Čas, ko je bila Gorica »naša«

Prva obnovitvena dela razrušene dežele so se začela takoj po italijanskem umiku. Novembra 1917 je bil na Dunaju ustanovljen Osrednji odbor za vrnitev beguncev in obnovo Primorja. Vojna je na Goriškem pustila globoke sledi na gmotnem, političnem in moralnem področju. Več kot 350.000 padlih vojakov avstro-ogrske in italijanske vojske na območju soške fronte, številne povsem porušene vasi in več kot 80.000 beguncev, razkropljenih po različnih deželah habsburške monarhije in dodatnih 10.000 po Italiji. Poleg tega so posledice vojne, zlasti v obliki neeksplodiranih ubojnih sredstev, terjale visok krvni davek med civilnim prebivalstvom še leta po koncu spopadov.

Politično vrenje v letu 1918

Ob koncu poletja 1918 so se na Goriškem ponovno začele organizirati politične stranke. V katoliškem taboru je prišlo do pomiritve in združitve nekdaj sprtih frakcij znotraj Slovenske ljudske stranke za Goriško. Šestega septembra 1918 je bilo v Gorici zborovanje zaupnikov stranke. Njen načelnik je postal duhovnik dr. Josip Ličan (1874–1929), profesor v goriškem Centralnem bogoslovnem semenišču, kulturni delavec in vsestranski organizator še iz predvojnega obdobja. V vodstvo je bilo izvoljenih še več duhovnikov. Pod njenim pokroviteljstvom je septembra 1918 začel izhajati tudi nov časopis goriških Slovencev, Goriška straža.
Avstro-Ogrska je medtem nezdržno hitela k svojemu koncu. Mladi cesar Karel I. je sicer poskušal zaustaviti sredobežne sile, ki so razdirale monarhijo, zato je 16. oktobra 1918 objavil manifest, v katerem je previdel preureditev avstrijske državne polovice v zvezno državo avtonomnih narodov. Za Slovence je velik problem predstavljala določba o posebnem statusu Trsta, tedaj mesta z največjim številom slovenskega prebivalstva, in nejasnosti glede tega, kdaj naj bi načela manifesta stopila v veljavo. Poleg tega vladarski proglas ni nakazoval združevanja južnih Slovanov v samostojno državno tvorbo znotraj preurejene monarhije, kot ga je predvidela Majniška deklaracija. Povrh vsega je manifest vseboval klavzulo, da preureditev nikakor ne bo okrnila integritete dežel, ki so pripadale ogrski kroni, kar bi onemogočilo politično povezovanje s Hrvati in Srbi iz ogrske polovice monarhije; Bosno in Hercegovino, ki je bila pod skupno upravo obeh državnih polovic, pa je Karlov manifest sploh puščal ob strani. Tako je kljub federalističnim načelom cesarski proglas ostajal daleč od zahtev slovenskih političnih strank, ki so zaščito pred nemško prevlado videle v povezovanju vseh južnih Slovanov, ki so živeli pod habsburškim žezlom.
Kljub temu je manifest sprožil burno politično vrenje. Kot odraz novih razmer so začeli v južnoslovanskih deželah monarhije nastajati vzporedni organi državne oblasti. Sredi avgusta 1918 je bil na ljubljanskem magistratu ustanovljen Narodni svet, ki je pripravljal nastanek skupne države Slovencev, Hrvatov in Srbov znotraj monarhije. Narodni svet se je predstavljal kot najvišje politično predstavništvo slovenskega naroda. Na nižjih ravneh je organiziral mestne narodne svete in narodne straže ter v vse uradne stike uvajal slovenščino. Organizacijsko je bil razdeljen na posamezne sekcije in podsekcije, s pokrajinskimi odseki za Štajersko v Mariboru, za Koroško v Velikovcu, za Primorsko pa v Trstu in Gorici. Po sklepu ustavnopravnega odseka z dne 28. oktobra 1918 je Narodni svet prevzel oblast za prehodno obdobje.

