Skrivnost zlatega cveta ali umetnost podaljševanja življenja (Taiyi jinhua zongzhi oziroma Zhangsheng shu) je ezoterični priročnik za »večno bivanje v nenamenskosti«, ali natančneje, za večno mladost in življenje onkraj zemeljskega obličja. Delo je nabito z daoitično simboliko in težko razumljivo: od bralca terja vsaj poznavnanje osnov s tega področja. Kljub temu je besedilo na večih mestih izjemno prizemljeno in neposredno – celo tako neposredno, da lahko bralec vidi simboliko tudi tam, kjer je pač ni.
Večna mladost po kitajsko
Delo je luč sveta v pisni obliki ugledalo šele v 17. stoletju, dopolnjena izdaja je izšla v 18. stoletju, ustni vir pa domnevno sega celo tisočletje nazaj, do »patriarha« Lü Dongbina iz 8. stoletja, dobe dinastije Tang. Po zaslugi nemškega sinologa Richarda Wilhelma dobimo leta 1929 tudi prvi prevod v evropski jezik, nemščino – in na njem posredno temelji tudi pričujoči slovenski prevod. Wilhelm nam poleg nekaterih zgodovinskih podatkov v zvezi s tem ezoteričnim naukom postreže tudi z inovativno primerjavo z nestorijanskim krščanstvom, v nadaljevanju pa se posveti razlagi človekove duševnosti oziroma duha, ki izhaja iz »Zlatega cveta«, pri čemer se opira tudi na klasični Yijing, ki naj bi ga zelo dobro poznal.
Sloviti švicarski psihiater Carl Gustav Jung je – na prošnjo Wilhelma – napisal obsežen komentar k delu, kar je dodatno pripomoglo k njegovemu sprejemu v Evropi. Znano je, da je Jung pri raziskovanju duševnosti rad pogledoval proti »vzhodnjaškim« modrostim; tudi pri razlagi Zlatega cveta je podal nekaj zelo zanimivih ugotovitev o naravi človekove duševnosti, zato je branje zanimivo tudi s psihološkega vidika. Vendar je njegov komentar pomanjkjiv, saj slabo pozna kitajski simbolni prostor in njegova dognanja temeljijo predvsem na – poleg psihologije oziroma psihoterapije – evropski primerjalni mitologiji in etnologiji tistega časa, ne more se izogniti niti evolucionizmu, ki je v tistem že dosegel vrhunec. V skladu s tem je zelo vprašljivo tudi Jungovo apliciranje konceptov komentiranega dela na duševne bolnike, ki jih je zdravil, čeprav je pri tem vprašanju spoštljiv. Vseeno je komentar izrednega pomena za evropsko miselnost, saj nam služi kot dober zgodovinski primer preučevanja Vzhoda z zahodnega stališča, kar ima neprecenljivo antropološko vrednost. Navsezadnje pa poda nekaj zelo lucidnih ugotovitev, ki pa ne izhajajo nujno iz samega »Zlatega cveta«.
Težave se pojavljajo tudi pri prevodu. Slovenski prevod smo dobili iz angleškega prevoda, ki je narejen na podlagi nemškega prevoda. To botruje nastanku nekaterih nejasnosti, ki so očitno prevajalskega, ne pa vsebinskega izvora. Druga težava je vpeljava evropskih konceptov v kitajski kulturni prostor. Izrazi kot so etos, logos, anima, animusitd. so sicer lahko v veliko pomoč pri prvih korakih v svet daoistične simbolike – enako velja za vpeljavo (neo)konfucijanskih terminov ming in xing– a kasneje postanejo moteči, saj so le analitični približki, zato njihova pogosta raba onemogoča poglobitev holističnega razumevanja. Zagotovo pa ti izrazi postanejo zavajajoči, kadar med njimi ni niti prevajalske oziroma komentatorske usklajenosti – Cary F. Baynes (ki je zaslužen za prevode iz nemščine v angleščino) nas tako opozarja, da Jung pojmuje animus precej drugače kot Wilhelm. Kljub temu pa lahko pritrdimo Jungu, da je delo »most psihološkega razumevanja med Vzhodom in Zahodom«.