Georg Hegel je večino svojega življenja preživel kot učitelj oziroma kot predavatelj. Po zaključenem študiju v Tübingenu je preživel celih šest let kot privatni tutor v Bernu in nato v Frankfurtu. Leta 1800 je pričel svojo univerzitetno kariero v Jeni, ki jo je prekinila Napoleonova osvojitev Prusije leta 1806. Trajalo je celih 10 let, da je Hegel lahko nadaljeval s svojo akademsko kariero; v tem času pa je Hegel deloval kot gimnazijski profesor v Nurembergu. Šele leta 1816 se je Heglu uspelo vrniti v univerzitetne predavalnice v Heidelbergu, od koder je že 1818 napredoval na prestižno univerzo v Berlinu, kjer je predaval vse do svoje smrti leta 1831.
Kratek biografski pregled prikazuje Heglovo neprestano vpetost v pedagoški proces, kar nakazuje, da bi teme izobraževanja in vzgoje morale biti ključnega pomena za njegovo mišljenje in delovanje. Vendar kljub njegovemu intenzivnemu ukvarjanju z abstraktnimi pojmi kot so svoboda, osvoboditev, omika in disciplina, ki nam lahko služijo pri premisleku o izobraževalnem sistemu, vzgoji in procesu odraščanja, v Heglovem obsežnem opusu ne bomo našli specifične teorije pedagoškega procesa. Drugače kot nekateri razsvetljenski misleci, ki so se podrobno ukvarjali s teorijo in metodologijo vzgoje in učnih procesov – najbolj slavno morda John Locke v svojem delu Some Thoughts Concerning Education -, se Heglova misel primarno ukvarja s splošnejšimi premisleki o statusu, vlogi in pomenu vzgoje in omike v družbi in življenju posameznika.
Pričujoči članek bo poskušal pojasniti in rekonstruirati Heglova abstraktna in pogosto zahtevna razmišljanja o pomenih in odnosih med pojmi omike, vzgoje in osvoboditve. Na podlagi te rekonstrukcije bo članek poskušal podati zelo splošen oris Heglovih pogledov na teme uspelega procesa vzgoje in izobrazbe, ki vodijo k človeški omiki.
Bildung
Omika ustreza temu, čemur v nemščini pravimo Bildung. Ta težko prevedljiva beseda ima v izvornem jeziku konotacije postajanja, oblikovanja ali ustanavljanja; beseda pogosto označuje proces izoblikovanja neke osebe ali stvari. V drugem pomenu lahko Bildung označuje tudi sestavo, konstitucijo oziroma zgradbo nečesa; v tretjem, morda najbolj znanem pomenu, pa omiko, kulturo ali izobrazbo. Za naš razmislek je pomembno, da v Heglovi filozofiji Bildung v splošnem označuje družbenozgodovinski proces formiranja duha.
Heglov »duh« je mnogopomenski pojem, saj lahko označuje človeškega duha v individualnem, antropološkem smislu; duha kot družbeno institucijo; absolutnega duha, ki pokriva sfero umetnosti, religije in filozofije; svetovnega duha, ki je v grobem duh človeške zgodovine. Tu bomo govorili o duhu predvsem kot o individualni psihološki in telesni entiteti – sledeč Heglu bomo duha v tem pomenu imenovali subjektivni duh, kar je v splošnem nekaj takšnega kot angleški mind. Pojem duha bomo na nekaterih mestih uporabljali tudi v družbenem pomenu; ta pomen označuje določeno družbeno skupnost, kakor je utelešena v svojih pravilih, običajih, zakonih in institucijah – duh v omenjenem pomenu bomo imenovali objektivni duh. Absolutni in svetovni duh bosta v pričujočem članku ostala izpuščena.
Bildung in duh sta po svojem pojmu notranje povezana. Ni kulture (Bildung) brez duha in obratno, ni duha brez kulture. Ker se pojem Bildung torej nanaša na pojem duha – je neločljiv od pojma duha – lahko njegove pomene razjasnimo na ozadju različnih pomenov, ki smo jih pripisali duhu. Ko opisujemo družbeno formiranje posameznika – npr. otroka ali mladostnika -, lahko govorimo o omiki (Bildung) v subjektivnem smislu oz. o omiki, ki se nanaša na subjektivnega duha. V primeru opisovanja kulture (Bildung) neke družbe – npr. kulture ameriške ali slovenske družbe – govorimo o kulturi objektivnega duha. Naposled pa lahko s Heglom govorimo tudi o nastajanju ali oblikovanju (Bildung) svetovnega duha skozi svojo zgodovino.
