V senci ruske agresije na Ukrajino se neopazno odvija drama Belorusije in Belorusov. Paradoks njihovega položaja se med drugim kaže v tem, da je režim beloruskega diktatorja Aljaksandra Lukašenke s tem, ko je ruski vojski dal na razpolago belorusko ozemlje, Putinu sploh omogočil prodor na prag Kijeva v začetku vojne, toda po dostopnih uradnih podatkih so edini Belorusi, ki so doslej umrli na fronti, padli v obrambi ukrajinske državnosti. Razumljivo je, da Ukrajince kljub vsemu mineva potrpljenje in da so se v zadnjih tednih celo nekateri beloruski prostovoljci zaradi svojega potnega lista soočili z grožnjo deportacije iz Ukrajine. Vse navedeno podčrtava, kar smo v zadnjih dveh desetletjih sicer že vedeli, a se nam ni zdelo ne preveč pomembno ne preveč zanimivo: med vsemi slovanskimi narodi, ki jim je uspelo na lastnem ozemlju oblikovati državo, je položaj Belorusov in njihovega obstoja kot samostojnega naroda najbolj negotov. V polnem teku je namreč že četrti ali peti val poskusa izbrisa samostojne, na ločenem vzhodnoslovanskem jeziku utemeljene beloruske identitete v zadnjem stoletju in pol. Po ruski carski birokraciji in sovjetskem režimu je nosilec tega poskusa že drugič oblastni stroj Aljaksandra Lukašenke, ki je, da bi paradoks še enkrat izstopil v vsem sijaju, prvi in doslej edini predsednik samostojne Belorusije v zgodovini.
Varljiva podobnost
Ko govorimo o Belorusiji, se seveda skoraj na nobeni točki ni mogoče izogniti primerjavam z Ukrajino. Ne le, da je zgodovina večjega dela obeh prostorov nekako do sklenitve Lublinske unije med Litvo in Poljsko tekla bolj ali manj vzporedno;[1] tudi vsi ključni izzivi, s katerimi se soočata še danes, so bili in so bolj ali manj enaki. To velja za pripadnost večjim državnim tvorbam, za življenje ali včasih životarjenje beloruskega in ukrajinskega jezika, najprej v senci poljščine in nato ruščine, za težavno spraševanje, na kaj naj se postavi skupna istovetnost, če pa dobršen del skupnosti ne obvlada matičnega jezika in če enotnosti ni niti na verskem področju, ali tudi za že omenjeno načrtno brisanje navedene mukotrpno vzpostavljene istovetnosti v dobršnem delu 20. stoletja. Za obe okolji velja domiselna oznaka beloruskega pesnika Valjancina Akudoviča, da Rusija ni vzhodno od Belorusije (in Ukrajine), marveč je vzhod Belorusije (in Ukrajine): da torej »ruski problem« ni samo vprašanje odnosov z najmočnejšim sosedom, temveč hkrati odnosov med Belorusi (in Ukrajinci) samimi. V zadnjih dveh letih je bila kar nekajkrat izrečena podobna ocena, češ da je celotna Belorusija v enakem položaju kot vzhod Ukrajine. In dejansko ne bomo zelo zgrešili, če proces, ki se je v severnejši republiki začel ob predsedniških volitvah leta 2020, primerjamo s procesi, ki jih je na vzhodu Ukrajine sprožila ruska zasedba Krima in de facto okupacija velikega dela Doneškega bazena leta 2014. Seveda lahko v obeh primerih govorimo o katastrofalnih in dolgoročno neproduktivnih izbirah Putinovega režima. Toda obenem danes ni moč z gotovostjo reči, da ne bo njegovo sedanje gašenje požara (ki ga je sam podtaknil) z bencinom vsaj začasno uspelo. Če se to zgodi, pa bo prihodnost Belorusije ogrožena bolj kot prihodnost Ukrajine.