Trk nacionalnih programov

Pokrajinski odsek Narodnega sveta so v Gorici ustanovili 13. septembra 1918. V njem so delovali po štirje pripadniki Slovenske ljudske stranke, Narodno napredne stranke in Slovenske kmečke stranke. Vanj so bili povabljeni tudi predstavniki Jugoslovanske socialdemokratske stranke, vendar se vabilu niso odzvali.
Organizacijsko niso mirovali niti Italijani znotraj dvojne monarhije. Italijanski in furlanski politični predstavniki, tudi tisti v parlamentu na Dunaju, so sicer pogosto delovali neenotno, toda kar se tiče vprašanja bodoče pripadnosti mejnih večnacionalnih pokrajin (Trst, Goriško-Gradiščanska, Tridentinska, Istra, Dalmacija, Reka), so prihodnost teh ozemelj videli v Italiji in nikakor ne v nekakšni bodoči južnoslovanski državi. Toda italijanske stranke so, v nasprotju s slovenskimi, vsaj na zunaj mirovale tako rekoč do razpada Avstro-Ogrske.
Izjemo je predstavljala italijanska socialistična stranka. A italijanski socialisti so se razklali glede nacionalnega vprašanja, predvsem glede bodočnosti Trsta, v katerem je v letih pred vojno socialna demokracija dosegla pomembne volilne uspehe in že resno ogrožala hegemonijo italijanskih liberalnih nacionalistov v mestu. Pristaši dr. Valentina Pittonija, državnega poslanca po poreklu iz Krmina, so hoteli tržaško vprašanje reševati na internacionalistični podlagi, medtem ko je frakcija okoli Edmonda Puecherja, tržaškega odvetnika tridentinskega porekla, zastopala italijanske iredentistične cilje. Podobno kot Pittoni je že pred vojno razmišljal tržaški socialistični intelektualec judovskega porekla Angelo Vivante, ki je v knjižici Irredentismo adriatico (Jadranski iredentizem, 1912) ostro kritiziral nacionalistične programe, predvsem italijanskega, in vztrajal pri internacionalistični rešitvi tržaškega vprašanja, ki bi mestu omogočal, da se razvija kot svobodna luka vseh podonavskih ljudstev. Vivante je ob italijanskem vstopu v vojno iz obupa storil samomor, njegove ideje pa so še dolgo vplivale na internacionalistično krilo tržaškega delavskega gibanja.
Enotnega stališča glede pripadnosti Trsta niso imeli niti v Jugoslovanski socialdemokratski stranki (JSDS), kjer je prišlo do podobnega razkola kot v italijanskem socialističnem gibanju. Vodstvo stranke je ostajalo na avstromarksistični liniji in zavračalo reševanje narodnega vprašanja na ozemeljski podlagi, z razmejitvijo med nacionalnimi državami; mlajši slovenski politiki pa so podprli Majniško deklaracijo in zagovarjali pripadnost Trsta bodoči južnoslovanski državi. Glede tega so si bili dokaj enotni z društvom Edinost, krovno politično organizacijo tržaških Slovencev, v katerem so imeli glavno besedo liberalci. Lastno stališče pa je zagovarjal dr. Henrik Tuma (1858–1935), odvetnik in predvojni ideolog slovenskih socialdemokratov, ki