Običaj je, da se ob koncu leta odrečemo kateri izmed razvad. Sam se v vsem svojem hedonizmu ne morem pripraviti do tega, bom pa eno izmed razvad, za katero morda nekateri že veste, vsaj izdal. Če vam je kdo prišepnil, češ, tudi Maver sodi med tiste, ki klečijo v klopeh pri tisti zavrženi obliki maše, ko duhovnik svojim ovčicam namesto obličja kaže zadnjo plat, večino molitev odžebra kar zase in še tisto, kar pove na glas, je izrečeno v nerazumljivem, za povrh pa še mrtvem jeziku. In kot je razvidno iz zgornjih besed, nimam posebnega namena svoje razvade opustiti.
Zato me je nemalo presenetilo, ko sem se nedavno tega vsaj posredno znašel med osnovnimi težavami že tako v stalnem krču ujete slovenske družbe. Eden najpametnejših duhovnikov na Slovenskem je namreč prav po boratovsko zatrdil (in ostal živ), da so glavni problemi Slovenije moralne, ekonomske, socialne težave in – Summorum pontificum.
Nič hudega ni, če velika večina med vami za to zadevo ni še nikoli slišala. Pravzaprav je njena obskurnost ravno dokaz, kako mogočna in nevarna je. Če koga vseeno zanima, je to motuproprij, se reče po lastnem nagibu (marsikdo bo kajpak rekel, da po lastni neumnosti) napisani dokument nekega Benedikta XVI., ki je bil svoje dni, pravzaprav še nedavno tega, tudi rimski škof, vendar se je vmes nekako že utopil v ožinah med morjema dobrih del svojega priljubljenega predhodnika in še bolj priljubljenega naslednika, ki sta za razliko od njega prava ljubljenca širokih ljudskih množic. Da ne bo pomote: možakar si je za svojo usodo kriv izključno sam, saj koga, ki se oblači v kikle in žebra po latinsko, za nameček pa še druge zastruplja s tem, dandanes sploh lahko jemljemo resno. Kajti kritiki senilnega profesorčka na papeškem tronu prav dobro vedo, da je reklama za maševanje po starem, kljub vsemu leporečenju o dveh oblikah rimskega mašnega obreda, med katerima je osrednje mesto še vedno odkazano današnji, standardni, glavni namen njegovega pisanja po lastnem nagibu.
Zlasti težko bi se Benedikt s svojimi razvadami (ki se na tej točki malo ujemajo z mojimi) kajpak prikupil podalpskemu občestvu. Naše očanke in očanci so namreč že njega dni, ko so na vsak dimni signal iz papeškega Rima gledali skoraj tako kot danes na vsako novo Frančiškovo pogruntavščino, ki je kajpak vselej najboljši odraz slavnih znamenj časa, z izjemno muko prenašali breme svetih obredov v sumljivo po jeziku Lahov dišeči spakedranščini. V silni poplavi slovanskih čustev so v prejšnjem stoletju celo radi spregledali, da je »domači jezik« svetih bratov, ki sta na Slovenskem sploh pustila manj sledov, kot bi bilo slovenskemu občestvu (tokrat izjemoma vseh barv) ljubo, klenemu Slovencu razumljiv komaj kaj bolj kakor cerkvena latinščina (slednja se je v ustih manj izobraženih duhovnikov gotovo pogosto spremenila naravnost v latovščino).
Stanje je torej danes pod Alpami tako, da se starejši, ki se morda še spominjajo starih maš, kot hudič križa otepajo te težavne dediščine, med mlajšimi pa ni nikogar, ki celo palca že ne bi vlekel med krstom po novem obredu v domačem jeziku. Če danes nekaj malce premaknjenih mladcev spet hrepeni po nepraktičnih slinčkih, kiklah in mašnih plaščih brez rokavov, morda še po povečani dozi kadila in poklekov, je zvonjenje pred točo bržkone odveč. Celo najbolj zakrknjeni ljubitelj »latinske maše«, kot jo nevedno ljudstvo vztrajno imenuje, se bo moral v svojem življenju na Slovenskem udeležiti bistveno več »novih« kot »starih« bogoslužij.
Kajpak obstaja sorazmerno velik problem, ki se mu reče nadškof Lefevbre. Ta francoski stric, ki se je nekaj časa udinjal za nadškofa v Dakarju, je za vse liturgične reakcionarje hkrati blagoslov in prekletstvo. Med episkopatom svojega časa s podobno elastičnimi hrbtenicami kot dandanašnji, ko iz Vatikana vsak teden veje nov veter ( kar zahteva precej telovadbe), je bil pač dovolj možat, da se je javno zavzel za stvar v hudi defenzivi. A kaj ko mu je postal lasten pogum dovolj všeč, da se je čisto po zgledu Apelovega prijatelja čevljarja sčasoma spravil še na koncilske odloke nasploh, čeravno jih je razmeroma kratek čas pred tem podpisoval kot za stavo. S tem svojim pretiranim petelinjenjem in demenco je nakopal svojim naslednikom hipoteko, zaradi katere so videti še bolj čudno kot sicer. In vsaj navidezno omenjena hipoteka opravičuje boratovske grožnje s Summorum pontificum.
Sam menim, da zaradi tega, ker se na kakšnem potovanju po tujini udeležim maše, pri kateri mi duhovnik kaže zadnjo plat in večinoma prej slabo kot dobro izgovarja latinščino, ne otežujem življenja slovenski družbi. In če se bo kdaj nabralo dovolj kaveljcev, da bodo enako redno počeli sredi Ljubljane ali Maribora, bo toliko opevana enotnost katoliškega občestva lahko načeta le v glavah tistih, ki kljub vsej naprednjaški besedni krami vsaj na tej točki najprej posnemajo dobre stare kranjske in štajerske »janzeniste«. Slednje dajem med narekovaje, ker ni gospod Jansen za njihove eskapade prav nič kriv.