Berlinski grad

Tudi sredi dvajsetih let, ko je sicer že več let živel v eksilu na Nizozemskem, je Viljem II. vztrajal pri tezi, da Nemčiji lahko predvsem cesar priskrbi mir in red. Vzpon nacizma od leta 1923 naprej je razumel kot sidrišče za vero, da bi to bilo možno izvesti, pa četudi so prav v času, ko je Georg Grosz slikal stebre nemške družbe, tudi v najožjem Viljemovem krogu te ideje in upe ocenjevali kot popolno norost. K Viljemu se še vrnemo ….

V drobni zastranitvi naj omenim, da se ena od vpadnic v Berlin imenuje Heerstraße, kar bi najbolje lahko prevedli kot Vojaška cesta. Gre za cesto, za katero je aktualni nemški predsednik Frank Walter Steinmeier v svojem govoru ob 150. obletnici ustanovitve Nemškega cesarstva in vzpostavitve Berlina kot nemške prestolnice 13. januarja dejal, da povezuje vse vojne od leta 1871 do konca druge svetovne vojne. Cesta, po kateri v Berlin vstopate z zahodne strani, je v resnici precej grda, ima pa nekaj svetlih momentov.

Če se denimo odpravite na kolesarsko turo čez Spandau – tam je bil zapor, v katerem so bili zaprti nekateri najvišji nacistični politiki, do leta 1987 pa povsem sam in zato tudi menda najdražji zlikovec na svetu Rudolf Heß – in se v središče Berlina vračate po Heerstraße, v nekem trenutku zagledate Corbusierhaus, eno od različic velikega bloka, velikega stroja za bivanje in mesta v malem francoskega arhitekta Le Corbusiera. Tudi v nadaljevanju proti centru si lahko obetate še nekaj lepih pogledov, recimo na očarljivo jezero Lietzensee, čeprav se tam cesta že preimenuje v Kaiserdamm.

Kakor koli, cesto so uredili leta 1874, in sicer kot linijo, po kateri naj marširajo vojaki na vadbeni prostor Döberitz. Je eden od spominov na militarizem, ki je zaznamoval nemško cesarstvo, in zaradi katerega je 150. obletnica vzpostavitve skupne nemške države letošnjega 18. januarja minila tako rekoč neopazno.

Lani so nemški mediji obsežno pisali o 100-letnici ustanovitve velikega Berlina, letošnji obletnici pa je bilo namenjenih le malo besed. Nemško cesarstvo Nemce še vedno nekoliko spravlja v zadrego. V vsakem primeru je to bila država gospodarskega razcveta, podjetij tipa Siemens in Schering, ki so gradila tudi kakovostna stanovanja za delavce, nenazadnje pa tudi država vzpostavitve socialne države. Vendar je že začetek, izbojevanje skupne nemške države z nizom vojn in z vrhuncem v kronanju nemškega cesarja v Versajski palači vzbujal (in še vzbuja) nekoliko nelagodja, prav tako pa tudi zahtevane vojne reparacije: Franciji so naložili dostavo kar 1450 ton zlata, ki je tudi pomagalo podpirati stabilnost nove nemške valute. Vaja se je v povratni smeri ponovila ob koncu cesarstva, potem ko je med prvo svetovno vojno ponovno potekala vojna s Francijo – seveda ne zgolj z njo, in ponovno so bile naložene ogromne reparacije, tokrat Nemčiji …

A vrnimo se na Heerstraße. Če vas niso poslali na marš na vadbišče Döberitz, ste se lahko obrnili v drugo smer in prispeli točno pred berlinski mestni grad. Za tiste, ki Berlina ne poznajo, naj pojasnim, da je grad bil oziroma da je ponovno lociran na južnem delu berlinskega Muzejskega otoka. Med letoma 1443 in 1918 je bil glavna mestna rezidenca vladarske dinastije Hohenzollern. Ta je najprej vodila Prusijo, po leta 1871 ustanovljenem Nemškem cesarstvu pa slednje.

Končna podoba gradu je delo arhitekta Andreasa Schlüterja, ki je na prehodu iz 17. v 18. stoletje stavbo oblikoval kot enega od simbolov severnega baroka. Ta vsaj po mojem mnenju v svoji robustnosti ni videti zelo baročno in se ne približa finesam sicer izumetničenega, pa vendar v detajlih precej bolj natančno oblikovanega kompleksa Sanssouci v Potsdamu.

