Blade Runner
med upanjem in resignacijo

V svetu, ki ga prikazuje Blade Runner [1], ljudje niso ustvarili zgolj sebi enakih robotov, temveč tudi take, enake živalim, da bi nadomestili že izumrle oziroma zelo redke živalske vrste. Od tod bi seveda lahko enostavno sklepali, da so človeški replikanti namenjeni temu, da bodo enkrat nadomestili tudi ljudi, ko bodo tudi sami zapisani izumrtju. A tu nastopi strah. Replikante oglašujejo kot bolj človeške od človeka, kot močnejše in pametnejše, vseeno pa jim onemogočijo zmožnost, dokončno biti ljudje, s tem, da jim omejijo zmožnost čustvenega razvoja. Zato verziji Nexus 6 omejijo življenje na štiri leta. Kasnejšim modelom serije Nexus življenja ne omejujejo več, jim pa vsadijo spomine, da bi stabilizirali njihovo čustvovanje in jih posledično bolje nadzorovali.

Descartes in vprašanje originala

Prvi Blade Runner se nenehno ukvarja z vprašanjem kaj je lažno in kaj še resnično. To iskanje pristnega originala samo še potencira dejstvo, da ima že sam film kar sedem različnih verzij; neuradni director’s cut je izdan šele deset let kasneje, definitivni final cut, edini, kjer je imel režiser Ridley Scott popolnoma proste roke, pa šele ob 25. obletnici prvega filma. Iskanje originala je torej prisotno že pri vprašanju, kateri film je sploh tisti pravi. Paradoksno je tako najbolj prava ravno zadnja verzija in ne prva, tako da različice dejansko prehitevajo svoj lasten original. Ključne razlike med verzijami so poleg prisotnosti off-glasu, ki razlaga film, ravno pri vprašanju, ali je Rick Deckard tudi replikant ali ne. Vprašanje sicer ni nikoli eksplicitno odgovorjeno niti v drugem delu, in glede tega ni bilo strinjanja niti v filmski ekipi. Režiser Ridley Scott in skrbnik vizualne podobe filmske prihodnosti Syd Mead sta večkrat izjavila, da je zanju robot, Harrison Ford, Rutger Hauer in scenarist Hampton Fancher pa so dejali, da je človek. Deckard je človek tudi v literarni predlogi Philipa K. Dicka Ali androidi sanjajo električne ovce? Ford je celo rekel, da če bi vedel, da igra replikanta,  na vlogo ne bi nikoli pristal.
Ravno za to, pa tudi gre v samem filmu: Deckard misli, da je človek in se obnaša, kot da je človek, vendar vse kaže na to, da ni. In najverjetneje so tudi vsi ostali blade runnerji zgolj replikanti. Ko se sprašuje o tem, zakaj bi morali replikanti imeti fotografije spominov, ki niso njihovi, je v svojem stanovanju tudi sam obkrožen s starimi fotografijami. Prav tako nad njegovim delom vedno mistično bedi Gaff, ki z origamiji nakazuje Deckardovo psiho. Tu je ključen ravno zadnji origami samoroga, ki v prvi verziji nima nobenega pravega smisla, v director’s cutu pa je dodana kratka sekvenca, ko Deckard za klavirjem, obloženim s starimi fotografijami in s fotografijo, ki jo je našel pri replikantu Leonu v roki, zasanja ravno samoroga. (Po srednjeveških legendah naj bi samogora lahko ukrotila zgolj devica, pogosto specifično Devica Marija.) Origami postavi Gaff pred vhod v Deckardovo stanovanje, nanj pa stopi Rachel ravno v trenutku, ko skupaj z Deckardom pobegneta neznano kam. S tem Gaff dokaže, da ve za Deckardove vsajene spomine oz. sanje, hkrati pa tudi, da je pustil Rachel živeti in jima s tem omogočil ljubezensko razmerje. V novem filmu izvemo, da se zgodba nadaljuje s spočetjem otroka, ki ga nova generacija replikantov ima za odrešenika iz njihove človeške sužnosti.
Za celo zgodbo je zelo pomembno tudi poimenovanje glavnega junaka in čas dogajanja. Rick Deckard lahko namreč prevedemo v francoščino kot Rene Descartes, film pa se začne novembra 2019, torej 400 let po sanjah, v katerih so se Descartesu razodela ključna vprašanja, na katerih je zgradil svoj filozofski sistem vednosti, ki je postal temelj celotne novodobne filozofije, ki izhaja iz človeka. Filozofije, katere prikaz je koordinatni sistem s človekom v sredinski točki, okoli katerega se širi svet. Svet, kjer nas lahko zavaja varljivi duh in v katerem je resnično zgolj tisto, kar se prikazuje kot jasno in razločno in kar lahko opišemo v matematičnih formulah. Svet, kjer sta materija in duh – in s tem tudi telo in duša – popolnoma ločeni entiteti. Descartes vpelje racionalni pristop do spoznavanja, kjer je vse podvrženo skepsi in kjer so čustva in čuti moteč element samega spoznanja. V skrajni fazi mu zato kot edina točka gotovosti ostane zavedanje tega, da obstaja. To gotovost zapiše v stavku: »Jaz sem, jaz bivam« oziroma v še bolj znani obliki kot »Mislim, torej sem.«
Slednji stavek se pojavi tudi v filmu, izreče pa ga ravno replikant. Ko J. F. Sebastian, tisti, ki ustvarja žive igrače in igra šah z samim vodjo Tyrell Corporations, navdušeno vpraša replikanta Roya in Pris naj mu pokažejo kaj znajo, mu Pris na pol v hecu odvrne ravno »Mislim, torej sem«, čeprav razume, da njegovo vprašanje meri na njune telesne sposobnosti. Vsi replikanti namreč niso ustvarjeni zgolj za težaška dela v izvenzemeljskih kolonijah, posamezni primerki se razlikujejo glede na svoje mentalne in fizične zmožnosti. Te stopnje se izpišejo na začetku prvega filma na predstavitvenih tabelah vseh tistih replikantov, ki jih mora Deckard ubiti.