Že evocirana okoliščina, da so le na vzhodu Ukrajine do nedavnega vladale podobne razmere kot danes v Belorusiji, namreč pove, da so kljub vsem podobnostim Ukrajinci zgodovinsko, kulturno in psihološko v neprimerno boljšem položaju od severnih sosedov, za katere trenutno za nameček niti ne vedo, ali so njihovi prijatelji ali sovražniki.
Na prvi pogled bi se lahko zdelo drugače, predvsem kar zadeva zgodovinske danosti. Belorusi (oziroma njihovi predniki) so večino preteklosti, drugače kot Ukrajinci (oziroma njihovi predniki), preživeli v okviru istih državnih tvorb. Že v visokem srednjem veku so vsi pristali v okviru Velike kneževine Litve, medtem ko so bili njihovi slovanski sosedje na jugu že takrat razdeljeni med Litvo, Poljsko in Ogrsko, deloma pa tudi pod Moldavijo in tatarskimi kanati. Spočetka si je majhen košček že v 16. stoletju vzela tudi Moskovska velika kneževina. Razdeljenost na eni in življenje v isti državni tvorbi na drugi strani sta tudi pozneje zaznamovali zgodovino obeh ljudstev. Od konca 18. stoletja dalje so bili praktično vsi Ukrajinci bodisi podložniki ruskega carja bodisi habsburškega cesarja; prvi pa je bil v tem obdobju vladar skoraj vseh Belorusov.
Vendar se je pokazalo, da je ravno ta razdeljenost vsaj delu Ukrajincev omogočila več možnosti za samostojen kulturni razvoj. Galicija in v manjši meri Bukovina sta lahko odigrali vlogo, ki je v beloruskem primeru ni mogel noben del beloruskega etničnega ozemlja. Belorusi so sicer živeli pod skupnim dežnikom, toda za razliko od Ukrajincev 1nikjer pod njim niso imeli priložnosti za javno izražanje v beloruščini. Po drugi strani je bila Galicija sicer domovina sorazmerno nizkega odstotka vseh Ukrajincev, vendar so bili stiki med zahodnim in vzhodnim krilom »ukrajinskih pljuč« sorazmerno intenzivni, tako da je denimo »vzhodnjak« Mihajlo Hruševski postal profesor v galicijskem Lvivu, dela Lesje Ukrajinke pa so izhajala v tej vzhodni avstrijski deželi.
»Cerkveni Poljaki«
Na belorusko narodno gibanje nista pozitivno vplivali niti dve drugi, vsaj na prvi pogled ugodni okoliščini. Beloruska narečja so močno vplivala na oblikovanje tako imenovane ruske move, uradnega jezika v Veliki kneževini Litvi, v katerem je bil med drugim napisan vplivni zakonik kneževine. Toda po tem, ko je bil ta knjižni standard ob koncu 17. stoletja izgnan iz uradne rabe pod težo poljščine, ni postal podlaga za beloruski knjižni jezik. Prav tako med Belorusi dolgoročno ni zapustila sledi uniatska Cerkev, čeprav so ji, drugače kot med Ukrajinci, med začetkom 17. stoletja in letom 1839 pripadali praktično vsi beloruski nižji sloji. Ko so bili pod pritiskom ruskega carskega režima v odgovor na poljski upor leta 1830 uniati pridruženi Ruski pravoslavni cerkvi, lastna cerkvena tradicija ni več mogla postati osnova za kakšno samostojno belorusko identiteto. Danes uniatske cerkve v Belorusiji skoraj ni. Je pa med Belorusi izmed vseh vzhodnoslovanskih narodov daleč najvišji delež katoličanov latinskega obreda, ki ga je mogoče oceniti vsaj na petnajst odstotkov prebivalstva. Na severozahodu dežele, v škofiji Hrodna, so katoličani v večini. Sicer ni nobenega dvoma, da je katoliška manjšina nadpovprečno zastopana v beloruski kulturi in da se je beloruski jezik na katoliških območjih ohranil veliko bolje kot na pravoslavnih. Tudi prvaki sodobnega beloruskega nacionalnega gibanja na čelu z arheologom Zjanonom Paznjakom so katoličani. Katoličan je bil tudi nedavno preminuli prvi šef beloruske države po razglasitvi neodvisnosti Stanislav Šuškevič (ki pa je bil predsednik parlamenta, ne republike).