Berlinski mestni grad so močno poškodovala bombardiranja proti koncu druge svetovne vojne. Številke so zgovorne: Berlin je prizadelo 363 letalskih napadov, ob koncu vojne je v mestu živelo le še 2,8 milijona oseb, leta 1939 4,3 milijona. Zgolj med 1. februarjem in 21. aprilom 1945 so na Berlin odvrgli 100.000 ton razstreliva. Popis posledic je navajal najmanj 45 milijonov kubičnih metrov ruševin v Zahodnem in najmanj 3 milijone kubičnih metrov v Vzhodnem Berlinu. Z berlinskimi ruševinami bi lahko – tako novinarji brandenburškega radia in televizije – zgradili 30 metrov širok in 5 metrov visok zid od Berlina do Kölna. Zanimiv je tudi podatek, da je bilo uničenih za 1350 kilometrov cest ter 11,3 odstotka zgradb. Predvsem v bombardiranju 3. februarja 1945 ter kasneje, med zadnjimi boji za Berlin aprila istega leta, je bil močno poškodovan tudi berlinski mestni grad. Rušenje gradu po koncu vojne sicer ni bilo samo po sebi umevno. Do ustanovitve obeh nemških držav je v njem delovalo več ustanov. Tam so priredili tudi nekaj razstav, so pa grad še bolj poškodovali Sovjeti, ki so med snemanjem filma Bitka za Berlin oktobra 1949 uničili več skulptur in drugih posebnosti gradu.

Usodo gradu je zapečatil Walter Ulbricht, ko je kot generalni sekretar SED (Enotna socialistična stranka) 23. julija 1950, domnevno brez poprejšnjega posvetovanja z drugimi vodilnimi politiki, napovedal odstranitev objekta. Namesto njega naj bi nastal prostor, na katerem bi se – tako Ulbricht – demonstrirala volja do boja in volja do izgrajevanja države. Sledi nekdanjega obstoja gradu niso popolnoma izbrisali. V sedaj ponovno zgrajenem gradu je v kleti še vedno videti temelje in tudi luknje razstreliva, s katerim so palačo zravnali z zemljo. Tudi na ozadju tega je Hartmut Dorgeloh, umetnostni zgodovinar in aktualni generalni direktor Humboldtovega foruma, po odprtju rekonstruiranega gradu dejal, da je Berlinski grad dokaz za to, da izbris zgodovinskih sledi in dokazov ne reši nobenih sodobnih problemov.

Rekonstrukcija Berlinskega gradu, imenovanega Humboldt Forum oziroma Forum bratov Alexandra in Wilhelma von Humboldta, je eden tistih velikih, skorajda megalomanskih projektov, ki so v zadnjih letih razdvajali Nemce, v tem primeru predvsem Berlinčane. Od gradnje filharmonije na Labi v Hamburgu (projekt slovitega arhitekturnega biroja Herzog & de Meuron), železniškega projekta Stuttgart 21, pa seveda novega osrednjega berlinskega letališča Berlin Brandenburg »Willy Brandt« do ponovne postavitve gradu – vse je zaznamovalo višanje stroškov in prekoračitev predvidenih datumov njihovega dokončanja. V primeru ponovne gradnje je seveda ključno vprašanje smotrnosti projekta in njegova vsaj delna ideološka spornost, saj ponovno postavitev stavbe, s katere je cesar Viljem II. narod pozval v prvo svetovno vojno, povezujejo tudi s pojmom zgodovinskega revizionizma.

V resnici v primeru objekta na južnem delu muzejskega otoka ne gre za celovit posnetek izvirnika. Natečaj, na katerem je zmagal italijanski arhitekt Franco Stella, je zahteval rekonstrukcijo treh zgodovinskih fasad, eno pa je smel arhitekt oblikovati svobodno. Nastal je čuden hibrid posnetka baročne arhitekture, za katero je očitno, da je nova in ne historična, ter zadnje stranice, ki je videti kot velik del nove brezdušne berlinske arhitekture z masivno fasado, enakomerno členjeno z navpičnimi okni. Ob slednjih lahko hitro pomislimo na antitezo teorije modernista Le Corbusiera, ki je kot rešitev za dobro osvetljenost prostorov predlagal nasproten recept: okna s poudarjeno vodoravno linijo.

Del strehe gradu je tudi kupola. Ta dosega 60 metrov in je bila v času izgradnje izvirne kupole sredi petdesetih let 19. stoletja ena od višinskih dominant Berlina. Prav v zvezi s kupolo so nekateri pisali o nepremišljeni in politično nekritični rekonstrukciji. Bila naj bi politično, versko in kulturno najspornejši element gradu. Simbolno je bila zasnovana kot kapela pod nebom, arhitekturna gesta pruskega kralja Friderika Viljema IV., uresničena pa v načrtih arhitekta Friedricha Augusta Stülerja. Monarh kot vrhovni poglavar državne evangeličanske cerkve ter njegovo nasprotovanje hitri, skorajda divji modernizaciji življenja –čas njegove vladavine je bil vendar čas hitrega napredka, obenem pa zagovornik vodilne vloge nemških držav v drugi industrijski revoluciji in vzpona meščanstva, naj bi se izrazila v napisu tik pod začetkom vzpona kupole, ki kliče k spoštovanju in priklanjanju imenu Jezusu Kristusu. To naj bi bila sreča, zveličanje in blagor v človeškem življenju. Oziroma dosledno po črki: ni večjega zveličanja, kakor tudi ni človeškega imena, ki bi bilo enako čaščeno kot Jezusovo, saj pred njim klečijo vsi, tako v nebesih, na zemlji in pod njo.

