Filozofski prvenec Bare Kolenc predstavlja malodane unikaten poskus sistematičnega proučevanja enega izmed temeljnih pojmov filozofije – ponavljanja – ki ga naveže na vprašanje uprizarjanja, še zlasti znotraj polja gledaliških umetnosti.
Začetni zastavek je visok, kar najvišji, saj ne le spenja filozofijo z gledališčem, pač pa tudi določa njuno razmerje kot eno izmed ključnih problemov sedanjosti: »Ponavljanje, ki se vzpostavlja skozi mišljenje nujnega razmerja do razlike, preloma, zareze, zevi in ki vznika na ozadju širšega problemskega pojma realnega, bistveno določa filozofsko, umetniško in družbeno samorealizacijo 20. in 21. stoletja in je kot korelat modernega razsrediščenega subjekta eden najbolj aktualnih konceptov našega časa.« (str. 11) Pojem ponavljanja se tako skoraj samodejno navezuje na sorodne in aktualne problematike časa, spomina, zgodovine, svobode, resnice in vsega tistega, kar tvori jedro ne samo eksistencialnega, pač pa tudi političnega vprašanja »kdo smo« v razmerju do preteklosti in prihodnosti.
Že samo iz začetnega zastavka dotične knjige lahko tako razberemo, da ponavljanje deluje kakor konceptualna kuga, ki se razrašča v vse sorodne in prav tako temeljne koncepte filozofije, obenem pa omogoča, da sami koncepti zaživijo in nenehno prehajajo, ali bolje, vdirajo v tkivo tega, kar običajno razumemo in imenujemo »realnost«. Zastavku vsekakor primerno je tudi stil samega pisanja angažiran, kritičen, nepopustljiv, mestoma celo dramatičen, nikoli pa patetičen ali iluzoričen, saj avtorica svoje poante, ki imajo ne samo antološko in ontološko vrednost, pač pa tudi tezno težo in moč avantgardnega manifesta, podaja z velikopoteznim zamahom nočne nevihte in natančnostjo kirurškega reza obenem.
Če se sedaj spustimo v nekoliko manj substancialni in veliko bolj shematični prikaz: sama knjiga je razdeljena na tri dele (če pustimo pri strani uvod in zaključek), kjer se avtorica v prvih dveh delih spopade predvsem z dvema avtorjema in filozofskima paradigmama – prvi del se namreč loteva Kierkegaarda v navezavi na Grke (predvsem Platona in Aristotela), drugi del pa se osredotoča na Lacana in psihoanalizo (in potemtakem neizogibno začenja s Freudom) – , vso minuciozno teoretsko delo iz prvih dveh delov pa se v tretjem zgosti s premislekom v perspektivi uprizoritve, kjer se skoraj vsi avtorji in dotični koncepti »ponovijo« ne zato, rečeno heglovsko, ker bi v prvo spodleteli, marveč zato, da bi se v drugo potrdili.
Vendar pa lahko bralec najboljši, najizvirnejši in obenem najzahtevnejši del knjige, vsaj po mojem mnenju, najde na samem začetku, v uvodu, kjer avtorica razvije svoj lasten pojem ponavljanja, ki se ponovi v obliki »štirih matric ponavljanja« (po katerih je konec koncev avtorica in njena knjiga postala – ali bi vsaj morala postati – prepo- in pripo-znana v intelektualnih krogih nasploh in filozofskih še posebej). Izhajajoč iz aksioma, da ponavljanje implicira dvoje – original in njegovo podvojitev – avtorica izpelje štiri možne permutacije njunega razmerja, ki ustrezajo štirim matricam ponavljanja: ponavljanje kot deflacija (original triumfira nad posnetkom, ki mu vselej nekaj manjka v njegovem šepanju za originalom); ponavljanje kot reformacija (triumf posnetka, ki aficira ali modificira original tako, da se sama originalnost originala izgubi v sami ponovitvi); ponavljanje kot inflacija (triumf samega ponavljanja, zaradi katerega gresta v izgubo tako original kot posnetek in imamo namesto njunega razmerja opravka z neskončnim gibanjem razlik); ponavljanje kot kreacija (triumf ponavljanja kot procesa, ki original ne jemlje kot izhodišče, pač pa kot rezultat procesa ponavljanja). Za ključni koncept, ki orientira in določa vse možne permutacije razmerja med originalom in posnetkom, pa se izkaže pojem razlike, še eden izmed temeljnih filozofskih konceptov, ki se neizogibno pripnejo na problem ponavljanja: »Minimalna matrica ponovitve je torej razmerje med dvema, določeno po njuni razliki. In kar se v ponavljanju ponavlja, je prav ta minimalna matrica ponovitve.« (str. 28)
Po vsem hvalospevu pa je knjigi vendarle treba nekaj očitati: štiri matrice ponavljanja se zdijo tako vseobsegajoče, da ne dopuščajo nobene zunanjosti, da ne dopuščajo nobenega pojma ponavljanja, ki ga ne bi bilo mogoče zvesti na eno izmed štirih možnih razmerij; še več, na koncu se zdi, kakor ne samo da ni filozofskega pojma, marveč kakor da ni nobene človeške situacije, ki ne bi bila po logiki ponavljanja tako ali drugače vselej že neka oblika »ponovitve«; in posledično lahko enako kritiko naslovimo tudi na same štiri matrice od znotraj, ki tako kot nimajo ali ne dopuščajo zunanjosti, tako tudi nimajo nobene notranje meje in implicirajo lastno aplikativnost na potencialno neskončen niz pojmov ali primerov, ki se kopičijo in »ponavljajo«.
Pa vendar, če že očitek leti na problem manka meje, naj zamejim sàmo kritično noto s tem, da ponovim, kako avtorica kljub izobilju pojmovnih in faktičnih referenc vendarle zameji lastno teorijo ponavljanja tako, da se osredotoči na uprizoritvene umetnosti, ki same nudijo model za razumevanje širše palete problemov in fenomenov, s katerimi se nadejamo, da se bo avtorica soočila v prihodnosti in nam postregla s nadaljevanjem pričujoče knjige, s, takorekoč, njeno ponovitvijo.