Vsak, ki se danes pri nas izven Ljubljane dela v kulturi, kulturni industriji ali pa v bolj nišnih gospodarskih ali tehnoloških panogah, torej v panogah, ki so bila vsaj v zadnjih petih desetletjih v domeni mladih, se sooča z velikim problemom demografskega manka. Ali rečeno enostavneje: mladih ni več. O tem, kam so izginili vsi mladi, obstaja mnogo teorij, ki seveda mnogokrat niso nič drugega kot poceni moralke. Mladi so pasivni, zazrti le v telefone in v svojo lažno podobo v njih, mladi ne razumejo več materialnega sveta, ne zanima jih več politika, so razvajeni in pričakujejo, da jim bo vse na pladnju kar v posteljo prineseno. Deloma je to seveda res, ampak ne zato, ker bi novi mladi bili kaj slabši od prejšnjih generacij, temveč ker so jim še preveč podobni.
Razlika po mojem mnenju tiči drugje. Za začetek so mladi odrasli, rojeni že krepko v samostojni Sloveniji, številčno bistveno manjša generacija, še manjša kot tista deset let starejša od njih. In če že tista rojena po Titu ni doživela generacijske prenovitve, kaj naj si obeta nekdo, rojen v poznih devetdesetih, ko mora svoj vajeniški in mladostniški stan deliti z bistveno bolj odraslimi, izobraženimi, izkušenimi in tudi razočaranimi sinovi babyboomerjev, ki imajo nekateri skorajda že 40 let. Teza, ki jo postavi Žiga Valetič v svoji knjigi Osemdeseta, desetletje mladih, da se je tedaj ob rahljanju političnega pritiska in okostenelih struktur nenadoma odprl celoten spekter aktivnosti, ki so jih vodili mladi, nekateri stari zgolj 20 let, danes zveni kot znanstvena fantastika – oziroma kot distopija, glede na to, da večino vseh institucij vodijo še vedno isti ljudje.
Drugi razlog pa se dotika naivnosti. Namreč, današnji mladi niso več tako naivni (ali pa nerazgledani, če želite), kot so bili tisti v osemdesetih. Zato so pa tisti v osemdesetih uspeli kar vzpostaviti državo. Preprosto so se lotili dela iz neke želje, da bi stvari, ki so si jih predstavljali, da bi jih imeli, tudi dobili. Tako so se lotili glasbe, filozofije, sociologije, računalništva, tako so se lotili državljanskih gibanj, tako so se lotili politike. Marsi kdaj ne vedeti, kako se dela stvari, je dobro, saj se jih moraš naučiti – in naučiš se jih s prakso. Če si je Esad Babačić nekako predstavljal, kaj bi bil punk, vendar ni mogel povsem vedeti, saj kot sin delavcev in migrantov preprosto ni imel dostopa do njega, vendar ga je vseeno počel – in to vrhunskega – je današnjemu mladeniču za vsako, še tako obskurno glasbeno ali umetniško smer, prekleto jasno, kako zveni, kako izgleda in producira v svoji najširši obliki. Podobno velja za politična ali socialna in ekološka gibanja. Pri vseh zgleda, kot da so nekje že narejena, da nekje živijo v polnosti in ustreznosti, in da je naša vloga le emanacija oz. poustvarjenje tistega pravilnega, realnega in ustreznega. Ta čuden odnos do realnosti, recimo mu socialni platonizem, pa je v bistvu sovražnik kreativnosti, imaginacije, sovražnik je konkretnemu delovanju v partikularnem prostoru, kjer je sama aktivnost prebivalcev usmerjena v zaznavanje konkretnih problemov in strategije aktiviranja, da bi te probleme naslovila in rešila. Njegova moč je v bistvu nemoč. Tudi ta novodobni platonizem nudi vednost o popolnem na račun tega, da nam razvrednoti konkretno, ki postane le še slabši posnetek dobrega, mi pa nesposobneži, ki se do dobrega nikoli ne moremo pribiti in smo lahko v najboljšem primeru le dobri posnemovalci.
Pomemben vidik je tudi široka dostopnost ne le izletništva, temveč tudi dela in študija v tujini. Če je še do nedavnega veljalo, da človek nekje živi in v tujino gre, da se nekaj nauči in to prinese nazaj domov, pa je sedaj drugače, predvsem zaradi sovražnega domačega okolja, ki onemogoča kakršnokoli smiselno delo, kot tudi zaradi lahkomiselnega pošiljanja mladih v tujino . Tako se ta občutek izkoreninjenosti širi po celi generaciji. Pri tistih, ki so izkusili čare velikih mest kot študenti ali na začasnih delih in so se zaradi kakršnihkoli vnanjih razlogov vrnili v svoje kraje, jih občutijo tako razvrednotene in puste ter vsako aktivnost tako neprimerljivo s tisto npr. v Berlinu, da se je sploh ni vredno lotiti. Po drugi strani pa tistim, ki so v Berlinu ostali, ta občutek, da so v vrtincu dogajanja, da so v najboljšem izmed vseh svetov, v kulturnem in kreativnem središču sveta, mnogokrat onemogoča, da bi videli, da so se zapletli v povsem brezciljna dela, da so in ostajajo tujci, raja brez prave prihodnosti, brez realnih pravic in socialne gotovosti ter brez realne možnosti prave občanske aktivacije in političnega vpliva. So le statisti v igri nekoga drugega, ki od te igre tudi dobro služi.
Kajti ni nikakršnega Berlina, ki bi kar nekje čakal na nas. So le mesta in ljudje in prostor, v kateremu lahko delamo in živimo. In ki ga bomo nekoč tudi naprej predali.