Zagate so še druge. V kompleksu Humboldt Forum prostore dobivata muzej azijske umetnosti in etnološki muzej, ki naj bi se odprla proti koncu letošnjega poletja. Lars-Christian Koch, direktor zbirk, ki pripadajo Berlinskim državnim muzejem (Staatliche Museen zu Berlin) s prostori v Humboldtovem forumu, sicer pravi, da bo tu poleg predstavitve zgodovine zbirk, verskih vprašanj, sodobne umetnosti in drugih tem šlo predvsem za dialog med kulturami in za kritično ukvarjanje z dediščino kolonializma, vendar je jasno, da so bila številna dela v stalnih zbirkah pridobljena na sporen ali vsaj vprašljiv način.

Proti projektu se je skozi leta vzpostavilo tudi več javnih iniciativ. Zadnja, Koalicija kulturnih delavcev proti Humboldtovemu forumu, se je formirala zadnje poletje, povod zanjo pa je bila prav postavitev križa na vrh kupole. Ta po mnenju iniciative simbolizira globalno prevlado krščanstva oziroma krščanski globalizem. Križ namreč stoji na tako imenovanem vladarskem jabolku (globus cruciger), ki je bil predvsem v srednjem veku simbol vladarske oblasti. Krogla je simbol za svet, križ na njem pa za krščanstvo, ki mu vlada. Iniciativa med drugim postavlja vprašanje, kako je mogoče združiti dediščino imperializma, krščanskega misijonarskega dela, oblikovanja etnografskih zbirk in vloge sodobnih muzejev, slednjih tudi v smislu ustanov, ki družbo oblikujejo. Izpostavljajo denimo tudi lani decembra podano zahtevo Nigerije po vrnitvi skulptur kraljestva Benin, ki je na ozemlju današnje Nigerije obstajalo od približno 11. stoletja do leta 1897, ko je bilo ozemlje priključeno britanskemu imperiju, skulpture pa so del berlinskih zbirk. Iniciativa opozarja, da je nemška vlada v preteklosti takšne pozive ignorirala ali pa jih je obravnavala z zamudo.

Da bi na pobudo protestnikov ravno zgrajeni grad porušili, seveda ni mogoče računati. Ne gre le za orjaška sredstva, ki so bila vložena v projekt. Grad je namreč stal več kot 650 milijonov evrov in mnoge Nemce jezi, da so za rekonstrukcijo kot davkoplačevalci prispevali prav vsi, pa čeprav stavba stoji v Berlinu. A veliko Nemcev je projekt navdušil. Poslovnežu Wilhelmu Dietrichu Gotthardu Hansu Oskarju von Boddienu (letnik rojstva 1942), ki je že leta 1992 ustanovil združenje za obnovitev gradu, je denimo uspelo zbrati več kot 100 milijonov evrov donacij. Ob tem je zanimivo, da večina donatorjev živi na ozemlju nekdanje Zahodne Nemčije. Meni – in očitno ni edini – da bi morala lepota ponovno postati pomembnejši kriterij gradnje v nemških mestih in da grad zaznamuje veličastna estetika.

Z ozirom na pobudo von Boddiena je zanimiv tudi politični historiat rekonstrukcije gradu. Predlog za obnovo je bil na zvezni ravni večkrat zavrnjen. Prvi predlogi so bili podani še v času konservativnih vlad Helmuta Kohla (od 1982 do 1990 in od 1990 do 1998), a neuspešno. Na delno rekonstrukcijo je pristala vlada socialnodemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja, na celovito pa leta 2007 vlada še vedno aktualne kanclerke Angele Merkel. Zanimivo je, da so torej soglasje k obnovi gradu podali tudi socialni demokrati, ki so v času prvega mandata Angele Merkel – tako kot v tem trenutku – tvorili veliko koalicijo oziroma koalicijo, ki presega ideološke ločnice in se zdi v veliki meri predvsem tehnokratska vlada. Morda lahko tako tudi na ozadju teh odločitev govorimo o tem, da so se v zadnjih 30 letih socialni demokrati vedno bolj izneverjali svojemu osnovnemu političnemu in družbenemu zastavku, ki je v kontekstu Nemčije predvideval tudi prekinitev z obdobjem Nemškega cesarstva.

