Astrologija – iskanje lastne usode na nebu

Iskanje logike tega premikanja, določanje vzorcev na nebu, je človeška potreba po oblikovanju razumljivega in s tem znanega sveta iz nedefiniranega in neznanega. Določanje ozvezdij s svojimi specifičnimi lastnostmi in določanje pomena planetom ter navsezadnje Luni so način, kako je človek svojo notranjost projiciral na nebo, da je lahko nato vzvratno dobil te vzorce kot realno obstoječe, ki delujejo po določeni logiki.

Nebesna telesa je imel za odsev božjih dejanj, zatem pa je enega in edinega Boga postavil še celo onkraj neba, tja onkraj v nebesa, kamor človekova duša lahko vstopi zgolj po smrti. Stoletja kasneje je Boga zamenjal za nespremenljive fizikalne zakone neskončnega vesolja, ki mu je z novimi pripomočki odkril vedno bolj prostrane daljave na razpolago za raziskovanje. Ob tem je ugotovil, da mu za odhod na nebo ni več treba čakati do smrti, saj lahko tja odleti že v tuzemskem življenju. V vesolje je tako poletel kar sam, tja pa postavil tudi svoje satelite, v prvi vrsti z namenom komunikacije med ljudmi na Zemlji. Tako je razvil tudi sistem GPS in na koncu prišel do tega, da lahko v vsakem trenutku najde svojo lokacijo na zemljevidu na svojem mobilnem telefonu.

Iskanje pomena na nebu

Vesolje dejansko odseva človeške aspiracije in želje. Še preden so dobili potrebo po fizičnem doseganju neba in še preden so izumili onstranstvo, so ljudje stoletja in tisočletja dolgo imeli nebo za domovanje bogov ter zvezde za tiste, ki vplivajo na njihovo usodo. Tako je nastala astrologija in z njo horoskop kot neverjetno natančna konstrukcija psiholoških profilov ljudi glede na premikanje nebesnih teles. Astrologija je v svojem osnovnem smislu iskanje pomena na nebu. Od astronomije se razlikuje v namenu: astronomija (astro – zvezda, nomos – zakon) meri, popisuje in analizira nebesna telesa ter pojave, astrologija (logos – beseda/govor/razlog) pa te izmere in popise še dodatno interpretira. S tem želi razumeti specifično človeško obnašanje preko vpliva planetov in drugih nebesnih teles. To pa ni omejeno zgolj na osebnost človeka, to pride kasneje. Na začetku je interpretacija namenjena iskanju vzorcev, ki se pojavljajo v različnih letnih časih.

Prva in najpomembnejša je bila vedno Luna. Po nekaterih ugotovitvah naj bi že pred 25000 leti na kosteh in stenskih slikarijah označevali lunine cikluse. Zatem so začeli ugotavljati povezavo med Luno in nihanjem morske gladine. Gravitacija Lune je tako močna, da k sebi privlači vodo, tako da je njen vpliv na Zemljo neposredno viden na plimi in oseki. Ravno njen vpliv na višino morja in opazovanje polnjenja ter praznjenja lune je bil osnutek za prve koledarje. Prav tako naj bi (še posebej polna) Luna vplivala tudi na mnoge živali in ljudi. Verjetno iz enostavnega razloga: ker je ob polni Luni ponoči bolj svetlo kot sicer. Dokazovanje vpliva Lune na ljudi je zato eden od gradnikov astrologije, ki podpira tezo, da na formacijo in delovanje človeka vplivajo tudi veliko bolj oddaljene zvezde.

