Brati slovenski roman, v zastavi, na saharski cesti

Pri enaindvajsetih sem odkril slovensko književnost. Bil sem še študent, zanimale so me knjige, nogometne tekme in dišave žensk.

Jeseni 2005 sem se usedel na avtobus za Alžir. Med mojim mestecem na jugu države in prestolnico je celih pet ur vožnje. Na avtobus sem sedel malo pred polnočjo, izstopil v zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne in preživel uro ali dve na cestni postaji, čakajoč naslednji avtobus, poln dnevnih delavcev, vdov, brezdelnežev in tatičev: šel sem na Mednarodni knjižni salon.

Alžirski Mednarodni knjižni salon je kraj, vreden zgodb iz tisoč in ene noči. Čarobna votlina. Razteza se na približno dvesto kvadratnih metrih. Na njem se najdejo vsa protislovja; malomeščani, ki skušajo narediti vtis uglajenih ljudi, in reveži, ki prodajajo sendviče na stopnicah pri vhodu. Mladi, ki tu ne iščejo samo knjig, temveč tudi flirtajo, dvorijo, ponujajo in morda najdejo bodočo zaročenko ali zaročenca. V deželi, kjer vsakdo nadzoruje vsakogar kot v prizoru iz 1984 in kjer ženske nimajo svobode, da bi razpolagale s svojim telesom, mladi najdejo zatočišče med knjižnimi policami; skrijejo se v množici, daleč od radovednežev, da bi si naglo izmenjali pomežike, dotike, otipe in govorili o vsem razen o knjigah. Tisti dan sem nameraval kupiti nekaj alžirskih romanov in še nekaj francoskih. Tedaj sem se navduševal nad gibanjem »novi roman« (nouveau roman) in nad njegovimi vodilnimi pisci, kot so: Robbe-Grillet, Sarraute, Butor itd. Vse, kar sem iskal, sem našel na eni od polic francoskih urednikov. Cene so bile visoke. Prodajalec me je med žvečenjem čigumija opogumljal, češ da so cene znižane, le dinar (lokalna valuta) je padel. Dinar pada vse od moje adolescence –- cena sodčka nafte je eksplodirala v zrak, toda dinar je obtičal, nikoli ni imel stabilnega teka.

Na isti polici sem naletel tudi na roman Vladimirja Bartola z naslovom Alamut. Najprej se mi je zdelo, da gre za še eno ukano. Na ovitku je bila navedena pisateljeva narodnost. Od tistega trenutka je Slovenija v mojem nezavednem vedno povezana z goro, podobno tisti, ki je na naslovnici Alamuta. Naslednje tedne sem preživel med branjem kupljenih romanov, Vladimirja Bartola pa sem postavil na rep čakalne vrste. Odkritje novega pisca zahteva neko novo občutje. V tistem času sem si poškodoval levo nogo, moral sem prenehati z igranjem nogometa in ne vem po kateri neumnosti sem si od prijatelja iz otroštva sposodil staro zastavo, kljub temu, da še nisem imel vozniškega dovoljenja. Že kot mlad sem se s posnemanjem drugih naučil voziti. Kot vsi vrstniki tistega časa nisem imel prostora, kjer bi se lahko s svojo tedanjo punco dobil daleč od popadljivih oči radovednežev. Nisem je mogel peljati v kavarno ali na kakšen drug javni kraj. Vsi javni kraji so prihranjeni moškemu spolu. Ženske, zlasti samske, morajo ostajati doma, v senci; če povišajo ton, bodo kaznovane. Ženska je bila ponižana v tišino in še vedno je. Pri nas se še vedno verjame, da je Satan ženskega spola. Zlo je žensko. Moški je čist, ženska nečista.

