O Ivanu Cankarju kot enem najsilnejših literarnih vršacev v panteonu slovenske besede je bilo povedanega že veliko. Mnogo manj pa je bilo napisanega o Cankarju kot mislecu – vidik, ki je bil nesrečno spregledan. Razlogi so bržkone mnogostranski, najprej pa velja navesti, da Cankar ni bil niti sistematičen, konsistenten niti preveč dobro filozofsko podkovan mislec, ki bi se ukvarjal s filozofskimi klasiki in na njihovi podlagi razvijal svoj filozofski sistem. Na redkih mestih, kjer Cankar sploh omenja vidne filozofe, so ti obravnavani na stopnji najsplošnejših osnov in načel, umanjka pa globlji dialog z njihovim mišljenjem. Cankarjeve izvirne misli, ki zadevajo ob filozofske teme, so razmetane vzdolž in počez njegovega monumentalnega opusa ter položene v usta literarnih oseb, so del notranjih monologov ali pa jih mimogrede izreka pripovedovalec. Zato v veliki meri drži stara sodba, ki jo je v oceni drame Kralj na Betajnovi podal avtorjev sodobnik Albin Prepeluh, in sicer, da je Cankar »leposlovec in ne porablja svojih spisov za kake filozofične nazore, temveč obratno: filozofijo porablja za leposlovje«.
Umetnik filozof
Umetniški vidik Cankarjevega literarnega ustvarjanja je v primerjavi s prikrito filozofskim neprimerljivo večjega pomena in na zelo visoki ravni tako v slovenskem kot tudi v svetovnem merilu, zaradi česar ga praviloma dojemamo samo kot pisatelja, dramatika, pesnika, satirika, književnika ali, nekoliko širše, le kot umetnika, ne pa tudi kot misleca; podobno, kot se tudi o Marxu le redko govori kot o pesniku, pisatelju, dramatiku, čeprav je v mladosti pesnil ter dokončal poetično dramo in roman.
Filozofskim, antropološkim in družboslovnim elementom Cankarjevega ustvarjanja je mogoče idejno slediti do starejših »filozofov« in književnikov, do Maeterlincka, Emersona, Nietzscheja, Goetheja, Zolaja, Dostojevskega, Tolstoja, Platona in drugih, ki so neposredno in posredno vplivali nanj, zaradi česar smo v skušnjavi, da v njegovih idejah vidimo samo idejne prevzeme in vplivanjske odmeve, v njem samem pa ne najbolj izvirnega posnemovalca.
Celo Cankar sam nas postavlja pred nemajhno zagato, ne le zaradi svojega izrazito subjektivističnega modusa cogitandi, marveč ker je tudi sam o sebi razmišljal in pisal predvsem kot o umetniku. Zato je za prestop te začetne ovire potrebno zavedanje, da je njegovo pojmovanje umetnosti pomensko polnejše od običajne rabe. Za Cankarja je umetnik namreč tudi neke vrste filozof – ljubitelj modrosti, zlasti pa iskalec in posrednik resnice, o čemer med številnimi indici izstopa pisateljev dobro znan umetniško-estetski credo: »Resnica pa je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja.« (Bela krizantema, 1910)
Z izkušnjo postmodernizma, ki nas je naučila zdrave skepse do velikih pojmov, obstaja možnost, da v metodološki sumničavosti prehitro zavrnemo avtorja, ki se, kot sam razglasi na začetku svoje poti, odpoveduje vsem tistim problemom, ki so »brez vsebine, brez ‘ideje’, brez vsake zveze z večnostjo, svetovno dušo in drugimi ropotijami, ki smo jih bili bacnili enkrat za vselej iz hrama umetnosti« (Epilog k Vinjetam, 1899), vendar obenem te pojme uporablja nekritično, torej ne da bi jih zares radikalno in do temeljev premislil. A ne biti globinski mislec, še ne pomeni biti površen mislec. Cankar je namreč kopal globoko pod površjem.
