Cankarjevo leto v knjigah

V pripravi je študija Igorja Grdine, ki je za osrednjo točko analize vzel avtorjevo biografijo, in Cankarjev album, v katerem bodo literarni zgodovinarji in raziskovalci mlajše generacije na »poljuden način« avtorjev opus postavili v kontekst literarnoteoretskih tokov 21. stoletja. V času pisanja tega besedila na police že prihaja zbirka esejev »o največjem« Marcela Štefančiča, ki je »sklenil […]: da ga [Cankarja] bom eksal kot Neflixovo serijo – od prve pesmi do zadnjega pisma. Skakal sem mu v besedo – on pa meni. To, kar sledi, je poročilo o tej krokariji.« Prvi rezultat »krokarije« smo lahko prebrali v eseju iz avgustovske Mladine Ali bi bilo treba Cankarja sežgati?, ki v tipičnem štefančičevskem slogu dekonstruira pisateljevo vizijo vseslovenskih patologij: »Danes – v času nove politične korektnosti, povečane kulturne občutljivosti – bi se zdel Cankar še bolj moteč, mučen, neznosen in nesprejemljiv kot pred dobrimi stotimi leti.« Od nasilja nad ženskami, pedofilije in umirajočih, tudi samomorilnih otrok, pa vse do mučenja živali – včasih ni težko razumeti, zakaj se zdi nekaterim Cankar »težák«. Po drugi strani pa bi mu v popisovanju temačnih plati življenja težko očitali »larpurlartizem«: beležil je, kar je videl in poznal, to pa je storil predvsem zato, da bi bil do takšnih razmer in vzrokov zanje kritičen.
Dobrodošle demitologizacije so se lotili tudi Blaž Vurnik in Zoran Smiljanić s stripovsko biografijo Ivan Cankar: Podobe iz življenja ter avtorji projekta Cankar v stripu. Stripovske basni Hlapec Jernej in pasja pravica (Žiga X. Gombač in Igor Šinkovec), Hlapci: Ko angeli omagajo (Andrej Rozman – Roza in Damijan Stepančič) in Moj lajf (Boštjan Gorenc – Pižama in Tanja Komadina) so v pripravah na obletnico izšli že konec lanskega leta. Predstavljajo tri svobodne in posodobljene interpretacije Cankarjevih klasik, hkrati pa odpirajo možnost sorodnim projektom, ki bi v stripovski jezik predelali še kakšno slovensko literarno klasiko (tudi na primer na način, ki ga je pred leti za Prešernova besedila izbral Andrej Rozman – Roza).
Na eni strani izvirni projekti in posodobljene študije, na drugi – rutina. Ko pridemo do Cankarjevih avtorskih besedil, še vedno prednjačijo ponatisi. Z izbiro preverjenih in kanoniziranih naslovov založbe utrjujejo Cankarjev nekoliko zaprašeni šolski ugled. Izdaje se sicer lahko pohvalijo z izčrpnimi spremnimi besedami, vendar bi lahko ob stoti obletnici – namesto da sestavljamo zbirke prežvečenih citatov in »šopke pisem« (prav tako oboje v pripravi) – izkoristili priložnost in prevetrili arhiv. Državna založba je v letih 1967–1976 izdala 30 knjig, ki združujejo vse avtorjevo delo: od poezije, pisem, literarnih in političnih člankov, polemik, feljtonov in kritik, do črtic in avtorjevih zimzelenih. Morda pa bi bil čas za ponatis zbranih del? Toda seveda, razumem, menda so ti časi minili. Tudi prav. A Cankarjeva zapuščina je (kvantitativno in kvalitativno) obsežna in škoda je, da se v ospredje vedno znova prebijejo temeljito prežvečeni »običajni osumljenci«. Kje so Muhe, Otrok se smeje, Tiha smrt, Grešnik Lenart, Domače novice? Ali, za bolj lahkotno branje, vinjeta Literarno izobraženi ljudje? Cankar ni zgolj sredstvo za zabijanje šolskega časa in njegova literatura ni samo »jamr«, kot vzdihujejo bralci ob Franckinem teku za vozom. Predvsem tisti bolj polemični spisi razkrivajo vso avtorjevo zmožnost ironije ob komentiranju tedanjih aktualnosti. Kot se bo izkazalo, je Cankarjeva družbena kritika prestala preizkus časa. To pa lahko pomeni le, da smo se kot družba pri nekaterih vprašanjih zataknili v časovni zanki.