Smoter omike
Za začetek se je vredno vprašati, kaj je v najsplošnejšem smislu smoter človeške omike? Heglov odgovor na to vprašanje je, da je smoter omike človekov prehod od naravne k družbeni eksistenci. Natančneje: smoter omike je, da v procesu družbenega formiranja človek preide iz prve v drugo naravo. Po Heglu se namreč človek v naravnem stanju – podobno kot živali – orientira glede na naravne impulze in potrebe; takšno življenje ustreza prvi naravi. Za človeka kot izoblikovano družbeno bitje pa velja, da misli in deluje v skladu z družbenimi normami, ki so v procesu socializacije postale del njegovega duha. Človek se tako v svojem mišljenju in delovanju ravna po družbenih zakonih, pravilih in navadah, ki jih je pridobil v teku svoje družbene formacije (npr. z vzgojo in izobrazbo). Prav zato, ker so ta družbena pravila postala njegova »narava«, v tem kontekstu govorimo o človekovi drugi naravi.
Človekova narava kot bistveno »druga narava« tako za Hegla ni nekaj samoumevnega. Dejstvo, da je človek svobodno in racionalno bitje, sposobno odločanja in oblikovanja kompleksnih moralnih in teoretskih prepričanj, ni neka naravna, biološka značilnost človeških bitij. Človek ni že od nekdaj to, kar je; nasprotno: človek mora to, kar je, šele postati. Človek ni svobodno in racionalno bitje sam po sebi; to postane šele skozi omiko.
Svoboda se po Heglovi najbolj splošni opredelitvi kaže v človekovi zmožnosti abstrahiranja in analitičnega razumevanja. Svobodo v tem pomenu Hegel imenuje negativnost. Človeška svoboda ali, v Heglovi govorici, negativnost duha izraža človeško moč, s katero se človek pojmuje kot bitje, ki je drugačno in v svojem obstoju neodvisno od naravnih določil. Samorazumevanje duhovnega bitja, ki presega naravno eksistenco, izhaja iz njegove zmožnosti mišljenja. Mišljenje namreč vključuje zmožnost analitičnega razumevanja, ki v svet vpeljuje preproste pojmovne razločke kot sta dan/noč, dobro/slabo, smrtno/nesmrtno ipd. Eden izmed teh preprostih razločkov je tudi razlika med duhom in naravo, ki omogoča, da se duh lahko razume kot svobodno bitje – torej kot bitje, katerega mišljenje in delovanje ne določa narava. Obenem pa je mišljenje zmožno abstrakcije, kar pomeni, da je duh zmožen abstrahirati od konkretnih, naravnih situacij, v katerih se nahaja.
Negativnost pa se ne izraža zgolj v načinu človeškega mišljenja, temveč tudi in predvsem v človeškem svobodnem delovanju. Človek se zaveda samega sebe kot svobodnega bitja, zaradi česar se poskuša z delom, disciplino, izobrazbo in kulturo osvoboditi od narave. V vseh teh dejavnostih, ki imajo svojo dolgo zgodovino, se po Heglu kaže stremljenje duha po preseganju gole naravne, nesvobodne eksistence. Negativnost je torej bistveno praktična poteza duha.
Svoboda in racionalnost za svojo realizacijo predpostavljata konkretno prakso, ki jo za Hegla v prvi vrsti predstavlja delo. To pomeni, da se proces omike kot proces svobodne prakse duha izvršuje skozi delo. Ker pa se duh omika le skozi praktično udejstvovanje, skozi delo, je proces omike proces udejanjanja negativnosti duha. Negativnost in omika se torej udejanjata v istem procesu, ki je za Hegla predvsem proces trdega dela. Ta proces pa posameznika kot duha pripelje do eksistence, ki ni več naravna, temveč je družbena.
Osvoboditev in vzgoja
Smoter omike je torej osvoboditev od naravne eksistence. Nevarnost te teze je, da jo lahko prehitro interpretiramo kot poziv k asketizmu, češ da osvoboditev pomeni brezbrižnost do naravnih, telesnih potreb. Zato si je potrebno ogledati, kaj mislimo z osvoboditvijo od narave.