Suhe rubrike, napisani programi
Izraz »filozofija«, s katerim navadno označujemo osnovno delovno področje profesije misleca, je Cankar uporabljal slabšalno in omalovažujoče, saj mu je ta – tudi zaradi tedanje akademske zaprtosti in specializiranosti filozofije – predstavljala abstraktno, pretirano intelektualistično, učenjakarsko in docela neživljenjsko malenkostno razglabljanje. »Ne razsežnosti, – mi zahtevamo natančnosti! Medtem ko se izgubljajo drugod v meglene utopije, uglabljamo se pri nas v detajl, – iščemo s filozofskim očesom večnosti in sreče v neznatnosti. Drugod gledajo življenje z daljnogledom, mi ga gledamo z mikroskopom,« zapiše v Poglavju v bradavici (1899), v katerem satirično zavrne nesmiselno in dolgovezno razpravljanje o pomenu bradavice na nosu za uspešno politično delovanje: »Ali je potrebno, da ima človek, ki hoče biti vodník in govornik svojega naroda, človek, ki zahteva v očigled svojim zmožnostim in svojemu plodonosnemu delovanju, da se klanjamo njegovim besedam in da mu vijemo zelene vence lovorove, človek, ki reflektira iz kakršnihkoli tehtnih vzrokov na vseobče spoštovanje in na hvaležnost domovine, – ali je potrebno, prašam, da ima tak človek bradavico na nosu ali ne?« Ta, morda nehotena variacija renesančnega ugovora sholastiki in njenemu absurdnemu spraševanju po največjem številu angelov, ki še lahko sočasno stojijo na šivankini konici, označuje Cankarjev odklon od teoretičnega k praktičnemu mišljenju. Takšno misel nameni bratu Karlu: »Ti z vso svojo filozofijo ne boš ‘delal’ življenja, pač pa mora to delati Tebe in Tvoje nazore.« – Svetovni nazor in filozofski nazori morajo vzkliti, rasti in se napajati iz zemeljske prsti življenja, ne pa iz abstraktnega sveta idej.
Cankar, ki je z naklonjenostjo privzemal nekatere anarhistične ideje (ki jih utelešata na primer vrabec anarhist ali kralj Malhus), je bil skeptičen do dogmatizma uradne doktrine, značilnega za ustaljene filozofske šole in idejne tokove, kar se da razbrati v črticah A jaz pojdem in Človek (1899): »Prašam vas vse, ki se radujete nad mojo melanholijo, – ali poznate na svetu kaj strašnejšega od oficialnosti? Jaz ne!« in pa »Glej, tam ni bilo niti enega človeka; par simbolistov, par realistov, par idealistov in tako dalje. Človeka nobenega. To so samó še suhe rubrike, napisani programi … Prijatelj, ogiblji se takih družb; varuj se, da se jih ne privadiš; izsesajo ti dušo, da sam ne boš vedel kedaj …« Podobno beremo v Cankarjevem zgodnjem feljtonu Iz »literarnih krogov«, ki ga je objavil leta 1898 v Slovencu pod psevdonimom Gradar: »Povej mi, kje je poklicanost in kje impertinentnost! Koliko vrst protokolov imamo zdaj! Tu so realisti, naturalisti, dekadenti, simbolisti, satanisti, budisti, ničejanci, neoidealisti, – a pod temi mnogobrojnimi, pisanimi plašči, razloži mi, koliko se skriva resnice in poštenja in koliko neumnosti, lenobe in nezmožnosti?« Bolj kot v programskih filozofijah moramo zatorej Cankarjevo misel iskati v samoniklem, iz življenja raslem in z življenjem zraslem mišljenju, ki pa je pri avtorju vselej etično naravnano.
