Bizantinska ali romejska državna ideja, ki je svoje bistvene značilnosti ohranjala in poglabljala v tisočletnem loku od 5. do 15. stoletja, je slonela na dvojnem temelju: na osebi cesarja in na krščanski veri v njeni vzhodni oziroma pravoslavni obliki. Ta temelja, ki ju lahko imamo za nosilca bizantinske samobitnosti in vira vseh drugih družbenih hierarhij, sta med drugim zaslužna za predstavo o deklarativni nadrejenosti Bizanca celotnemu pravoslavnemu krščanskemu svetu. Glavna oseba, ki je utelešala povezanost krščanskih ljudstev in njihovih dežel, je bil bizantinski oziroma, kakor se je sam označeval, rimski ali romejski cesar. Navezoval se je na idejo o kontinuiteti Rimskega cesarstva in njegovega svetovnega značaja, v katerem je nastopal kot vrhovni zakonodajalec.
Grštvo, rimstvo, krščanstvo
Bizantinska državna ideja je izhajala iz treh predpostavk: zavesti o ugledu rimskega prava in centralizirane oblasti, ki (vsaj deklarativno) obvladuje cesarstvo svetovnih razsežnosti; prepričanja o kulturni večvrednosti grškega jezika, književnosti in filozofije v razmerju do drugih (»barbarskih«) kulturnih izročil; zvestobe pravoslavni veri, ki naj bi vsa ljudstva sveta združevala v miru in »božjem varstvu«. Te predpostavke so med drugim služile kot osnovna vrednostna načela bizantinske diplomacije, ki je zastopala stališče o univerzalni naravi cesarstva, antično grško in rimsko visoko kulturo pa je združevala s pripadnostjo pravoslavni Cerkvi, ki naj bi ji bilo zaupano posredovanje resnice o Bogu in svetu. Versko-misijonarsko in kulturno poslanstvo svetovnega krščanskega cesarstva je bilo ob tem razumljeno kot posledica dejstva, da prav Bizantinsko cesarstvo predstavlja od Boga »izbrano ljudstvo«, ki v novih okoliščinah nadaljuje edinstveno vlogo starozaveznih Hebrejcev. Cesarstvo je bilo potemtakem razumljeno kot družba, katere usodo je mogoče povezovati z biblijskimi prerokbami. V tej luči je romejska državna ideja iz vidika misijonarskega značaja cesarstva podpirala oblikovanje in ohranjanje »bizantinske skupnosti držav«.[1] Iz svoje prestolnice, ki se je razglasila za »Novi Rim«, naj bi namreč Romejci uresničevali Kristusovo naročilo o združitvi vseh ljudi v eno vero. Tako je celotna zunanja politika cesarstva, vse do padca Konstantinopla pod oblast osmanskih Turkov leta 1453, uradno zastopala tudi misijonarske težnje.
Cesar kot odsvit Boga
Prvi krščanski pisec, ki je obstoj Rimskega cesarstva vsaj delno vzporejal s poslanstvom krščanstva, je bil Origen (183–253). Po njegovem prepričanju ni naključje, da se je rimska država razširila in vzpostavila dolgotrajnejši mir, pax romana, prav v času cesarja Avgusta (27 pr. Kr.–14 po Kr.), pod katerim je bil rojen Jezus Kristus. Tako je »božja previdnost« pripravila pot zunanje karseda neoviranemu sprejemanju Odrešenikovega oznanila. S tem, ko je Avgust, kakor razlaga Origen, »vsa ljudstva sveta« združil v »eno kraljestvo«, je Bog apostolom olajšal izpolnjevanje zapovedi o »poučevanju vseh ljudstev« znotraj poenotenega družbenopolitičnega okvira. Teorija krščanske, od Boga navdihnjene in blagoslovljene svetovne monarhije, se je razcvetela v prvi polovici 4. stoletja za časa cesarja Konstantina Velikega (312/324–337), zlasti skozi dela Evzebija Cezarejskega (313–339), ki je dopolnil Origenovo predstavo o vzporednici med cesarjem Avgustom in Jezusom Kristusom. Evzebij znamenj »božje previdnosti« ni videl zgolj v rimski državi kot taki, temveč je celo v sami osebi cesarja Konstantina prepoznaval odsvit »božje« monarhije, kar je tudi vodilna nit enega njegovih glavnih del z naslovom Življenje velikega Konstantina (Βίος Μεγάλου Κωνσταντίνου). Evzebij je želel cesarja Konstantina na vsak način povezovati s cesarjem Avgustom in slavo rimske države. Avgusta je imel za utemeljitelja svetovnega cesarstva, Konstantina pa za tistega, ki je to svetovno cesarstvo povzdignil v krščansko monarhijo. Konstantin in vsak naslednji krščanski rimski cesar so zanj zemeljski odsvit Boga, predstavniki »božje monarhije« na zemlji: tako kot v nebesih obstaja en sam pravi Bog, tako na zemlji obstaja en sam pravi cesar. Kar svetovnega monarha v največji meri približuje Bogu, so njegove kreposti, osebna pobožnost, spoštovanje Cerkve in zaupanje v previdnostni značaj zgodovine.