je, podobno kot pokojni Vivante, rešitev za »jadransko vprašanje« videl v demokratizirani podonavski federaciji srednjeevropskih narodov, v kateri bi Trst postal svobodno mesto. Tuma je svojo vizijo povojne ureditve predstavil v referatu za stockholmsko konferenco protivojnih socialistov septembra 1917, kjer je kot eden redkih Slovencev svojega časa dejavno sodeloval v razpravah o širših mednarodnih vprašanjih, vključno s predlogi o razmejitvi na Bližnjem vzhodu.
Na tleh Kraljevine Italije je ves čas prve svetovne vojne delovala številčna politična emigracija Italijanov iz avstrijskih dežel, predvsem iz Trsta, Dalmacije in Tridentinskega; Goričanov je bilo med njimi malo. Šlo je za iredentiste, ki so vodili močno politično akcijo za priključitev obmejnih ozemelj na jugozahodu monarhije h Kraljevini Italiji. Šibko politično organiziranost italijanskih meščanskih strank na avstrijskih tleh ob koncu vojne je tako nadomeščala živahna dejavnost v emigraciji.
Če so italijanske politične sile vse bolj stavile na italijansko zmago v vojni, pa je v obstoj Avstrije tako rekoč do samega konca monarhije verjela Furlanska katoliška ljudska stranka (Partito cattolico popolare friulano), ki jo je vodil duhovnik in goriški deželni glavar dr. Luigi Faidutti (1861–1931). Njegovi pristaši so se po manifestu cesarja Karla izrekli za široko avtonomijo za vzhodno Furlanijo v okviru konfederacije avstrijskih narodov. Za razliko od Italijanov so furlanski konservativci zelo jasno začrtali predlagane meje svojega ozemlja. Nova furlanska avtonomna dežela, ki bi se izločila iz Goriške-Gradiščanske ter se ekonomsko navezala na avtonomni Trst, naj bi obsegala mesto Gorico, politični okraj Gradišče ob Soči brez treh občin zahodnih Brd (Medana, Biljana in Kožbana), politični okraj Tržič brez občin Devin in Doberdob, ter občino Ločnik iz političnega okraja Gorica–okolica. Izmed mešanih krajev so Furlani torej zase zahtevali le Gorico, izrecno pa so se odrekli območjem s slovensko večino. Čeprav bi tako zasnovana Avstrijska Furlanija še vedno imela znatno slovensko manjšino, ki bi po zadnjem popisu iz leta 1910 predstavljala nad 13 % prebivalstva, je predlog furlanskih katolikov vendar predstavljal zanimiv predlog kompromisa, ki pa je bil zaradi skorajšnjega razpada dvojne monarhije in prodora italijanske vojske obsojen na propad. To je očitno slutil tudi furlanski državni poslanec Giuseppe Bugatto, ki je 25. oktobra 1918 svoj govor v Državnem zboru zaključil s prvimi in zadnjimi besedami v furlanščini, izrečenimi v dunajskem parlamentu: »Se ducj nus bandonin, nus judarìn bessôi. Dio che fedi il rest. No urìn che nissun disponi di nô, sensa di nô.« (V prevodu: »Če nas vsi zapustijo, si bomo pomagali sami. Bog naj poskrbi za ostalo. Nočemo, da kdorkoli upravlja z nami brez nas.«)