Toda za beloruske katoličane je značilen še en nenavaden paradoks. Gre za pojav »cerkvenih Poljakov« – ljudi, ki obiskujejo cerkvene obrede v poljskem jeziku, doma pa govorijo belorusko (in tudi oni v vedno večji meri rusko). Posledica je, da najvišjega deleža ljudi, ki kot svoj pogovorni jezik navajajo beloruščino, ne najdemo med tistimi, ki se v narodnostnem oziru označujejo za Beloruse (med njimi jih zgolj četrtina kot pogovorni jezik navaja beloruščino), temveč med tistimi državljani Belorusije, ki se narodnostno opredeljujejo za Poljake: približno polovica slednjih kot pogovorni jezik označuje beloruščino, poljščino pa jih celo kot svoj materni jezik navaja manj kot desetina. A drugače kot Poljaki v Litvi, ki tesno sodelujejo z rusko manjšino in so v času sovjetskega posredovanja v Vilni januarja 1991 večinsko podprli sovjetski režim, njihov sedanji politični voditelj pa je kot edini pomembnejši litovski politik podprl Lukašenko po predsedniških volitvah leta 2020, najdemo »cerkvene Poljake« v Belorusiji v prvih vrstah demokratičnega gibanja. V času po izbruhih demokratičnega gibanja je hkrati zrasel prestiž Katoliške cerkve, ravnanje njenega tedanjega nadškofa Tadevuša Kandruseviča (ki je bil sedaj že upokojen na podlagi kupčije papeža Frančiška z Lukašenko) pa je bilo bistveno drugačno od tistega pravoslavnega beloruskega eksarha Benjamina, ki je svojo usodo povsem povezal z Lukašenkovo.
Kratkotrajni medeni tedni
Nazadnje se je za odločilno izkazala vključenost celotnega beloruskega ozemlja v ruski imperij. Tam pred začetkom 20. stoletja ni bilo skoraj nikakršnih možnosti za javno uveljavljanje beloruščine. Zato je neke vrste »beloruski Prešeren« Francišak Bahuševič dobro generacijo mlajši od svojega slovenskega kolega, pa tudi od Ukrajinca Tarasa Ševčenka. Kot pravi začetek beloruskega narodnega gibanja pa danes pogosto velja šele začetek izdajanja prvega časopisa v beloruščini Naše nive leta 1906. Po letu 1990 so jo v Belorusiji obnovili, a je že skoraj tri desetletja na udaru Lukašenkovega režima.
Podobno kot pri Ukrajincih je beloruska država nastala, še preden je bil beloruski narod v polnosti oblikovan ali so bile zaokrožene njegove meje. Vendar je Beloruska ljudska republika, zasnovana pod nemškim pokroviteljstvom v zadnji fazi prve svetovne vojne leta 1918, pustila bistveno manj sledi kot enako neuspešni poskusi uveljavitve ukrajinske državnosti v istem času. Brez sledu pa prva beloruska država kljub vsemu ni ostala. K njeni dediščini sodijo vse do danes obstoječa beloruska vlada v izgnanstvu in simboli, zlasti belo-rdeče-bela zastava ter litovski vitez, pahonja, kot del skupne litovsko-beloruske zgodovinske dediščine.