Evzebijeva primerjava med Bogom in cesarjem predstavlja krščansko različico helenistične politične teorije o monarhu, ki ga vodi logos, »utelešen« v zakonih. Naloga krščanskega cesarja je bila po Evzebiju, podobno kot po helenističnih predstavah, voditi ljudi k »večni modrosti«. Cesar, sledeč Kristusovemu zgledu, deluje kot »dobri pastir«, ki čredo, ki mu je zaupana, vodi k spoznanju in slavljenju Boga. Ker resnica, ki jo posreduje Cerkev, zadeva celotno človeštvo, pomeni cesarjeva podpora tej resnici splošno korist za vse ljudi. Na podlagi takšnega prepričanja je krščanskemu cesarju podeljena tudi dolžnost, da podpira Cerkev. Predstava o cesarju kot zemeljskem odsvitu Boga ni ostala na ravni teoloških premislekov, temveč se je kmalu pokazala v Konstantinovih dejanskih odločitvah. Te so med drugim zajemale finančno podpiranje cerkvenih ustanov, gradnjo novih cerkva in sklic prvega vesoljnega cerkvenega zbora oziroma ekumenskega koncila v Nikeji.
Čeprav Evzebij izhaja iz prepričanja o zgodovini kot dolgem procesu »srečevanja« med Bogom in človekom, pri čemer središče tega procesa predstavlja Kristus, je mogoče ugotoviti, da zgodovinsko-teološki nazor njegovih del vodi predvsem h »krščanskemu miru« (pax christiana), utelešenem v Konstantinovi državi. Bolj kakor eshatološka prihodnost je v Evzebijevih delih izpostavljena za kristjane ugodna politična sedanjost. Na ugodne politične razmere se navezuje tudi Evzebijevo poudarjanje posebnega značaja krščanstva, ki se od drugih (takratnih) verskih in filozofskih gibanj razlikuje predvsem po tem, da je dovzetno za združevanje različnih kulturnih prvin, saj je usmerjeno k vsem ljudstvom sveta in posledično ukinja razloge za njihovo medsebojno tekmovanje ali sovraštvo. Kristjani so namreč »novo ljudstvo«, nabrano iz vseh ljudstev. Zaradi svoje povezovalne narave je krščanska vera tako povsem skladna z rimsko državno idejo svetovnega cesarstva. Od tod Evzebij med drugim izpeljuje misel, da so številne prvine rimske in helenske kulture postale sestavni del krščanske dediščine. Evzebijevo stališče je v poznejših stoletjih služilo kot splošno sprejet temelj bizantinske državne ideje. Prav tako je odločilno zaznamovalo tesno sodelovanje med državo in Cerkvijo.
Pogledi romejskega cesarja Justinijana Velikega (527–565) na vlogo cesarske avtoritete, izraženi skozi njegove različne odloke, pisma in teološke spise, so bili vključeni v znameniti Korpus civilnega prava (Corpus iuris civilis) in so tako spodbudili nadaljnji razvoj bizantinske politične misli v naslednjih stoletjih. Justinijan je bil prepričan, da je cesarska avtoriteta dana od Boga. Prepričan je bil tudi, da cesar predstavlja zemeljski odsvit Boga in posledično velja za »očeta« prebivalcev celotnega naseljenega sveta oziroma ekumene. V skladu s helenistično in tedanjo krščansko politično teorijo je poudarjal nujnost cesarjevega posnemanja božje popolnosti, ki se kaže zlasti v blagosti oziroma človečnosti (humanitas). Justinijan je nadalje, kot vsi vidnejši helenistični politični misleci, zastopal stališče, da je pravična zakonodaja osrednja značilnost cesarskega dostojanstva. Po njegovem je Bog človeka podvrgel cesarski oblasti zato, da bi ta z zakoni dopolnila ali okrepila tisto, kar je v človeški naravi manjkajočega ali šibkega. Glede odnosa med državo in Cerkvijo je zagovarjal načelo skladnega sodelovanja, to je »simfonijo«, skupaj s podreditvijo Cerkve cesarjevi zaščiti, kar so kasnejši zahodni zgodovinarji poenostavljeno zaobjeli v izrazu »cezaropapizem«. Cesar je cerkvene pobude in ustanove dolžan dejavno podpirati tako v gmotnem kot tudi moralnem smislu: od gradenj cerkva ter ustanavljanja samostanov in šol do sklicevanja koncilov in širjenja vere med pogani.
