Štefan Čok je mladi obraz slovenske politike v Furlaniji – Julijski krajini. Že vrsto let je aktiven član Demokratske stranke (PD), najpomembnejše levosredinske stranke v Italiji. Na lokalnih volitvah spomladi leta 2011 je bil na njeni listi izvoljen v pokrajinski svet Tržaške pokrajine, zaseda pa tudi pomembne funkcije znotraj stranke, tako na lokalni kot na državni ravni. Pravi, da ga je v politiko pripeljala predvsem želja po izboljšanju položaja slovenske manjšine v Italiji. Prepričan je, da je to mogoče le prek izboljšanja splošnega demokratičnega ozračja v celotni družbi: zato je odprt dialog med manjšino in večino ena njegovih prioritet. Čeprav se čuti zavezanega slovenski narodni skupnosti, segajo njegova obzorja – in verjetno tudi ambicije – dlje. Italijansko državljanstvo zanj ni, kakor velja za mnoge zamejce starejše generacije, le bolj ali manj naključen podatek v osebnem dokumentu, temveč konkretna zaveza v zavzemanju za skupno dobro. Prav njegova občanska etika in politični angažma sta lastnosti, ki ju deli s številnimi mladimi Italijani, odrasli v obdobju berlusconizma, ki se zavedajo, da rešitev za nakopičene težave v državi ni beg v zasebnost, temveč večje sodelovanje v javni sferi. Z mladim zgodovinarjem, ki je doma iz Trsta, smo se sredi maja – tik pred drugim krogom letošnjih lokalnih volitev v Italiji – pogovarjali o njegovem političnem angažmaju, položaju slovenske manjšine v Furlaniji – Julijski krajini ter o splošni politični situaciji v Italiji.
V lokalni politiki si aktiven že vrsto let. Kaj te je spodbudilo k političnemu udejstvovanju?
S politično aktivnostjo sem začel pred skoraj desetimi leti, leta 2003. Od vedno sem se čutil vezanega na vrednote leve sredine, k dejavnemu angažmaju pa me je po eni strani spodbudila zmaga Riccarda Illyja na deželnih volitvah, v kateri sem prepoznal začetek nekega novega obdobja. Po drugi strani pa je spodbuda prišla tudi iz čisto osebne izkušnje, ki je tesno povezana z mojo pripadnostjo slovenski narodni skupnosti v Italiji. Nekoč, ko sem se v Trstu na avtobusu pogovarjal s prijateljico, naju je nek pijanec grdo ozmerjal, ker sva govorila v slovenščini. Dogodku že tedaj nisem pripisoval kakšne posebne politične teže: v resnici je šlo le za pijanca. Toda kljub temu sem se čutil globoko užaljenega: ne kot Slovenec, ampak kot človek. Zdelo se mi je nesprejemljivo, da se lahko takšne stvari še vedno dogajajo. Ta ponižujoča izkušnja mi je dala spodbudo, ki sem jo potreboval. Čutil sem, da moram tudi sam pripomoči k spremembi stanja. Najprej sem začel s pisanjem v medijih, čez nekaj mesecev pa me je kolegica na študiju zgodovine v Trstu spodbudila, da sem se začel udejstvovati tudi politično.
Precej značilna zgodba, žal. To se je, praviš, zgodilo leta 2003. Misliš, da se je v zadnjem desetletju situacija obrnila na bolje?
Mislim, da že pred desetimi leti situacija ni bila slaba. Pijanca, ki me je ozmerjal zaradi materinega jezika, sem lahko srečal tedaj, lahko bi ga srečal danes in verjetno ga bom lahko srečal tudi čez petdeset let. Opažam pa, da se realne razmere že nekaj časa precej razlikujejo od takšnih ekscesov. Danes lahko srečaš veliko italijanskih sogovornikov, ki kažejo odprtost do Slovencev v Trstu in Gorici, pa tudi zanimanje za slovensko kulturo in jezik. O tem priča vse večje število odraslih Italijanov, ki se odločajo za učenje slovenskega jezika. Seveda je še veliko težav in nerešenih vprašanj, da pa se najti ogromno sogovornikov, ki so pripravljeni na sodelovanje in mnogi od njih izkazujejo pristno zanimanje za slovensko stvarnost.