Prevzem oblasti

Prvega novembra 1918 je Pokrajinski odsek Narodnega sveta v imenu narodne vlade nastajajoče jugoslovanske države prevzel celotno javno upravo nad slovenskim delom Goriško-Gradiščanske dežele, vključno z glavnim mestom Gorico. Črniški dekan Alojzij Novak (1881–1967) je 3. novembra 1918 v župnijsko kroniko zapisal: »Iz našega zvonika vihra slovenska zastava, vojaki so si pripeli slovenske trobojnice na kape, vidijo se avtomobili z narodnimi zastavami, danes zjutraj je korakala skozi vas četa in nosila velik napis ‘slovenska republika’ – velika razvalina bivše Avstrije.«
Nove slovenske oblasti v mestu ob Soči so zaslombo iskale pri umikajočih se vojakih, predvsem tistih slovenske narodnosti, ki so se umikali z italijanske fronte. Tako je 2. novembra 1918 v Gorico prišlo okrog dva tisoč vojakov, pripadnikov 2. gorskega strelskega polka, ki so se ob koncu oktobra uprli pri Codroipu in zavrnili odhod na fronto. V Gorici so do prihoda italijanske vojske prevzeli vlogo narodnih straž. Odvetnik dr. Karel Podgornik (1878–1962), predsednik goriškega Pokrajinskega odseka Narodnega sveta, jih je na Rojcah pri Gorici zaprisegel kot sestavni del nove jugoslovanske vojske. V mesto so slovesno vkorakali pod slovensko zastavo na čelu kolone, s pesmijo na ustih in s slovenskimi kokardami na kapah. Dotedanji 2. gorski strelski polk, najbolj slovenska enota nekdanje avstro-ogrske vojske, se je preimenoval v Jugoslovanski gorski strelski polk št. 2. S prihodom gorskih strelcev so se kaotične razmere v Gorici precej popravile. Vojaki so zastražili pomembne zavode in ustanove, predvsem železniško postajo in razna skladišča, ter tako preprečevali samovoljo in plenjenje s strani umikajočih se vojakov razpadajoče avstro-ogrske vojske. Po drugi strani so polk okrepili tudi nekateri vojaki in častniki z drugih ozemelj nastajajoče južnoslovanske države.
Zanimivo je, kako je zunanje spremembe ob vkorakanju slovenskih vojakov v svojih spominih popisal dr. Henrik Tuma: »Mesto se je na mah odelo v slovenske trobojnice. Kolikor je bilo Italijanov bolj ali manj avstrijskega mišljenja, se niso prav orientirali in so zares mislili, da pride Gorica pod Jugoslavijo. Izprva si niso upali na dan in je imel v Gorici vsakdo vtis, da jo je trajno zasedla jugoslovanska vojska.«
Istega dne, 2. novembra 1918, so se organizirali tudi goriški Italijani in vzpostavili začasno vlado (Governo provvisorio). S posebnim proglasom so naznanili prevzem oblasti nad »našo deželo«. Problem je seveda predstavljalo dejstvo, da niso jasno zapisali, kaj naj bi ta dežela obsegala v ozemeljskem in nacionalnem smislu.