Poleg Luninega obrata so ljudje že hitro ugotavljali, da se temperatura skozi leto spreminja, kar vpliva tudi na rastline. To je prišlo še posebej v zavest z neolitsko revolucijo, ko so se ljudje ustalili, da bi začeli kmetovati. Takrat so zagotovo dobili možnost, da lahko v miru gledajo v nebo in ga preučujejo. Zaradi kmetijskih opravil, ki se ciklično ponavljajo, so postali veliko bolj pozorni na povezave med menjavami letnih časov in različnimi položaji zvezd na nebu. Opazili so, da nebo ni statično in da se ne premika zgolj ponoči vsako noč, ampak da se spreminja tudi skozi vsak nov lunin ciklus. Prav tako se posamezne značilnosti ponavljajo enkrat na leto ali pa še v daljšem časovnem obdobju. Tako so že v tretjem tisočletju pr. n. š. začeli postavljati templje glede na določene nebesne pojave – velikokrat je to bil sončev obrat (solsticij) ali pa prvi trenutek v letu, ko se je pojavila določena zvezda na nebu. Tako naj bi pojav zvezde Sirius oznanjal začetek novega leta pri Egipčanih, pojav Plejad pa je naznanjal začetek mornarske sezone v Grčiji.

Začetek astrologije v Babilonu

Najstarejšo uporabo astrologije kot integriranega sistema vednosti so iznašli v Mezopotamiji in datira v leta prve dinastije med 1950 in 1651 pr. n. š. Do 16. stoletja pr. n. š. se razvije že veliko astrologije, ki se ozira na prerokbe iz nebesnih pojavov in dnevov v letu. Knjiga Enuma Anu Enlil, sestavljena iz 70 glinopisov in skupaj kar 7000 nebesnih prerokb, je s tem predhodnica današnjih rekov o vremenu glede na določen dan v letu oziroma na njegovega godovnega zavetnika. Skratka, pregovori, vezani na določene dneve, so torej prva oblika astrologije. V to rubriko spadajo tudi vsi pregovori, ki so s krščanstvom dobili svoj izraz v tuzemskem koledarju godovnih zavetnikov. Takšen primer so npr. »ledeni možje« in »poscana Zofka«: če je 11., 12. in 13. maja hladno, bo poletje vroče. Če je 14. maja deževno, bo poletje suho. Ti pregovori so bili takrat povezani z zvezdami. Gre torej za vpliv nebesnih teles na življenje ljudi na Zemlji. Premikanja so dvojna: zvezde se premikajo v letnem intervalu po istih tirnicah, planeti pa imajo veliko bolj kompleksne poti z večjo dinamiko medsebojnih odnosov, zato so pa tudi bolj proučevali njihove vplive. Babilonci so poznali pet planetov, ki so jih povezovali s petimi božanstvi: Jupitra z Mardukom, Venero z Ištar, Saturna z Ninutro, Merkurja z Nabu in Marsa z Nergalom. Vpliv premikanja planetov so tako imeli za božanske posege v njihova življenja. Astrologija je bila tako tudi razbiranje božjih namer, planeti pa so še danes poimenovani po rimskih bogovih.

Ker se zvezde po nebu gibljejo skladno, so ljudje že zgodaj začeli iskati vzorce, kako jih povezati med seboj. Zvezde so povezali skupaj v sklope, tako nastalim ozvezdjem pa nato nadeli imena mitoloških bitij. Vsako od teh bitij so torej postavili na nebo, ga projicirali v nedosegljivo višino in mu dali moč, da od tam zgoraj gospoduje nad Zemljo, hkrati pa s tem njim samim daje tudi zanesljivost in stabilnost večnega vračanja. Ozvezdja so v vsakdanjem življenju predstavljala določene kmetijske opravke, vse skupaj pa je tvorilo almanah opravil, ki jih je treba narediti v določenem času, pa tudi vremenu.