Gledano v celoti, vidiš torej pozitivne spremembe v odnosu večine do manjšine?
Absolutno! To velja tudi, če pomislim na nekatera simbolna dejanja. V spominu mi bo za vedno ostalo srečanje treh predsednikov – slovenskega, italijanskega in hrvaškega – pred dvema letoma v Trstu. Tedaj so vsi trije obiskali stavbo slovenskega Narodnega doma, nato pa se skupaj poklonili spomeniku istrskim beguncem. Tedaj sem se tudi kot italijanski državljan počutil ponosnega, da je spletna stran italijanskega predsednika objavila izjave vseh treh predsednikov v vseh treh jezikih. To je bil za nas izjemno močen simbolni trenutek, ki je kazal na željo, da se odpre neko novo pot. Od tedaj je takšnih simbolnih prelomnic vedno več. Ravno v teh mesecih imamo recimo v Trstu razstavo primorskih modernističnih umetnikov – ne le Tržačanov, temveč tudi ustvarjalcev z drugih predelov Primorske – ki pričajo o pomembnem prispevku Slovencev v tržaško kulturno dediščino. Vse to so pomembni simbolni koraki.
V zadnjih letih je opaziti pozitivne premike glede prisotnosti Slovencev v predstavniških telesih. Lani so slovenski kandidati dosegli pomembne uspehe na volitvah v goriški in tržaški pokrajinski svet (vanj si bil izvoljen tudi sam), poleg tega je bil prvič v zgodovini Slovenec izvoljen za predsednika tržaškega mestnega sveta. Letos so slovenskega župana po mnogih letih izvolili v občini Devin-Nabrežina, v Gorici pa je prišlo do zanimivega pojava: po novem je večina svetnikov Demokratske stranke, največje opozicijske sile v mestu, Slovencev. Kako ocenjuješ te uspehe? Gre le za slučaje ali za odraz večje zasidranosti Slovencev v političnem življenju lokalnih skupnosti, v katerih živijo?
Strinjam se, gre za pomembne uspehe slovenskih kandidatov. Primer Gorice je nekoliko poseben. Nekateri izvoljeni svetniki so člani vsedržavne Demokratske stranke (PD), katere član sem tudi sam, večina pa jih pripada stranki Slovenske skupnosti (SSk), ki se je v tem primeru odločila, da nastopi s skupno listo z Demokratsko stranko. Obstajajo še drugi primeri, ko stranki nastopata skupaj, a vseeno gre za dve različni načelni stališči: SSk zagovarja koncept etnične stranke, medtem ko Demokratska stranka v Furlaniji – Julijski krajini deluje kot medetnična stranka Italijanov in Slovencev. Sicer pa je na volitvah vedno tako, da gre enkrat bolje, drugič slabše. Tako je bilo, na primer, leta 2003 v Deželni svet Furlanije – Julijske krajine na različnih listah izvoljenih pet Slovencev, na zadnjih volitvah leta 2008 pa le dva. Nihanja vedno obstajajo. Bolj od tega, ali v predstavniških telesih sedi en Slovenec več ali eden manj, je pomembno to, koliko posluha ima lokalna uprava do določenih problemov, vrednot in vsebin. Glede tega v zadnjih letih opažamo spremembe na bolje, tudi v težavnejših okoljih, kot sta Gorica in Trst. Že prejšnji tržaški župan Dipiazza je pokazal precej večjo naklonjenost do slovenske manjšine, kot smo je bili vajeni pri desnosredinskih politikih. Rad bi omenil še en primer. Nova tržaška mestna uprava je pred nedavnim odprla nove slovenske jasli v mestnem središču. Morda gre za majhen, a pomemben premik: do sedaj smo bili vajeni na to, da smo ščitili, branili, ohranjali dosedanje pridobitve, zdaj pa se je prvič po zelo dolgem času zgodilo, da smo dobili nekaj novega. Splošen odnos lokalnih uprav je zato pomembnejši od številčnosti slovenskega predstavništva. Enako velja za splošni odnos italijanskega dela mesta: še kako pomembno je, ali obstaja pri večini določeno razumevanje in občutljivost do tematik, ki se tičejo manjšinskega vprašanja. Zavedati se namreč moramo, da nekaterih ključnih sprememb ne moremo doseči sami, ampak si jih je mogoče priboriti le s pomočjo večine.