Druga italijanska okupacija

V začetku novembra 1918 so se avstro-ogrski in italijanski vojaški predstavniki sestali v Villi Giusti pri Padovi. Tretjega novembra 1918 je bilo končno sklenjeno premirje in Italijanom je bila odprta pot do ozemelj, ki so jim bila obljubljena z Londonskim paktom iz aprila 1915, s katerim so antantne sile dosegle vstop Italije v svoj tabor.
Vladala je velika negotovost, niti praviloma dobro obveščena duhovščina ni imela informacij, kaj se pravzaprav dogaja. Batujski župnik Ignacij Leban je v tistih dneh v župnijsko kroniko zapisal: »Naši vojaki zapuščajo italijansko vojno črto. Nekteri pravijo, da so naši položili orožje, drugi, da so jih Italijani potisnili nazaj. Gotovo je, da so se že vsi naveličali.«
Malokdo je vedel, kako se vesti ob prihodu italijanske vojske, čeprav je Narodni svet v Gorici, kot krajevni oblastni organ nove južnoslovanske države, 5. novembra 1918 izdal proglas, naj bodo ljudje do italijanske vojske prijazni in naklonjeni, ker da prihaja le začasno in v imenu antantnih zaveznikov. Kot je istega dne poročala Goriška straža: »Došla vojaška deputacija na Narodni svet je danes sporočila, da, kakor se vidi, Italijani ne držijo premirja in korakajo s svojo vojsko dalje. Mogoče je, da bodo v kratkem že tukaj v Gorici. Mi se z njimi ne bojujemo. Ljudstvo naj se vzdrži mirno, naj ne strelja, naj ne pleni in sploh naj ohrani največji red in mir.«
Večina domačega prebivalstva, predvsem na podeželju, je na prihod italijanske vojske gledala z nezaupanjem. Domači duhovniki so skupaj s civilnim prebivalstvom trepetali za usodo primorskih krajev. Kot je sredi novembra 1918 zapisal župnik Leban: »Italijani zasedajo po vrsti mesta in vasi. Ljudje se bojijo, da pridejo pod Italijo.«
O delovanju Narodnega sveta je sicer pogosto poročala tudi Goriška straža. Petega novembra 1918 so tako zapisali: »Narodni svet, ki je bil do sobote 2. 11. 1918 v Gledališki ulici v prostorih Goriške zveze, se je preselil v palačo okrajnega glavarstva na Travniku, kjer je v nedeljo zjutraj zaplapolala narodna trobojnica. To je bilo veliko zadoščenje Slovencem. Trobojnica je zasedla častno mesto tam, odkoder je bila celo vrsto let strastno preganjana.«
Šestega novembra 1918 so v Gorico res prišle tudi italijanske čete in zahtevale, naj 2. gorski strelski polk mesto zapusti do 7. novembra do 12. ure. Poleg slovenskih trobojnic so po Gorici zaplapolale še italijanske zastave.
V petek, 8. novembra 1918, so se pripadniki novega jugoslovanskega polka zaradi ukaza italijanskih vojaških oblasti odločili zapustiti Gorico. Vojaki so se še zadnjič zbrali na goriškem Travniku, kjer je imel poslovilni nagovor dr. Podgornik. Vojakom se je zahvalil za opravljeno delo pri vzdrževanju reda in miru ter jim zaželel srečno pot. Obenem je izrazil upanje, da se kmalu spet srečajo. Razlegalo se je petje »Hej Sloveni!« in drugih domoljubnih pesmi, h katerim so se mešali narodnobuditeljski klici. Slovenska dekleta so vojake okrasila s cvetjem. Na presenečenje in ob žalosti velikega dela slovenskega prebivalstva v Gorici in s pesmijo na ustih so slovenski vojaki odkorakali proti Ajdovščini. Preko Črnega vrha, Idrije in Škofje Loke so 11. novembra 1918 prispeli v Ljubljano. Ostali so samo še manjši oddelki, kajti večina vojaštva je polk zapustila že med potjo. Šele dva dni zatem je polk tudi uradno postal del vojske nove Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Mimogrede, nove italijanske vojaške oblasti so decembra 1918 aretirale tudi dr. Podgornika, kot vojnega ujetnika so ga odpeljali v taborišče Servigliano blizu Ancone, od koder so ga izpustili šele julija 1919.
Ob koncu spopadov na vseh frontah, 11. novembra 1918, je sledil dokončni razpad Avstro-Ogrske, v kateri so naši predniki na Goriškem živeli več kot štiristo let. Tudi za Slovence se je začelo novo obdobje z novimi preizkušnjami. Večina naroda je bila vključena v novonastalo Državo SHS, od 1. decembra 1918 Kraljevino SHS, od leta 1929 naprej imenovano Kraljevina Jugoslavija, slaba tretjina Slovencev pa je prišla pod oblast Kraljevine Italije.

