Urška Perenič
JOSIP JURČIČ: PRIPOVEDNIK SVOJEGA IN NAŠEGA ČASA
Beletrina, Ljubljana, 2021
Josip Jurčič je prav gotovo med tistimi imeni slovenske književnosti, ki jih šolska raba najraje površno ošine, preden se odpravi k bolj(e) zveneči moderni. Potem ko je Janez Cigler s povestjo Sreča v nesreči otvoril vrata slovenskega pripovedništva, je bil Jurčič tisti, ki projekta ni le prevzel, ampak ga je sam intenzivno razvijal tako vsebinsko (z izbiro snovi in njenim kontekstualiziranjem) kot tudi slogovno (z razvijanjem metaforične plati jezika in pripovedne jasnosti). Lani je minilo 150 let od njegove smrti, a tudi to obletnico so zasenčile druge, bolj zveneče. Tako je praktično vsa teža padla na najnovejšo monografijo o pisateljevem delu izpod prstov Urške Perenič, ki prinaša sodoben pogled na njegov avtorski opus, obenem pa premišljeno slika družbeno-kulturno zgodovino druge polovice 19. stoletja. Na tem prepletu temelji teza podnaslova monografije: s tem, ko je Jurčič v svoje like ujel svoj čas, so isti liki podobe, ki so relevantne še dandanes.
Obrat v opis in k pisanju
Ampak – kako pisati o avtorju, ki je že bil povzet v monumentalnih Zbranih delih in je že del šolskega kanona, pri čemer je pričujoča monografija le še ena v vrsti? Josip Jurčič: pripovednik svojega in našega časa se ne začne z opisom družbeno-kulturnih in političnih razmer Jurčičevega časa ali Jurčičeve družine in otroštva, temveč z opisom njegovega pogreba, ki je bil prvi v vrsti nacionalnih manifestacij na Slovenskem. Pogrebu sledi pregleden opis dogodkov v drugi polovici 19. stoletja, ki je prikazan skozi prizmo priprav na postavitev kipa Jurčiču, ki je bil že takrat prepoznan kot veliki pripovednik skupnosti. Priprave na to so popisane sledeč rokopisnemu in časopisnemu gradivu o zbiranju donacij, društvenih srečanj in pobud, pri čemer je izpostavljen pomen preprostih ljudi, ki so celo bolj kot književniki prepoznavali Jurčiča kot enega izmed svojih. Šele po tem ekskurzu se monografija vrne na začetek, torej na domačijo v Muljavi, iz katere je prihajal Jurčič in je z vaškim življenjem ter vaškimi posebneži nudila pomemben vir za kasnejše pisateljevo udejstvovanje. S tem časovnim obratom uspe monografiji bolj prepričljivo osvetliti družbeno-politični in kulturni kontekst Jurčiča kot javne osebnosti, kot bi bilo to mogoče v okviru kronologije, kjer bi se to dogajalo šele skozi linearno dogajanje.
Monografija predstavlja svojevrsten hibrid tudi na slogovni ravni. Avtorica že v predgovoru poudari, kako je Jurčič del ne le pričujočega pisanja, temveč »mu je na sledi« že vrsto let v okviru univerzitetnih predavanj in seminarjev o slovenski književnosti. Vpletenost te vrste bi lahko privedla do veliko bolj intimne pripovedi, ki bi bila daleč od akademske ravni, a Perenič uspe skozi celotno monografijo vzdrževati dvojnost posebne vrste. Monografija se lahko namreč bere kot strokovno besedilo zaradi enciklopedičnih opisov, ki jih podpirajo opombe pod črto (na koncu jih je slabih 600), obsežne bibliografije in dodatnega branja, ki so v zadnjem delu monografije. Hkrati pa skrbno odmerjene ter zvečine skrite opazke in osebni pogledi avtorice ustvarijo nekakšno meta-različico besedila, ki Jurčiča naslikajo kot človeka svojega časa, skromnega, delavnega, a ne tihega in ponižnega, ki bi samo spremljal svoje stanovske kolege in jim prikimaval. Zaradi eklektičnega spoja obeh ravni se snov monografije uspe veliko bolj približati sodobnosti, kot to uspejo storiti ustaljene interpretacije Jurčiča in njegovega prispevka k slovenski literarni zgodovini.