Glede tega lahko opažamo precej sprememb v zadnjih letih. Na italijanski levici že dolgo obstaja simpatija oziroma, bolje rečeno, strateško sodelovanje s slovensko manjšino. Zdi pa se, da tudi na italijanski desnici počasi izginja nezaupanje do Slovencev in da smo priča počasnemu, a vztrajnemu zatonu italijanskega »obmejnega nacionalizma«. Na zadnjih volitvah v Gorici je kljub zmagi desnice prišlo do pomenljivega poraza nekaterih vidnih nacionalističnih kandidatov, v Trstu se je nekdanji župan Dipiazza predvsem v drugem mandatu odprl slovenski manjšini, v Devinu pa je desna sredina med svoje vrste privabila posamezne slovenske kandidate. Misliš, da je začel proces normalizacije položaja Slovencev v deželi?
Da, mislim, da v tem smislu prihaja do določene normalizacije. To je nedvomno. Seveda pa ostajajo določeni problemi vedno odprti. Vsaka zmagovita koalicija namreč skrbi predvsem za svoje interesne skupine, za tiste dele volivcev, od katerih si lahko obeta podporo. Zato se lahko slovenska manjšina ob zmagi sil, ki ji niso posebej naklonjene, še vedno znajde v težavnem položaju. Omenil pa bi še nekaj drugih primerov, ki se mi zdijo zanimivi. Ko smo lani v tržaškem pokrajinskem svetu predložili splošno resolucijo, ki od države zahteva, naj obnovi financiranje za splošni zakon o zaščiti manjšin – torej ne za zaščitni zakon za Slovence, temveč za zakon, ki pokriva vse narodnostne manjšine v Italiji – smo dobili podporo tudi s strani desne sredine. Ko smo kasneje na pokrajinskem svetu in nato v tržaškem mestnem svetu predlagali resolucijo, v kateri smo izrazili solidarnost s Primorskim dnevnikom (ki se, kot vemo, spopada s finančnimi težavami), smo prav tako dobili podporo desnice: ne le, da smo dobili tudi glasove predstavnikov desne sredine, tudi oni sami so posegli v razpravo in nazadnje podpisali našo resolucijo. Skratka: mislim, da se danes uveljavlja načelo, da lahko različne skupnosti, ki živijo v mestu, ne le mirno sobivajo med seboj, ampak tudi plodno sodelujejo in, kljub različnim stališčem glede določenih vprašanj, ki bodo vedno obstajala, skupaj tudi kaj ustvarijo. Mislim, da se je to izkazalo tudi lani ob tržaških občinskih volitvah. Pred drugim krogom je desnica v sili poskušala znova obuditi stara protislovenska gesla in videli smo, kakšni so bili rezultati: popoln neuspeh. To kaže na določeno zrelost mesta, ki je pokazalo, da ni več pripravljeno nasedati na šovinistične slogane. Prvič sem pomislil, da ima levica v Trstu močne možnosti za zmago, ko sem pred dobrim letom prisostvoval simpoziju, ki ga je organizirala Zveza istrskih ezulov. Nanj sta bila povabljena tudi oba pretendenta za župansko mesto, kandidat desne sredine Antonione in kandidat leve sredine Cosolini. Ko je Antonione poskušal sprožiti polemiko tako, da je ponovil nekaj običajnih nacionalističnih stališč glede osimskih sporazumov, sem v dvorani slišal priglašene glasove neodobravanja, češ, nehajmo že enkrat s tem. Tedaj sem razumel, da se stvari v mestu počasi le spreminjajo.
Omenil si problem zgodovine. V prejšnjem desetletju so bile zgodovinske teme, predvsem glede povojnega obdobja, precej prisotne v javnosti. Kako je glede tega danes? Kako gledaš, ne le kot politik, ampak tudi kot zgodovinar, na zapleten tržaški zgodovinsko-politični klobčič?
