Jair Bolsonaro je bil izvoljen za predsednika Brazilije na podlagi obljube, da bo zavzel ostro držo proti zločincem, politikom in družbenim gibanjem, ki zanj predstavljajo sovražnike »dobrih državljanov«, ki so podprli njega. Med kampanjo se je naslanjal na enake nasilne govore, po katerih je zaslovel, branil brazilske vojaške diktatorje in spodbujal k iztrebljenju opozicije (denimo, ko je med kampanjo izjavil, da bi postrelil člane Delavske stranke). Njegov govor si javnega mnenja ni prikupil le zaradi svoje nasilnosti, temveč tudi zaradi napak tedanje predsednice, Dilme Rousseff: njenega neuspešnega odziva na proteste junija 2013, neuspeha pri ohranjanju gospodarske rast v državi in spodletele zajezitve korupcije v vladnih vrstah. Potem ko je vlada Rousseffove zatrla levico, družbena gibanja in sindikate, se je iztekla v melanholično vladno obtožbo, medtem ko se je njena stranka, iskreno osovražena med širokimi sloji prebivalstva, pogrezala v nešteto primerov korupcije. Bolj kot za Bolsonarovo zmago je v Braziliji šlo za poraz Delavski stranke (PT, z njenim brazilskim akronimom).
Bolsonarov nasilni diskurz je nadaljevanje zgodovine sovražnih sporočil, usmerjenih proti opozicijskim strankam (posebej Delavski stranki) in še zlasti proti čemurkoli, kar spominja na levičarsko ideologijo – z obljubami po nadaljnji represiji proti kateremukoli levičarskemu gibanju. Toda v Braziliji represija nad družbenimi gibanji in nad levico ni nobena novost in se ni začela z inavguracijo predsednika Bolsonara.
Bolsonaro je nekdanji stotnik s povprečno politično biografijo in zbirko sodnih procesov proti njemu, med drugim zaradi sovražnega govora proti manjšinam. Na oblast se je povzpel zaradi različnih dejavnikov. Po eni strani je več kot desetletna vladavina PT državo pustila v eni najhujših gospodarskih kriz v zgodovini, po drugi strani pa je Bolsonaro uspešno igral na konservativni diskurz »družinskih vrednot« proti rastoči »grožnji« LGBT in feminističnih gibanj ter vehementno zagovarjal nacionalizem in liberalizacijo gospodarstva. Podporo je požel v vojaških krogih in vzpostavil koalicijo s pomočjo podžiganja strahu pred migranti in rasnimi manjšinami.
Bolsonaro je z radikalnim diskurzom spremembe uspel izkoristiti nezadovoljstvo prebivalstva. Pridigal je trde ukrepe v boju proti korupciji in kot propagandno orodje uporabil lastno osebno zgodovino: doslej namreč še ni bil nikoli obsojen zaradi korupcije, kljub številnim ovadbam proti njemu. V eni od tožb, ki še čaka na sojenje, je kongresnici Marii do Rosário zabrusil, da je ne bo posilil, ker si tega ne zasluži, naslednji dan pa je izjavo ponovil za medije in dodal, da je ne bi posilil, ker je »zelo grda«.
Bolsonarova ideologija oziroma, bolje rečeno, praksa
»Bolsonarizem«, to je treba poudariti, ni toliko ideologija kot praksa, saj mu ni uspelo doseči uniformnosti med številnimi različnimi frakcijami. Kot tak je bolsonarizem služil kot skupni ideološki imenovalec za brazilsko desnico, od liberalcev iz MBL (Svobodno brazilsko gibanje) ali Partido Novo (Nova stranka) – obe trdita, da sta stranki nove liberalne desnice, vendar sta v resnici zgolj konservativni, kot toliko drugih brazilskih strank in gibanj – do verskih fundamentalistov, sledilcev psevdofilozofa in astrologa Olava de Carvalha (ikone brazilske skrajne desnice in guruja mnogih članov Bolsonarove stranke, ki med drugim zanika heliocentrizem), tradicionalne konservativne desnice, vojski naklonjenih intervencionistov in vojaških častnikov. Celo Integralistas, fašistoidno gibanje, ki je nastalo v Braziliji v tridesetih letih, in monarhisti so se javili v podporo.
Vse te skupine so se združile v diskurzu boja proti korupciji, »ideologiji spola« in »kulturnega marksizma«, da bi vpeljale novo dobo mačodominantnosti, ki sta ji primešana krščanski fundamentalizem in nekakšna nacionalistična ideologija svobodnega trga. Gre za ljudi in skupine z zelo različnimi cilji, ki se le redko strinjajo. Ni presenetljivo, da koalicija že razpada – in to hitro.