Bolj človeški od človeka – kako?

Replikanti so, kot bolj človeški od človeka, torej tudi bolj racionalni od človeka, so realizacija Descartove želje po racionalnosti brez čustvene obremenjenosti in posledično empatije. Omejevanje na štiriletno življenje je način, kako preprečiti empatijo, test za ugotavljanje, ali je nekdo replikant, pa je ravno test empatije. Empatija je torej razumljena kot nekaj slabega, kot nekaj neracionalnega.
A tu nastopi konceptualno vprašanje: zakaj za potrebe služenja sploh narediti nekaj popolnoma enakega človeku in se potem bati, da nas bo ta prekosil? Zakaj narediti tako popolno kopijo, da je potreben poseben test osebnosti, da sploh odkrijemo razliko? In to test, kjer je odgovor odvisen od interpretacije. Zakaj ne bi enostavno naredili nečesa, kar bi se jasno razlikovalo od človeka in ne nečesa, kjer se razlika odkrije zgolj s težavo. Takšna identičnost ima smisel zgolj in samo takrat, ko želimo z replikanti enostavno nadomestiti živa bitja.
Ljudje torej ustvarijo umetno inteligenco, da bi jim služila, hkrati pa se bojijo, da jih bo podjarmila. Na koncu pa želi umetna inteligenca človeku dejansko služiti do takšne točke, da želi sama postati človek. Sicer najvišje razviti človek, a vseeno človek s svojimi čustvi, spomini in pomanjkljivostmi.
A svet filma Blade Runner je tudi metafora, v kateri fraza »bolj človeški od človeka« pomeni odmik od gole tehnološke racionalnosti in povratek k čustvom. Svet, ki ga je ustvaril človeški tehnološki napredek, je svet kopij in odtujenih ljudi, smisel in čustva v njem pa iščejo samo še replikanti. Tudi odtujeni in brezčutni Deckard začne čustvovati šele, ko se začnejo pojavljati indici, da je replikant, hkrati pa mu nikakor ni jasno, zakaj naj bi replikanti sploh čutili in se spominjali. Temačni svet 400 let po Descartovih sanjah o vzpostavitvi matematičnega sistema gole racionalnosti nas želi opomniti, da smo kot družba tako zabredli, da nas morajo replikanti spomniti na pomen čustev, spominjanja in samega smisla življenja, mi pa jim želimo to še preprečiti oziroma ne želimo tega niti slišati.