Ivan Cankar: Novo življenje

Spremni besedi: France Bernik in Vesna Mikolič
Slovenska matica, 2018

»’Glej, domovina!’ Ni se razveselil, tudi ne razžalostil.« Tako se začne zgodba o Antonu Grivarju, »idealistu«, kot ga kmalu označijo spreobrnjeni znanci iz starega življenja. Sodil je pač med tiste, ki jim umetnost nekaj pomeni in ki so zanjo pripravljeni tudi kaj žrtvovati; seveda ni mogel pričakovati, da bo edini v nekdanji druščini ohranil mladostne nazore, medtem ko so ostali prestopili v – politiko.
Slovenska matica je imela morda še bolj kot ostale založbe veliko razlogov, da se za Cankarjevo leto še posebej potrudi: ne nazadnje je avtor svojčas pri njih izdal več kot deset del – večino tistih, ki danes veljajo za klasična. Po zaslugi dr. Vesne Mikolič, avtorice enega od dveh spremnih besedil (drugo je prispeval akad. dr. France Bernik), so se odločili za ponatis manj znanega dela, delno avtobiografskega romana, ki pripoveduje o vračanju umetnika v domači kraj in ki je izšlo pred natanko 110. leti.
Grivarjeva vrnitev v domovino je takoj (in zelo cankarjansko) povezana z »zlo mislijo« oziroma slutnjo, da ta domovina do njega in njegove družine ne bo najbolj prijazna – misel, ki jo je Cankar že izrekel v članku Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, kjer je na primer zapisal, da so »naši umetniki […] pobrali šila in kopita in […] pobegnili v tujino, vsi do zadnjega, s svojo umetnostjo vred. Zakaj spoznali so v svoji modrosti, da je vendarle nekoliko prijetnejše, če stradajo v tujini, nego da bi stradali domá, kjer imajo na prežgani juhi še očitanje in zasmeh v zabelo.« Grivar se stradanja v tujini vendarle naveliča, vrnitev pa terja visoko ceno. Če se sprva zdi, da naslov z obljubo novega življenja napoveduje predvsem izboljšanje, ga v povezavi z vsebino ni več mogoče brati brez ironije. Grivar, umetnik, ki je na Dunaju skrbel za gledališko scenografijo, se doma sooči s povsem drugačnimi razmerami kot v velemestu: z ignoranco, majhnostjo, zaničljivim (prosto po Cankarju bi lahko rekli, da »tipično slovenskim«) odnosom do umetnosti. Literatura je pri Cankarju pač vselej tesno povezana z družbenim angažmajem, zato ne preseneča, da se kulturna ignoranca tesno povezuje s politično: ob vrnitvi Grivar presenečeno ugotovi, da so na oblasti isti obrazi, kot jih je gledal pred petnajstimi leti, preden je odpotoval. Ko pove, da je umetnik, eden od »imenitnikov« odvrne: »Ali se ne bi rajši lotili česa pametnega?« Svet se je spremenil, domovina je ostala ista: »Niso zaničevali umetnika, zato ker je prišel prosit – ničesar jih nisem ne prosil ne vprašal – temveč zaničevali so ga zategadelj, ker je pač umetnik.«
Novo življenje je z današnjega vidika arhaično branje, vseeno pa premore nekaj neprekosljive cankarjanske ironije: Grivar nekje razmišlja, kako bi se obesil, »vso noč je romal, naposled pa se ni obesil, temveč oženil se je,« kar bi v cankarjanskem svetu lahko pomenilo le, da je prišel z dežja pod kap. Grivar je po svoje tipičen cankarjanski junak, »romantična duša«, ki ohranja vero v mladostne ideale, dokler ga življenje ne upogne. Šele takrat je sposoben zares začeti znova, in čeprav v zaključku nekateri prepoznavajo obljubo boljše prihodnosti, se v nekaterih segmentih ne zdi nič manj ironično obarvan kot naslov; pri Cankarju se nov začetek lahko še kako drago plača, vendar avtor vselej jasno poudari, da se to tudi dejansko splača: »Nisi sam! Ne glej zmerom v ogledalo – tudi drugam poglej! … Drugi hodijo, kakor jih vodi življenje; delajo, kar jim je ukazalo življenje! Izbirati si ceste ne moreš; rajši torej glej, da se ne spotakneš, če te je zvezda bila zvabila na klanec!«