Oblikovanje zodiaka – živalskega kroga

Naslednji korak je bil razdelitev neba na dvanajst enakih delov. S tem so Babilonci proti koncu 5. stoletja pr. n. š. izpostavili 12 ozvezdij, ki so na trasi Sonca po nebu, torej na ekliptiki. Krog teh ozvezdij so kasneje v grščini imenovali zodiak oziroma »krog živali« (zodiakos kiklos). Teh dvanajst ozvezdij je postalo dvanajst mesecev, vsak mesec je imel 30 dni. Celoten krog, torej obrat okrog osi, je 360°, zato je vsak mesec predstavljal 30°, vsak dan pa posledično eno stopinjo. To je bil navsezadnje tudi razlog, da krog ima 360 stopinj, in zato je tudi znak za stopinje – krogec. Dneve, ki so manjkali do 365,25 dneva, ki sestavlja eno leto, so na koncu različno dodajali (na primer v rimskem času so dneve dodajali februarju). 360-dnevni letni koledar so poleg Babilona in posledično Mediterana uporabljali tudi v Indiji in srednji Ameriki. To število je bilo najverjetneje tudi kompromis med daljšim sončnim letom in krajšimi 12 luninimi meseci v dolžini 354,37 dni. Seveda so tudi meseci neposredno povezani z Luno že preko imena (mesec=luna, v angleščini month=moon) in še posebej njihovim številom v letu.

Naslednji korak je bil računanje prihodnjih pozicij zvezd in planetov – efemerid. Tako je nastal dnevnik premikov nebesnih objektov, s katerimi lahko določamo pozicije nebesnih teles v prihodnosti in s tem tudi njihove bodoče vplive na ljudi.

Babilonci so torej na našem delu sveta prvi, ki so razvijali proučevanje neba, na recimo temu, bolj »znanstveni« način: tu ni bilo nikakršne magije oziroma frivolnosti bogov. Vsako znamenje je dobilo svoje značilnosti in točno določeno mesto v celoti. Vse to lahko analiziramo in interpretiramo. Ravno to je tudi osnova astrologije – znanost zadeve analizira, astrologija pa še interpretira. Interpretacije so najprej bile deležne pokrajine in mesta. Vezane so bile na dobrobit kraljestva, šele postopoma je prišlo do analize na ravni posamezne osebe: najprej vladarja, nato pa še vseh ostalih. Šele takrat je nastal horoskop (horo=ura, skopos=opazovalec), oziroma opazovalec ure (rojstva).

Ptolemej – najvplivnejši astrolog in geograf

Iz Babilona so se astrologija, zodiak in horoskop razširili proti Zahodu, predvsem s pohodi Aleksandra Velikega, ki je še posebej spodbujal možnosti izmenjave vednosti. Do Evrope pridejo preko Egipta, od koder Grki črpajo svoje znanje tudi na drugih področjih. Najbolj vplivno astrološko knjigo vseh časov je napisal Grk v rimskem Egiptu 2. stoletja n. š. Ptolemej je danes najbolj znan kot geograf, saj je bil njegov zemljevid vsega do tedaj znanega sveta referenca vse do Kolumbovih podvigov, a je naredil tako natančen zemljevid Zemljinega površja zato, da bi lahko bolj natančno določal rojstne karte. Določanje kraja rojstva posameznika je namreč predpogoj za natančno interpretacijo njegovega horoskopa. Kot rečeno, horoskop je opazovalec ure, ta ura pa je odvisna od kraja rojstva. Zato je pomemben natančen izračun kraja na svetu, kjer se je posameznik rodil.

Zemljevid torej služi za določanje položaja zvezd in šele drugotno za potovanja. Rojstni horoskop temelji na rojstni karti, ki predstavlja položaj planetov v trenutku posameznikovega rojstva. Vsak planet ima svoj poseben vpliv na osebo. Za horoskop namreč ni dovolj zgolj ozvezdje, ki je tisti mesec prevladujoče na nebu. To je tisti horoskop, ki ga večina pozna iz časopisov in ga zato tretira kot nekaj brezzveznega, saj temelji na osnovnih stereotipih posameznega znamenja, ki so potem vsakič malce drugače predstavljeni. To sončno znamenje je v horoskopu zgolj eden od vidikov osebnosti, čeprav tisti prevladujoči.

