Sprejemanje ključnega prostorskega razvojnega dokumenta, Občinskega prostorskega načrta, je za vsako občino priložnost zastaviti svojo razvojno politiko in na novo določiti prioritete prostorskega razvoja. Po 22 letih je svoj OPN pripravila tudi Mestna občina Maribor. Deležen je aktivne spremljave meščanov, ki so namere občinske uprave z urejanjem prostora posameznih mestnih četrti spoznavali šele ob razgrnitvi dopolnjenega osnutka tega akta, od 30. maja do 3. julija letos.
Slovenska tradicija sodelovanja javnosti
Vse generacije aktivnih urbanistov v slovenskem prostoru se ves čas svojega poklicnega delovanja srečujejo s povečini aktivnim sodelovanjem javnosti pri sprejemanju prostorskih aktov. Kakor o tem velikokrat piše že pred pol stoletja Braco Mušič, je lastnost naše družbe stalno sodelovanje javnosti pri oblikovanju prostora, ki je že od zadnje četrtine dvajsetega stoletja skrbno vpletena v seznanjanje z načrtovanjem sprememb v prostoru. Kakorkoli je bilo sodelovanje javnosti sprva povezano z okorelim socialističnim pojmovanjem »napredka« in ne nazadnje z urbanizacijo resnih dimenzij, sta tudi komuniciranje z javnostmi in vloga urbanistov ter arhitektov v družbi doživela v zadnjih štirih desetletjih resno in korenito tranzicijo. Javnost je postala poligon varovanja lastnih pridobljenih pravic, urbanist in arhitekt pa servisna, podporna funkcija občinskih uprav in njihovih menedžerskih apetitov.
Plemenita tradicija vključevanja javnosti v široke strokovne debate o preurejanju prostora je pri pripravi mariborske urbanistične zasnove (UZMM, od 1995 do 2001) vključevala četrtne urbanistične delavnice z javnimi anketami, predstavitvami in obravnavami že dosti prej, kot je bil ta prostorski akt razgrnjen v skladu z določili takrat veljavne zakonodaje. Javnost si je tako zapomnila debate ob inicialnem tipanju prostora v delavnicah in je bila na poznejši javni razgrnitvi gotovega akta pravzaprav vznemirjena kakor po nekakšni urbanistični predigri – debate o prostoru so se ob razgrnitvi pravzaprav nadaljevale, s sprejemom pa so se (za dolgo) zaključile. Mesto Maribor je zastavilo UZMM z veliko temo, ki je bila sleherniku razumljiva v enem stavku: mesto spreminjamo: iz industrijskega, delavskega – v storitveno, univerzitetno, upravno središče. Kot češnja na torti je po sprejetju priletelo priznanje Evropskega sveta urbanistov. Če takrat, ko je priznanje prispelo, ni nihče vedel, kdo in zakaj ga je v resnici prejel (načrtovalec ali mesto, postopek participacije ali delavnice), je odgovor kot pozna bolečina po klofuti zaskelel šele čez dobrih 20 let.
Zavijanje postopka v neprosojen celofan
V postopku sprejemanja mariborskega OPN je bilo storjenih mnogo sicer legalnih in postopkovno pravilnih dejanj, ki so precej nerazumljiva – ker jih je toliko, težko govorim o naključjih. Prva nejasnost je namera izdelati prostorski akt, za katerega pripravljavci javno zatrjujejo, da je kompilacija veljavnih zastarelih aktov; druga je, da ga pripravljajo zato, ker bodo stari prostorski akti v skladu z novim ZUreP-3 ukinjeni; tretja, da se s postopkom mudi in ga je treba sprejeti takoj, čeprav se pripravlja 21 let; četrta, da zaradi kompleksnosti postopka ni možno upoštevati pripomb, ki so prispele k pripravljavcu po letu 2017; peta, da za OPN razen mestnega načrta niso izdelane nove strokovne podlage; šesta, da se pripombe k OPN, ki jih je poslala javnost, obravnavajo izključno v postopkovnem in pravnem smislu, ne pa vsebinsko; sedma, da je postopek razgrnitve trajal pet tednov med letnimi počitnicami, za mesto s sto tisoč prebivalcev pa so bile organizirane le štiri javne obravnave. Zdi se, da je postopek zavit v neprosojen celofan – videti je sicer svetleče, notranjosti pa ne razkriva. Na skoraj vse pripombe, ki so jih nevladne organizacije in ad hoc ustanovljene civilne iniciative podale v času javne razgrnitve, so odgovori podani pavšalno, z navedbami postopkovnih ovir in brez vsebinskih odgovorov. Očitno se je mestna uprava na poprej speljanih postopkih sprejemanja drugih, podrobnih prostorskih načrtov naučila novih veščin upravljanja in odločanja: namesto vključevanja javnosti in strokovne obravnave uporablja izogibalne manevre in marketinške strategije za poudarjanje lastne nezmotljivosti.