Ivan Cankar: Kako sem postal socialist in drugi spisi

Izbor in spremna beseda: Primož Vitez
Mladinska knjiga, 2018 (Zbirka Kondor)

»Cankarjev socializem torej ni družbena ideologija, ni navodilo za politično gradnjo slovenske družbe, temveč je nacionalna in univerzalna, transnacionalna pot, na kateri misleči posameznik lahko uresniči svojo izjemnost, edinstvenost in samobitnost. V tej drži je Ivan Cankar izrazito političen pisec.«
Da je bil Cankar predvsem »političen pisec«, ni pravzaprav nobeno razodetje. Politika oziroma družbena kritika je vedno našla pot tudi v njegova literarna besedila, oziroma kot v odlični spremni besedi Uporni duh Cankarjevega socializma opozori Primož Vitez: meja med »političnim« in »literarnim« je pri Cankarju nasploh zabrisana. Pri tem ni treba iskati dlje od Hlapca Jerneja in njegove pravice, besedila, ki so ga kot emblematičen primer avtorjevih del »s poudarjeno literarno formo, a nič manj udarnim političnim smislom« prav tako uvrstili v pričujočo zbirko. Knjiga je urejena kot postopno mehčanje meje med eksplicitnim angažmajem in angažirano beletristiko. V treh poglavjih se zvrstijo politični spisi in govori, v katerih je predstavljeno Cankarjevo stališče do tedaj perečih vprašanj (odnos monarhije do slovanskih narodov, ideja združitve, govor pred delavci v Trstu itd.), a tudi kritika šolskega sistema, ki bi jo bilo mogoče izreči še danes: »Ko sem bil dovršil realko, so mi bile pač znane rodbinske razmere cesarja Nerona, poznal pa nisem politične zgodovine slovenskega naroda; vedel sem, kakšen da je bil razvoj agrarne zakonodaje v rimljanski republiki, nisem pa vedel, kakšen da je volilni red za kranjske občine.« Sledijo priložnostna besedila, namenjena pisateljskim kolegom (Aškercu, Govekarju, Trubarju, Prešernu) ter položaju umetnika v družbi, v zadnje poglavje pa so vključena literarnejša besedila, že omenjeni Hlapec Jernej, Kristusova procesija in seveda nepogrešljiva Bela krizantema, v katerih Cankar obračuna s svojimi kritiki, a tudi – in znova – z nezavidljivim položajem avtorja, razpetega med oblastjo (ki jo predstavljajo kritiki/recenzenti) in ljudstvom oziroma bralci. Izbor zaključuje hibridni kratki spis Tišina, simbol tistega edinega, kar ustvarjalec zares potrebuje za svoje delo.
Cankarjeva politična stališča z veseljem prepuščam drugim; tukaj me bolj zanima druga rdeča nit, ki se zdaj bolj zdaj manj izrazito vleče skozi večino izbranih besedil ali kar skozi večino Cankarjevih del nasploh, namreč: kritični položaj umetnika v tedanji slovenski družbi in (po pravici nič kaj presenetljiva) ugotovitev, da se položaj v vseh teh letih ni kaj dosti spremenil. Ob ambivalenten odnos Slovencev do kulture se je Cankar obregnil že v spisu Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, kjer s ponavljanjem krilatice »To ni za ljudstvo!« piše o vzponu popularne kulture, ki narekuje umetnikom, kako in kaj naj delajo: »Naše ljudstvo ne rabi umetnosti, doslej je živelo brez nje, pa naj živi brez njé do konca!« Marijan Dović je v študiji o Cankarju kot prvem »profesionalnem literarnem proizvajalcu« na slovenskem, Cankar kot utemeljitelj profesionalnega pisatelja – umetnika iz leta 2006, razmišljal, da naj bi bili razlogi, da se je to pri nas zgodilo tako pozno, povezani predvsem z družbenim odnosom do umetnosti in umetnika. Cankar ni pisal zastonj; kot piše Dović, večino avtorjeve korespondence tvorijo (neredko nesramne) zahteve za predujem založnikom in urednikom, tudi za dela, ki sploh še niso bila napisana. Količina objavljenih besedil, torej vseh tistih 30 knjig zbranih del, je tolikšna