Solze v dežju

V filmu se pojavi tudi vprašanje, zakaj je ta skupina replikantov z Royem Battyjem na čelu sploh prišla na Zemljo kljub temu, da so vedeli, da jih čaka smrt. Prišli so ravno po več življenja, tudi za ceno smrti. Kar je po eni strani nelogično, a hkrati zelo človeško – smisel življenja je tudi v tem, da ga je vredno za nekaj žrtvovati.
In v tem odtujenem svetu je najstarejši in najnaprednejši replikant Roy tudi najbolj poetski v svojem izražanju. Kljub svojemu kratkemu življenju je doživel veliko, hkrati pa se zaveda svoje minljivosti. Zaveda se, da ne bo zgolj umrl, ampak da bodo tudi spomini na njegova doživetja odšli v pozabo. Ali kot se sam izrazi v enem najboljših filmskih monologov vseh časov: izginili bodo v času kot solze v dežju. Zadnji dvoboj z Deckardom je zato dejansko način, kako nekomu zapustiti oziroma predati spomin nase. Poskus, da ravno ne bo izginil kot solze v dežju. Čeprav je v filmu večna noč in neprenehoma dežuje, pa trenutek zatem, ko Roy umre, nastopi kader belega goloba, ki zleti v skorajda jasno nebo. Trenutek torej, ko se Batty in njegovi resnični spomini vpišejo v večnost, najverjetneje v nasprotju s spomini večine ljudi, ki se potikajo spodaj med ogromnimi zgradbami. Pristnost torej ni vedno pogojena s tem, ali je nekdo zares človek.

Čas after

Če za prvi Blade Runner velja, da je eden ključnih postmodernističnih filmov, kjer smo v dvomu, kaj je resnično in kaj zgolj kopija, leta 2049 ni več prevpraševanja, ni več velikih vprašanj, ni več skrivnosti in dvomov, ostane nam zgolj še resignacija nad distopičnim stanjem in želja po občutenju trenutka. Prišli smo do točke, ko smo zgolj še onkraj vsega, ostane nam samo še tisto post, samo še after. Še bolj kot v prvem so tu zgolj še roboti tisti, ki si želijo vzeti nekaj od sveta. In Wallace, ki želi razmnoževati novo suženjsko raso.
Prvi film je obseden s časom, z vprašanjem minevanja in spomina ter željo po podaljšanju kratkega življenja. Drugi film pa je v nekem smislu onkraj časa, dogaja se po velikem električnem mrku, v katerem so izginili vsi digitalni podatki in s tem tudi večina spominov. Film je veliko bolj prostorski, veliko več je različnih pejsažev tudi izven Los Angelesa, ki vsak na svoj način izžarevajo stanje brezupa. Stanje, kjer ni več prihodnosti, kjer ostajajo zgolj še ogromne kulise impozantnosti nekdanjih časov.
To je tudi razlog, zakaj je film tako počasen in za 45 minut daljši od prvega dela. Film ima tudi izjemno malo akcijskih prizorov, še ti pa so popolnoma nepotrebni in celotni zgodbi prej kaj vzamejo kot dodajo. V filmu so najverjetneje zgolj zato, da lahko upravičijo visoko produkcijo filma. Vseeno pa tudi drugemu delu ni uspelo uspešno nagovoriti širšega občinstva, saj je zaslužil veliko manj od pričakovanega. Razlog več, zakaj se veliki hollywodski studii še veliko časa ne bodo lotili česa podobnega.