Mislim, da v zgodovinopisju že precej časa poteka strpna in plodna razprava. Slovenski in italijanski zgodovinarji se dobro poznajo, obstajajo tesni stiki, tako v Trstu kot na Univerzi na Primorskem. Dogaja pa se, da te razprave, ki so marsikdaj zelo zanimive, ne prodrejo v širšo javnost. Sam sedim v izvoljenem telesu, a sem hkrati po izobrazbi zgodovinar. V tej dvojni vlogi se dobro zavedam pasti politizacije zgodovine in na to tudi večkrat opozarjam. Trdno verjamem, da se politika ne sme vmešavati v delo stroke ali vplivati nanjo. Politika mora zagotavljati možnost svobodne razprave in javnosti, predvsem mladim generacijam, omogočiti inštrumente, da spoznajo zgodovino. Glede tega imamo kar nekaj pozitivnih modelov. Eden takšnih je na primer »vlak spomina«. Gre za projekt, ki dijakom italijanskih in slovenskih srednjih šol omogoča potovanje v Auschwitz, kjer se spoznajo z grozotami nacizma. Prek teme uničevalnih taborišč nato preidejo na vprašanje italijanskega fašizma, od tod na fojbe, nazadnje pa se soočijo še s problemom raznolikosti zgodovinskih spominov. Glede tega bi rad omenil anekdoto, ki sem jo doživel pred kratkim. Na nekem srečanju sem slišal predstavnika ene najpomembnejših organizacij istrskih optantov, ki je razlagal, kako je zadovoljen, da se lahko njegov sin udejstvuje v eni od športnih organizacij italijanske manjšine v Izoli. Tam ima slovenskega trenerja, ki je skupino pred kratkim peljal na gostovanje v Zagreb. Čisto običajna izkušnja, ki pa se je temu gospodu zdela pomembna kot simbol evropske integracije. Mislim, da ta anekdota kaže, da se tudi v tistih segmentih mesta, kjer je bilo včasih težko najti ljudi, pripravljene na dialog, danes lahko dobi sogovornike. Seveda pa je odvisno tudi od tega, kaj hočeš. Ali hočeš sogovornika, s katerim bi začel dialog, ali nekoga, s katerim bi se prepiral. Če hočeš sogovornika, s katerim se boš kregal, ga boš lahko brez težav našel.
V tem spremenjenem kontekstu se odpira tudi vprašanje politične strategije slovenske manjšine. Nekako od šestdesetih let prejšnjega stoletja se je med Slovenci v Italiji uveljavila nekakšna dvopolnost: na eni strani so bile skupine, vezane na socialistično Jugoslavijo in integrirane v italijanske levičarske stranke, na drugi pa skupine, zbrane v samostojni, sredinski stranki slovenske manjšine, ki je pogosto sodelovala s Krščansko demokracijo in s strankami nekomunistične levice. V zadnjih dvajsetih letih so se razmere zelo spremenile, prišlo je do zbližanja obeh skupin, ki sta se marsikje povezali v tesno strateško partnerstvo. Vseeno pa dvojna struktura, vzpostavljena v povojnem obdobju, ostaja tako na strankarski ravni kot na ravni kulturnih organizacij. Hkrati pa je ves čas slišati pozive k večjemu poenotenju manjšine. Kako sam gledaš na to vprašanje?
Ne verjamem v načelo: »Bodimo vsi Slovenci v isti stranki, ne glede na to, kaj mislimo«. Ne verjamem v takšen »južnotirolski model«, ki nam ga nekateri ponujajo za zgled. Pa ne le zato, ker so naše razmere zelo drugačne, temveč tudi z načelnega stališča: navsezadnje je vsak od nas, poleg tega, da je Slovenec, tudi državljan. Vsak od nas ima lahko zelo različna stališča glede gospodarskega razvoja, okoljevarstva, delovne zakonodaje, odnosa med politiko in religijo, emigracijo, česarkoli. Mislim, da se mora pri stvarnih problemih – pri problemih, ki se postavljajo v vsakodnevnem političnem delovanju – vsaka komponenta družbe poleg svojih legitimnih zahtev tudi truditi, da se zavzema za splošno dobrobit. Zato se moramo v svojem udejstvovanju nenehno odločati, kje je tisti trenutek, ko lahko v ospredje postavimo svojo zastavico, in kdaj napoči