predvsem zato, ker je bil Cankar profesionalec: pisal je za vse, tudi za časopise, ki jih je sicer razumel kot ideološko sporne, ker je moral preživeti. Boril se je za redno plačo in za pravico do literarne svobode. Toliko o kontekstualizaciji krajšega, a žal zelo aktualnega besedila Zastonjkarji iz leta 1917, ki je prav tako vključeno v pričujoči izbor, bi ga pa bilo vredno večkrat ponatisniti. V njem Cankar polemizira s pričakovanjem, da bo umetnik delal zastonj, ker je to, da lahko sploh ustvarja, zanj že zadostno plačilo: »Čisto osebno, v hiši, je stvar zame in pač za vsakogar med nami brž odpravljena: prijatelj, če si v sili, na, še suknjo si vzemi! – Ali to je, da stvar ni osebna, temveč da je hudo očitna in da izvira iz nečistih studencev. – Tisti dobrotnik, ki se mu je zdelo naturno in pravično, da poetje pojejo zastonj zanj in za njegov dobri namen, prav gotovo ni bil poprej stopil v papirnico, v tiskarnico in v knjigoveznico: ‘Daj mi, o rodoljub, papir zastonj, stavce zastonj, platno zastonj – za dober namen!’ Prav gotovo ni bil stopil k njim, ker je sam natanko občutil, da bi mu ne bili dali ne papirja, ne stavcev, ne platna, temveč vse kaj drugega. K poetom pa je šel in si spotoma ni kar ničesar mislil; šel je; in če si je vendarle kaj mislil, ga je ta misel milo pobožala po srcu ter mu rekla, da opravlja zaslužno delo za narod in za Človeštvo sploh.« Še huje pa jo odnesejo tisti, ki svoje (umetniško) delo ponujajo brez plačila: »Delavec, ki zavrže svoje delo, ga ponuja brez plačila, tak delavec ne spoštuje svojega dela in res je to njegovo delo ponavadi le toliko vredno, kolikor ga ceni delavec sam. Tako ravnanje nikakor ni osebna stvar zastonjkarja. Z njim pohujšuje dobrotnike, ter jim daje potuho v njih nazorih o umetnosti in umetnikih. Obenem pa tudi škoduje resničnim umetnikom, ker spravlja njih pošteno delo ob tržno ceno; nič se ne razlikuje od fabriškega delavca, ki iz ponižnosti, ali pa iz neumnosti dela napol zastonj, dokler ga tovariši po vsej pravici ne vržejo na cesto. – Zastonjkarstvo je eno izmed znamenj nekulture; zato je čas, da mu napravimo konec enkrat za vselej.« Ko bi Cankar vedel, kako je s tem šele danes …
Nova izdaja esejev in člankov v zbirki Kondor sicer ne ponuja »novega« ali »drugačnega« Cankarja, vsekakor pa z dobro izbiro besedil izpostavlja tisto, kar je pri Cankarju najaktualnejšega in kar še danes (ali nemara – prav danes) povzema ključne probleme slovenske družbe, predvsem v odnosu do kulture, umetnosti in umetnika. Ne, Cankar se ni postaral – zato pa se je v sodobni slovenski družbi vsaj na področju kulture marsikaj vsaj malo poslabšalo. Naj vseeno zaključim s humornejšo noto – s citatom iz nekajkrat omenjenega besedila Slovensko ljudstvo in slovenska kultura: »Poznam v Ljubljani gospoda, ki je aristokrat od nog do glave, velik narodnjak in navdušen za vseh stotero narodnih svetinj, ali koliko jih že je. Voljen je v različne potrebne in nepotrebne odbore, predseduje skoro vsak večer tej ali oni potrebni ali nepotrebni seji – skratka, steber slovenskega naroda, eden izmed najimenitnejših in najzaslužnejših stebròv … Pa ga prašam: Ali ste brali to ali to? – Ne. Novejše slovenske literature principialno ne berem. – Ali ste bili v razstavi? – Ne, v razstave principialno ne hodim! – Ne, dram principialno ne hodim poslušat! – Glejte, ta principialni narodnjak je tipus teh slovenskih navdušenih narodnjakov. Na vseh koncih in krajih kričí o kulturi, razžaljen je, če odreka kdo slovenskemu narodu kulturo, sam pa ne gane zanjo niti mezinca, on je in hoče ostati principialno zabit!«