Življenjske postojanke dela
Postanki Jurčičeve biografije so grobo razdeljeni na pisateljeva literarna dela, katerih proces koncipiranja je nadalje predstavljen skozi Jurčičevo biografijo. S kombinacijo natančnega branja in biografije ob širokem kontekstu se Jurčičeva osebnost razkriva kot veliko bolj večplastna od tega, kar zanj velja v splošnem miljeju. Pri interpretiranju in kontekstualiziranju literarnih del, kot je recimo Deseti brat, se monografija zelo posveča simbolnim pomenom imen likov in njihovi postavitvi v roman – torej, kaj v imenu Lovreta Kvasa, glavnega lika, že napoveduje narativni lok romana. Jurčičevi teksti so prek dnevniških zapisov predstavljeni kot plod večmesečnih razmišljanj in skic. V šablonskosti nekaterih likov, recimo gospoda Bitiča iz novele Telečja pečenka ali tudi Višnjanov iz novele Kozlovska sodba v Višnji Gori, se pravzaprav že kažejo zametki Cankarjevega Kurenta in Šentflorjancev. Monografija s tem predstavi dragoceno kontinuiteto med vznikom slovenskega pripovedništva ter njegovim idejnim nasledstvom v Cankarju. Šolska interpretacija namreč predstavi Jurčiča kot zgolj sledilca večjim avtorjem (Walterju Scottu, Charlesu Dickensu), Cankarja pa domala kot genija, katerega zgledi so prihajali zgolj iz tujine
Podrobna razgradnja struktur Jurčičevih del, ki jih ponuja monografija, deluje kot odmev kritike, da je bil Jurčič zgolj še eden od posnemovalcev renomiranih imen zgodovinskega romana 19. stoletja in realističnih avtorjev. Poleg metaforično simbolnih interpretacij imen likov v Jurčičevem opusu je Perenič monografiji dodala posamezne faze razvoja glavnih Jurčičevih del: poleg Desetega brata še Kozlovsko sodbo v Višnji Gori, Zemljemerca Adama, Domna, Sosedovega sina in Jurija Kozjaka. Čeprav dnevniki, ki jih je Perenič vključila v monografijo kot enakovredne člene Jurčičevega opusa ob objavljenih (in kanoniziranih) literarnih delih, potrjujejo, da je Jurčič bral svoje sodobnike, ki so že prehajali v kanon svetovne književnosti, pa ravno ti isti dnevniki pokažejo, da ta vpliv ni bil enoznačen. Poleg tujih zgledov je bil namreč ključen predvsem proces pisanja, ki je ohranjen v dnevnikih. Ob bralnih seznamih so namreč tudi natančne kronologije pisanja vsakega posameznega dela, ki so mnogo več od branja Scotta ali Dickensa, in kažejo na poglobljeno raziskovanje slovenske (kulturne) zgodovine – recimo osebnost Josefa Ressla, ki je v Kostanjevici na Krki ne le izumil ladijski vijak, temveč sodeloval pri kartiranju Krakovskega gozda ter si nenazadnje ustvaril rodbino, pa pojav obcestnih proto-robinhoodovskih tolp rokovnjačev v času Ilirskih provinc in obdobje pokristjanjevanja slovenskih plemenskih skupnosti. V primeru romana Rokovnjači in tragedije Tugomer, ki ju Jurčič zaradi smrti ni dokončal (in sta to storila Janko Kersnik oziroma Fran Levstik), se razkriva, zakaj je bilo deli sploh mogoče končati – zaradi natančnih študij, ki jih je Jurčič tudi ob samem pisanju še vedno dopolnjeval. Vključeni dnevniki tako obujajo zavedanje, da literarno delo (še posebej pa ne prozno) ni plod hipnega navdiha, ampak je dolgotrajen proces. Jurčičeva besedila so s tem izvzeta šablonskosti in posplošitvi, v katere ju potiska šolska interpretacija njegovih del.
Jurčičevski grenki smeh
Poleg te posebne pozornosti, povečene procesu nastajanja del, je Perenič posvetila posebno poglavje različnim ravnem in oblikam, na katerih deluje Jurčičev humor. Na primeru Kozlovske sodbe v Višnji Gori, ki sprva sploh ni bila označena za pripovedko za otroke, temveč kot čtivo za odrasle, avtorica razloži, zakaj je bilo tako: Sodba v svojem bistvu preizprašuje mejo med med človekovim razumom in nagoni. Obenem pa je v Višnjanih, ki ne znajo ločiti češenj črnic od belic, ker jih otroci vedno pojedo še zelene, že mogoče zaznati podobno intenco, kot se jo bo lahko kasneje videlo v Cankarjevih plehkih Šentflorjancih, ki se najraje zadovoljijo z dobro veselico, dasiravno jo organizira človek, ki jih je zaradi njihove plehkosti javno osramotil. Cankarjevi satirični dovtipi zaradi teh zrcaljenj prehajajo v jurčičevske in poraja se vprašanje, kje se je zalomilo, da je Jurčič v šolski interpretaciji zaznamovan kot zgolj literarni ponavljalec.