trenutek, ko je bolje, da zastavica ostane v ozadju in si poskušaš prizadevati, da skupaj z ostalimi pripomoreš k skupnemu dobremu. Vsekakor obstajajo različne vizije vloge Slovencev v Italiji in različne vizije bodočnosti slovenske manjšine. Obstaja vizija bodočnosti, ki poudarja ohranjanje slovenske identitete znotraj bolj ali manj zaprtih krogov: v tem nekateri vidijo zaščito slovenske kulture in istovetnosti ter edino možnost našega dolgoročnega preživetja. Obstaja pa tudi druga vizija, ki zagovarja večjo odprtost do italijanskega prebivalstva. Naj ponazorim s konkretnim primerom. Dolga desetletja smo se pritoževali, da se Italijani ne učijo slovenščine. Zdaj se je začenjajo učiti in številne italijanske družine vpisujejo svoje otroke v slovenske šole. To seveda ustvarja probleme: ni namreč isto, če pouk poteka v razredu, kjer vsi otroci izhajajo iz slovenskih družin, ali v razredu, kjer je velik delež otrok iz mešanih ali celo čisto italijanskih družin. Bistvena razlika pa je, ali to vprašanje obravnavaš kot problem, ki se ga je treba rešiti, v smislu, »čim manj jih je, tem bolje«, ali pa da ga vzameš kot izziv, ki sicer prinaša nove težave, hkrati pa odpira tudi nove priložnosti. Italijanski otroci, ki danes hodijo v slovenske šole, jutri seveda ne bodo postali Slovenci. Sploh ne gre za to. Obstaja pa zelo velika verjetnost, da bodo bolj pripravljeni razumeti potrebe Slovencev in bodo bolj odprti za dogovarjanje s slovensko manjšino. Danes največje razlike znotraj manjšine obstajajo prav glede teh vprašanj, torej glede odnosa do večine. V kolikšni meri je dobro za manjšino, da se zapre sama vase, saj bomo v nasprotnem primeru izginili? V kolikšni meri je potrebno, da se odpremo, da nas bodo drugi razumeli in nas tudi podprli v naših prizadevanjih? Sam se, iskreno rečeno, bolj prepoznavam v opciji, ki se zavzema za večjo odprtost. Tudi zato, ker vidim, da na italijanski strani obstaja pripravljenost za postopno odpiranje naši stvarnosti. Jasno je seveda, da stvari niso vedno enostavne. Odločitev za večjo odprtost postavlja pred nas kompleksne probleme: od nas zahteva veliko mero previdnosti, a tudi strogost do nas samih, recimo glede skrbi za slovenski jezik, ki mora ostati na določenem nivoju. Ohraniti moramo svoje korenine, vrednote in identiteto, šele nato lahko dodajamo druge identitete. Kajti to je današnja realnost: obstaja več identitet.
V vprašanju šolstva so se izkristalizirale dileme, ki so že dlje časa prisotne v zamejstvu. Pred več kot desetletjem, ob sprejetju zaščitnega zakona, je senator Miloš Budin podal izjavo v smislu, »zdaj lahko končno postanemo italijanski državljani slovenskega jezika«. To je sprožilo burno reakcijo. Jože Pirjevec mu je posmehljivo očital, da hoče postati Italo S’ciavo (v analogiji z Italom Svevom, znamenitim italijanskim tržaškim pisateljem nemško-judovskega rodu, čigar psevdonim pomeni nekaj takega kot »švabski Italijan«). Proti Budinu so nastopili tudi številni drugi intelektualci, na primer Alojz Rebula in Boris Pahor, ki so poudarjali, da morajo Slovenci v Italiji, ne glede na državljanstvo, ostati predvsem Slovenci. Mislim, da je tudi Pahorjevo poudarjanje pomena narodne zavesti treba razumeti v luči te polemike. V svojih nastopih sploh ne opozarja več na nevarnost izgube jezika ali drugih konkretnih atributov etnične pripadnosti, temveč na narodno identiteto kot tako. Zdi se, da je zanj največja nevarnost prav omenjena Budinova vizija – da bi Slovenci sicer ohranili svoj jezik in kulturo, a da bi se nacionalno začeli identificirati z Italijo (podobno kot francosko govoreči prebivalci doline Aoste). Kakšno je tvoje stališče glede teh dilem?