V tem zgodnjem obdobju, natančneje v epilogu k Vinjetam (1899), se je Cankar odločno odvrnil od programatike »skrajnega realizma« (naturalizma), ki se mu je skupaj z intelektualnimi družabniki, s katerimi je pohajal po »dunajskih kavarnah«, sledniško udinjal. Naturalisti so se do resnice skušali dokopati tako, da so »gledali življenje s hladnimi očmi« in ga z brezčutno ravnodušnostjo anatoma »secirali z mrzlo krvjo ter polagali na solnce vse njegove dele, umazane in neumazane«. Takšnemu brezosebnemu, razteleševalnemu odnosu do stvarnosti, sestavljene iz drobcev »vsakdanjega življenja brez vsebine«, je Cankar zoperstavil iskreno subjektivistično držo, ko se je vdal »s tiho razkošnostjo samemu sebi. K vragu vse teorije! Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, – moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva«. Tako globok subjektivizem je »oficialna« filozofija njegovega časa in okolja zavračala kot nefilozofsko mišljenje, zato ne preseneča, da je subjektivističen mislec, kot je bil Cankar, zavračal »oficialno« filozofijo. Filozofsko mišljenje tega velikega književnika je bilo drugačne vrste.
Gnoseologija patosa
Ruski filozof Lev Šestov poda v študiji Dostojevski in Nietzsche (1903) pomenljivo ugotovitev, da sta tako ruski pisatelj kot nemški filozof v svojih delih prestopila »meje pozitivistične resnice«, saj sta spoznala, da je za resnično spoznanje »potrebno, da se resnice kakor nož zarežejo v telo«. Tedaj uveljavljenim spoznavnim teorijam, po katerih »misliti pomeni, da mirno, logično utemeljeno, resda z naporom, a neboleče prehajaš od sklepa k sklepu,« sta misleca postavljala nasproti spoznavanje kot patos. »Pri Nietzscheju,« ugotavlja Šestov, »misliti pomeni, da se trpinčiš, mučiš, zvijaš v krčih,« doumevanje resnice pri Dostojevskem pa opredeljujejo »besnenje, duševni zlomi, jok, škripanje zob«.
Ob bok njuni gnoseologiji patosa, kot lahko označimo idejo, da je spoznanje resnice nerazvezljivo prepredeno s trpljenjem ali z grožnjo trpljenja, vselej prežečo pod njegovim površjem, smemo brez večjih zadržkov pristaviti mišljenje Ivana Cankarja. »Vsi Cankarjevi junaki, a gotovo vsi človeško dragocenejši ali vsaj Cankarju dragi, so outsiderji, umetniki, boemi in odrinjenci, če niso do malega vsi pokazani prav kot žrtve življenja,« pravi Josip Vidmar (O Ivanu Cankarju, 1973). Te literarne osebe nastopajo »kot bolniki, socialno upropaščeni po krivdi družbe, kot zavrženi in pohojeni ljudje, ki se jim godi krivica«. Njihov položaj žrtve, ki ga spremlja trpljenje, je pogosto rezultat oziroma posledica iskanja ali najdenja resnice. Tako Jernej išče in (ne) najde pravice na Sitarjevi grmadi (Hlapec Jernej in njegova pravica); Jerman najde novo resnico, »ki je obsenčila svet, izkušen človek mi jo je razložil: hlapčuj, da bo napojen in nasičen, ter nič ne izprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje!« (Hlapci); Maks je umorjen zaradi razkritja resnice o roparstvu tiranskega Kantorja, ki mu edina lahko iztrga »[k]rono z glave, žezlo iz roke« (Kralj na Betajnovi); tepeni Popotnik razodene Šentflorjancem neprijetno resnico, da je on sam zatajena sirota Peter (Pohujšanje v dolini šentflorjanski); Profesor Kosirnik je »izpregovoril nekoč resnično, živo besedo, ali je napravil resnično, živo kretnjo, skratka, zatajil je svojo suženjsko naturo, in kaj se mu je nató pripetilo? Kamenjali so ga, kakor da bi bil kihnil v mrtvašnici!