V mestecu na jugu, kjer sem živel, so hudobni jeziki daljši od kač. Vse zaljubljene pare, ki niso poročeni, povezujejo z grešniki. Imajo jih za umazane. Mojo tedanjo punco in mene so imeli za grešnika, za sovražnika načel islama, saj sva bila v zunajzakonski zvezi. Zastavo sem si sposodil, da bi pobegnil pred pogledi. Da bi punco videl na skrivaj, na zadnjih sedežih, in ohranil svojo odlično podobo dobrega muslimana v očeh drugih. Kripo sem vozil uro ali dve, nekajkrat sem obkrožil mestno središče, da bi s punco razpravljal o vsem in ničemer, jo odložil blizu njenih staršev in se nato osamil v zapuščenem kotičku na robu mesta, ki vodi proti Sahari, se raztegnil na zadnjih sedežih, znova vonjal njen parfum, ki je obstal v avtomobilu, in bral Alamuta. Ta pustolovski, zgodovinski in politični roman je bil tudi demokratični manifest. Odklopil sem se od svojega okolja in se potopil v koktajl likov z Alamuta. Všeč so mi bili dobri opisi krajev. Po mojem mnenju je bil Vladimir Bartol »tesar književnosti«. Svojega besedila ni samo napisal, izklesal ga je. Pisal je tisto vrsto romanov, ob katerih nas zamika, da bi avtorju rekli: pizda ena. V naši kulturi žalimo tistega, ki ga imamo radi. Nekaj let kasneje mi je Boris Pahor, ko sem se ga obiskal na domu v Trstu, zaupal, da je Bartol z Alamutom karikiral fašistični režim. »Dal jim je knockout, ne z orožjem, temveč z romanom.« »Bartol je bil prvi protifašistični intelektualec,« sem mu rekel.

Moja zveza z nekdanjo punco ni trajala dolgo. Nek njen bratranec jo je zaprosil za roko in najino razmerje je končala s smsjem. Poroka je pomembnejša od ljubezni. Bartol se je fašizmu postavil po robu s knjigo, ki so jo brali od Združenih držav do Japonske; ona pa se je najini ljubezni postavila po robu s smsjem, poslanim z mobitelom, ki so ga uvozili s Kitajske in ki sem ji ga sam dal v dar.

Moje odkritje slovenske književnosti, ki je sovpadlo s koncem moje ljubezenske prigode in začetkom moje literarne pustolovščine, me je kasneje prineslo v to državo in mi omogočilo pisati lastne romane. Ampak najprej mi je Slovenija omogočila drugačen pogled na alžirsko literaturo. Ko sem naletel na alžirskega pisca, prevedenega v slovenščino, sem se počutil kot sončnica, ko zazna sonce. Ko sem v ljubljanski knjižnici opazil trilogijo Mohammeda Diba, sem jo dvignil kakor mati svojega novorojenčka. Slovenija je bila ena od prvih dežel, ki je prevedla Mohammeda Diba – pred Angleži, Nemci ali Španci. V času nastanka prevodov, na začetku šestdesetih, sta bila Alžirija in Slovenija dva socialistična in sanjaška brata, nekaj let kasneje pa sta postala amnezična brata, ki se drug drugega več ne spominjata. Spomladi leta 2019 je bila prevedena tudi zbirka Alžirke v svojih sobanah. Bil sem na razpravi o tej knjigi, končno sem se počutil bližje Slovencem.

Ko sem v Ljubljani srečal prevajalko Suzano Koncut, sem naslednji dan poklical romanopisca Rachida Boudjedra. »Srečal sem prevajalko tvojih del v slovenščino.« »Sramota! Prevedli so naša dela, mi pa še nismo prevedli nobenega njihovega pisca.« »Polži smo, veseli, da smo zaprti vase,« sem mu odgovoril.

V Sloveniji je moje branje romanov povezano z glasovi živali, ne pa z dišavami žensk. Branje Pahorjeve Nekropole se je v moji glavi združilo z rezgetanjem konjev, To noč sem jo videl Draga Jančarja z mijavkanjem mačke, Noči v Reyjkjaviku Brine Svit z zavijanjem sosedovega psa, Sušna doba Gabriele Babnik pa me spominja na nedavno preteklost: roman se namreč odvija v Ouagadougou, kjer sem preživel nekaj spokojnih dni in kjer se vonj baobabov meša z vonjem mopedov. Ouagadougou je mesto mopedov, rabljeni avto je že luksuz. Ob tem romanu se mi je prikazoval Frantz Fanon. Napisan je v »fanonovskem« ritmu, ob njem sem začutil nore noči Alžira. Nasprotno pa Tomaža Šalamuna berem v tišini, v miru; Borisa A. Novaka pa na pokopališču, saj ima edino poezija moč, da obudi mrtve. Po tolikih letih odkrivanja slovenske književnosti sem prepričan, da je Slovenija dežela pesnikov; celo pesniki pišejo romane zato, da nam med vrsticami povedo, da so bili nekoč propadli pesniki. Poezija je osnova slovenskega jezika, pesniki so njeni stražarji, nosijo jo na svoji ramenih, kot je Jezus Kristus nosil svoj križ. Ljudje tu krožijo okoli spomenika Francetu Prešernu, ki stoji v samem centru Ljubljane, kakor muslimani krožijo okoli Meke.

Prevod: Aljoša Kravanja