Premostitev varovalk
Kakor so v zadnje različice zakonov o urejanju prostora vgrajeni elementi transparence ravnanj pripravljavca prostorskih aktov, je mariborska mestna uprava pokazala izjemno inventivnost v »premoščanju varovalk«, predvidenih v zakonodaji s področja urejanja prostora in varstva okolja. (Elektro stroka pozna načine, kako zaobidemo varovalko »s premoščanjem« – tako, da postane neuporabna, saj premostitev vzpostavi trajen kontakt mimo varovalnega mehanizma.)
Če bi kdo kdaj pisal priročnik »Kako avtoritarno vladamo v lokalni skupnosti«, bi v poglavju »Urejanje prostora po lastni meri« gotovo navedli naslednje ukrepe in mehanizme: a) razdelimo resorje na zemljiško politiko, prometno politiko in prostorsko politiko; b) odločanje o prostoru položimo v roke ene osebe, ki ima politično in strokovno moč; c) zamenjamo (ali na novo postavimo) občinskega urbanista in mu čim bolj omejimo, formaliziramo pooblastila; d) odstavimo ali diskreditiramo doslej aktivnega prostorskega načrtovalca in ga nadomestimo z manj izkušenim; e) po možnosti diskreditiramo ali zamenjamo upravo podjetja, ki smo mu poverili izdelavo akta; f) vodjo občinskega prostorskega urada zamenjamo z osebo, ki je brez zadržkov poslušna; g) predstavnike NVO in civilne družbe poskušajmo z vsemi sredstvi utišati in h) ves čas zatrjujmo, da popolnoma spoštujemo vse predpise s področja urejanja prostora.
V takem priročniku bi žal umanjkal trezen komentar z operativnim naslovom »kdor seje veter, žanje vihar«, ki bi moral vključevati naslednje posledice prej omenjenih dejanj: javnost, zaradi soočenja z odločitvami načrtovalca in mestne uprave šele na javni razgrnitvi, odreagira bistveno bolj burno, kot bi, če bi se z njo ukvarjali prej.
Razkol med procesnim in vsebinskim
Najprej se izključujoča drža javnosti pokaže v razkolu med formo in vsebino: kljub procesnim pravilnostim sprejemanja prostorskega akta se tudi v prostorske zadeve manj poučenim opazovalcem začne dozdevati, da se na redkih javnih obravnavah nesorazmerno prikazujejo procesne lastnosti postopka, z njimi se javnost odbije ali uspava, o vsebini pa diskurz ne steče. Mnogo boljši prvi vtis na javnih predstavitvah poda občinska uprava, ki neumorno citira zakonodajo, navaja obvezujoče formalnosti in svojo vlogo upravičuje s procesnimi določili zakonodaje.
Pri večini postopkov izdelave novih OPN lahko slehernik z enostavnim kontrolnim vprašanjem dožene, ali je priča postopku formalne ali vsebinske narave – pripravljavca javno vpraša, naj v enem stavku strne vsebino predstavljenega prostorskega akta.
Pretekle uprave mesta Maribor so mnogo svojih prostorskih aktov sprejele na prav pobalinsko gverilski način. Vitja Rode, predsednik skupščine občine Maribor od 1974 do 1978, je zamisel o rasti mesta razvil z Bracom Mušičem, ki mu je zaradi časovne stiske predlagal, naj namesto postopka spreminjanja srednjeročnega in dolgoročnega plana skupščini v sprejem ponudi »dispozicijski načrt«, na podlagi katerega bo potem lokalni zavod za urbanizem v normalnem tempu pripravil prostorske sestavine obeh prostorskih planskih aktov. S konsenzom o vsebini se je tako postopek družbenega planiranja sploh začel.
Podobno je v postopku sprejema urbanistične zasnove mesta iz leta 2000 ta prostorski akt na iniciativo vodje projekta Uroša Lobnika uvedel množico prej neuporabljenih urbanističnih instrumentov, pravila podrobnega urejanja za skrbno umerjene cone in celo novo kategorijo podrobne namenske rabe površin – zakonodaja na ravni države je vse našteto smiselno povzela po razmeroma podrobni in kakovostni strokovni debati.