«; resnica o ženini nezvestobi požene moža v propad (Martin Kačur); Franckin tek za vozom je resnica trpljenja nižjih razredov (Na klancu). Ti in številni drugi primeri vzpostavljajo vez resnice in trpljenja. Resnicoljubnost zatorej terja smelost, pogum, trdnost pod bolečimi udarci stvarnosti in vzdržljivo vztrajnost pred prizadevanji gnoseofobnih soljudi, ki »rabijo svojo duhovitost […], da spravijo svoje resnične misli v soglasje z atmosfero, da uravnajo svoje ude po obliki okov. To je njihova skrb in njih delovanje. […] Kakó bi uravnal svoje nazore in svoje življenje, da bi stopil brez posebno užaljene samozavesti v nižave vsakdanjosti, to se pravi laží in samozatajevanja?« (Profesor Kosirnik)
Kot nekdanji privrženec naturalizma, ki je v osnovi »pozitivistična« doktrina, je tudi Cankar presegel epistemološki naivni realizem z bolj intuitivno, etično spoznavno prakso, za spoznavanje z vestjo in razumom. V Beli krizantemi (1910), ki je že tudi nekolikšen avtorjev obračun s samim seboj, zase z iskrenim ponosom presodi, da je »kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub zasmehu, zmerjanju in natolcevanju […] vse moje življenje in nehanje služilo najvišji ideji: resnici! Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde.« Cankarjevo poudarjanje etičnosti resnice povsod, kjer razmišlja o svojih umetniško-ustvarjalnih nazorih, nas lahko zamika, da bi avtorjevo večplastno pojmovanje resnice zamenjali za Resnico in ga s tem uvrstili v polje religioznega diskurza, kar pa bi bilo neutemeljeno. Čeravno ne moremo, niti ne želimo zanikati avtorjeve siceršnje religioznosti, najjasneje formulirane v posthumno natisnjeni zbirki avtobiografskih črtic Moje življenje (1920), kjer se spominja, kako »[p]osebna je bila naša vera, nikjer priučena, od nikogar zaukazana; čisto ponevedoma je bila od vsega začetka samovoljno vzklila v srcu ter ga jo vsega prepojila. Ne da se razložiti z besedo te resnične vere; ker vsaka vera je nedopovedljiva, je brez glasu in brez telesa, kakor luč in kakor ljubezen«, pa lahko v zvezi s pojmovanjem resnice ugotovimo, da Cankar vidi resnico, vidi resnico oči, srca in razuma – resnico empirije, vesti in ratia, in ne resnice razodetja. Toda primat ima intimno-etična spoznava, kajti močnejša je »božja resnica v mojem srcu nego posvetni razum v moji glavi« (Bela krizantema).
Pot v temo
V prologu k zbirki črtic Podobe iz sanj (1917), v kateri so zajeta njegova »predsmrtna spoznanja«, poda pisatelj pomenljivo metaforo za življenje kot »brezkončno romanje po tihih katakombah srca«. V uvodu razloči med dvema ravnema življenja: »Življenje, ki ga živi to betežno telo zunaj pod glasnim soncem, je le medel odsvit, le motna prispodoba onega drugega življenja, ki je zaklenjeno v tebi in v meni.« Na primarni, resničnejši ontološki ravni so naša notranja življenja, globoke notrine, po katerih »blodi romar« in se spušča v globočino »po teh skrivnostnih hramih, po teh mračnih stopnicah, ki tonejo v brezna«. Pot do resnice – zdaj vemo, da je ta resnica subjektivna, globoko intimna in personalna –, je težavna, polna »strahot«, in, kot izvemo v črtici Petkovškov obraz (1914), celo potencialno pogubna.