V rojstni karti so vpisani tudi vsi planeti in Luna v času rojstva posameznika. Poleg tega je celotna karta razdeljena na 12 hiš, ki so hiše vseh zodiakalnih znamenj v istem zaporedju, kot si sledijo na nebu. Ascendent, torej točko, ki definira pozicijo prve hiše, se določa glede na točen čas in kraj rojstva. Zemlja v enem letu gre skozi 12 znamenj, hkrati pa se v enem dnevu zgodi rotacija celotnega spektra. Danes to razumemo kot rotacijo Zemlje okoli njene osi, takrat pa so to razumeli kot rotacijo celotnega vesolja. V 24 urah je torej vsaka točka na Zemlji dve uri v posameznem ozvezdju. Ascendent (mnogim znan kot podznak) oz. »točka dvigajočega se sonca« (ascendere pomeni dvigati se), določa, v katerem ozvezdju se nahaja Sonce na nebu v trenutku rojstva. To določa prvo hišo in s tem tudi vse ostale hiše, vsako s svojo specifiko. Prav tako ima vsak planet svojo lastno specifiko, svoje posebnosti pa imajo tudi različna razmerja med planeti. Vse to skupaj tvori horoskop in vse to lahko analiziramo iz rojstne karte.

V rokah Grkov dobi nebo tudi osebne karakteristike. Dežela Odiseja in junaških osebnosti projicira tudi sam koncept osebnosti na nebo. Ravno to je tudi tista ključna značilnost, ki definira zahodno astrologijo: značilnosti posameznega meseca in s tem posameznega znamenja postanejo značilnosti osebe, ki je takrat rojena.

Ptolemejeve knjige so bile izjemno popularne v naslednjih stoletjih, poleg astrologije tudi tista o astronomiji in geografiji. Njegova knjiga o astrologiji Tetrabiblos je uživala skorajda dogmatični ugled več kot tisoč let. Njegovo delo sicer ni bilo zelo inovativno, a je pomembno ravno zato, ker je vse obstoječe znanje sistematično uredil v primerno obliko, med drugim je določil Luno kot tisti mejnik na nebu, ki ločuje dvoje sfer..Vse, kar je nad njo, je v domeni nespremenljivih zakonov planetov in zvezd; tam je področje etra. Pod Luno je področje fizikalnih sil in s tem štirih osnovnih elementov – ognja, zemlje, zraka in vode. Najprej je vedno ogenj, ki simbolizira moč osebnosti in ego, nato zemlja kot praktičnost in delavnost, sledita pa zrak kot intelekt in izobraževanje ter voda kot čustva in mistika. Vse te štiri elemente nato aplicira na vseh 12 znamenj tako, da se vsak element trikrat ponovi v enakem zaporedju. Tako dobi podobnost med znamenji z istim elementom, pri čemer je eno znamenje vedno začetek, naslednje sredina in nato tretje zaključek posebnih značilnosti tistega elementa.

Na kratko o zodiaku in horoskopu

Zdaj je prava priložnost, da na kratko predstavim celotni zodiakalni krog, njegovo navezavo na letne čase in hkrati osebnostne značilnosti posameznih znamenj. Zodiak se začne na začetku pomladi, na enakonočje 21. marca. Prvo znamenje je oven (element: ogenj, planet: Mars – bog vojne), ki ponazarja ponovno rojstvo iz zimskega počitka, izbruh sveže moči, ki osemeni zemljo. Osebnostna značilnost: samozavest, samospoštovanje, akcija. To je tudi prva hiša rojstne (oziroma natalne) karte: ta določa ascendent, ki označuje značaj posameznika v nasprotju s temperamentom sončnega znamenja. Označuje tisti del osebnosti, do katerega posameznik pride šele z leti in izkušnjami življenja.