Konec upanja

Za primorske Slovence se je po italijanski zasedbi novembra 1918 začelo težko povojno obdobje, povezano z obnovo in prehodom iz avstrijskega sistema k italijanski upravi. Nekajdnevno sobivanje obeh uprav v Gorici se je hitro končalo, saj je italijanski vojaški guverner že 14. novembra 1918 razpustil Pokrajinski odsek Narodnega sveta. Prehod v novo državo je bil še težji zaradi vojnih dogodkov, nerešenih vprašanj iz preteklosti in italijanskih šovinističnih izpadov. Kmalu so se začela prva nesoglasja in nasilje nad domačim prebivalstvom. Tako je zaupnik Narodnega sveta poročal, da so Italijani v Oseku pri Gorici sneli slovensko trobojnico s cerkvenega stolpa in jo poteptali v blato.
V posameznih krajih so oblast prevzela vojaška poveljstva (Commando di Presidio), v Gorici pa poveljstvo 21. armadnega korpusa. Italijanski okupaciji je sledila vojaška uprava zasedenih ozemelj do avgusta 1919. Od 19. novembra 1918 je bil na čelu Julijske krajine general Carlo Petitti di Roreto. Med drugim se je proslavil z znamenitim proglasom, namenjenim primorskim Slovencem: »Italija, velika država svobode, vam daje iste državljanske pravice kot vsem svojim državljanom, daje vam šole v vašem jeziku. Italijanska kraljevina vas bo ščitila z vsemi močmi. Italija vam bo dala več, kot vam je dala Avstrija.«
Marsikdo na Primorskem je naivno verjel, da je novo stanje zgolj začasno, da bodo naši kraji po prvi svetovni vojni prej ali slej prišli v okvir nove južnoslovanske države in da bo dokončna odločitev sprejeta na bodoči mirovni konferenci. Verjeli so v pravičnost na podlagi ukrepov mednarodne skupnosti, v duhu pravice do samoodločbe in znamenitih štirinajskih točk ameriškega predsednika Wilsona. To potrjujejo tudi spomini dr. Tume, ki se je s predstavniki Pokrajinskega odseka srečal v kavarni na Korzu in jih vprašal po analizi političnega položaja: »Odgovorili so mi polni navdušenja, da ravnajo po ukazih Narodnega sveta v Ljubljani. Pripomnil sem, da dvomim o njihovem prepričanju, da ostane Gorica slovenska. Presenečeni so mi odgovorili: ‘Kako je mogoče, da se najde slovenski človek, ki bi dvomil o tem?!’ Vprašal sem jih: ‘Kje pa imate sploh kako zagotovilo, da pripade Goriška Jugoslaviji?’ Naivno so mi odgovorili, da bodo o naši usodi odločali Američani z Wilsonom.«
Italijanske oblasti so že takoj po prihodu na zasedeno ozemlje nakazale, da nameravajo tukaj ostati za vedno. Številni državni uslužbenci (uradniki, učitelji, železničarji) so izgubili službo, preostala jim je selitev v notranjost Italije ali odhod v Državo oz. Kraljevino SHS. Fašisti in nacionalisti so se še pred formalno priključitvijo Gorice, Istre in Trsta k Italiji posluževali nasilja nad Slovenci in istrskimi Hrvati. Znane so bile t. i. kazenske ekspedicije po primorskih mestih in vaseh, kjer so uničevali kulturne domove, šole, delavska središča in župnišča. Pri tem so pogosto imeli odkrito podporo italijanskih oblasti. V letih 1919 in 1920 so napadli, razbili ali požgali okrog 130 sedežev slovenskih in hrvaških kulturnih ter gospodarskih ustanov. Med ljudmi je nedvomno najbolj odmeval požig Narodnega doma v Trstu, 13. julija 1920.
Dokončno so novo državno mejo med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo določili na tridnevni konferenci v ligurskem mestecu Rapallo. Dvanajstega novembra 1920 so podpisali pogodbo o razmejitvi, v kateri se je Kraljevina SHS v zameno za priznanje države odrekla precejšnjemu delu ozemlja. Italiji je pripadlo celotno nekdanje Avstrijsko Primorje, razen občine Kastav in otoka Krk, zahodni del Notranjske z Vipavo, Idrijo, Postojno in Ilirsko Bistrico, mesto Zadar ter otoka Lastovo in Palagruža; odpovedala pa se je ostalim dalmatinskim otokom in ozemljem v severni Dalmaciji, obljubljenim z Londonskim paktom. Mesto Reka naj bi postalo svobodna država, ki pa ni nikoli zaživela; z Rimskim sporazumom leta 1924 so njeno ozemlje razdelili med Italijo in Jugoslavijo, ki je dobila pristanišče Sušak. Tako se je več kot pol milijona Slovencev in Hrvatov znašlo v mejah italijanske države.
Pogodba iz Rapalla je zgolj potrdila dejstvo, da imajo tajni sporazumi med velesilami, kakršen je bil Londonski pakt iz leta 1915, večjo veljavo kot načela o samoodločbi. Kljub temu pa italijanski nacionalisti niso bili zadovoljni z doseženim. Poseg italijanske vojske na Reki decembra 1920, ko so iz kvarnerskega mesta izgnali D’Annunziove prostovoljce, ki so ga v imenu Italije zasedli leto poprej, da bi tako omogočili izvajanje mirovne pogodbe z Jugoslavijo, je spodbudil silovito kampanjo proti liberalni vladi Giovannija Giolittija, obtoženi izdaji nacionalnih interesov. Nacionalistični mit o »pohabljeni zmagi« (vittoria mutilata) so spretno izrabili fašisti, ki so izkoristili politično nestabilnost v povojni Italiji in se jeseni 1922 povzpeli na oblast. S tem je bilo za dobri dve desetletji konec slovenskih sanj o kakršnikoli avtonomiji ali vsaj minimalnih narodnih pravicah pod Italijo. Začelo se je dolgo obdobje fašističnega preganjanja.