Ko Hegel govori o osvoboditvi, s tem meri na osvoboditev od življenja neposrednosti in partikularnosti. Za neomikanega, nekulturnega človeka – Heglov primer takšnega človeka je npr. suženj ali pripadnik plemenske družbe – je namreč po Heglu značilno, da živi v svetu na bolj ali manj pasiven način. V teoretskem oziru to pomeni, da njegova vednost ni obča, družbeno pripoznana vednost, ampak zaznavna vednost, potopljena v naravno okolje. Neomikano bitje torej svoje vednosti ne pridobi v procesu izobrazbe, temveč skozi različna izkustva, ki si jih pridobi tekom življenja. V praktičnem oziru pa neomikanost osebe implicira, da se ne ravna glede na druge ljudi, navade ali običaje, temveč se ravna po naključnih, subjektivnih stanjih, lastnih strasteh in željah. Neomikan, naravni obstoj človeka je za Hegla tako teoretsko kot praktično naključen, neposreden in partikularen. Osvoboditev od naravne eksistence zato pomeni preprosto to, da človek zaživi racionalno in družbeno življenje. V takšnem življenju vednost ni več neposredna – pridobljena skozi vsakdanja neposredna izkustva –, temveč je družbena, pridobljena v teku izobraževanja v družbenih institucijah. Prav tako se življenje racionalnega posameznika ne ravna glede na naključna subjektivna stanja, ampak sledi premišljeno – izhajajoč iz družbenih pravil in etičnih zakonov.
»Umski smoter zaradi tega niso niti ona naravna preproščina nravi niti užitki ob razvijanju posebnosti, ki jih dosežemo z omiko, temveč to, da se naravna preproščina, tj. deloma pasivna brezsebnost, deloma surovost vednosti in volje, tj. neposrednost in posameznost, v katero je pogreznjen duh, obrusi in da ta njegova zunanjost prejme tisto umnost, ki je je sposobna, namreč formo občosti, razumnost.« (Oris filozofije pravice, § 187)
Zaradi tega je bolje govoriti o osvoboditvi od neposrednosti in partikularnosti življenja, ki sta lastni naravni eksistenci. Osvoboditev pa se lahko zgodi le postopoma – v procesu omike. Pomembnost in vrednost omike je zato v tem, da neomikanega duha disciplinira in izoblikuje v umno bitje, ki se do sveta vede racionalno in živi kot pripadnik civilne družbe in države – torej, živi obče, družbeno življenje. V vsakdanjem življenju se to zgodi v procesu vzgoje.
Vzgoje (erziehung) sicer ne smemo zamešati z omiko ali izobrazbo (Bildung), saj ima slednja širši pomen, medtem ko se prva nanaša zgolj na proces izoblikovanja otrok in mladostnikov. Ne glede na to pa je smoter vzgoje enak smotru omike ali izobrazbe – osvoboditev od partikularnosti in s tem izoblikovanje umnih posameznikov.
Za Hegel proces transformacije otroka v racionalno odraslo osebo poteka v treh fazah. V prvi fazi je otrok bitje neposrednosti in partikularnih potreb, zato potrebuje predvsem družinsko skrb in ljubezen. Starševska vzgoja otroka mora torej v samem začetku otroku zagotavljati neposredno občutenje pokornosti, zaupanja in ljubezni; otroštvo se zato odvija v nravni enotnosti družine. V enotnosti družine je torej otrok vzgajan kot bitje neposrednega občutenja in je kot tak na sebi svobodno bitje. Četudi je pozitivna naloga staršev, da otroka v najzgodnejšem otroštvu vzgajajo kot bitje partikularnosti in neposrednega občutenja, to vendarle ni njihova edina naloga. Enako pomemben je negativni moment starševske vzgoje, ki je v tem, da iz otroka vzgojijo samostojnega posameznika.
»Nujnost biti vzgojen je v otrocih navzoča kot posebno občutje, da so v sebi nezadovoljni s tem, kar so, – kot gon, da bi bili del sveta odraslih, ki ga slutijo kot nekaj višjega, kot želja, da bi postali veliki.« (Oris filozofije pravice, § 175)
Prehod od otroka k razumnemu, odraslemu bitju, lahko imenujemo druga faza vzgoje. Ta del že predstavlja moment omike, ki pa mora zmerom nastopiti z določeno mero discipliniranja oz. omejevanja, ki ga vzpostavi zunanja instanca. V pedagoškem procesu se zato otrok mora podrediti določeni meri discipline, ki jo vzpostavijo starši ali šolski učitelji, če želi postati umno bitje kot vsi ostali odrasli. Discipliniranje v vzgojnem procesu deluje kot razdiralni moment v življenju otroka, kot moment, ki v otrokov neproblematičen, celovit svet vnaša abstraktne kategorije razumskega mišljenja (npr. slovnice in matematike) in toga pravila bontona.