Temu izbruhu sledi bik (Zemlja, Venera), ki mora poskrbeti, da bo seme dobilo primerne pogoje za uspevanje. Gre za prizemljitev izbruha, ki sproži buhtenje zemlje meseca maja. Njegove osebnostne značilnosti so moč, vrednote in delo. Konec maja je na vrsti prvo zračno znamenje – dvojčka (Merkur, sel bogov), ki sta ujeta v nenehno komunikacijo, zato je njihova ključna značilnost intelekt in izobraževanje na sebi, ki pa ni vedno ciljno usmerjeno. Gre za užitek v sami komunikaciji in ne toliko v zaključkih, tudi zato, ker gre za prvo zračno znamenje. Po vzpostavljeni komunikaciji pridemo do poletnega solsticija, ko se začne obdobje raka (voda, Luna). To je znamenje privrženosti, družine in želje po razmnoževanju. V znamenju raka sta se zgodili tako francoska kot ameriška revolucija, pa tudi Slovenija je rojena v raku. To dejstvo je natisnjeno tudi na kovancu za 50 centov, na katerem je nad Triglavom upodobljeno ravno ozvezdje raka.

S tem se konča prva triada, sledi vrhunec poletja in z njo zopet element ognja, tokrat je na vrsti lev: znak moči, energije, življenja nasploh in težnje po razkazovanju. Zato mu ne vlada noben planet, ampak kar Sonce. Konec avgusta nastopi devica (zemlja, Merkur), ki je tradicionalno povezana z boginjo pšenice in poljedeljstva nasploh. Devica mora pobrati pridelek, zato je povezana s pikolovsko natančnostjo, analiziranjem in nenehnim perfekcioniranjem. Pobrani pridelek je treba sortirati in stehtati, zato z jesenskim enakonočjem nastopi tehtnica (zrak, Venera). Njena zmožnost refleksije jo pripelje do uravnoteženosti nasprotujočih sil in doseganja harmonije. Zato je povezana tudi z lepoto in ljubeznijo in je edino zodiakalno znamenje, ki ni živo bitje. Po intelektualni refleksiji sledi še emocionalna. Škorpijon (voda, Pluton, tradicionalno Mars) je znamenje na začetku mrzlega obdobja leta, njegove značilnosti so intuicija, namen, energičnost, skoncentrirana moč in strast ter s tem seksualnost. Te značilnosti so sicer povezane z ognjenim elementom, a škorpijon jih črpa iz duhovnih globin mrzle jesenske vode.

Iz tega duhovnega brezna se dviga strelec (ogenj, Jupiter – kralj bogov), ki začne zadnjo triado, v kateri ima vsako znamenje težnjo po preseganju samega sebe. Ego strelca je v puščici, ki presega obstoječe stanje, je znamenje duhovne rasti, filozofije in modrosti, ustvarjanja prihodnosti in neskončnega izobilja. To preseganje privede do kozoroga (zemlja, Saturn), ki se začne z zimskim solsticijem in je zato tudi znamenje začetka zime in najkrajših dni. Saturn je bil tradicionalno zadnji znani planet osončja in od tod njegova značilnost omejevanja, ki je podlaga ostalih značilnosti kozoroga: odgovornosti, ambicioznosti, statusa in kariere. Nezmožnost in strah pred neuspehom je poudarjena z ribjim repom, ki ga ima znamenje: lahko pripleza na najvišje višave, lahko pa pade v najnižje globine. Pomeljivo je, da se je v tem znamenju rodil tudi Jezus Kristus. Konec januarja je obdobje intelektualnega preseganja. Vodnar (Uran) ni vodno, temveč zračno znamenje, saj ne zliva vode, temveč eter. Njegove značilnosti so iskanje novega, prehod v višje stanje, svoboda in posledično revolucionarnost. Eter se na koncu razlije v ocean, kjer bivata ribi (voda, Neptun), znamenje notranjega (sanjskega) sveta, domišljije, mistike, največjega intuitivnega dojemanja in sočutja. Iz te globine oceana nato zopet skoči oven, ki začne krog od začetka.