Cesarstvo kot odsvit vesoljne vere
Predstava o obstoju svetovne kulturne in politične skupnosti pod bizantinskim vodstvom ali vplivom je torej izhajala iz ideje o Rimskem cesarstvu kot svetovni državi. Bizanc se je v političnem in kulturnem pogledu imel za naslednika in nadaljevalca Rimskega cesarstva. Ukoreninjena predstava o rimskem nasledstvu se ni nanašala zgolj na geografsko razsežnost in civilizacijske dosežke antičnega Rima, temveč je zadevala tudi »vesoljni« značaj krščanske vere, ki je vselej težila k razširjenosti po vsem svetu. Kakor je krščanstvo v sebi nosilo poziv po verskem združevanju vseh ljudstev, tako je želel biti Bizanc eno in edino svetovno krščansko cesarstvo, ki bi krščanska ali na novo pokristjanjena ljudstva kulturno in politično poenotilo ter s tem nekdanjo rimsko »svetovnost« spojilo s krščansko »vesoljnostjo«.
Ta teološko-politična predpostavka je v celotni zgodovini Bizanca nastopala kot sestavni del njegovega patriotizma. Opirala se je tudi na uradno poimenovanje cesarske prestolnice, ki se je vse od ustanovitve pod cesarjem Konstantinom Velikim leta 330 imenovala »Novi Rim«, pogovorno pa Konstantinopel. Pridevnik »novi« je v poznejših stoletjih pomenil dvoje. Po eni strani je označeval prenos cesarskega središča z Zahoda na Vzhod, iz »starega« oziroma »prvega« Rima v »novi« oziroma »drugi« Rim, po drugi pa je opozarjal na stališče, da idejni temelj svetovne države glede na »stari« Rim ni več poganski, temveč krščanski. V povezavi s krščansko identiteto cesarstva je Konstantinopel na simbolno-duhovni ravni pomenil ideal od Boga blagoslovljenega »svetega mesta«, ki mu je dano dočakati dan poslednje sodbe. Od tod Konstantinopel ni pomenil le »Novi Rim«, temveč tudi »Novi Jeruzalem«. Zavest o Konstantinoplu kot »Novem Rimu« je dodatno potrditev našla v dejstvu, da so se prebivalci cesarstva šteli za Romejce oziroma Rimljane.
Čeprav je neločljivo prepletanje rimske in krščanske identitete v samorazumevanju Bizanca vseskozi igralo ključno vlogo, je večina ljudstev, s katerimi je cesarstvo prihajalo v stik, njegove prebivalce navadno označevalo za Grke – grški jezik je namreč prevladoval v prestolnici in večjih mestih, državni upravi, pri diplomatskih sporazumih in trgovskih poslih ter oblikoval intelektualno življenje (pojem »Bizanc« pa se je uveljavil na Zahodu šele po padcu Konstantinopla). Kljub temu je pomembnost rimske identitete v dojemanju krščanskega cesarstva pustila pečat tudi pri nekaterih tujcih, zlasti pri muslimanskih sosedih na jugovzhodu, ki so za označevanje Bizantinskega cesarstva dosledno uporabljali poimenovanje »Rum«, tj. Rim. Celo turški vladarji so ob koncu 11. stoletja sprejeli naziv »sultani Ruma«, da bi na tak način simbolno poudarili prevzem nasledstva pri vladanju nad nekdanjimi bizantinskimi ozemlji v Mali Aziji; po osvojitvi Konstantinopla pa si je Mehmed Osvajalec nadel naziv »cesar Rimljanov« (Kayser-i Rum).
Pojmovanje svetovne krščanske skupnosti s središčem v Konstantinoplu je nemalokrat naletelo na odobravanje celo pri bizantinskih nasprotnikih. Dober primer političnega ugleda »bizantinske skupnosti držav« je lahko najdemo pri bolgarskem carju Simeonu (893–927) in srbskem carju Štefanu Dušanu Silnem (1331–1346). Oba sta namreč želela zasesti konstantinopelski prestol in postati vladarja pravoslavnega sveta. Prvi je to tudi dosegel in si prisvojil naziv »cesar Bolgarov in Romejcev«, drugi pa je postal znan kot »cesar Srbije in Romanije«. Aspiracije omenjenih slovanskih vladarjev je mogoče povezati s splošnim idejno-političnim okvirom, značilnim za srednjeveška ljudstva, ki so se na prizorišču zgodovine pojavila ob koncu prvega tisočletja in sprejela krščansko vero s bizantinskim posredništvom. Ob tem so sprejela številne bizantinske kulturne vzorce, med katerimi je vredno omeniti prepričanje o povezanosti lastne zgodovinske usode s svetovnim krščanskim imperijem. Takšno prepričanje jim je služilo kot samopotrjevanje lastne vrednosti in jim posledično podeljevalo ugled v očeh mednarodne skupnosti. Tak mehanizem osmišljanja zgodovine je sprejela tudi vzhodnoslovanska oziroma staroruska elita, ki je skozi prvi natančno datirani vnos v slovitem letopisu z naslovom Pripoved o minulih letih začetek zgodovine lastne domovine povezovala s pričetkom vladanja cesarja Mihaela III. (842–867). Mihael se je v mitologizirani zgodbi o izvoru staroruske državnosti znašel tudi zato, ker je vladal v času misijonarske odprave solunskih bratov Cirila in Metoda, ki sta različna slovanska ljudstva in posredno tudi Staro Rusijo pritegnila k širši vzhodnokrščanski kulturi in ji podelila opazen slovanski jezikovni pečat.
