretnjo, ki pa jih faraon v krutih borbah uspe poraziti. Namen zavojevalcev ni bilo zgolj ropanje in vojna, ampak osvojitev ozemlja za stalno naselitev. Identifikacija Denyen z grškimi Danajci in Ekwesh z grškimi Ahajci je že stoletje predmet žive debatee med raziskovalci. Zagovorniki teorije postulirajo da je bil vVečinski del napadalne konfederacije naj bi bil sestavljen iz potomcev prebivalstva mestnih držav mikenske civilizacije, ki so v več desetletni seriji brutalnih konfliktov uspele uničiti druga drugo. To potrjuje arheološki sloj žganine in uničenja odkrit v Pilosu, Tirinsu, Mikenah in mnogih drugih centrih. O turbulentnosti odnosov med vladajočimi dinastijami mikenskih držav nam še posebej izdatno poroča grška mitologija, o ideji da so se stari Mikenci samouničili , pa teoretizira tudi Tukidid [12].
Amenopski Onomastikon poroča da je faraon poraženi ostanek ljudstev z morja (Peleset) naselil v Kanaan. Našteti kraji so nam poznani tudi iz svetopisemskih poročil o sovražnih Filistejcih, ki so na kanaanski obali ustanovili pentapolis – politično zvezo petih mest (Ašdod, Aškelon, Ekron, Gat se nahajajo v današnjem južnem Izraelu. Peto mesto je Gaza) [13]. Izkopana filistejska palača v Ekronu se je po obliki in arhitekturi z izpostavljenim in tlakovanim osrednjim ceremonialnim ognjiščem izkazala za zelo podobno mikenskim palačam. Obenem je pomenljivo, da se v najstarejših slojih filistejskih najdišč pogosto nahajajo odlomki dvobarvne tipa Mycenaean IIIC keramike. Analiza živalskih kosti kaže na to, da je bil prašič pomemben steber filistejske diete, v nasprotju z okoliškimi skupnostmi, ki so ubogo žival prezirale. Edino do danes poznano filistejsko grobišče je bilo šele pred kratkim raziskano v Aškelonu. DNA analiza lastnikov najstarejših grobov potrjuje sorodnost z južnoevropskimi fosilnimi vzorci in podpira poročilo o prišlekih z morja..
Pertinentnost grškega morja
Z značilno razčlenjenostjo in več tisoč otoki ostaja grška obala Mediterana najdaljša tudi v politični realnosti enaindvajsetega stoletja.
Ugotovitvi, da je helenska identiteta že v prazgodovini povezana z morjem pritrjujejo najstarejši epi in cikli pesnitev, ki se pojijo pri starejših ustnih tradicijah, večinoma petih ob glasbeni spremljavi. Odiseja in Jazonov cikel [14] sta pov svoji srži pomorski dogodivščini. V najzgodnejših delih grške literature se Homer in Heziod pogosta mudita pri trgovcih in popotnikih.
Religijska popotovanja so bila za stare Grke splošna in logična aktivnost. Najbolj obiskana so bila svetišča v Delfih, na Delosu, Epidaurosu, višji sloj pa je hodil v Olimpijo ali celo na Samotrake. Obiskovalec je v svetišču pustil votivno darilo, od preprostih glinenih figuric, do luksuznih bronastih trinožnikov, kipov ali kar celotne stavbe, pač odvisno od statusa, premožnosti, namena in ambicije stranke.
Herodot razlikuje med močjo nad kopnem in močjo na morju. Poroča da so Grki ustvarili talasokracijo, da bi lahko konkurirali feničanskemu pomorskemu imperiju. Med 8. in 6. stoletjem p.n.š. grški kolonisti (apokoi) ustanovijo na stotine novih naselbin širom Sredozemlja, vključujoč Iberski polotok, severno Afriko, Nilovo delto in obale Jadranskega ter Črnega morja. Mreža sredozemskih kolonij je podlaga pisani, grško govoreči pomorski skupnosti (koiné) naslednjih stoletij. Trgovci (emporos), specializirani obrtniki (obdelovalci žlahtnih kovin, draguljarji, lončarji, kamnoseki, steklopihači..) in drugi eksperti kot so igralci, pevci, filozofi in zdravniki plujejo naokrog ter ponujajo svoje blago in usluge tistemu, ki bo plačal. Takšna sta na primer zdravnika Demokedes iz Krotona in Apollonides z otoka Kos, ki sta si kariero zgradila na perzijskem kraljevem dvoru.
Odlomek iz Platonovega Kritona ilustrira, kako je pripravljenost popotovati videna kot nekaj zelo uporabnega, če ne celo ena od bistvenih vrednot človeka, ki da kaj nase in lahko pomeni del etike. Sokrat je kritiziran, ker ne misli tako:
Nikoli nisi šel ven iz mesta ali kamorkoli drugam, razen ko si služil vojsko in nikoli sploh nisi naredil nobenega potovanja, kot to počnejo drugi ljudje – nobene želje nimaš da bi spoznal kakšno drugo mesto ali kakšen drug zakon, ampak ti zadostujemo mi in naše mesto.
Verjetno bolj motivirani z možnostjo odkritja novih trgovskih niš, kot pa zgolj z radovednostjo, so Grki včasih zapluli tudi onkraj Herkulovih stebrov, da bi raziskali atlantske obale. Pytheas je okoli leta 340 p.n.š. obplul Britansko otočje in Irsko ter raziskal obale Baltskega morja, morda pa je bil celo na Islandiji.