Nova suženjska rasa

Po kolapsu ekosistemov je Niander Wallace odrešil ljudi lakote s sintetičnim kmetovanjem in prevzel ostanke propadle korporacije Tyrell. Če je bil Tyrell klasično izobražen industrialec stare šole, ki je živel v soju sveč, je zdaj Wallace tip podjetnika iz Silicijeve doline, ki biva v izčiščeni palači, kjer po stenah odseva gibanje vode. Wallace torej reši človeško vrsto, hkrati pa želi ustvariti replikante, ki se razmnožujejo, da bi z njimi lahko koloniziral čim več planetov. Razlog: ljudje se ne razmnožujejo dovolj hitro, da bi v željenem tempu osvajal nove teritorije. Wallaceov problem je torej, da ne more narediti toliko replikantov, da bi lahko čim prej osvojil vse, kar je mogoče, in zato želi, da se razmnožujejo sami. Po replikantih, ki lahko čutijo, so zdaj na vrsti replikanti, ki lahko rodijo. Kot kaže, je bila torej Rachel prototip modela, ki ni bil nikoli serijsko proizvajan, ali pa se je enostavno zgodila po naključju.
Vendar ali ni eden večjih globalnih problemov danes ravno preveliko število ljudi? Ali ni težava nizke rodnosti ravno težava Zahoda oziroma bele civilizacije in ne celotnega človeštva? Želja po reprodukciji replikantov, češ da se ljudje ne razmnožujejo tako hitro, je torej omejena na Zahod, saj večina ostalega sveta s tem nima nikakršnih težav. Ali ni ideja o premajhni rodnosti človeštva dejansko eden izmed velikih strahov vseh tistih, ki želijo zaščititi neomadeževanost Zahoda pred ostalimi? Zato se na tem mestu poraja vprašanje, zakaj bi v takšni prihodnosti vladajoči sploh ustvarjali ubogljive replikante, če bi lahko še naprej ohranjali v suženjskem razmerju druge rase? Ali pa leta 2049 to ni več dovolj?
Ta nova generacija Nexusov sicer naseljuje tudi zemljo, njihovo življenje ni več tako kratko, prav tako vedo, da imajo vsajene spomine. So pa priča rasni segregaciji. Replikanti postanejo novi nižji ljudje, hkrati pa ni ekspliciran odnos do drugih ras. Lahko pa so replikanti enostavna izščiščena metafora za vse druge rase, ki so jim Zahodnjaki vcepili tudi lastne spomine in jih tako držijo v stanju polomotičnosti.
V današnjem času histerične korektnosti je bilo za pričakovati, da bodo mnogi film označili za seksističnega. A če film prikazuje seksizem, to še ne pomeni, da se z njim tudi strinja. Res je, da ubogljive, ustrežljive in sentimentalne ženske serijsko proizvajajo kot hologramske nadomestke, ki služijo tudi replikantom in se oglašujejo s sloganom »vse, kar želiš slišati«, a to je hkrati kritika potrošniške in porno industrije, kjer postanejo čustva in ljubezensko razmerje nekaj, kar se lahko enostavno kupi in izdela po meri stranke. Razlika med spoli je dejansko zmanjšana tako, da stereotipne vloge ženske opravljajo različni tipi umetne inteligence. V filmu pa je dejansko več močnih žensk kot moških. Vodja policije je ženska Joshi, ki je bolj moška od moških, glavna Wallaceova asistentka se sicer imenuje Luv, a ljubezni pri njej ni zaslediti na prvi pogled. Vseeno pa je pomenljiv prizor, ko se ji potoči solza preden ubije Joshi, ki ne trzne, čeprav ji je pred tem razbila kozarec v roki in se zaveda usode, ki jo bo doletela. Prizor torej pokaže, da Luv težko zadržuje čustva, medtem ko je Joshi popolnoma mirna, kar že spet poudari višje čustvovanje replikantov od samih ljudi. V filmu nastopajo tudi replikantke prostitutke, ki pa so hkrati tudi revolucioanrne agentke, njihova zvodnica pa je vodja upora. In čeprav je Anna Stelline zaprta, je zaprta v svojem podjetju in je ravno ona tista, ki proizvaja spomine v svetu, ki je izgubil veselje in domišljijo.