Globoko sem prepričan, da tu ne gre za nasprotujoča si koncepta, da ena pozicija ne izključuje druge. Sam se imam za Slovenca. Pika. Imam pa se tudi za italijanskega državljana in me torej še kako zanima, kaj se dogaja v tej državi. Želim si, da bi moja država imela najboljše možnosti za nadaljnji razvoj – čeprav se zdaj morda zdi v precej klavrnem stanju, a to žal velja za celotno Evropo. Vsekakor pa mi ni vseeno, kaj se dogaja, če uporabim znano metaforo, na desnem bregu Soče. Ne morem sprejeti stališča, da bi me moralo zanimati le to, kar se dogaja na našem koncu, vse, kar se dogaja drugod po državi, pa ni moja stvar. Ne, tudi tisto je moja stvar! Zato verjamem, da se moramo Slovenci kot italijanski državljani udeleževati tudi splošnega političnega in družbenega življenja v državi, ker nam do tega ne more in ne sme biti vseeno. Ne bom rekel, da se mi vsa ta razprava zdi umetna ali odvečna, a sam resnično ne vidim bistvene razlike v tem, če nekdo reče: »Sem Slovenec z italijanskim državljanstvom«, nekdo drug pa: »Sem italijanski državljan slovenskega jezika«. Ne vidim kakšnega globokega prepada med obema pristopoma. Glavno je, kakšen odnos imaš do drugih: do ostalih pripadnikov manjšine, do Slovenije, do Italije. Vedno tudi ponavljam, da se moramo izogibati posploševanju v smislu, »Slovenci mislijo tako, Italijani mislijo drugače«. Pogosto se kakšno izjavo, ki prihaja iz italijanskih krogov, kar razglasi za »stališče Italijanov« in obratno. Naj dam primer. Nedavno tega je italijanski desničarski časopis Il Giornale ostro kritiziral Borisa Pahorja, kar je precej močno odjeknilo tudi v Sloveniji. Upravičeno. Vendar tisto ni bilo mnenje italijanskega tiska, še manj pa mnenje vseh Italijanov. Šlo je za stališče določenega časopisa, ki ima zelo jasno profilirano uredniško politiko in od katerega kakšnega drugačnega mnenja ne moremo niti pričakovati. Ko pa je mesec kasneje mnogo pomembnejši dnevnik Il Corriere della Sera Pahorju posvetil skoraj celo stran in o pisatelju podal široko in poglobljeno oceno, nisem opazil, da bi to posebno odmevalo v slovenskih medijih. Mislim, da bi tudi v Sloveniji potrebovali malo drugačen pristop glede teh zadev. Zdi se mi, da se slovenski mediji Slovencev v Italiji spomnijo le tedaj, ko je kakšna težava, napad ali polemika. Dogajajo se tudi pozitivne stvari in prav bi bilo, da tudi te dobijo svoj prostor v medijih, saj se v nasprotnem primeru v Sloveniji ustvarja slika stanja, ki je precej drugačna od resničnosti.
Če se obrneva, kot praviš, »na desni breg Soče«: trenutna politična situacija v Italiji je nekoliko nenavadna. Težko bi rekel, da je kaotična, saj je prisotna politična stabilnost, kakršne že dolgo ni bilo, poleg tega se mi zdi javna razprava tako umirjena, osredotočena in strpna kot že dolgo ne. Hkrati pa se odvija počasen, a zanesljiv razkroj političnega sistema, primerljiv s tistim ob izbruhu podkupovalnih škandalov na začetku devetdesetih let. Kriza je zajela vse politične stranke. Na eni strani vladavina tehnokratov, na drugi pa vzpon nestrankarskih gibanj predstavljata velik izziv za klasične politične strukture. Kako doživljaš to politično krizo kot član Demokratske stranke, ki je ena od glavnih stebrov italijanskega političnega sistema?
