Glede na ustaljen štiriletni ritem izdajanja so bila pričakovanja ob napovedi nove plošče Björk tudi tokrat razumljivo visoka. Zadnja plošča, Biophilia iz leta 2011, je poleg bolj tveganih in kompleksnejših zvočnih rešitev – vsaj v primerjavi s predhodnico – navdušila predvsem s konceptom t.i. »album/app«: plošča je poleg konvencionalne zvočno-tekstovno-vizualne sporočilnosti prinašala tudi cel kup razširjenih interaktivnih aplikacij, ki so napeljevala novo smer v zaznavanju, ali bolje, v konzumiranju glasbenega izdelka. To konceptualno formo »album/app« je bilo v nekem smislu mogoče razumeti kot nadgradnjo »odprte forme«, ki jo je leta 1957 prvi uporabil belgijski elektronski skladatelj Henri Pousseur pri svoji kompoziciji Scambi, ki je dovoljevala poslušalcu, da je sam aranžiral potek skladbe.
Po štirih letih se zdi, da se glasbena industrija in Björk z njo ni odločila za to rešitev v boju z upadanjem prodaje plošč, saj razen nekaterih izjem albumi povečini še vedno ohranjajo tradicionalen format. Prevladuje oblika nosilec zvoka/reprodukcija zvoka, če tukaj odmislimo tekste in oblikovno-vizualne dodatke (ovitek, videospoti, živi nastopi, itd.), ki jih s seboj prinaša vsak tržno naravnan zvočni izdelek. A vendar nas je Björk pri Vulnicuri presenetila v nekem drugem smislu. Glasbena javnost se je vznemirila že pred samim izidom plošče.Islandska glasbenica se je namreč v začetku januarja, dobra dva meseca pred uradnim izidom, v višku čustvene vneme odločila, da bo zaradi njegove vsebine album brezplačno izdala kar na spletu, morda pa bo omogočila tudi nalaganje na osebni računalnik (od leta 2007, ko so Radiohead pri prodaji novega albuma uvedli sistem t.i. »pick your own price«, so se nestandardni načini nudenja izdelkov precej razširili v glasbeni industriji). Razlogi za ta korak so preprosti in segajo v samo jedro plošče, ki intimno opisuje ločitev z dolgoletnim partnerjem in velikanom sodobne umetnosti Matthewjem Barneyjem. Večina glasbenih kritikov je hitela neuradni izid plošče pavšalno popredalčkati v kategorijo t.i. »break-up« albumov, a vendar je Björk v svojih namenih šla nekoliko globlje.
Že ob bežnem preletu priložene knjižnice CD-ja nam postane jasno, da je plošča Vulnicura konceptualno zvočno-potopisno potovanje polpretekle življenjske prizadetosti. Ob branju spremne knjižice, kjer najdemo besedila skladb, ki neposredno secirajo občutja ločitve, lahko izvemo predviden čas nastanka posameznih pesmi. Tako se nam izriše celoten časovno-narativni okvir plošče: za skladbo Stonemilker denimo izvemo, da je besedilo nastalo devet mesecev pred dejansko ločitvijo. Skladbe si tako sledijo v natančnem opisovanju intimnih trenutkov ločitve: skozi tekste se nam Björk brez sramu odpre, servira nam surovo in kruto potovanje, kjer se bo marsikateri poslušalec prepoznal. Če skladba Stonemilker še ponuja harmonično upanje do želene »skupne koordinacije«, se ta navidezni mit in vera preko skladb Lionsong (5 mesecev pred) in History of Touches (3 mesece pred) izgublja v želji po jasnosti, v kaosu nasprotujočih čustev in vprašanj. Prehod v čas po ločitvi nastopi s skladbo Black lake (2 meseca po), ki predstavlja najbolj temačni del plošče in zelo posrečeno sodobno lamentacijo pretrgane ljubezenske vezi, ki sčasoma rase do dokončnega uničenja ikone zaupanja in sočasnega sprejema samote. Ta se nadaljuje v skladbah Family (6 mesecev po), ki pa se že prevesi v žarek upanja. S skladbo Notget (11 mesecev po) se začne obdobje cure, torej nekakšnega soočanja z rano (vulni), ki jo je utrpela. Atom dance, prva skladba brez časovne oznake nastanka, predstavlja tako vsebinski kot zvočni preobrat plošče. Ta se jasno kaže v barvno-harmoničnem in ritmičnem vidiku. Ritem pridobiva na jasnosti metrike oziroma postaja ples, torej medij osvobajanja dvomov in pot vrnitve k primarni ljubezni atomov, ki se na koncu skladbe metaforično oglasijo skozi dialog med vokalom same Björk in androgenim glasom moškega zbora. V najbolj naelektreni in hrupni kompoziciji Mouth Mantra sprevidimo krik po tišini, kot posledico nezmožnosti ekspresije, katero je po branju različnih intervjujev zadelo Björk skozi nastajanje pričujočega albuma. V sklepni skladbi Quicksand se že čuti svetla sprijaznjenost z ranljivostjo in obenem čustvena rešitev, ki jo pevka neposredno deklamira v ljubezni do lastne hčerke.
Po zvočni plati Björk nadaljuje zastavljeno pot, nakazano v preteklih albumih Medulla in Biophilia. Gre za dualnost večinoma godalno-akustične instrumentalizacije, ki rahločutno trka v surovost digitalne abstrahirane spremljave, za katero je odgovoren elektronski glasbenik in producent Arca. Skupna vez obeh zvočnih svetov plošče predstavlja vokal, ki vživeto v vsej muzikaličnosti interpretira neposrednost besedil. Skladbe – razen občasnih napevov – ne dajejo sledi urejene zunanje forme, ker strukturno in zvočno odsevajo narativnost izliva notranjega občutja nemira in žalosti. Sledi neurejeno pestra harmonična in ritmična zgodba, ki sega od nežnih godalnih melodij do spektralno gostejših zvočnih slik, kjer je tudi vsako ritmično pulziranje odveč. Glasba tako vseskozi premišljeno in enakovredno dopolnjuje tekste, saj na trenutke, kot na primer v skladbi Black Lake, prihaja do posrečene združitve tišine, besede in zvoka, ki se skupno dopolnjujejo v prid želeni ekspresiji. Vsekakor so najzanimivejši trenutki plošče tisti deli, kjer glasba nevrotično sledi čustvenim izbruhom že dalj časa studijsko zamolčanih svetlo-temnih sil podzavesti Björk, ki, kot rečeno, tokrat zazvenijo v kontrapunktu godalne spevnosti in digitalizirano podivjanih ritmike.
Plošča Vulnicura zatorej ni le preprosto »break-up« album. Sam bi ga raje enostavno označil za glasbeno deklaracijo materine ljubezni, v vsakem primeru pa je plošča popolnoma iskren in v vseh pogledih koherenten zvočni dokument osebne izkušnje trpljenja, ki bo morda z leti postal primer, kako lahko tudi glasba osvobaja. Zatorej moramo potezo Björk, da se album razširi preko spleta, razumeti kot še en vidik etične koherentnosti, in ne za prikrit marketing. Ali pa je Vulnicura morda promocija retrospektivne razstave umetnice v galeriji MOMA v New Yorku?