Ob nedavnem srečanju s prijateljema, ki ju lep čas nisem videl, sem se zapletel v zanimiv pogovor. Kar nekaj časa je minilo od našega zadnjega skupnega druženja in v pogovoru so se nam, nekoliko postaranim, nekoliko drugačnim, utrinjale številne sveže zamisli.
Pa se mi kasneje isti dan eden od prijateljev oglasi prek aplikacije pametnega telefona in me prosi, da naj mu napišem, na katerih dveh točkah se je lomila debata. Kljub temu, da mi je predmet razprave ostal v spominu, se me je polotil občutek, da mu z golo navedbo obeh točk ne bom mogel odgovoriti. Zdeli sta se okorni in ogoleli. Naproti mi je stopilo nekaj, česar nisem mogel ubesediti. Pogovarjali smo se o medčloveških odnosih, nič neobičajnega. Toda med pogovorom se je prostor med nami, kako naj rečem, začel prazniti, se začel odstirati in postal, če mi je dovoljeno reči še to, razsežen. Strmeli smo predse, se občasno izpod čela pogledali in v omrtvelem ritmu prispevali kratke stavke. Odgovoril sem mu glede tistih dveh točk in pripisal, da bi mu natančnejši odgovor lahko podal le, če bi s pogovorom začeli ponovno.
Uzrtje neubesedljivega se mi je zdelo toliko bolj nenavadno, saj se mi je zdelo, da smo govorili zavzeto in resno ter da smo večkrat zastali, preden smo zmogli poiskati pravo besedo. Neubesedljivo je nastalo z vestnim besedovanjem. O podobnem izkustvu navadno zmorejo kakšno reči glasbeniki, ki se ukvarjajo z improvizirano glasbo. Dogaja se, da na vaji, na jamu, zapadejo v določeno zamaknjenost, ki porodi novo glasbeno izkustvo. Toda ko naslednji dan poslušajo posnetek svojega igranja, v njem ne prepoznajo več občutkov, na katere so bili prejšnji večer strastno priklenjeni in ki jih najbrž ni mogoče povsem pripisati učinkom uživanja marihuane.
Na tem mestu je treba biti pozoren, da pravkar opisanih izkustev ne bi povsem enačili s katero od zgodb iz zgodovine velikih odkritij in teoloških naukov. Ti se od občutkov razlikujejo v tem, da so taka izkustva zmogli ubesediti, se do njih opredeliti. Kakor sta to zmogla Newton in Einstein ali pa Mojzes in Pitagora. Njih in drugih epifanije so in še zasedajo mesta ključnih uvidov v ustroj našega stvarstva in o njih se govori kot o nečem resničnem. Toda kakor veljajo za resnične, se zmorejo prav zlahka izkazati tudi za vir apokaliptičnih zablod, ki so človeštvu prizadejale marsikatero žalost in pogubo; svoje epifanije sta zmogla ubesediti tudi Neron in Hitler.
Po drugi strani pa je 11. julija letos Hrvaška pozno v noč slavila uvrstitev svoje reprezentance v finale svetovnega prvenstva in nacija se je znašla na pragu popolne kolektivne ekstaze. Prav tisti večer sem se s sodelavci vračal z delovne poti, ko smo se nekje pred Spitallom ustavili na bencinski črpalki s trgovino in barom. Vedoč, da je tekma, sem za hip stopil v bar, ki bi bil prazen, če ne bi v enem kotu, ovitem v nikotinske kolobarje, tekme tako rekoč molče spremljali trije »naši«. Potem je žoga prišla do Mandžukića in tekma je bila v izdihljajih drugega podaljška odločena. In slavja nogometašev na igrišču ni pospremil noben vzklik navdušenja, ne trk kozarcev, le nikotinski kolobarji potrtih zdomcev so se še gosteje prepredli.
Nato je prišel finale in v ponedeljek sprejem nogometašev na Trgu Bana Jelačića v Zagrebu, ki se je končal z nastopom kontroverznega popevkarja Thompsona, ki so ga kot »gosta presenečenja« nogometaši skrivali vse do zadnjega. Še preden bi se sosedje lahko resneje začeli ukvarjati s tem, kar jih je doletelo in bi to lahko sprožilo določen politični odmev v celotni regiji, se je dogodek s Thompsonom uvrstilo v do bolesti izčrpan kanon nacionalističnih šeg in navad ter že davno spisanih tekstov kolumnistov teh ali onih medijev. Molk gastarbajterjev iz cigaretnega dima je postal povednejši – nič se ne bo spremenilo.
Epifanije ljudi izpostavijo svetu, sprožajo v njih močne čustvene odzive in, če jim dovolimo, vodijo do drugačnih predstav o svetu. Lahko ostajajo neubesedljive ali pa si jih človek upa ubesediti, si drzne postaviti neko vednost, v obeh primerih pa ga zoperstavljajo posledicam rušilne moči njenih udejanjanj. V stiski glede tega, kako se opredeliti glede epifanije, nam preostaja dvoje: lahko se ji odrečemo in postanemo do tovrstnih navdihov in žgečkanja duha brezbrižni ter jih ponižamo na raven občasne motnje v našem čustvovanju ali mišljenju, a zdi se, da bi bilo bolje, če epifanijo z dogodka razširimo v stanje, v katerem se nam zaprt in oddaljen svet ne razodeva več zgolj ob posebnih priložnostih, ampak postane razodet svet kot tak. Čepeti v Platonovi votlini in buljiti v sence je že razodetje.