Po prvi svetovni vojni so beloruske zgodovinske dežele doživele skoraj edino pomembnejšo razdelitev od novega veka naprej. Večina današnje Belorusije je pripadla Poljski, nekoliko manjši del, vključno z Minskom, pa Sovjetski zvezi. Tam so podobno kot za Ukrajince na kulturnem področju sprva nastopili medeni tedni. Beloruščina je postala prevladujoči jezik Beloruske sovjetske republike in z velikimi koraki stopila v šole, urade in medije. Začela je nastajati ključna nacionalna infrastruktura, ki je pod carji ni moglo biti. Seveda so bili medeni tedni kratki in po vnovičnem valu rusifikacije pod Stalinom je večino nove beloruske kulturne elite ob koncu tridesetih let 20. stoletja doletelo dobesedno iztrebljenje. Simbol zanj je lokacija množičnih grobišč v Kurapatih na obrobju Minska. Znamenje posebne moskovske »skrbi« za Beloruse je bila obsežna reforma knjižnega jezika v prvi polovici tridesetih let, ki naj bi beloruščino še bolj približala ruščini. Ob vseh težavah s svojim položajem ima beloruski jezik danes še to težavo, da obstajata dva knjižna standarda. Predsovjetsko »taraškevico« zagovarjajo in uporabljajo Belorusi izven Belorusije in jedro nacionalnega gibanja, sovjetska »narkamavka« pa je uradna različica v Belorusiji.
Pod poljsko drugo republiko so se možnosti za belorusko kulturno življenje s časom ravno tako ožale. Za nameček so v poljskem delu predvojne Belorusije obstajale velike razlike med večinsko katoliškimi Belorusi na območju današnjih okrožij Hrodna in Minsk ter med večinsko pravoslavnimi prebivalci zlasti na območju okrožja Brest, kjer je bila narodna zavest še do te mere neizoblikovana, da so se ljudje zlasti ob popisu leta 1931 opredeljevali preprosto kot »tukajšnji« (tutejši).
Začetek druge svetovne vojne je Belorusom enako kot Ukrajincem prinesel sila dvoumno »združitev« pod sovjetskim okriljem po sporazumnem razkosanju Poljske med Hitlerjem in Stalinom septembra 1939. Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo je okupirana Belorusija po besedah Timothyja Snyderja postala »najnevarnejši kraj na svetu«, obenem pa je partizansko gibanje vtisnilo ključni pečat sodobni beloruski identiteti, ki se med drugim kaže v tem, da se nanj sklicujejo tako Lukašenkov režim kot njegovi nasprotniki. Po vojni je bila Beloruska sovjetska republika znana kar kot »partizanska republika«.
Osamosvojitev v senci Kurapatov
Znana pa je bila tudi kot tista v Evropi v celoti ležeča sovjetska republika, ki je bila najbolj poslušna Moskvi. In spet trčimo ob paradoks. Belorusi praktično vseh barv in usmeritev izjemno cenijo lik in delo dolgoletnega republiškega partijskega šefa Pjotra Mašerava. Marešava bi lahko označili za nekakšno mešanico Staneta Kavčiča in Franceta Popita. Čeprav je bil njegov čas res obdobje močne urbanizacije, je hkrati izrival beloruščino iz skoraj vseh por družbenega življenja. Pod njegovo taktirko se je dogajal tretji, bržkone za sedanje stanje najzaslužnejši val rusifikacije. Razmere so bile precej podobne kot na dvojezičnem območju avstrijske Koroške v istih letih. Oblasti so pritiskale na starše, naj za svoje otroke zahtevajo šolanje v ruščini. Beloruski jezik je izgubil veljavo na skoraj vseh ravneh, razen v leposlovju, in se začel počasi umikati celo na podeželju, kjer je dotlej suvereno prevladoval. Minsk in druga večja mesta so osamosvojitev seveda pričakala skoraj v celoti rusificirana.