Največji vpliv na vlado sta imela do tega trenutka vojska (častniki so zasedli ključne položaje v vladi) in »filozof« Olavo de Carvalho, ki mu je uspelo vplivati na kadrovske odločitve tako glede ministra za izobraževanje, konservativnega misleca Ricarda Véleza Rodrígueza, kot glede ministra za zunanje zadeve Ernesta Araúja, sumljivega diplomata in navdušenega podpornika Donalda Trumpa, ki verjame, da je na križarskem pohodu za obrambo krščanstva. Araúju so dali vzdevek 4Chancellor, kar je nelaskava referenca na spletni forum 4chan, ki je rodil gibanje alt-right.
Nižja duhovščina
Poleg tega so Bolsonaro in njegova družina najbolj značilni in upravičeni predstavniki tega, čemur se v Brazilji reče »nižja duhovščina«. Gre za politike brez relevance v kakršnikoli resni razpravi o prihodnosti države, ki pa preživijo po zaslugi denarja, ki prihaja s strani vlade ali prek parlamentarnih amandmajev k proračunu, tj. amandmajev k osnutku proračuna za fiskalno leto, ki poslancem zagotavljajo sredstva, ki jih lahko namenijo svoji volilni bazi v obliki izboljšav, gradnje cest, hiš itd. – dejansko pa so ta sredstva v večni primerov preusmerjena v korupcijo. Člani nižje duhovščine lahko izprosijo takšna sredstva pri vladi v zameno za politično podporo, s čimer si gradijo zvest curral eleitoral (dobesedno, »volilno stajo«) v svojem okolju; če njihovim zahtevam ni ugodeno, pa lahko na zasedanjih zavlačujejo z glasovanjem in sprejemanjem zakonov.
Nižja duhovščina je hrbtenica predstavniškega doma in obenem korumpirana, gnila sila, ki z izsiljevanjem siromaši državo – pravzaprav najslabše, kar nudi politika. In ker so izven volilnega obdobja (ali izven obdobij pomembnih kongresnih agend), ko so mnogi med njimi uporabni za pridobivanje glasov na svojih področjih, bolj ali manj nerelevantni, jih večina prebivalstva, ko gre za korupcijo, načeloma spregleda. Tako se pogosto uspejo izogniti roki pravice.
Bolsonaro je bil viden član teh krogov nižje duhovščine, ki pa se je odločil, da bo postal nekaj več – da se bo povzpel do relevantnosti. Hotel je biti slišan, kljub temu da ni imel za povedati ničesar koristnega. S pomočjo spletnih platform in sovražnega govora, s katerim je bil v svoji ozki niši vedno uspešen, je pridobil podporo brez primere in postal nacionalni fenomen.
Bolsonarov uspeh ima slaven precendens, vzpon Severina Cavalcantija. Kot tipičen predstavnik nižje duhovščine je bil Calvacanti povprečen profesionalni politik, župan majhnega mesta, ki je bil sedemkrat izvoljen v parlament države Pernambuco in trikrat v brazilski parlament. Leta 2005 se je odločil, da bo izkoristil moč nižje duhovščine, da bi pridobil politično funkcijo, ki bi mu omogočila, da zaobide potrebo, da za sredstva prosjači prek parlamentarnih amandmajev. Toda po manj kot letu dni na položaju je bil prisiljen k odstopu, da bi se izognil obtožbi, ko so se pojavili primeri korupcije in nepotizma. Poskušal je odgrizniti več, kot je lahko prežvečil, in pod žarometi je postal tarča preiskav, ki bi ga kot nerelevantnega politika sicer ne zaznale. Bolsonara bi lahko imeli za Severina Cavalcantija na steroidih.
In kot je značilno za predstavnike nižje duhovščine, sta bila Bolsonaro in njegova družina skoraj takoj vpletena v korupcijske škandale. Poleg tega je na dan prišel tudi sum povezanosti med Bolsonarovim sinom, nedavno izvoljenim senatorjem Fláviem Bolsonarom, in atentatom na Marielle Franco, znano zagovornico človekovih pravic in članico mestnega sveta Ria de Janeira, ki so jo pred letom dni ubili policisti v navezi z desničarskimi milicami.