Napredek znanosti zaradi astrologije

Astrologija ima sicer že od vekomaj tudi svoje kritike. Kritika in zaničevanje astrologije sta prisotni skupaj z njeno popularnostjo že več tisoč let. Rimljani so zaničevalno govorili o babilonskih opazovalcih neba in patriciji so zaničevali plebejce, ker so slepo verjeli razlagalcem zvezd. V Rimu je bila namreč astrologija veliko bolj popularna med nižjimi kot pa vladajočimi sloji, vseeno pa se je Ptolemejevem delu uspelo obdržati celo znotraj krščanstva. Je pa tudi res, da je astrologija v zahodni Evropi malce zamrla, in to enostavno zato, ker sčasoma niso več znali izračunati pozicij nebesnih teles: niso več imeli dovolj obsežnega znanja matematike. Hkrati je Tetrabiblos postal zelo popularen v islamskih deželah: ko v 13. stoletju prevedejo islamske tekste, v Evropi zopet pride do obuditve zanimanja za astrologijo. Takrat je postala pomembna tudi v medicini, saj so zdravniki lahko opravljali težje posege zgolj v kombinaciji s primernim položajem Lune. Luna naj bi namreč vplivala na moč krvavitev, rast las in na še marsikaj drugega.

Tako kot ozvezdja so tudi planeti igrali pomembno simbolno vlogo v življenju in izobraževanju. Srednjeveška delitev univerzitetnega izobraževanja med sedem svobodnih umetnosti ima svojo vzporednico tudi v planetih. Dante določi vsakemu planetu njegov predmet, pri katerem je hitrost kroženja planeta v odvisnosti od tipa izobrazbe. Tako je slovnica povezana z Luno, dialektika z Merkurjem, retorika z Venero, glasba s Soncem, aritmetika z Marsom, geometrija z Jupitrom in astrologija oz. astronomija s Saturnom. Prav tako so že v času rimskega imperija oblikovali sedemdnevni teden in vsak dan poimenovali po enem od planetov. Namesto planeta Zemlje so postavili Sonce kot dan počitka oziroma praznika (Sun-day, v italijanščini domenica kot Gospodov dan). Imena so se še danes ohranila v romanskih jezikih, v germanskih pa so dobila germanske ekvivalente (Tir, Votan, Tor, Freja). Tako je ponedeljek lunin dan – Mon-day, v italijanščini lune-di; torku vlada Mars – marte-di; sreda je Merkur – mercole-di; četrtek Jupiter – giove-di; petek Venera – vener-d;, sobota pa je v angleščini Saturnova – Satur-day.

Mnogi vodilni astronomi v renesansi so bili hkrati tudi dvorni astrologi. Tako je Tycho Brahe interpretiral nebo na danskem dvoru, Johannes Kepler Habsburžanom, Galileo Galilei pa Medičejcem. Astrolog je bil tudi Giordano Bruno in, čeprav so ga zažgali na grmadi zaradi njegove ideje o neskončnosti vesolja, se njegova teza nekako ni skregala s pomensko in karakterno vrednostjo zvezd. Še več, napredki v astronomiji so bili tudi posledica želje po izboljšanju natančnosti astrologije. Čeprav je nato moderna znanost prevladala in odvzela primat astrološki vednosti, je ta še vedno vztrajala naprej in se prilagajala novim časom.

Novi časi, novi planeti, novi pomeni

Novi vek je prinesel tudi odkritje novih planetov, ki so v sistemu astrologije takoj našli svoje mesto in pomen. S tem je astrološka skupnost pokazala, da je astrologija vedno tudi odgovor na dogajanje v družbi. Večne resnice se prilagajajo družbenim spremembam. Od nekdaj je obstajal konsenz, da obstaja sedem planetov, predzadnji Jupiter je vrhovni bog, zadnji Saturn pa planet omejevanja in reda. Za tem naj bilo zgolj še vesolje fiksnih zvezd, a novi časi so z novimi tehnološkimi izumi odkrili nove planete. Ti planeti namreč niso vidni s prostim očesom, zanje je potreben teleskop.