Očitno so izvrstne vsebinske ideje tisto, kar poganja generiranje predpisov, in ne obratno.
Nevključevanje javnosti
Morda si je štajerska prestolnica zaradi preteklih civilnodružbenih gibanj pridobila sloves, da je za meščane najhuje, če jim nekdo brez najave (in opravičila) stopi na prste. Dotlej največje masovne proteste v državi je konec leta 2012 sprožila odločitev o namestitvi radarjev za merjenje prehitrih voznikov. Namera ni bila pred namestitvijo nikdar predstavljena javnosti in ta jo je razumela kot klofuto. Vključila se je podobno grobo, kakor je bila izzvana.
Zaradi podobnih netaktnosti so se v postopku sprejemanja OPN MOM izoblikovale vsaj tri iniciative: dve ad hoc civilni iniciativi in pobuda mestnega društva arhitektov. Prva iniciativa protestira proti novogradnji devetnajstnadstropne stolpnice ob mestni vpadnici, druga pa proti pozidavi rekreacijske cone ob Dravi v Bresternici. Društvo arhitektov je zbralo množico pripomb članov k razgrnjenemu aktu in jih poslalo »pod dežnikom društva«. Vse tri iniciative so se kvalificirale kot pripombodajalci k razgrnjenemu dopolnjenemu osnutku OPN MOM, njihove pripombe so bile zavrnjene z večinoma formalnimi, procesnimi obrazložitvami. Mestna občina je po komentarju na pripombe društva v lokalnem časniku izoblikovala ostra stališča in jih objavila na svoji spletni strani, kar je v komunikaciji med arhitekti in prostorskimi načrtovalci ter mestno upravo svojevrsten precedens.
Gibanje proti pozidavi stolpnice ob Gosposvetski cesti je kulminiralo v javnem soočenju sveta mestne četrti in mestne uprave s približno 50 udeleženci, iniciativa proti pozidavi tradicionalno zelenega območja ob Dravi pa v odmevnem in glasnem zboru krajanov KS Bresternica, ki je nivo diskurza o urejanju prostora spustil na golo nasprotovanje 330 občanov kakršnikoli gradnji v obravnavanem območju.
Če javnosti ne vključiš, se pač vključi sama. Takrat jo žene nekakšen prvinski nagon po ohranitvi uveljavljenih razmer in prostorskega načrtovanja (ki bi sicer potekalo s pripravo bleščečih strokovnih podlag, udeležbo javnosti in umirjenim, plodnim javnim diskurzom) je konec.
V rožnati prispodobi se po aktivnostih civilnih iniciativ in uradnih ter medijskih odgovorih mestne uprave žal zazdi, kot da mestni upravitelji igrajo vlogo slaščičarja, ki v brezhibni beli obleki v izložbi ves dan ponuja belo rožnate sladice v svetlečem celofanu, zadaj v delavnici pa pozno v gluhi noči topijo pasjo mast, ki daje slaščicam prav poseben okus.
Lekcije sedanjosti
Kaj smo se v zadnjih dveh desetletjih načrtovanja po razmeroma sodobnih zakonih o urejanju prostora vendarle naučili? Kaj so pokazale izkušnje komuniciranja z javnostmi, kje se zatika, kakšna je drža deležnikov v urejanju prostora?
Občinske uprave so bolj jasno razkrite: hitro opazimo, katere občine in njih modra vodstva so podkovana in poučena v odločitvah s področja urbanističnega načrtovanja in prostorskega razvoja in katere ne; novost v zadnjem desetletju je, da tudi najbolj kratkoviden opazovalec prepozna bleferje. Zdi se, da občinske uprave ali tekoče spremljajo prostorski razvoj z vsemi tudi občinskih upraviteljev ali pa ga opazno zanemarjajo.
Prostorski načrtovalci so bolj utrujeni, bolj otopeli. Tisti najstarejši v svoji karieri uporabljajo peti komplet zakonov s področja gradnje in prostorskega načrtovanja. Vlada splošno počutje, da novi zakoni o urejanju prostora in gradnji objektov prinašajo le malo vsebinskih novosti, veliko pa novih izrazov, dodatnih obvez in povezav z drugimi zakoni. Bizarno pri tem je, da se v praksi prostorsko načrtovanje ne spreminja mnogo in da je utečena praksa tista, ki pravzaprav ohranja slabotno telo urbanizma pri življenju. In utečena praksa je, kakor vidimo iz zgoraj opisanega postopka v eni od mestnih občin v državi, lahko ranljiva in podložna udarcem potencialnih samodržcev v mestnih upravah. Potem ko je poklic prostorskega načrtovalca ušel izpod razmeroma rigidne ureditve v področni zbornici, je postal še manj povezan in še bolj ujet predvsem v procesna določila predpisov, ki urejajo okolje in prostor.