Ustvarjanje vakuuma
Junija 2013 so se tisoči ljudi iz vse države podali na ulice in zahtevali znižanje cen javnega prevoza. Bili so nasilno zatrti, s klici »Vai PM« (kar lahko grobo prevedemo kot »naprej vojaška policija!«, hujskanje k policijskemu nasilju proti pretežno levičarskim protestnikom) s strani podpornikov PT. Ta odprta podpora vladajoče stranke nasilni represiji je sprožila rast in širjenje protestov. Kar so bili v začetku tisoči, so kmalu postali milijoni, z novimi cilji, kot sta obramba kakovostnih javnih storitev in boj proti korupciji. V letu 2013 je bila država priča demonstracijam proti svetovnemu nogometnemu prvenstvu in olimpijskim igram v Riu, leta 2014 pa tudi okupaciji šol po državi v bran javnemu izobraževalnemu sistemu. Protesti so bili organizirani avtonomno in horizontalno, brez vidnega vodstva in z izrazito levičarskim značajem.
Vkontekstu svetovnega prvenstva, ki je potekalo naslednje leto, sta se Delavska stranka in predsednica Dilma Rousseff čutili pod neposrednim napadenom.. Čeprav so strankini politiki in aktivisti leto prej aktivno sodelovali v protestih MPL (Organizacija prostega gibanja), so se sedaj odločili gibanje kriminalizirati in odprto zagovarjati nadaljnjo represijo ter posebnim elitnim policijskim silam, Nacionalni sili javne varnosti, naložili, naj zatre proteste širom po državi. Za nevtralizacijo protestov so uporabili kombinirano taktiko policijskega nadzora in načrtnega pregona vidnejših aktivistov.
Aktivisti in privrženci PT so neredko razširjali diskurz, da je proteste leta 2013 vodila CIA z izključnim ciljem zrušiti vlado Dilme Rousseff – operacija naj bi se zaključila z njeno odstavitvijo oziroma »pučem«, kot so temu večinoma rekli. Zanimivo je, da so člani in celo predstavniki vladajoče stranke nekaj let pred tem aktivno sodelovali v protestih, ki jih je vodila ista MPL in tedaj niso videli nobenih dokazov o mednarodni zaroti. Poleg tega ne moremo trditi, da so bili junijski protesti uperjeni neposredno proti zvezni vladi.
Ta množična mobilizacija je dobila zrcalno podobo v protestih za odstavitev Dilme Rousseff, ki so jih v letih 2015 in 2016 organizirale desničarske in konservativne skupine. Rousseffova je nazadnje po glasovanju v brazilskem parlamentu izgubila položaj. Viden člen zavezništva proti predsednici je bilo Gibanje za svobodno Brazilijo, isto gibanje, ki je organiziralo proteste proti umetniškim razstavam, ki naj bi žalile družinske vrednote in promovirale tako imenovano »ideologijo spola« – kar bo postala pomembna točka Bolsonarove vlade.
Ne smemo pozabiti, da se je med svojim vladanjem Dilma Rousseff prav tako kar se da trudila, da bi ustregla najbolj fundamentalističnim skupinam v državi. Odpovedala je deljenje materialov (videoposnetkov, letakov itd.) proti homofobiji v šolah in razglasila, da njena vlada ne bo »promovirala spolnih izbir«. Mobilizacijsko sposobnost levičarskih organizacij proti vladajoči stranki je skušala zatreti tako, da je sprožila dolg proces kooptacije družbenih gibanj in sindikatov, kar je v kombinaciji z zatrtjem protestov ulice izpraznilo vseh levičarskih političnih organizacij in pustilo odprt prostor za konservativne skupine.
Tako Delavska stranka kot njen satelit, Komunistična stranka Brazilije (PcdoB), sta se trudila prevzeti nadzor nad glavnimi družbenimi gibanji, kot sta UNE (Nacionalno združenje študentov) in MST (Gibanje delavcev brez zemlje), ter sindikati in sindikalnimi konfderacijami, kot sta CUT (največja brazilska konfederacija sindikatov, pod nadzorom PT) in CTB (pod nadzorom PcdoB). Vse te organizacije so bile udomačene in prisiljene, da sledijo nareku vlad Delavske stranke. Njihova moč in pomen sta se zmanjšala.
Tako politika kot ulice sovražijo vakuum: z umikom levice, tako zaradi državnega nasilja kot zaradi kooptacije, se je odprla pot za desnico, ki je ta prostor dobro izkoristila. Tradicionalne levičarske metode pritiska, kot so množične ljudske demonstracije, so si prisvojile desničarske stranke in organizacije – s to taktiko so najprej uspešno odstavile predsednico in kasneje zagotovile kandidaturo skrajno desničarskega kandidata s homofobno, seksistično in rasistično preteklostjo.