Ker so vsi trije novoodkriti planeti veliko bolj oddaljeni od ostalih, potrebujejo tudi veliko več časa za pot okrog Sonca. Zato njihov vpliv razlagajo kot generacijskega, saj je njihov postanek v vsakem izmed dvanajstih ozvezdij zodiaka tako dolg, da njihov vpliv določa celo generacijo ljudi. Njihovo odkritje sovpada s povečevanjem števila prebivalstva in posledično nastajanja množične družbe. Vse tri letnice odkritij se skoraj ujemajo z različnimi družbenimi gibanji, ki so se dogajala v Evropi tistega časa in ki so spreminjala družbo ter politiko takratnih držav. Leta 1781 (torej v času med ameriško in francosko revolucijo) so odkrili Uran, zatem leta 1846 (ravno pred pomladjo narodov) Neptun in šele leta 1930 (tik pred nastopom fašizma) Pluton, ki so mu sicer nedavno odvzeli status planeta. Velike družbene spremembe so torej astrologi preslikali na nove planete, ki so s tem postali tudi nosilci teh novih idej.

Uran je bil poimenovan po grškem prabogu neba in sploh vsega, kar predhaja vsem ostalim bogovom. Neptun je bog morja, Pluton pa rimski bog podzemlja. Uran velja za planet tehnologije, individualnosti in svobode kreativnega izražanja, podpira izume, nekonvencionalne ideje in nenazadnje revolucije, Neptun pa je povezan s kolektivnim nezavednim, sanjami, empatijo in iskanjem univezalnih resnic. Skratka, v času, ko sta umetnost in znanost postajali pomembni sferi v novooblikovani moderni družbi, sta obe sferi dobili tudi vsaka svoj planet, ki ju predstavlja.

Zadnji odkriti planet predstavlja zadnjo veliko inovacijo človeštva – možnost popolnega uničenja. Pluton zaključi to novo trojico kot planet velike obnove in preobrazbe. To je planet, ki predstavlja tisti del osebnosti, ki se mora uničiti zato, da lahko doseže prenovo in odvrže svoje preteklo breme. Odkritje Plutona sodi v čas odkritja psihoanalize (pri čemer ne smemo pozabiti, da je Jung veliko analiziral ravno horoskop), vzpona fašizma in nacizma ter nasploh obeh svetovnih vojn. Pluton potrebuje 248 let za pot okrog Sonca, v vsakem zodiakalnem znamenju ostane od 15 do 26 let. Ko so ga odkrili, je bil v znamenju raka, vanj pa je vstopil ravno leta 1914, torej na začetku prve svetovne vojne. Planet so nato povezali tudi z jedrskim orožjem – radioaktivni element plutonij so namreč kasneje poimenovali ravno po tem planetu usodnosti. Prav tako sta tudi radioaktivna elementa uran in neptunij poimenovana po preostalih dveh novih planetih. Vsi trije planeti onkraj Saturna so torej dali imena trem radioaktivnim elementom. Tako kot so vsi trije planeti nevidni prostemu očesu, tako tudi radioaktivnosti ne vidimo, jo pa lahko globoko občutimo. Tako močno, kot naj bi po astrološki intepretaciji čutili tudi vse tri planete.

Pojdimo v vesolje!