Odločilno vlogo v procesu začasne demokratizacije Belorusije, ki jo je spremljal nov val nacionalnega gibanja, je poleg perestrojke in nezadovoljstva zaradi uničujočih posledic černobilske katastrofe odigralo tudi odkritje množičnih grobišč v Kurapatih leta 1988. Med drugim je bilo spodbuda za ustanovitev Beloruske ljudske fronte pod vodstvom arheologa Paznjaka, ki je vodil izkopavanja v Kurapatih. V resnici je nenavadno, da je ljudska fronta, od daleč podobna slovenskemu Demosu, dosegla večino svojih ključnih ciljev, čeprav je imela v leta 1990 izvoljenem republiškem parlamentu samo 26 od 360 sedežev ob še približno štiridesetih somišljenikih. Za to sta bila bistvenega pomena zmedenost in strah pripadnikov lokalne partijske nomenklature. Vajeni izpolnjevati navodila centra, se pač niso znašli, ko so od Gorbačova začeli prihajati »čudaški« demokratizacijski signali. Paznjak je sočasno uspešno mobiliziral javnost in vodil nekaj največjih množičnih protestov v zgodovini Belorusije pred letom 2020. Beloruski republiški parlament je že leta 1990 razglasil beloruščino za uradni jezik v republiki in prednost republiških zakonov pred zveznimi. Potem ko se je zdelo, da bo avgustovski puč leta 1991 »odrešil« nomenklaturo, pa je poraz pučistov vsaj navidezno zapečatil njeno usodo. V paniki so nekoliko polovičarsko razglasili še neodvisnost in kot uradne simbole nove države uzakonil tiste njene predhodnice iz leta 1918. Pravzaprav je že za himno zmanjkalo soglasja.
Lukašenkov dolgi pohod
Zakaj je beloruskemu nacionalnemu gibanju po teh dosežkih, ki niso zelo zaostajali za tistimi ukrajinskih kolegov, tako očitno spodletelo? Gotovo je treba poglavitni razlog iskati v zelo tanki plasti podpornikov, na katero bi se lahko naslonilo. Pomanjkanje beloruske »Galicije« se je znova izkazalo za ključno. Resda so imeli beloruski domoljubi Paznjakovega kova nadpovprečno veliko privržencev v zahodnem okrožju Hrodna in v samem mestu Minsk, kar je spominjalo na zemljepisno razporeditev v Ukrajini, toda celo na teh dveh območjih je bila večina prebivalstva bolj zazrta v sovjetski včeraj kot v slavne dni Belorusov v Veliki kneževini Litvi. V skladu s takimi izhodišči je sicer določen del nomenklature nekako »prestopil« v nacionalni tabor, toda šlo je za bistveno manjši delež funkcionarjev kot v Ukrajini, da ne govorimo o baltskih republikah. Poleg tega nekateri za Lukašenkov vzpon obtožujejo kar Zjanona Paznjaka osebno, med njimi tudi nekateri njegovi nekdanji sopotniki. Predvsem naj ne bi razumel tistega, kar je očitno razumel Lukašenka: da so zamisli Beloruske ljudske fronte sicer odlične, vendar bi zanje potrebovala kakšno drugo ljudstvo. Dolgotrajna zatiranost beloruščine in beloruske kulture je sočasno povzročila številna pretiravanja. Jezikovno vprašanje so Paznjak in njegovi vseskozi rinili v ospredje tudi v pogojih gospodarskega kaosa in eksistenčnih stisk večine prebivalstva v zgodnjih devetdesetih letih. Vrhu vsega je bila zanje prava oblika beloruščine arhaična taraškevica.
Sledil je vzpon Aljaksandra Lukašenke. Čeprav lahko podobno kot pri Putinu brez veliko slabe vesti rečemo, da ne obstaja nič takšnega kot »Lukašenkov svetovni nazor«, se je njegova brutalno pragmatična vladavina v celoti gledano sprevrgla v katastrofo za belorusko samobitnost. Na ključnih točkah je njegovo obnavljanje sovjetskih razmer v Belorusiji namreč sovpadlo z uničevanjem beloruske jezikovne in kulturne infrastrukture. Že v zelo zgodnji fazi svojega predsedovanja je deželo, ki jo vodi, spremenil v državo na preklic, ko jo je vključil v dvoumno unijo z Rusijo in s tem Borisu Jelcinu omogočil, da deloma izbriše madež sodelovanja pri ukinitvi Sovjetski zveze v Belaveški pušči. Približno prvih petnajst let Lukašenkove oblasti je tako prineslo novi val rusifikacije. Tudi odjuga po Putinovi okupaciji Krima, ko je leta 2019 pri popisu kot svoj materni jezik celo navedel beloruščino, čeprav v njej ni znal izpolniti popisnega obrazca, ni bila sad idejnega razvoja, marveč političnega pragmatizma. Po predsedniških volitvah leta 2020 je doseglo uničevanje beloruske kulture nove vrhunce. Nekdo je zelo posrečeno ugotovil, da Putin v vlogi svojega gubernatorja v Minsku ne bi mogel najti nobenega Belorusa, ki bi s tako vnemo žagal lastno belorusko vejo, na kateri sedi, kot to počne Lukašenka.