Že geografa in zgodovinarja klasične dobe, Herodot in Tukidid posedujeta odlično znanje, vendar je bila njun a geografija izrazito opisnega značaja. Kumulativna znanost helenistične in rimske dobe pa prispeva tudi že vrsto učenjakov, ki stremijo k natančni geografiji s pomočjo astronomije in matematike. Eratosten, Hiparh, Strabo ter Plinij Starejši so svoje geografske spise opremili z zemljepisnimi koordinatami. Na izgubljeni atlas Marinusa Tirskega se naslanja tudi okoli leta 150n.š. izdana slovita Ptolemejeva Geografija. Delo sestoji iz teoretske študije o kartografiji, trinšestdesetih regionalnih zemljevidov ter eno veliko karto poznanega sveta – osrediščeno okoli Sredozemlja (slika 4). V prilogi se nahaja obsežna legenda krajev z zemljepisnimi dolžinami in širinami. Ptolemejevo delo ostane eno najvplivnejših znanstvenih del in vrh geografije nadaljnih tisoč petsto let. Prevodi v arabščino in kasneje v latinščino kljub številnim napakam ostanejo temelj geografskega znanja in kartografskih tradicij tako v srednjeveškem islamskem kalifatu, kot tudi renesančni Evropi, vse do spoznanja o obstoju Amerike in nastopa novega veka.
Opombe:
[1] Her’kulis Columnae. V antiki splošno poznana besedna zveza, ki opisuje skali, ki označujeta vstop v Sredozemlje skozi današnji Gibraltar. Severna na evropski strani se je imenovala Calpe, južna na afriški Abyla.
[2] Latinsko mediterraneum je očitno dobesedni prevod grškega μεσόγειος , – v sredini zemlje.
[3] Monumentalno delo je poznano tudi pod imenom Origines (Orig.,). V obsežni kompilaciji sestoječi iz 20 knjig in 448 poglavij je Isidor združil vso sekularno znanje, ki ga po njegovem potrebuje krščanski učenjak. Delo slogovno zaznamuje trend okrajšav in povzetkov, ki je značilen za pozno antično znanstveno pisanje.
[4] Messinian Salinity Crisis, fenomen je trajal 630,000 let in se zaključi pred okoli 5.3 milijonov let.
[5] V. Gordon Childe (1936); Man Makes Himself.
[6] Ammerman A.J., L.L. Cavalli-Sforza (1985); The Neolithic Transition and the Genetics of Populations in Europe (Princeton University Press).
[7] mtDNA je tip matrilinearno podedovanega DNA, ki se nahaja v mitohondrijih, v celični citoplazmi.
[8] Early European Farmers (EEF). Arheogenetska kategorija, ki označuje genetsko dediščino prvih evropskih poljedelcev.
[9] Olalde et al. (2017), The Beaker phenomenon and the genomic transformation of northwest Europe, Nature 555 (2018).
[10] V kolikor ne vršijo genocidne politike. Arheogenetika ocenjuje, da je bila invazija prišlekov v srednjo Evropo, na Britansko otočje in še zlasti Irsko izjemno nasilna, kar rezultira v izbrisu 90% prejšnjega neolitskega prebivalstva in v zamenjavi genetskega bazena.
[11] Ljudstva z morja so pomorska konfederacija, ki v času pozne bronaste dobe napada Egipt ter druge skupnosti vzhodnega Sredozemlja. Egipčanski viri med njimi razlikujejo: Peleset, Shekelesh, Denyen, Weshesh, Ekwesh, Tjeker in Sherden. Deli konfederacije so bili skoraj gotovo negrške provenience. Sherden so interpretirani kot gusarji iz Sardinije. Kipci bojevnikov nuraške sardinske kulture so po obleki, ščitih in rogatih čeladah neverjetnopomenljivo podobni egipčanskim reliefnim uprizoritvam agresorjev.
[12] For in early times the Hellenes and the barbarians of the coast and islands … was tempted to turn to piracy, under the conduct of their most powerful men … [T]hey would fall upon a town unprotected by walls … and would plunder it … no disgrace being yet attached to such an achievement, but even some glory. The History of the Peloponnesian War, Chapter I, Section 5.
[13] Ašdod, Aškelon, Ekron, Gat se nahajajo v današnjem južnem Izraelu. Peto mesto je Gaza.
[14] Edini ohranjeni helenistični ep Argonautica je pri pesniku Apoloniju Rodoškemu naročilo mesto Kyrene, severno afriška grška kolonija. Pri ustvarjanju epa je imel popolnoma proste roke, moral je upoštevati le eno obvezno klavzulo pogodbe in sicer da mora v pesnivi Jazon na svojem popotovanju pristati tudi na lokalni obali, v domačem, vsem bodočim poslušalcem poznanem zalivu ter ustanoviti mesto – Kyrene. To je bila politična naložba. Tako je pretežno nepomembna kolonija stremela k temu, da bi retroaktivno povečala svoj ugled s prisotnostjo v epski pesnitvi in izdelavo zgodbe o ustanovitvi mesta vezano na mitskega junaka. Primer v antiki ni osamljen, dejansko so se mnoga mesta sklicevala na to, da jih je ustanovil Jazon, zelo verjetno je bilo eno med njimi je tudi Emona.