Ker je Josip Jurčič živel v letih 1844-1881, ko so se po Benedictu Andersonu skozi literaturo, kulturne dogodke in časopisne medije izoblikovale zamišljene skupnosti, se ni mogoče izogniti vprašanju nacionalističnega potenciala v Jurčičevih literarnih delih. V maniri svojega časa se je Jurčič oziral v slovensko zgodovino, iz katere je izbiral zlasti burne dogodke, spore in prepire, v katerih so morali posamezniki, četudi del iste skupnosti, preizpraševati svoje vrednote in jih na novo definirati. Perenič v interpretacijah ključnih literarnih del izpostavlja prav transformativni potencial travmatičnih dogodkov za skupnost, saj posameznike znotraj nje prisili, da se opredelijo do dogodka, zaradi česar so bolj opolnomočeni za nadgradnjo skupnosti. Travmatičnim dogodkom s tem ni odvzeta teža, temveč je tako kvečjemu poudarjen pomen racionalne odločitve posameznika. Bolj kot na skupnosti, ki se odziva ali ne, Perenič torej poudarja, kako je v središču Jurčičevih del vedno posameznik, ki se mora v procesu življenja naučiti obvladovati svojo svobodno voljo. V takih likih se stekata največja komičnost in hkrati žalost: Bitič iz novele značajevke Telečja pečenka je tragičen lik, ker je zahtevne konflikte odlagal in se raje posvečal trivialnim ter začasnim rešitvam. Medtem ko se mu z lahkoto posmehujemo, je hkrati srhljivi zgled tega, kam vodi pavšalno zadovoljstvo ob trivialnih odgovorih na življenjske dileme.
***
Še bolj kot (še ena) monografija o slavnem avtorju je Josip Jurčič: pripovednik svojega in našega časa pomemben dokument, ki bi moral preseči zgolj akademsko branje. Daleč od tega, da bi monografija skušala predstaviti Jurčiča kot privlačnega pisatelja, ki je bil zgolj nerazumljen: avtorjevo delo in življenje predstavi kot veliko bolj vpeto v literarno polje svojega časa, pri čemer je to polje spretno in jasno opredeljeno na ravni proizvajanja (vplivi na Jurčiča, konstrukcija literarnih del…), distribucije (posmrtno zbiranje Jurčičevih del in zapiskov v celoto ter njihova izdaja) in sprejemanja ter obdelovanja dela (zlasti uvodna poglavja o Jurčičevem pogrebu in dogodki, ki mu sledijo). Namesto da bi monografija pisatelja zopet predstavila enoplastno ali kronološko, je usmerjena razvojno, s poudarkom na dolgotrajnem procesu pisanja, zapisovanja, kar je pri Jurčiču potekalo zvezno z njegovim družbenim udejstvovanjem ter v kontinuiteti zlasti z Levstikom, ki je bil s svojim besedilom Napake slovenskega pisanja domala ideolog – čeravno njegova navodila niso imela širšega odmeva, da bi to zares postal. Jurčič tako skozi pričujočo monografijo postaja večplasten lik, ki pod vprašaj postavlja šolsko interpretacijo slovenske književnosti, ki z njegovim delom zgolj zapolnjuje vrzel.
Vprašanje, zakaj bi sploh še brali Jurčiča, še nikoli ni bilo bolj neumestno – podobno kot vprašanje, zakaj bi brali katerega koli od slovenskih klasikov. Medtem ko se ustvarja diskurz o tem, kako so nam klasiki v bistvu daleč (družbeno-politično, filozofsko, kulturno) in bi jih bilo treba zato zavreči, je nujno poudariti, da klasiki niso bili nikoli klasiki zato, ker bi bili ljudstvu blizu, ampak ker govorijo o vrednotah, ki so jih posamezne skupnosti in kultura na neki točki zgodovine prepoznala kot lastne. Od tu naprej pa se začenja debata o nujnosti preizpraševanja literarnega kanona, katerega predrugačenje je nujno tako pri nas kot tudi v tujini.