Resignacija Josefa K

V takšnem svetu torej ni več Deckarda, ki si lahko privošči biti ciničen. Njegov naslednik K pa se že na začetku resignirano pelje preko ogromnih pejsažev urbanega niča. Otožni pogled Ryana Goslinga je zagotovo najboljši za to vlogo, kjer gre spoznavna pot v obratno smer: K ve, da so njegovi spomini vsajeni, a ugotovi, da je eden izmed spominov resničen. A kot izvemo v velikem končnem twistu, resničnost spomina še ne pomeni, da je to tudi njegov spomin, temveč zgolj to, da ga je nekdo drug zares doživel. In seveda, zaposlitev Anne Stelline, prvega replikantskega otroka, je ravno ustvarjanje spominov, pred Wallaceovo korporacijo pa je skrita tako, da je njena podizvajalka.
K ima tudi svojo hologramsko punco z enostavnim imenom Joi, ki opravlja vse uslužnostne stereotipne ženske vloge, vseeno pa ga tudi zares in pristno ljubi. Ko K najde lesenega konjička iz njegovega otroškega spomina in se začne zavedati, da je mogoče človek oziroma da je vsaj rojen, mu Joi predlaga, naj se imenuje Joe. Ob slutnji, da je več kot zgolj ustvarjen replikant, pridobi svoje lastno ime, ki je zelo podobno Josefu K, glavnemu liku Kafkovega Procesa, bančnega uradnika, ki ga obsodi anonimna oblast zaradi nepojasnjenega zločina. Anonimnega posameznika torej, ki je izgubljen v anonimnosti velikega birokratskega sistema.

Kaplje ugodja

Če je v prvem filmustalen dež postavljen kot kulisa, ki ustvarja atmosfero turobnosti in minljivosti, ki opozarja na brezobzirno minevanje časa, so v drugem padavine zato, da jih lahko začutimo. Ko K podari Joi emanator, jo naredi bolj živo, saj se odslej lahko premika izven svojega omejenega prostora v stanovanju. In ko jo vpraša, kam želi, da jo odpelje zdaj, ko lahko gre kamorkoli, želi stopiti ravno pod dež, da lahko začuti kaplje na njenem virtualnem telesu. In z občutenjem kapelj, postane tudi bolj obstojna kot zgolj hologram, saj kaplje ostanejo na njej. Naslednji korak je, da občuti tudi roko K-ja. Prav tako na koncu filma K umira s snežinkami na rokah. Šele ko opravi tisto, kar se mu je zdelo najbolj primerno narediti, lahko mirno umre, in to niti ne v dežju, temveč v snegu.