Situacija v državi je zelo zapletena in tudi zelo kritična. Upoštevati je treba, da je sedanja tehnična vlada nastala kot posledica prejšnjih zgrešenih in nekonsistentnih politik. Berlusconijeva vlada je bila, kar je bila: na žalost mislim, da je tudi izven Italije postalo bolj ali manj znano, s kakšno politično garnituro smo imeli opraviti, zato glede tega nima smisla izgubljati besed. Zato so bile nujne spremembe že pred iztekom mandata. V trenutku, ko je prejšnja vlada izgubila podporo v parlamentu, so bili vsi gospodarski kazalci izjemno slabi: če bi prišlo do predčasnih volitev, bi se reševanje ključnih problemov zavleklo, kar bi stanje le še poslabšalo. Poleg tega je treba upoštevati, da je volilni zakon, ki trenutno velja v Italiji, popolnoma nor. Nima nobene logike, kar je priznal celo njegov avtor. Nastal je leta 2005 z edinim namenom, da bi levi sredini preprečili prepričljivo zmago na volitvah naslednjega leta. To jim je tudi uspelo, saj je zakon pomembno vplival k dvoumnemu volilnemu rezultatu. Če bomo še na naslednje volitve šli s tem zakonom, bi se lahko zgodilo, da bo ena koalicija dobila veliko večino v enem domu parlamenta, druga pa veliko večino v drugem domu. Ker je v Italiji v veljavi popolni dvodomni sistem, kjer zaupnico vladi izglasujeta oba domova parlamenta, bi bilo praktično nemogoče imenovati novo vlado. Tehnična vlada je bila tudi zaradi tega nujna, saj je strankam omogočila čas, da se domenijo o spremembah volilne zakonodaje. Vladni nepopularni ukrepi pa so postavili v kočljiv položaj velike stranke, ki jo podpirajo, kar je na lokalni ravni omogočilo razmah raznih novih gibanj, ki jim očitajo »antipolitičnost«. Ne vem, če je ta izraz upravičen. Tisti, ki se zdaj na lokalni ravni angažirajo v teh gibanjih, so predvsem ljudje, ki si želijo sprememb in menijo, da jih stranke, kakor obstajajo sedaj, niso sposobne izvesti. Glede tega bi rekel tako: res je, da imamo novo vlado, a razmerje sil v parlamentu je še vedno isto kot ob zadnjih volitvah leta 2008. To vpliva tudi na sposobnost posameznih strank, da vplivajo na konkretne vladne politike. Mislim, da je moja stranka, Demokratska stranka, ravnala odgovorno. Če bi ob padcu Berlusconijeve vlade zahtevali volitve, bi do teh najbrž prišlo in verjetno bi tudi zmagali. Toda zmagali bi na ruševinah države. Verjamem, da je kdo tudi zadovoljen, da postavi svojo zastavico na kup ruševin, a dolgoročno od tega ni velikih koristi. Moja stranka skuša na državni ravni storiti, kar se v danih razmerah pač da. Jutri bo potekal drugi krog županskih volitev in prepričan sem, da se bo izkazalo, da je na lokalni ravni leva sredina močnejša, kot je kazalo pred dvema tednoma (v drugem krogu občinskih volitev je leva sredina zmagala skoraj povsod, razen v treh največjih mestih, kjer so zmagali bodisi neodvisni levi kandidati bodisi nestrankarsko Gibanje 5 zvezdic, op. a.). To pa še ne pomeni, da je problem rešen. Ravno nasprotno. Res je namreč, da se v Italiji ustvarja nekakšna politična praznina. Zaupanje, ki ga ljudje namenjajo dosedanjim strankam, je zelo nizko. To velja tudi za mojo stranko, to je precej jasno. Vprašanje je, kako se bo razvila situacija v naslednjem letu – to je odvisno predvsem od uspešnosti tehnične vlade pri napovedanih ukrepih za spodbujanje gospodarske rasti. Pomembno bo tudi, kako bo to vplivalo na socialno pravičnost, v političnem pogledu pa bo morala Demokratska stranka pokazati svoje konkretne uspehe v tem obdobju. Glede tega bi rad omenil pomembno vlogo, ki jo je imela stranka pri omiljenju oziroma izboljšanju reforme delovne zakonodaje, ki jo je predlagala vlada. Naslednje leto bodo vsekakor parlamentarne volitve in upam, da bodo potekale po drugačnem volilnem sistemu, čeprav možnosti za njegov sprejem niso ravno velike. Kljub vsem neznankam pa mislim, da se bodo politične sile na koncu vendarle pregrupirale v dve veliki opciji, napredno in konservativno. Naslednjih volitev si ne znam si predstavljati drugače kot spopada neke zmerno leve in zmerno desne opcije, čeprav še nikomur ni čisto jasno, kako bosta izgledali.
