Še preden sem prebral rokopis Brezigarjeve knjige Šest dni v Kataloniji, ki je nastala v nekaj dneh na podlagi avtorjevih vtisov z opazovalne misije na prepovedanem katalonskem referendumu o samoodločbi 1. oktobra 2017, me je Bojan opozoril, da pri katalonskem vprašanju ni nevtralen; da svoje solidarnosti do Kataloncev, ki si prizadevajo uresničiti pravico do samoodločbe, nima namena skrivati. Vedel je, da rokopis zaupa v branje nekdanjemu slovenskemu diplomatu v Španiji, ki je na Katalonijo najbrž vajen gledati z madridske perspektive in se za neodvisnost Barcelone težko navdušuje. A hkrati je vedel, da obema, kot »manjšincama« in osebama z meje, uspeva marsikatero podrobnost tovrstnih zapletenih vprašanj razumeti bolje, globlje in hitreje. Vedel je, da deliva enako mnenje o univerzalni in demokratični pravici do samoodločbe narodov ter o spoštovanju temeljnih človekovih pravic.
Z Bojanom sva bila v preteklosti večkrat – a ne vedno – na nasprotujočih si političnih stališčih, a to me ni niti malo odvrnilo od branja njegovega rokopisa in sodelovanja, na njegovo povabilo, na predstavitvi knjige v Trstu, kjer sem bil uvodničar. Vedel sem, da je Brezigar odličen poznavalec ne le katalonske, temveč obče manjšinske problematike v Evropi in da je pronicljiv opazovalec z izjemnim novinarskim talentom. Knjigo sem prebral v hipu, od začetka do konca, brez prestanka, vključno z uvodoma donedavnega katalonskega zunanjega ministra Raüla Romeve in prvega slovenskega predsednika Milana Kučana ter intervjujem s prvim zunanjim ministrom neodvisne Slovenije dr. Dimitrijem Ruplom, ki je bil tako kot Brezigar v Katalonijo povabljen kot mednarodni opazovalec.
Rokopis me ni razočaral, nasprotno. Napeta pripoved, ki opisuje dogajanje v severovzhodnem delu Iberskega polotoka, je v meni prebudila spomine iz mladosti, iz časov, ko sem prvič neposredno spoznal, le poldrugo leto po Francovi smrti, katalonsko in špansko geografsko in družbeno krajino ter porodne krče njene tranzicije v demokracijo. Takrat mi je španska prijateljica podarila ploščo kantavtorja Lluísa Llacha, iz katere sem se takoj naučil komada L’Estaca, najbolj udarne in priljubljene pesmi katalonskega antifrankizma. Pesem v knjigi omenja tudi Brezigar.
Šest dni v Kataloniji je bistveno več kot kronika ključnih dni, ki so spremenili španski svet in zamajali naše zaupanje v zapriseženost Evropske unije vrednotam demokracije in človekovih pravic. Uradni Bruselj še danes, kot trojna opica, noče videti, noče slišati in noče spregovoriti o tistem, kar se v Španiji in Kataloniji v resnici dogaja. Strankarska ali centralistična solidarnost nacionalnih držav je premočna, spoznanje in priznanje, da v Evropi obstajajo »prepovedani« narodi (marsikje celo bolj kot v sami Španiji, kjer ustava iz leta 1978 regionalnim posebnostim vendarle priznava avtonomijo in jezikovne pravice), pa je očitno boleče, predvsem pa kompleksno in težko dojemljivo. Zato je lažje mižati in, v imenu ustavnosti in zakonov ter obrambe enotnosti nacionalnih držav, kot »manjše zlo« sprejeti represijo ter suspenz demokracije in človekovih pravic. Nevaren simptom šibke Evrope, ki je vse manj sposobna upravljati z družbenimi dinamikami, vključno z regionalnimi, etničnimi in nacionalnimi posebnostmi.
Brezigar nam podaja res doživeto pričevanje o dogajanju pred in po referendumu, ki ga je zaznamovalo osupljivo nasilje španske policije in civilne garde nad mirnimi volivci, z vidnimi frankističnimi reminiscencami. Vmes nas, z natančnimi zgodovinskimi opombami, poučuje o bistvu katalonskega vprašanja in nedorečenosti evropskega, pa tudi slovenskega odnosa do dogajanja v Kataloniji in pravice do samoodločbe. A dejstvo, da avtor ni »nevtralen«, še ne pomeni, da na katalonski »proces« ne zmore gledati s kritične distance. Razlike med Katalonijo in Slovenijo so velike, katalonska pot do osamosvajanja pa je tlakovana s številnimi protisloviji in kaže na veliko stopnjo improvizacije v delovanju tamkajšnje politične elite. In navsezadnje je pri tem katalonska družba domala simetrično razklana.
Madrid pa se je proti »procesu« zagnal kot bik v areni proti rdeči muleti; suspendiral je avtonomijo dežele, priprl vodilne katalonske politike in aktiviste, v izgnanstvo pognal predsednika katalonske generalitat Carlesa Puigdemonta in stavil na predčasne volitve, ki naj bi – po prepričanju španske vlade – dokončno pometle s separatisti. Računica se ni izšla, izsiljene volitve so spet prinesle zmago osamosvojiteljem, medtem ko je Rajoyeva Ljudska stranka domala izginila s katalonskega prizorišča na račun prenovljene desnice, stranke Ciudadanos (Državljani). Stanje je zdaj še bolj zapleteno kot pred uvedbo 155. člena ustave in začasno ukinitvijo avtonomije. Španska oblast vztraja pri represiji in sodnemu pregonu, ki ustvarja edine politične zapornike na ozemlju Evropske unije.
Španski kralj Filip VI. je 3. oktobra s trdim televizijskim nastopom zamudil priložnost, da bi posredoval kot pravi suveren, preudarno in spravljivo. Za kraljem je med prenosom visel zgovoren portret njegovega prednika Karla III., sina Filipa V., burbonskega kralja, ki je po zmagi v nasledstveni vojni 11. septembra 1714 v krvi zatrl katalonsko samoupravo. Karel III. v roki ponosno in samozavestno drži dolgo črno svarilno palico. Sporočilo tega detajla se žal udejanja tudi danes. Zastoj v nekoč zgledni tranziciji? Brezigarjeva knjiga nam pomaga razumeti.