»Če moraš izbirati med ugledom in zloglasnostjo, je bolje izbrati slednjo«. Tako bi se lahko glasil nasvet kakšnega iliberalnega Machiavellijevega učenca za našo dobo polariziranih političnih kultur. Zdi se, da si je madžarski samodržec Viktor Orbán takšen nasvet že vzel k srcu. Madžarski premier – skromno nadarjen filozof zgodovine, ki pa zna dvoriti konservativnim intelektualcem na simbolnem in gmotnem področju – je s svojo strateško rabo razdvajajočih izjav in kontroverznih politik na veliko stavil na vzpon konservativne revolucije. Orbánova strategija je uporabiti teme iz zahodnih kulturnih bojev (pozahodnjenje je del enačbe), da bi naslikal nelaskavo podobo liberalnega Zahoda. Njegovi podporniki trdijo, da se uspešno zoperstavljajo »liberalni hegemoniji« na Madžarskem, tako da preventivno zavirajo širjenje zahodnih liberalnih vrednot – vrednot, ki so, kot nameravam pokazati v nadaljevanju, na Madžarskem vselej imele zelo omejen vpliv. To prevzemanje zahodnih vzorcev s preventivnim zavračanjem jim omogoča, da vzpostavljajo nova zavezništva z evropsko in ameriško desnico s položaja izpostavljene simbolne pomembnosti.
Vse večji pomen zahodnih kulturnobojnih tem v madžarskem javnem življenju po eni strani kaže na vse tesnejši nadzor Orbánovega režima nad agendo v državi, hkrati pa opozarja na paradoksno naravo sprejemanja zahodnih vzorcev. Na paradoksnost prevzemanja zahodnih vzorcev na Madžarskem pod desničarsko hegemonijo je opozorila Eszter Kováts v svojih podrobnih raziskavah režimskih spopadov proti fantomu »ideologije spola«: strastne polemike o zahodnih kulturnobojnih temah so namenjene boju proti »zunanjim grožnjam«, ki prihajajo z liberalnega Zahoda. Z drugimi besedami: kar se Orbánovim občudovalcem na skrajni desnici kaže kot krepek radikalnokonservativni angažma v polemikah, ki razdvajajo zahodno javnost, je v resnici namenjeno predvsem preventivnemu zavračanju sodobnega liberalizma na Madžarskem.
Dvorezna slava
Noben srednje- in vzhodnoevropski politik ni v zadnjem obdobju povzročil toliko škode ugledu svoje države v očeh zahodnega političnega mainstreama kot sedanji madžarski ministrski predsednik. Ko so bili Orbánovi metodični poskusi centralizacije oblasti postopoma razgaljeni, je bila njegova stranka Fidesz primorana zapustiti desnosredinsko Evropsko ljudsko stranko. V zadnjih mesecih so inštitucije Evropske unije poleg tega pokazale vse večjo pripravljenost, da začnejo resno jemati lastna merila glede spoštovanja pravne države in uveljavijo mehanizem, ki proračunske transferje pogojuje s spoštovanjem vrednot EU. To jasno ogroža ekvilibrizem madžarskega režima, ki po eni strani vedno znova izvaja subverzivna dejanja, po drugi pa izkazuje razumljiv interes, da bi se še naprej okoriščal z evropsko integracijo.
V zadnjih letih so Orbánovi najpomembnejši politični sopotniki izven EU (Donald Trump, Vladimir Putin in Jair Bolsonaro) bodisi izgubili oblast bodisi se osramotili (ali oboje), zato je začel Orbán iskati nova zavezništva zunaj evropskega in zahodnega mainstreama. Vse od februarske eskalacije ruske agresije na njuno skupno sosedo Ukrajino je madžarski režim s svojo kontroverzno zunanjo politiko globoko razdražil in si morda tudi odtujil poljsko vlado, ki je bila dotlej njegov najpomembnejši zaveznik v regiji in partner znotraj EU, zlasti ko gre za odprti spor z Evropsko unijo glede vprašanj, povezanih s pravosodjem.
Trenutno se zdi, da Orbán še najbolj stavi na italijanske skrajno desne stranke, ki so nedavno združile moči v novi vladni koaliciji, vračajočega se izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja (ki ima očitno devet političnih življenj) in, seveda, vse močnejša skrajno desna gibanja v ZDA. Madžarsko trenutno čaka vse večja marginalizacija znotraj EU, medtem ko Orbánov režim vse odločneje uveljavlja nadzor nad državo sredi velike družbeno-ekonomske krize. To je za madžarske državljane verjetno najslabša možna kombinacija. A ne glede na vse večjo izolacijo znotraj EU, ni bil noben drug madžarski politik nikoli deležen niti približno tako velike mednarodne pozornosti kot Viktor Orbán.