Po eni strani bi se strinjal, da je uspeh nestrankarskih gibanj – tu mislim predvsem na t. i. »Gibanje 5 zvezdic« komika Beppeja Grilla – v veliki meri reakcija na tehnično vlado, po drugi strani pa so ta gibanja plod dolgoletnega nezadovoljstva s celotnim strankarskim sistemom. Ne le z Berlusconijevo opcijo, ampak morda še v večji meri z neodzivnostjo, okostenelostjo in podkupljivostjo levice. Podobno kot drugod po Evropi je na udaru kritik tudi strankarski sistem kot tak, predvsem notranja nedemokratičnost strank. Se ti ne zdi, da je politično gibanje, ki ga vodi satirik, predvsem simptom krize političnih elit v državi?
V primeru Demokratske stranke bi si upal trditi, da smo marsikdaj še preveč demokratični in ne premalo. Če znotraj naredimo primarne volitve, na katerih zmaga kandidat druge stranke, se nam lahko očita vse, a ne tega, da nismo demokratični. Lahko da nam včasih primanjkuje politične pameti, a notranjo demokracijo gotovo imamo. Večkrat se je zgodilo, da smo šli na primarne volitve, kjer je naš kandidat izgubil in v takih primerih smo vedno lojalno in brezpogojno podprli demokratično izbranega skupnega kandidata koalicije. So tudi stranke, ki nimajo dovolj notranje demokracije in glede tega bi se lahko vsaj malo zgledovale po nas. Bolj kot notranja demokracija nam mogoče manjka večja doslednost v boju proti korupciji in vsemu, kar je s tem povezano. Sem spada tudi razvejani klientelizem in to, da se stranka pogosto pusti preveč vplivati od interesnih skupin, tako da včasih ni več sposobna izvesti tistih ukrepov, za katere se zaveda, da bi bili potrebni. Predvsem glede tega bi se morali izboljšati tudi mi. Ne trdim, da se na tem področju ne trudimo. Ampak ko pride na dan, da je določen politik skorumpiran, javnosti ne zanima, če je v eni stranki le nekaj takih primerov, v drugi pa na stotine. Javnost bo preprosto rekla: vsi so enaki. Ravno zato moramo biti glede tega zelo strogi, predvsem do samih sebe. To velja vedno, še zlasti pa v časih, ko od državljanov zahtevamo žrtve, varčnost in jim govorimo, da so potrebne reforme. Če hočeš, da ti ljudje zaupajo, moraš ravnati na verodostojen način. Svoji stranki ne očitam sistemske korupcije, očitam pa ji, da se ni dovolj hitro odzvala na primere podkupovanja, v katere je bila vpletena. Tu se je zastonj izgovarjati, češ, da gre za posamezne primere, v nasprotnem taboru pa gre za sistem korupcije. Na vsak primer se je potrebno odzvati hitro in odločno, saj v nasprotnem primeru tudi sami pomagamo k rasti nezaupanja v politiko.
Štefan Čok (rojen leta 1983 v Trstu) je doktorski študent zgodovine na Univerzi na Primorskem ter član Pokrajinskega sveta Tržaške pokrajine. Po dokončanem znanstvenem liceju v Trstu se je vpisal na študij zgodovine na tržaški univerzi, kjer je leta 2008 magistriral. Svojo politično pot je začel v Mladinski levici, podmladku Levih demokratov (DS). Med letoma 2004 in 2007 je bil deželni tajnik te mladinske organizacije za Furlanijo – Julijsko krajino. Sodeloval je pri ustanavljanju Demokratske stranke (PD) in bil leta 2007 izvoljen v njeno prvo deželno skupščino. Od leta 2008 do 2010 je bil član deželnega vodstva stranke in njen deželni koordinator za Slovence. Jeseni 2009 je bil izvoljen v državno skupščino Demokratske stranke, jeseni 2010 pa je postal tudi član pokrajinskega tajništva stranke za Tržaško pokrajino. Med letoma 2006 in 2011 je bil svetnik 6. rajona tržaške občine (Sveti Ivan – Kjadin – Rocol), spomladi 2011 pa je bil izvoljen v Tržaški Pokrajinski svet. Sodi med pobudnike čezmejne tržaško-koprske sekcije organizacije International Students of History Association (ISHA), ki ji trenutno tudi predseduje. Je tudi član upravnega odbora Narodne in študijske knjižnice v Trstu in tajnik tržaške sekcije Vsedržavne zveze partizanov Italije (ANPI-VZPI).