Pogosto slišimo – in to se je dalo slišati že v Heglovih časih – da šolski sistem deluje represivno, že zgolj zato, ker šola v življenje otrok vpeljuje določeno mero discipline. Zagovorniki takih stališč so največkrat mnenja, da svet odraslih, še posebej pa šolski sistem, zatira izvorno otroško ustvarjalnost in v njih vceplja svoj dolgočasen, tog in neizviren pogled na svet. Vendar iz Heglove perspektive takšno stališče spregleda, da je produkt otroške, naivne kreativnost nekaj popolnoma partikularnega in naključnega; to ne pomeni, da je kot takšno brez vrednosti, vseeno pa za Hegla ne zmore izražati občosti, za katero je predpogoj izobrazba. Moment discipliniranja, ki se danes načeloma zgodi v obliki šolskega pouka, torej predstavlja negativni moment, moment destrukcije naivnega, otroškega pogleda na svet. Pozitivno pri tem pa je, da v otroku vzgoji zmožnost analitičnega in abstraktnega mišljenja, s katerim se otrok prične postopoma zavedati svoje posebnosti in lastne svobode. Skratka, postane racionalno bitje. V tej točki posameznik ni več otrok, živeč v enotnosti družine in na sebi svoboden, temveč se je od družine ločil in postal del civilne družbe. S tem je postal posameznik, ki se zaveda svojih ambicij, interesov in posebnosti, ki ga ločijo od neposredne enotnosti družine – heglovsko rečeno, postal je svoboden za sebe.
S tem pridemo do tretje faze, ki se bolj kot vzgoje dotika pozitivne vsebine omike. Otrok je s trdim delom v izobraževalnih institucijah civilne družbe postal za sebe svoboden, kar pomeni, da je odrasel. Omika ga je naredila za racionalno bitje, ki se zaveda lastnih želja, ciljev in stremljenj. Vendar za Hegla s tem Bildung še ni zaključena. Ključni smoter omike, ki zares predstavlja vrh človeške osvoboditve, je v tem, da za sebe svoboden človek – ki se je ločil od nravne enotnosti družine – ponovno zaživi življenje v neki drugi, višji nravni enotnosti. Tako kot neomikan oz. naravni človek živi v enotnosti z naravo ali tako kot otrok živi v enotnosti družine, tako naj bi omikan človek stremel po vključitvi v neko višjo, duhovno enotnost, ki ni niti enotnost z naravo niti enotnost družinskega življenja.
Tu se sicer ne moremo podrobneje spuščati v Heglovo teorijo objektivnega duha, vseeno pa lahko poudarimo, da tri faze vzgoje oz. omike ustrezajo trem sferam objektivega duha – družini, civilni družbi in državi. Če je otrok po uspešni izobrazbi prešel iz družine v civilno družbo ter s tem postal za sebe svoboden posameznik, zmožen uresničevati svoje posebne interese, potem mu po Heglu preostaja še korak, s katerim pripozna neko občo družbeno strukturo, ki presega njegove posebne interese. V zelo splošnem smislu posamezniku to omogoča država. V njej se posameznik pripozna kot njen del, kot del njene enotnosti, kar mu omogoča, da zaživi nravno življenje v višji, duhovni enotnosti. S tem momentom je proces omike subjektivnega duha »končan«.
»To je stališče, ki pokaže omiko kot imanenten moment absolutnega in izpriča njeno neskončno vrednost.« (Oris filozofije pravice, § 187)
Omika in obče življenje
Pedagoški proces je vzgojil in omikal otroka v odraslo, za sebe svobodno bitje. A, kot smo dejali, je resnično omikano bitje le tisto, ki zmore zaživeti življenje v obči skupnosti. Podrobneje to pomeni sledeče:
Prvič, da človek skozi izobrazbo (Bildung) postane racionalno bitje, sposobno artikuliranja misli v jeziku, racionalnega sklepanja in podajanja razlogov za svoja prepričanja. Ta del se zgodi v drugi fazi vzgoje, to je, v prehodu od otroštva v odraslost, v katerem se otrok povzpne od bitja občutkov in intuicij do človeka, ki zna razmišljati na pojmovno-logičen način. Pri tem pa je izobražena odrasla oseba vendarle oseba, ki se zaveda svoje individualne svobode ter svojih posebnih interesov, ki jih je zmožna uresničevati v civilni družbi.