Baročna arhitektura, ki je zaznamovala že prvo stavbo Berlinskega gradu, je bila v svojem času precej generična. Prav tako tudi tlorisna zasnova objekta. Palača republike, ki so jo na njenem mestu po načrtih arhitekta Heinza Graffunderja in kolektiva arhitekturne akademije Nemške demokratične republike zgradili v sedemdesetih letih, je prav gotovo tudi sledila ustaljenim smernicam poznega modernizma, vendar je bila inovativna že v svoji programski zasnovi: kot prostor, kjer se povežeta uradna politika in civilnodružbene dejavnosti.

Prav tako objekta, katerega pročelje je bilo videti kot eno samo veliko okno, v estetskem smislu nikakor ni mogoče imenovati za socialističnega, saj ni odstopal od uradnih objektov zahodnonemške države. Ko so gradili Palačo republike, sta oba Berlina že razmišljala o bližajoči se 750. obletnici obstoja mesta. V kratki zastranitvi naj omenim, da je bil srednjeveški Berlin lociran prav v okrožju Berlinskega gradu, imenovan pa Kölln oziroma Cölln na reki Spree. A naj se vrnem k temi obletnice: bolj »resno« so jo vzeli v Vzhodnem Berlinu in z mislijo nanjo tudi zasnovali ambiciozen program arhitekturne in urbanistične modernizacije mesta.

V istem obdobju so po načrtih planske skupine Stieldorf, ki je od sredine šestdesetih zgradila več simbolnih objektov zahodnonemške države, v Bonnu zgradili novo vladno palačo, ki je arhitekturno gledano veliko bolj poenostavljena in preprosto rečeno grša in manj sodobna, pa je nikoli niso porušili. Veliko besed je bilo izrečenih o azbestu, da je stavba preprosto nezdrava, a vanjo bi s sanacijo in prilagoditvijo prostorov verjetno lahko vključili vsaj nekaj programa, ki ga sedaj gosti oziroma ga bo gostil rekonstruirani grad, ki so ga zaradi epidemioloških razmer seveda otvorili virtualno.

Mesto vztraja, da s to stavbo na tem območju Berlina ustvarja novo mestno četrt. Vendar so le lučaj stran visoke stolpnice na Fischerinslu (ime bi lahko prevedli kot otok za lovljenje rib, danes pa so tam visoke vzhodnonemške bivalne stolpnice, po mojih izkušnjah zelo kvalitetne za bivanje), neposredno ob gradu pa stoji stavba vzhodnonemškega državnega sveta, v katero so nekoliko bizarno vključili portal prvotnega gradu, četudi gre za modernistično arhitekturo. Že leta 2000 so odstranili tedaj še vedno sodoben objekt arhitektov Gerharda Lehmanna in Rudigerja Plaetheja, poimenovan Javorjev list (Ahornblatt), v katerem je bila ogromna restavracija, ki je prav tako bila materializiran dokument gradbenega zagona v Vzhodni Nemčiji sedemdesetih let. Danes bi lahko bila stavba, ki je stala le nekaj metrov od lokacije gradu, natančno na vstopu na predel Fischerinsel ob cesti Kleine Getraudenstraße, zanimiv kulturni spomenik, namesto nje pa so zgradili še eno neosebno poslovno-trgovinsko stavbo, kakršne vedno bolj zaznamujejo Berlin. Govoriti o nastajanju nove soseske, zgrajene iz monokulture, je verjetno težko, zagotovo pa gre za zgodbo, ki ustreza nepremičninskemu kapitalu. Ta je v zadnjih letih cvetel predvsem na ozadju privlačnosti Berlina kot turistične destinacije in priseljevanja.

Govori se tudi o novi ideološki liniji Berlina, ki pa jo je težko jasno opredeliti. Grad je namreč problematičen tudi na ozadju dediščine dinastije Hohenzollern, s katero so v zadnjih letih na zvezni ravni ter na ravneh zvezne dežele Brandenburg in mesta Berlin vodili »zakulisna« pogajanja glede zahtev družine za odškodnino za odvzete nepremičnine in umetniška dela po abdikaciji Viljema II., ki so danes del zbirk berlinskih muzejev.

Veliko se torej govori o novi ideološki liniji mesta Berlin, vendar jo je potrebno postaviti pod vprašaj, saj se zdi, da gre predvsem za moč kapitala, ki ga mesto potrebuje. Njegova zadolženost je notorična, saj je že prejšnji in dolgoletni župan Klaus Wowereit govoril, da je Berlin reven, ampak seksi. Po dolgoletnem stalnem upadanju zadolženosti je ta lani na ozadju pandemije poskočila na 63 milijard evrov. Berlinski grad je bil tako zasnovan kot še ena nova znamenitost, pa tudi kot prostor za znanstveno in kulturno sfero, katerih akterje Berlin še posebej privlači. Zagotovo je zagovor ohranitve Palače republike legitimnejši, a velja tudi počakati, kako se bo razvijal Humboldt Forum.