Resnična oseba z obrazom je bil Cankarjev nekoliko starejši sokrajan iz bližnjega Verda, svojčas spregledan in nerazumljen samorasel slikar, Jožef Petkovšek (1861–1898). Cankar v črtici oriše slikarjev prihod domov, v rojstno hišo, k materi, sestri in mlajšemu bratu potem, ko je v tujini iskal »resnice in lepote, da bi našel rosni mir, ki ga je bilo žejno prevroče srce« – prizor je Petkovšek upodobil v svojem najznamenitejšem delu Doma (1889). Resnice iščoč in lepote željan slikar se je, kot Nietzschejev človek, ki se bori s pošastmi in sam postane pošast, spustil »v brezna, da bi posegel v zadnje globočine stvarstva; tam je bila grozota brez mej, duša mu je oledenela. Vzdignil se je v višave nad oblake in nad zvezde, da bi se razgledal po vesoljstvu; od strahu mu je srce otrpnilo.« Tako kot mora Cankar volens nolens slediti notranjemu glasu etičnega, ko v Beli krizantemi razlaga svojim kritikom, »da je bilo po mojem, bi vas bil vse po vrsti ubogal in užival bi danes beli kruh vašega češčenja; toda hodil sem, kamor sta neusmiljeno ukazovala srce in vest«, tako je tudi tragičnega slikarja »gnal ukaz«, le da ga je »vleklo … neusmiljeno k strašnemu dnu«. Slikar se je predal umetnosti, tako kot se ji je predal pisatelj, iskaje resnico, svojo življenjsko resnico, toda »njen strašni objem ga je dušil do obupa, do brezuma in do smrti.« Resnica, ali zgolj že iskanje le-te, ga je spremenila. »Kdo si pač? Odkod si prišel? Počemu si prišel? Po imenu te poznamo še, drugače te ne poznamo več!« so se slikarjevi najbližji, skupaj s povratnikom sedeči za kuhinjsko mizo pod bogkovim kotom, obračali k »tujcu sinu« z neizrečenimi vprašanji. Tujec sin je molčal. Petkovšek je zadnjih šest svojega kratkega nesrečnega življenja – komaj sedemintrideset let mu je bilo, ko je umrl – preždel v blaznici.
Spoznaj svojega bližnjika
Pot do resnice je gorovita, težko prehodna strma steza delfskega samospoznanja, gnothi seauton, vendar pa je to tudi edina pot do bližnjika, pristna vez človeka in sočloveka, kajti, če se vrnemo k uvodu v Podobe iz sanj, »[l]e tistemu, ki je bil neustrašen, zadnje resnice željan posegel v lastne globočine, le tistemu se razgrnejo vse prispodobe, se odpro katakombe v srcu brata.« Gnoseologija patosa tako prevzame pri Cankarju vlogo omogočanja in zagotavljanja občestva, ki pa ga pisatelj, sicer razumljivo glede na tedanjo zgodovinsko realnost politično-kulturne podrejenosti Slovencev in vsesplošni trend porajanja nacionalnih držav, oži na narod. Neresnica, ali pa iz sramu in iz strahu zatajena resnica – ta triada je pomemben motiv v njegovih delih, na primer v Mojem življenju (»Umetnik je tisti otrok, ki poje v gozdu, da bi ne skoprnel od strahu.«) in Podobah iz sanj (»Ali vsaka beseda, iz sramu zatajena, bi te vekomaj žgala na srcu.«) –, razdira človeško skupnost, trga njene vezi, taiste vezi, ki jih spleta med mojim in tvojim sebstvom le neuklonljivo resnicoljubno (samo)spoznavanje. Cankar zato deloma pritrjuje Sokratovi stari filozofski opredelitvi smisla življenja, ki pravi, da neraziskanega življenja ni vredno živeti, toda ne toliko zaradi inherentne vrednosti (raz)isk(ov)anja resnice, kolikor zaradi tega, ker nas raziskovanje življenja, spoznavanje lastnega notranjega življenja in s tem po analogiji spoznavanje notranjega življenja drugega, edino približuje pristnemu domovanju v medčloveški eksistenci.
Za Cankarja najprimernejši medij za manifestiranje in učinkovanje resnice srca in vesti je umetnost, saj prave umetnosti ne more biti brez vestne resnicoljubnosti: »Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni.« Iz tega smemo sklepati, da je umetnost tudi skupnostno-kohezivna sila oziroma generator teh sil, »je velika omogočevalka življenja«, če v ta namen parafraziramo Nietzschejeve besede iz Vesele znanosti, življenja v skupnosti.
Umetnik postane z dolžnostjo, ki jo je njemu in sebi naložil Cankar, ustvarjalec skupnosti in razsvetljevalec človeških duš, oziroma, kot Podobe iz sanj nagovorijo umetnika, nagovor pa velja prav tako sleherniku in slehernici, ki to lahko postaneta: »Tebi, romar je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš, kar drugim ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreš. Če te vabi luč iz brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč.«
Ivan Cankar je stoletje kasneje še vedno prometejski umetnik, prinašalec luči in učitelj k resnici.