Drugič, da človek skozi omiko postane del obče življenjske forme – preprosteje rečeno, skupnosti oz. družbe. Postati del družbe pomeni, da posameznik pripoznava racionalnost in občo zavezujočnost družbenih zakonov. S tem ni mišljeno, da omikan človek postane konformist. Prav nasprotno, pomeni, da racionalen človek sprejema družbene zakone kot strukturo objektivnega duha, katerega konstitutivni del je tudi sam. Ker te zakone sprejema kot nekaj racionalnega in ker se sam pripoznava kot član družbe, je sposoben te zakone artikulirati v jeziku ter s tem podati sodbo o njihovi smiselnosti in utemeljenosti. V tem smislu je za Hegla umni posameznik zmožen širšega razumevanja družbenega stanja, in če se to kaže kot nepravično ali iracionalno, ima sam kot umno bitje odgovornost, da poskuša to stanje spremeniti.
Tretjič, postati racionalno in družbeno bitje pomeni poistovetiti se z občimi človeškimi lastnostmi, ki so skupne vsem ljudem. Najvišji izraz omike za Hegla namreč ni posameznikova posebnost, ki se kaže v specifičnih osebnih okusih, stilih in načinih življenja. Prav obratno, Hegel neskončno vrednost omike vidi v njeni poti, ki človeka privede do zmožnosti umnega delovanja; v umnem delovanju pa gre ravno za izničenje posameznikove partikularnosti, saj slediti umu pomeni ravnati se po občih zakonih, ki veljajo za vsa umna bitja. Hegel to točko še najbolj nazorno ponazarja na primeru umetniškega ustvarjanja.
»Umno je deželna cesta, po kateri gre vsakdo, na kateri nihče ne izstopa. Ko veliki umetniki dokončajo kako delo, lahko rečemo: tako mora biti; se pravi umetnikova partikularnost povsem izgine in v delu se ne kaže nobena manira. Toda kolikor slabši je umetnik, toliko bolj vidimo njega samega, njegovo partikularnost in samovoljo.« (Oris filozofije pravice, opomba k §15)
Sklep
Heglov premislek o omiki, osvoboditvi in vzgoji zaznamuje močna, razsvetljenska vera v človeški napredek skozi izobrazbo ter v racionalno zasnovo institucij, ki se v splošnem povezuje s Heglovim prepričanjem o možnosti udejanjanja umnih posameznikov in umne države. Heglova Bildung se v tem oziru vključuje v širši projekt socialne filozofije, ki naj bi pokazal možnost družbene sprave v modernosti. Za družbeno spravo pa je potrebno, da posamezniki stojijo v racionalnem odnosu do realnosti ter se v njej pripoznavajo kot del obče družbene skupnosti – to pa je možno le skozi izobrazbo.
Na točki o možnosti racionalne družbene sprave, ki poteka po poti reform, so se od Hegla v zgodovini ločili mnogi politično radikalnejši misleci. Čeprav Hegel vsekakor ne trdi, da je trenutna družbena ureditev racionalno urejena – preprosto rečeno, da s trenutno družbo ni nič narobe –, pa najverjetneje vseeno ne bi trdil, da so za družbeni napredek potrebne revolucionarne spremembe. Del te misli je vsebovan tudi v njegovi obravnavi vzgoje in izobrazbe, ki skuša pokazati, da uspešen pedagoški proces otroka spremeni v umno bitje, ki živi obče družbeno življenje in pomaga pri splošni blaginji. S tem se Heglovi radikalnejši dediči najbrž ne bi strinjali, morda pa bi pristali na tem, da je ta teorija lahko smiselna v drugače organizirani, post-revolucionarni družbi.
Pri Heglovi obravnavi Bildung se sodobnemu bralcu nekatere osnovne pojmovne razlike, kot sta neomikanost/omikanost ter nazadnjaštvo/napredek, lahko zazdijo problematične. Problem je namreč v tem, da Hegel pod neomikanost in nazadnjaštvo v večji meri uvršča predmoderne načine življenja, ki večinoma vključujejo neevropske kulture. Iz tega razloga se nam lahko upravičeno dozdeva, da se Heglova teorija omike sooča z resnimi političnimi težavami, saj je z njo vsaj načeloma mogoče opravičevati zahodni imperializem in evrocentrizem. Takšen očitek bi najbrž na Hegla naslovila tipično postmoderna misel.
Kljub nekaterim omejitvam ali težavam pa Heglova teorija omike in vzgoje predstavlja močno racionalistično teorijo z lucidno razdelanimi pojmi subjektivnega in objektivnega duha. Iz tega razloga na marsikaterem mestu Hegel še danes deluje sveže in ponuja nastavke za kritični premislek pomena, statusa in smotra človeške Bildung.