Nedvomno je knjiga Čefurji raus predstavljala neke vrste prelomnico: s tem, ko je izkušnjo potomcev priseljencev v ljubljanskih Fužinah in njihov jezik dvignila v nacionalno literaturo, je v nekem smislu, v tistem še zadnjem optimističnem letu pred krizo, dovršila neke vrste simbolno integracijo. Avtor knjige Goran Vojnović je tako dosegel dvoje: po eni strani je dvignil jezik fužinskih ulic v visoko slovensko literaturo; po drugi pa je vključil izkušnjo slovenskih povojnih priseljencev in njihovih v Sloveniji rojenih potomcev v slovensko nacionalno zgodovino . Izraz čefur je po tem v veliki meri izgubil nacionalni naboj in začel izražati bolj kot ne določeno subkulturo. Čefur namreč ni katerikoli priseljenec, temveč le tisti, ki se je preselil v Slovenijo najkasneje v sredini devetdesetih let iz ene od držav bivše Jugoslavije ali nekdo, ki se je rodil vsaj enemu od potomcev imenovanih priseljencev a se identificira z določenimi kulturnimi simboli: oblačila, specifična fonetika, glasba ipd. Ni vsak priseljenec že čefur. Ta status si mora zaslužiti. Arabec, denimo, ali Grk ali Romun niso čefurji. So pač navadni imigranti. Čefurji so samo tisti, ki tvorijo integralno priseljenstvo, tj. tisto, ki je že del Slovenije, kot se je formirala v svojih slabih treh desetletjih obstoja.
Kot vsaka takšna oznaka, tudi čefur označuje hkrati več in manj, kot se zdi. Izraz namreč na zelo nejasen način zajema zelo širok krog prebivalstva in ga povezuje v enotno skupino. A kdor je živel v blokih vse do konca devetdesetih, ve, da so priseljenci bili zelo pogosto ločeni po narodnostnem ključu. Ne zgolj za časa vojne, temveč tudi prej so se Črnogorci družili s Črnogorci, Srbi s Srbi, Bošnjaki med sabo. Tu moramo prišteti še naroda, ki nista govorila tega skupnega jezika, ki mu najlažje rečemo srbohrvaščina: Makedonce in Albance (slednjih, često pozabljenih, je bilo v Jugoslaviji dva milijona). Da je iz teh raznolikih narodnih priseljencev nastala neka bistveno bolj enotna skupina, je moralo preteči nekaj časa. Toliko, da so ti priseljenci izgubili živ spomin na njihovo staro domovanje oz. domovanje njihovih staršev in tu pognali korenine: ko je torej njihovo priseljenstvo postalo bolj kulturna ali morda socialna kategorija in ne več demografska – ko so torej postali Slovenci.
Nativizacija te skupine – razumeti jo kot realno narodnost, kot kolektivni subjekt – je posplošeno in nevarno razmišljanje, ki ga na čuden način delijo zadrti nacionalisti in prebujeni, kozmopolitski, intelektualizirani levičarji. Pobuda, ki sporadično privre pri slednjih, o priznanju manjšinskih pravic državljanom nekdanje Jugoslavije, je klasičen predlog, ki ne reši skoraj ničesar, zakomplicira pa vse. Težko se namreč podeljuje kolektivne pravice narodu, ki obstaja le v očeh predlagateljev, saj ta narod »bivših Jugoslovanov« nima ne imena ne jezika, niti zares kraja, kjer živi, in pravne posledice nam niso povsem jasne, ker je nosilec kolektivnih pravic povsem nejasen: ali bo vsak narod posebej dobil manjšinske pravice ali vsi v kompletu ali pa samo eden od njih?
A nacionalisti s tviterja in levičarji iz ljubljanskih kritičnih medijev, v nasprotju s športnimi navdušenci, ne razumejo, kaj pravzaprav pomeni biti Slovenec. Kdor je hodil na košarkarske ali nogometne tekme slovenske reprezentance, ve, da so tribune sestavljene iz različnih tipov ljudi, različnih socialnih ozadij in da mnogi od njih niti niso prav dobro govorili slovensko. In vendar smo se v skandiranju »Mi, Slovenci!« združili v en glas. To pa zato, ker nismo opevali nekega abstraktnega naroda Slovencev, ne čiste krvi nekega plemena, temveč nekaj bistveno bolj banalnega, konkretnega in zato toliko bolj živega in kompleksnega: skandirali smo za skupnost, ki je usodno povezana preko vsakodnevnega življenja, ki prepleta kolektivno in osebno zgodovinsko izkušnjo in jo vključuje v izgradnji skupne bodočnosti, od katere je odvisna tudi bodočnost vsakega od nas in tistega, ki se bo tu še rodil. Mi smo Slovenci ne zgolj po blagoslovu zibelke, temveč zato, ker soustvarjamo nekaj več: skupni prostor, skupna pravila, zakone, državo in smo tako del sveta, poseben košček sveta, ki je spleten iz naše preteklosti in o njej globalno priča.
In zato je izkušnja biti Slovenci izkušnja tako primorskega trpljenja pod fašizmom kot izkušnja protestov na Roški kot tudi izkušnja bega iz vojne v Bosni v varno državo ali pa žal tudi izkušnja poniževanja zaradi svojega priseljenskega ozadja. Zato pa skandiramo »Mi, Slovenci!«, saj le na tak način lahko proizvedemo to raznoliko skupnost, ki se je odločila, da skupaj stopi na parket in se sooči s problemi, se bori in morda tudi zmaga. Zato so nas tudi povezale solze, ki so nam tekle, ko je Goran Dragić dvignil evropski pokal. Izmišljevanje manjšine iz sodržavljanov bi razbilo to skupno slovensko nacijo. Iz nje bi poleg izmišljenega plemena nekdanjih Jugoslovanov nastalo še na novo izmišljeno pleme čistih Slovencev. In ti ne bi imeli ničesar več skupnega, razen morda državne meje in davkov.