Notranja protislovja Orbánovega projekta
Kot je nedavno opozoril Fabio Wolkenstein, nam zna Orbán »izvrstno, pravzaprav sijajno predstaviti velik ideološki projekt, toda politike, ki jih izvaja, se temu projektu ne prilegajo pretirano«. Kljub suverenistični retoriki madžarskega premierja ostaja njegov režim izjemno odvisen od evropskega financiranja in vselej pripravljen, da ponudi posebne ugodnosti tujim vlagateljem. Kljub razkošni državni podpori religioznim organizacijam in obsežnim javnim razkazovanjem verskih simbolov ostaja madžarska družba pretežno sekularna in kljub režimskemu javnemu nasprotovanju priseljevanju se je priseljevanje na Madžarsko v zadnjih letih povečalo. Nova ustava, ki jo je Fidesz sprejel pred desetimi leti tako rekoč brez javnega posvetovanja in z velikimi fanfarami z namenom, da bi postavila trdne nove temelje, je bila odtlej kar desetkrat dopolnjena z amandmaji. Vrzel, ki zeva med smelo simbolno politiko režima in njegovimi neimpresivnimi dosežki, bi lahko ponazorili z vrsto dodatnih primerov. To ne pomeni, da je režim dosledno sledil agendi, ki bi bila nepriljubljena v družbi, niti ne pomeni, da se njegove sinhronizirane medijske kampanje niso bile pripravljene ali sposobne prilagoditi spremembam v javnem mnenju.
Nepoštene volitve, množično korupcijo, izrazito centralno nadzorovane medije ali nezvestobo zaveznikom je težko zagovarjati, kulturnobojne teme pa so po drugi strani po definiciji namenjene temu, da ostajajo predmet sporov. Dokler se razpravlja o Orbánovem ideološkem projektu, zgrajenem na »konservativnih vrednotah«, bo manj pozornosti posvečene institucionalnim spremembam in učinkom njegovih konkretnih politik. In madžarski premier to očitno dobro razume.
Orbán je svojo ustavno večino dobil leta 2010, ko so iliberalne in skrajno desne ideje že vrsto let prevladovale v madžarskem javnem življenju. Največji desničarski populistični in skrajno desničarski stranki na Madžarskem (Fidesz in Jobbik) sta na prelomnih volitvah tistega leta prejeli okoli 70 % glasov, medtem ko so vse liberalne stranke ostale krepko pod petodstotnim parlamentarnim pragom. Nas mora torej čuditi, da je »boj proti liberalni hegemoniji« vse odtlej urgentna naloga?
Orbán in ameriška skrajna desnica: konvergence in paradoksi
V zadnjih mesecih so mnogi skušali dešifrirati razloge za vse globlje zavezništvo med desničarskimi deli ameriškega establišmenta in režimom Viktorja Orbána na Madžarskem. Pomenljivo je, da se vplivni člani samooklicanega konservativnega establišmenta v ZDA zadnje čase navdušujejo nad režimom, ki ga imajo številni analitiki za najhujši primer dedemokratizacije v zgodovini Evropske unije.
Ni se še zgodilo, da bi se voditelj države članice EU ali NATA tako drzno zapletel v spor z ameriško administracijo, kot se je Orbán z Bidnovo. Prav tako se še ni zgodilo, da bi se takšen voditelj odkrito povezal z notranjimi nasprotniki trenutne administracije, ki hočejo spodkopati njeno samo demokratično legitimnost. Drastična izključitev Madžarske iz Vrha za demokracijo, ki ga je leta 2021 organiziral State Department, in nastop madžarskega premierja na Konferenci konservativne politične akcije v teksaškem Dallasu letos poleti sta zadnji v vrsti osupljivih manifestacij te izjemno nenavadne, celo čudaške zunanje politike majhne države sredi Evrope, ki je formalno del zahodnih zavezništev.
Kot so opozorili že mnogi, so vse tesnejše vezi in simpatije med republikansko skrajno desnico in Orbánovim Fideszom tesno povezane z njuno skupno pripovedjo o Zahodu kot sferi suverenih etno-kulturnih skupnosti in skupno agendo: politični projekt Zahoda oddvojiti od njegovih liberalnih temeljev. Mnogo manj pozornosti pa je bilo posvečeno vprašanju, kako je Viktorju Orbánu in njegovemu režimu uspelo privabiti takšno pozornost v Združenih državah. Katere ironije in paradokse so ameriške debate, ki zadevajo madžarski režim, spregledale v svoji samozaverovanosti?
Orbánov režim si je v zadnjih letih zagotovil vse tesnejši oblastni nadzor, hkrati pa radikaliziral svojo oblastno prakso. Prav tako je zavestno prevzel kulturnobojne teme – priseljevanje in spol, da omenimo le najočitnejša primera – ki so priljubljene pri ameriški skrajni desnici. Orbán je med republikanci tako zaslovel kot tisti evropski voditelj na oblasti, ki se v kulturnem boju vojskuje na njihovi strani. Jasno je, da je to za njegov režim pomemben dosežek. Navsezadnje je bolje sloveti kot veličastni kulturni bojevnik kot pa mali avtokrat.