Ivan Cankar: Podobe iz sanj

Spremna beseda: Janko Kos
Založba Beletrina, 2018

»Te Podobe iz sanj so bile napisane v letih strahote 1914–1917. Zato je razumljivo, da marsikatera beseda ni tako postavljena, kakor bi po vsej pravici morala biti, in da je marsikatera zastrta in zabrisana. Vendarle pa naj ostane vse, kakor je bilo; za ogledalo teh težkih dni in za spomin. Jeseni 1917. Ivan Cankar.«
Zarečenega kruha se največ poje: v začetku tega prispevka sem se obregnila ob »prežvečena« besedila, toda nobena Cankarjeva obletnica ni popolna brez tradicionalne Skodelice (do tja še pridemo) in seveda Podob iz sanj, ki veljajo za avtorjevo mojstrovino. Cankarjeva zadnja kratkoprozna zbirka je nastajala v času prve svetovne vojne, prežeta je s simboliko smrti in umiranja, ki jo na koncu, zdi se, da bolj sebi v tolažbo, zaokroži prepričanje, da vse te smrti niso bile zaman – kar nas pravzaprav vrača tudi k zaključku prej obravnavanega [UR2] Novega življenja. Naj gre za človeka ali za žival: pri Cankarju smrt ne sme biti zaman, če že ne more spremeniti sveta, naj spremeni vsaj človeka, ki ji je bil priča. V Podobah iz sanj so transformacije večinoma groteskne in sledijo modelu sunkovitega preobrata iz lepega v grozljivo. V prvi zgodbi z naslovom Ogledalo pripovedovalec uvidi spremembe, ki jih na ljudeh pusti vojna: mladost in moč, ki se prehitro postarata, solidarnost, ki potem »strmi iz ogledala, strmi z rumenim volčjim pogledom; lica so do kosti razjedena od pohlepnosti, zobjé obrušeni od zlata, ki so ga bili grizli in glodali«. Iz zbirke izhaja emblematična podoba stotnika-smrti, ki za vojno kolesje »nalašč in preudarno izbira najmočnejše in najlepše« (Gospod Stotnik), temu sorodno pa je dogajanje v Kostanju posebne sorte: košati kostanj, ki je vsem nudil uteho, je pravzaprav zrasel iz morja lobanj (»’Zdaj se je izkazalo, odkod ta moč, ta ljubezen in ta mladost!’ – Oj prijatelji, ljubi moji, to nam bodo še cveteli kostanji!«).
Zbirko povezuje pripovedni okvir popotnika, ki vojnih grozot ne more ubesediti drugače kot v jeziku sanj, s čimer pa, pričakovano, stopnjuje občutek absurda v resničnem: »Kod pač sem hodil, kje sem živel toliko dolgih let? Kaj se mi je prej vse le sanjalo in sem šele zdaj prav izpregledal?« Kratke, poetične pasaže resda zaključi misel o novem začetku, a vanjo je vsajen tudi dvom v moč besede v času, ko se zdi, da je nihče ne sliši: »Stotisoči padajo; ali jih vidiš? Ne vidiš jih, niti ene solze še nisi prelil zanje. Če bi te zob zabolel, bi begal brezumen po izbi, bi vzdihoval in klel. Prevelik je čas, zato gre mimo tebe.« Podobe iz sanj pa ostajajo brezčasne.

Ivan Cankar: Skodelica kave / A Cup of Coffee

Prevod: Tadeja Spruk
Ilustracije: Peter Škerl
Spremni besedi: Dragica Haramija in Janja Batič
Založba Miš, 2018

Ni Cankarja brez Skodelice kave! Če je kaj zaznamovalo poljudni diskurz o Cankarju, potem je to gotovo njegov ambivalenten odnos do matere, izražen v dveh avtobiografskih črticah ponarodelega naslova Mater je zatajil (1902) in seveda Skodelica kave (1910), ki sta jo pred leti genialno parodirala Jurij Zrnec in Lado Bizovičar na melodijo Bohemian Rhapsody, v spominu imam tudi odličen kratek strip Tomaža Lavriča (upam, da je oboje postalo del šoloobveznega cankarjanskega kanona). Odgovor na vprašanje, katero Cankarjevo delo bi bilo najbolje predstaviti mednarodni (anglofoni) javnosti, je bil torej samoumeven. Pričujoča dvojezična izdaja je opremljena s celostranskimi, z vintagem navdahnjenimi ilustracijami Petra Škerla, kar pa ne pomeni, da je slikanica namenjena (zgolj) otrokom: Skodelica kave je pač že davno prerasla papirnati okvir in prešla v svet slovenskih (barthesovskih) mitologik, s tem pa se zapisala globoko v slovenski literarni in kulturni imaginarij.