Monarh kot Kristusov namestnik
V bizantinski politični misli je vseskozi obstajalo prepričanje o obstoju romejske ekumene oziroma krščanske skupnosti pod oblastjo cesarja. Ta politična misel je izražala prepričanje, da naj bi vsi pravoslavni vladarji tvorili hierarhično urejeno oblastno mrežo pod pokroviteljstvom »edinega pravega« vrhovnega vladarja, to je cesarja. Cesarjevo vladanje ni bilo prvenstveno pogojeno z dinastično legitimnostjo ali kakim že vnaprej določenim vzorcem predajanja oblasti, temveč je bilo razumljeno kot stvar »božje volje«. Prav zato se v Bizancu nikoli ni razvila dolgo vladajoča cesarska dinastija. Poglavitno posledico omenjene ureditve so predstavljale pogoste uzurpacije oblasti in državljanske vojne. Cesar je tako postal tisti, ki naj bi ga Bog v danem trenutku najbolj »potreboval«. Romejsko cesarstvo pod tem ali onim »po božji previdnosti« izbranim cesarjem naj bi potemtakem dolgoročno izpolnjevalo vlogo edinega varuha čiste krščanske vere, in sicer vse do drugega Kristusovega prihoda. Pri konkretnih interpretacijah tovrstne splošne predstave pa so se dogajale neštete politične zlorabe.
Za zaključek je vredno dodati, da je bizantinsko samorazumevanje države in cesarske oblasti mogoče globlje pojasniti v kontekstu krščanske eshatologije, ki deli mesijanski konec svetovne zgodovine na prvi (konec Stare zaveze) in drugi Kristusov prihod (»konec časov«). Že s prvim prihodom je po krščanski eshatologiji jasno, da je človeška zgodovina bistveno in odločilno osmišljena in obenem že presežena – v tem pogledu je pomenljiva Kristusova izjava: »Jaz sem premagal svet.« (Jn 16.33) Zgodovina je namreč prestavljena v »poslednje čase«, vendar zgolj nevidno, zunaj neposredne razumske in čutne zaznavnosti: zgodovina vsekakor teče naprej, vendar v znamenju konca in ob pričakovanju nanj. Vmesna doba med dvema Kristusovima prihodoma – doba, ki jo opredeljuje razpoloženje, ki bi ga lahko ponazorili z besedno zvezo »že, a še ne« – tvori idejno predpostavko duhovnega položaja romejskega cesarja kot vladarja »poslednjih časov«. Izobraženi Romejci so v svojem cesarstvu tako videli branik pred Antikristom in sredstvo za utrjevanje krščanstva do Kristusovega drugega prihoda oziroma poslednje sodbe. Romejsko cesarstvo je bilo tako v razmerju do Kristusovega kraljestva to, kar je čas v razmerju do večnosti – čas je podoba večnosti, njena gibljiva ikona. Krščanski monarh se je potemtakem moral imeti za »Kristusovega posnemovalca« oziroma izpolnjevalca njegove volje.
[1] Rusko-britanski zgodovinar Dimitrij Obolenski (1918–2001) je v prebojnem delu The Byzantine Commonwealth: Eastern Europe (1971) uvedel pojem »bizantinskega commonwealtha« oziroma »bizantinske skupnosti držav«. S tem je utemeljeval obstoj posebnega naddržavnega kulturnega in političnega občestva, ki naj bi na območju Male Azije, Balkanskega polotoka, vzhodne Evrope, kavkaških dežel, južne Italije in severnega dela Bližnjega vzhoda temeljila na večplastnih vplivih Bizantinskega cesarstva ter tako tvorila nekakšen »bizantinski svet«. Sam pojem sicer izhaja iz angleškega političnega pojma commonwealth, ki se je od konca 19. stoletja uveljavil za označevanje britanskih kolonij ali napol samostojnih političnih tvorb, nad katerimi je imela britanska krona močan vpliv.