Seveda Lukašenkova politična biografija kaže, da je edina stalnica njegove »ideologije« neizčrpna želja po krepitvi in ohranjanju absolutne oblasti. V tem smislu je belorusko nacionalno gibanje njegova priljubljena tarča predvsem zato, ker se mu je v devetdesetih letih besno postavljalo po robu. Iz odpora izvirajoče zamere so značilne za formo mentis sovjetoidnega uradnika iz druge ali tretje vrste, kar znova opažamo tudi pri Putinu. Poleg tega so napake Paznjaka in njegovih somišljenikov zaslužne, da je bilo mogoče prizadevanje za večjo uveljavitev beloruskih posebnosti dolgo povezovati z bedo prvih let samostojnosti, rusifikacijska prizadevanja pod Lukašenko pa z gospodarskim okrevanjem. Kot tretji razlog za patološko sovražni odnos do predsovjetske beloruske kulture lahko navedemo za sovjetoida znova značilno pomanjkanje samozavesti, saj se prvi in edini beloruski predsednik ni nikoli dobro naučil domnevnega maternega jezika (ruščine po mnenju nasprotnikov sicer tudi ne).
Odpor proti Lukašenki leta 2020 pa v prvi vrsti ni izšel iz vrst njegovih nasprotnikov iz nacionalnega tabora. Ti so bili po porazih v devetdesetih in v zgodnjem 21. stoletju potisnjeni precej na obrobje. Nosilci novega vala so bili mladi, ki so pod Lukašenkovim žezlom živeli že kot najstniki, njihov samoumevni pogovorni jezik (in pogosto edini) pa je ruščina. Ko so, drugače kot Paznjakovi somišljeniki, zagotavljali, da njihova revolucija ni usmerjena proti Rusiji, so nedvomno mislili resno. Šlo je predvsem za to, da je postal oklep Lukašenkovega družbenega in gospodarskega modela z vso svojo ozkostjo zanje pretesen. Zagovorniki narodne samobitnosti so bili močno v ozadju. Seveda pa se je kmalu pokazalo, da ima znotraj demokratičnega gibanja samo nacionalni tabor vsaj nekaj malega infrastrukture, ki je neodvisna od Lukašenke, pa čeprav v glavnem v emigraciji. Zato je eno od odprtih vprašanj, ali bo na koncu prevladala v začetku gotovo vodilna liberalna ali nacionalna smer gibanja. A to so dileme, znane tudi iz Ukrajine.
Lukašenko je nepričakovani izbruh nezadovoljstva pahnil povsem v ruski objem. Izhoda iz »salojske republike« ni več. Prihodnost Belorusije je na žive in mrtve zvezana z usodo Ukrajine oziroma z razpletom ruske agresije na južno sosedo. A če je Belorusija res podobna vzhodni Ukrajini, potem se tudi tam marsikje odvija tihi odmik od Rusije.
Opomba:
[1] Z Lublinsko unijo iz leta 1569, s katero sta se Kraljevina Poljska in Velika kneževina Litva, dotlej povezani le prek skupnega monarha iz dinastije Jageloncev, združili v konfederacijo, je bila današnja osrednja Ukrajina priključena Poljski, prostor današnje Belorusije pa je še naprej ostal del Velike kneževine Litve. (op. ur.)