Ko so odkrili vse te planete, ko so ugotovili, da onkraj njih ni nobenega več, so se ljudje odločili, da se sami odpravijo v vesolje. Tja so najprej začeli pošiljati satelite in rakete. S cepitvijo atoma in razvojem radioaktivnega orožja so prišli do načina, s katerim je mogoče pobiti vse ljudi na Zemlji. In ko je bilo na nebu vse definirano, na Zemlji pa je obstajala realna možnost popolnega uničenja, so se ljudje odločili, da je čas za polet v vesolje. Nekoč so bili poleti v vesolje osrednja tema hladne vojne, v kateri so Američani in Rusi tekmovali v tem, kdo bo prej prišel tja in kaj bo tam počel. Poleti v vesolje in odkrivanje življenja tam zunaj so tudi prevladujoča tema žanra znanstvene fantastike. Ob koncu hladne vojne je vesoljska bitka izgubila svojo ideološko moč in zato poniknila, v tej tišini pa se je zgodil premik iz moči držav na moč korporacij. Tako danes bogataši internetne ekonomije, z Elonom Muskom (obogatel je s prodajo PayPala) in Jeffom Bezosom vred, z ogromnimi milijardami uresničujejo svoje otroške želje, da bi poleteli v vesolje. Če je bila nekoč gesta potovanja v vesolje povezana z močjo naroda in ekonomije, je danes to zgolj še cinizem šefov nove ekonomije, ki mečejo svoj denar v ta projekt, ne da bi pri tem poskrbeli niti za dostojno plačilo svojih zaposlenih. Velike ambicije po potovanju v vesolje so postale le še bolj uboge: v sebi nimajo ničesar duhovnega ali mističnega, so zgolj gola sila in prikaz finančne moči. Ampak ne moči neke države oziroma skupnosti, temveč zgolj še uzurpatorskega posameznika. Še posebej so tudi odraz sovraštva do Zemlje in barvite narave, ki je le nekaj razpoložljivega, zgolj sredstvo za dosego svojega cilja: biti višje od vseh ostalih. Najbolje, da kar odletijo v vesolje in tam tudi ostanejo!

Kje sem, ne pa kdo sem

Ta logika je nadaljevanje plenilske kolonialne logike in logike neskončne gospodarske rasti, ki vidi naš planet le kot vir naravnega bogastva, ki ga lahko neomejeno izkoriščamo in trošimo v veri, da je Zemljo mogoče zapustiti in kolonizirati nek drug planet. Danes tako ostajamo ujeti v nereflektirano logiko osvajanja. 

Namesto zvezd o naši usodi veliko bolj odločajo sateliti, ki smo jih postavili na nebo, da bi preko njih prenašali informacije in komunicirali, navsezadnje pa nam služijo tudi za določanje naše zemeljske pozicije. Sateliti na nebu torej služijo za komunikacijo na dolge razdalje in za določanje lokacije na zemlji. Služijo kot posrednik med nami in nami. Tehnologija GPS, ki so jo razvili za potrebe vojske, je sčasoma postala prosto dostopna. Največ se je uporabljala v navtiki, saj je na morju lahko točna lokacija veliko večja neznanka kot na zemlji. Danes je dobila svoje mesto že na vsakem prenosnem telefonu. Tako lahko v vsakem trenutku preverimo, kje smo in kam se gibljemo, pa tudi koliko je nekaj oddaljeno od nas. Naša komunikacija z nebesnimi telesi je torej prišla do točke, ko nebo vprašamo, kje smo. Aspiracije so se zmanjšale – ne sprašujemo več po tem, kako smo, temveč zgolj še, kje smo.

Duša se je premaknila v nezavedno, zato je dandanašnje iskanje odgovorov na nebu za mnoge nekaj neresnega, zaostalega. Za to so danes na voljo psihoterapevti in psihoanalitiki. Nebo so želeli oropati vse modrosti, da nam je na razpolago zgolj še za podajanje objektivnih izmer, ki se zrcalijo na naših ekranih.

A ne glede na odčaranje sveta, ki se je začelo z moderno znanostjo, ne glede na vse empirične izračune in raziskovalna dokazovanja, ne glede na znanstvene analize, ki želijo dokazovati nasprotno, astrologija še kar vztraja med nami, njena vednost pa še vedno osmišlja življenje in svet milijonom ljudem po vsem svetu.