Javnost je manj organizirana, ko gre za širši interes (mesta), in bolj organizirana, ko gre za ožji interes (soseske, krajevne skupnosti, mestne četrti, posamezne ulice). Neorganizirane javnosti ne prepoznavajo razvojnih priložnosti mesta in ne razumejo postopkov sprejemanja aktov, če jim niso primerno pojasnjeni v vsebinskem (ne procesnem) smislu.
Kdo pa gleda pod prste odločevalcem? Vse kaže, da bodo vlogo preglednika odigrale nevladne organizacije s področja urejanja prostora, kar je abotno. Ob pomanjkanju kakršnihkoli učinkovitih kontrolnih mehanizmov med postopkom sprejemanja prostorskih načrtov na svoji strani ostaja le ohlapno, v nevladnih organizacijah organizirana stroka na eni in civilnodružbene iniciative občanov na drugi strani. Za prekleto resnično se izkaže, da je evropsko mesto stalno v procesih emancipacije, da se nekdo stalno bori za svoje mesto v mestu.
Ampak da se mora ad hoc organizirana javnost povezovati s strokovnimi društvi za to, da bi varovala razumnost mestnega razvoja, tega pa doslej v tej mladi, demokratični, urejeni in predvsem pravni državi še nismo doživeli.
Strokovna društva in civilne iniciative občanov prej še nikoli niso razmeroma pozorno gledali pod prste mestni upravi in prostorskim načrtovalcem, tega doslej v drugem največjem slovenskem mestu tudi nismo doživeli.
Nauk zadnje četrtine sprejemanja OPN MOM se kaže z dialektično sporočilnostjo, saj je razkol med mestno upravo in javnostmi karseda nepremostljiv: v zadnjih nekaj letih se je razširila slaba navada, da občinske uprave vajeti urejanja prostora prevzemajo povsem v svoje roke; kljub obvezam, ki urejanje prostora enačijo s socialno skrbjo za prebivalce, je menedžiranje mesta postalo bolj parcialno kot kadarkoli.
Mesta v državi povečini ne vodijo politik, ki jih po Johnu Friedmannu povzema Braco Mušič že pred pol stoletja: urbanistične razvojne, stanovanjske in politike upravljanja stavbnih zemljišč. Kljub temu pa so sposobne izpeljevati parcialne prostorske akcije, povečini sprožene z zasebnimi pobudami, in to na najbolj očiten način – pa naj bo to postavitev nove lakirnice na kmetijskih zemljiščih, sveže spremenjenih v stavbna, ali pa ekstenzivna pozidava prej urbanemu športu namenjenih površin.
Nihil novum sub sole – če smo še pred 20 leti trdili, da je urbanistično načrtovanje bliže politični levici in da je prostorski razvoj investicij bliže politični desnici, se razmere v širši regiji postavljajo na glavo. Medtem ko bo avstrijski Gradec z na vseh ravneh mestnega upravljanja podprtim priseljevanjem približno devet tisočih novih prebivalcev letno počasi dosegel velikost polmilijonskega mesta in s tem povezane bonitete na ravni EU, je po drugi strani madžarski predsednik že pred 12 leti ukinil državni zavod za varstvo kulturne dediščine, saj je ta pomenil preveliko oviro liberalnim prostorskim razvojnim težnjam.
Slovenske tradicije mestnega razvoja so še vedno na prepihu med upravljanjem po raznovrstnih principih avstrijskih zveznih dežel, ki jim nasproti stojijo mnogo bolj avtokratski vzorci »mesta na vodi« ob sotočju Donave in Save.
Pred dvema desetletjema sem v pogovoru z ugledno beograjsko kolegico menil, da smo v Sloveniji preslabo organizirani, da nam manjka infrastruktura s področja urejanja prostora: manjkali so nam uradi mestnega urbanista, mestnega arhitekta, mestnega menedžerja in nekakšna služba za razvoj mesta. Hitro me je prizemljila z resnico, ki danes velja tudi za mnoga slovenska mesta: »Mi vse te urade in vse te strokovnjake imamo – a na koncu odloča samo en človek. Prej našteti njegove odločitve zgolj utemeljujejo.«