Zgrešena protistrategija
Med volilno kampanjo Delavska stranka svojih naporov ni osredotočila na nasprotovanje kriminalizaciji splošne ljudske opozicije proti Bolsonaru, temveč na kritiko kazenskega pregona proti nekdanjemu predsedniku Luizu Ináciu Luli da Silvi, ki je bil obsojen na devet let zapora zaradi korupcije in pranja denarja – po volitvah pa je bil ponovno obsojen v še enem primeru na nadaljnjih dvanajst let zapora za ista kazniva dejanja. Pomembno je spomniti, da Lule ni obsodil en sam sodnik: njegovo kazen je potrdil sodniški senat in v zvezi s stalnimi pritožbami, ki jih slišimo od ljudi, povezanih s PT, velja opomniti, da sta večino sodnikov zveznega vrhovnega sodišča in drugih nižjih sodišč imenovala Lula in Rousseffova, člana PT. Obenem pa je njuno zatrtje protestov odražalo nezmožnost, da bi nagovorila nezadovoljstvo, ki je ljudi sploh pripeljalo na ulice. S tem sta oba ustvarila prostor za militantne desničarje in demagoge, ki so zasedli odločilen del političnega terena.
Dobršen del levice (vključno s strankami, kot je PSOL, Socializem in svoboda, ki je bila ustvarjena po izključitvi članov PT leta 2004) je pristal na diskurz, da je bila Dilma Rousseff žrtev puča – čeprav je celoten postopek vladne obtožbe sledil veljavnim ustavnim predpisom, s široko pravico do obrambe –, Lula pa da je nedolžna žrtev pregona zaradi vsega dobrega, ki ga je storil za državo. Ta diskurz samoviktimizacije se je med volitvami obrnil proti njim. Vsiljen je bil s strani PT, ki je želela ohraniti nadzor nad levico in ponovno prevzeti nadzor nad tistimi deli prebivalstva, ki jih je skušala pred tem nasilno streti. Vendar večine Brazilcev niso uspeli prepričati, da levica, ponovno združena okoli PT, še vedno predstavlja verodostojno alternativo.
Res je, da sta Bolsonaro in njegova volilna ekipa vložila ogromen napor v razširjanje lažnih novic – zlasti prekaplikacije WhatsApp – vendar je prav tako res, da je širjenje lažnih novic v Braziliji vse prej kot novost: tudi Delavska stranka je posredno ali neposredno financirala »novinarske« spletne in facebook strani, ki niso bile bistveno več kot fasada za obrambo strankarskih stališč ter orodje kritike in celo kriminalizacije kakršnekoli levičarske alternative. Inštrument lažnih novic je tako obstajal veliko preden ga je kot orožje začela učinkovito izkoriščati desnica.
Dejstvo je, da je bilo med kampanjo mnogo več napora vloženega v razširjanje pozivov #LulaLivre (#SvobodaLuli)kot pa v programske predloge ali dejanske poskuse ponovne izgradnje levice – kar se zdi nemogoč cilj, vse dokler PT ohranja svoje prvenstvo ali ostaja osrednja politična referenca na levici. Mazohistično obnašanje levice do PT (bi bil »stockholmski sindrom« pravi izraz?) deloma pomaga razložiti vzpon Bolsonara.
Nezmožnost ali nepripravljenost političnega razreda na obeh straneh političnega spektra, da bi se odzval na želje prebivalstva, je privedla do radikalizacije, kakršne dotlej še nismo videli. To je bilo ozračje, v katerem se je kandidatura fašista izkazala za izvedljivo, in Bolsonaro je bil naposled izvoljen.
Lahko bi se vprašali, ali so različne frakcije desnice Bolsonara izbrale nemara zato, ker se jim je zdelo, da bodo z njim enostavno manipulirale in bo nudil šibek odpor njihovim pritiskom, ali pa je bil preprosto najboljši kandidat, ki so ga uspele najti. Verjetno oboje. Za Delavsko stranko pa gotovo velja, da ne bo zmogla opustiti zavračanja odgovornosti in svojih naracij samoviktimizacije (ki so bile ob soočenju z resničnostjo in volilnimi skrinjicami vedno znova poražene), obstaja pa upanje, da se bo levica zmogla postaviti na lastne noge in ustvariti lastno prihodnost – v kateri ne bo prostora za PT.
Prevod: Martin Hergouth