Oči kot ogledalo duše

Svet Blade Runnerja je še posebej osredotočen na očesa in na pogled. Oči so kot vstopna točka v dušo. Z Voigt-Kampfovim testom iščejo replikante ravno na podlagi odzivanja oči, nenehno govorijo o očeh in o pogledu. Roy in Leon obiščeta izdelovalca njunih oči, ki ju usmeri do njunega stvarnika, replikanti tudi ubijajo tako, da pritisnejo v oči, v drugem delu pa kot dokaz, da so ubili replikanta, blade runnerji vzamejo eno oko.
Eldon Tyrell je stari gospod z ogromnimi očali, Wallace pa je edini lik v filmu, ki si pomaga pri gledanju z umetnimi aparaturami, kar pa le poudarja njegovo ekstravagantno vizionarstvo.
Oba filma se tudi začneta z velikim očesom, vendar s popolnoma drugačnim pogledom. V prvem oko odseva metropolo in ognjene izbruhe na vrhovih streh. Oko, ki zgolj odseva svet in hkrati skriva kaj resničnega je v samem očesu, je dejansko oko, ki ta svet tudi nadzoruje. Gre za oko Velikega brata.
Na začetku drugega filma pa je oko, ki zgolj umirjeno gleda. Tu ni več vprašanja resnice, tu je zgolj še vprašanje občutenja in empatije. Najverjetneje gre za oko Anne Stelline, ki jo ves film iščemo, ne da bi vedeli za to. (Te oči so zelene barve. Ob tem velja poudariti, da ko Deckardu pripeljejo kopijo Rachel, jo ta zavrne, če da pa poudari, da je imela zelene oči.)
V drugem filmu je najbolj čustvena oseba z najbolj toplim pogledom ravno najbolj umetno bitje. Hkrati pa je ta pogled tudi najbolj eksplicitno sprogramiran. Tudi zadnje besede Joi so »ljubim te …« Ključen del za razumevanje Joi pa je malce kasneje, ko hodi K dokončno resignirano nad svojo usodo po mestu in ga ogovori velikanski hologramski oglas za Joi. Oči holograma so popolnoma črne, kar pomeni, da se tudi sam pogled in z njim čustva razvijejo šele v odnosu do kupca, in sicer tako kot si sam želi. Gre torej za popolnoma ustvarjene emocije, ki pa so vseeno najbolj izrazne izmed vseh likov v filmu. Joi pa sicer na nek način K-ju tudi škoduje, saj je ravno ona tista, ki ga prepričuje v to, da je on tisti izbran in nekaj posebnega ter mu tudi nadene ime Joe. To prepričevanje v večvrednost pripelje do popolnega zloma, ko K ugotovi, da je pač zgolj košček v večjem kolesju stvari.

Ne upor, temveč družina

»Umreti za pravo stvar je najbolj človeška stvar, ki jo lahko naredimo«, izreče vodja upornikov Freysa, ko nagovarja K-ja k temu, da opravi svoj del naloge. Celoten prizor mi je izpadel kot eden najbolj patetičnih prikazov upornikov, kasneje pa lahko ugotovimo, da je bil to tudi namen filma. K se namreč ne odloči za pomoč revolucionarnim prevratnikom, temveč za združitev družine. Ko Roy umira, želi Deckardu predati spomin nanj, K pa ga pelje do njegove hčerke, ki spomine ustvarja. Smrtno ranjeni K se odloči, da je združitev očeta in hčerke pomembnejša od višjega cilja revolucionarnega upora. Oziroma ima to odločitev za bolj smiselno in revolucionarno, torej takšno, po kateri lahko mirno umre in potone v pozabo kot lanski sneg.

---

Opomba:

[1]        V prispevku bom uporabljal originalni naslov filma, saj slovenski prevod Iztrebljevalec nikakor ne pokriva enakega polja kot original. Pri prevodu gre pač za nekoga, ki iztreblja, kar popolnoma zgreši poanto. Replikantov namreč niti ne iztrebljajo niti jih nočejo iztrebiti, zgolj pod kontrolo jih želijo imeti v izvenzemeljskih kolonijah. Želijo zgolj to, da so človeški sužnji. Blade Runnerji konec koncev niti tudi ne pobijajo, ampak zgolj »upokojujejo« vse tiste, ki so kljub prepovedi prišli na zemljo. Prav tako besedna zveza »tekač po britvi« aludira na nevarno in življenje samih replikantov in daje še dodaten namig, da so mogoče vsi blade runnerji dejansko tudi sami replikanti višjega ranga. Takšen namig lahko najdemo tudi na koncu prvega filma, ko Batty reče Deckardu, ko ta visi na robu stolpnice: »Quite an experience leaving in fear, isn’t it?«, pred tem pa v prvi verziji Deckard še bolj neposredno v off-glasu reče, da Blade Runnerji, tako kot replikanti, ne bi smeli imeti čustev.