Madžarska kot periferna država znotraj schengenskega območja prostega gibanja ostaja prvenstveno država izseljevanja, in ne priseljevanja. Še zlasti pereče je dolgotrajno množično odhajanje mladih in nadarjenih Madžarov. Obenem je bilo napredovanje glede vprašanj, ki zadevajo spol in LGBT-skupnost, v zadnjih desetletjih precej počasno. Razlika v plačah med spoloma je med najvišjimi v Evropi, delež žensk v madžarskem parlamentu pa je najnižji med vsemi sedemindvajsetimi članicami Evropske unije. Pogovorne oddaje z izključno moškimi sogovorniki so še vedno povsem sprejemljiv format na televiziji, pa tudi v številnih akademskih krogih. Fideszova politično dokaj uspešna uporaba diskurza »proti ideologiji spola« je namerno pomešala vprašanja zaščite otrok, homoseksualnosti, queer in trans vprašanj, ki nemara odraža nevednost madžarske javnosti, ko gre za LGBT-vprašanja in pravice. Potreba, da se v javno razpravo vključijo tudi glasovi nebelih posameznikov, ni bila nikoli resno upoštevana.
Čakajoč na konservativno revolucijo
»Grožnji« množičnega priseljevanja in širjenja »ideologije spola«, ki ju neprestano uokvirja in ponavlja režimska propaganda, lahko še vedno mobilizirata strahove pred neznanim. Takšna propaganda ustrahovanja se je izkazala za učinkovito pri izgradnji konservativne hegemonije v jezikovno izolirani in nacionalistično usmerjeni državi, v kateri so mediji pod vse strožjim nadzorom, hudo podhranjen izobraževalni sistem pa stori premalo za razvoj ključne veščine kritičnega mišljenja. Istočasno migracije in spol predstavljata idealni vsebini za mednarodno propagando, zgrajeno okoli domnevne edinstvene moči madžarskih konservativcev. Sta odlični prodajni točki za samohvalno samopodobo, namenjeno tistim Zahodnjakom, ki so obsedeni z liberalno hegemonijo in hrepenijo po konservativni revoluciji.
Konservativna revolucija je precej zapleten in morda kontaminiran pojem, ki izhaja iz medvojnih nemških diskusij, je pa tudi pojem, ki ga vztrajno propagirajo nekateri vodilni ideologi sedanjega madžarskega režima. Privlačnost »konservativne revolucije« na Madžarskem deloma izhaja iz obupa spričo »postkomunističnega stanja«. Samooklicani konservativci v takšnem stanju niso mogli identificirati ničesar, kar bi bilo vredno ohranjati, in to je v njihovih očeh upravičevalo posluževanje radikalnih metod – metod, ki zavestno kršijo smoter postopnega napredka prek ohranjanja vrednot, inštitucij in navad preteklosti. Agenda zagovornikov konservativne revolucije, tesno povezanih z desničarsko stranko, ki se od leta 2010 za vladanje poslužuje ustavne večine in slednjo tudi zlorablja, je upravičevanje arbitrarnih odločitev v imenu pogosto na novo izumljenih tradicij.
Madžarske politične in kulturne razprave – ki so pod močnim vplivom medijev, povezanih z vladajočo stranko – tako posnemajo in deloma karikirajo razprave na Zahodu v vse bolj avtoritarnem ključu. Takšen manipuliran uvod zahodnih tem je del zavestnega napora za spodkopavanje privlačnosti liberalnodemokratskega modela.
Etnonacionalizem za mednarodno potrošnjo
Orbánov projekt iliberalne države je eksplicitno postavil pod vprašaj normativnost in univerzalnost liberalnodemokratskih standardov. Prav tako je večkrat izzval idejo, da naj bi se Madžarska tesno povezala s svojimi evropskimi in zahodnimi zavezniki. Madžarska je članica NATA in močno odvisna od podpore Evropske unije, zato je bil od leta 2010 dalje Orbánov ključni zunanjepolitični cilj vzpostaviti raznolika zavezništva in tako razširiti svoj manevrski prostor. Ta strategija je predvidevala predvsem tesnejše povezave z Moskvo in Pekingom ter vse bolj dvoumno ohranjanje ravnovesja med Rusijo in Zahodom – tudi ko so se pogoji »posebnih dogovorov« s Putinovim režimom izkazali kot neugodni za madžarsko gospodarstvo.
Nenavadno lovljenje ravnovesja smo lahko opazovali tudi letos, ko so odnosi med Zahodom in Rusijo dosegli novo dno. Orbán si je – podobno kot vplivni glasovi v nemški javni razpravi – kot glavni cilj zadal ohraniti bistvene vidike madžarske »nevtralnosti« tudi po 24. februarju. Zaradi globokega razkola med Zahodom in Rusijo, ki ga je povzročila Putinova surova eskalacija, je Orbánovo lovljenje ravnotežja postalo še bolj kontroverzno kot doslej in je razgalilo težke posledice njegovega drznega spodbijanja zahodne liberalne normativnosti. A kljub temu je očitno dovolj, da Fideszov režim obnovi močno madžarsko etnonacionalistično tradicijo, obudi politične rabe in zlorabe krščanstva in jih na novo zakodira za sodobno mednarodno potrošnjo v obliki nasprotovanja »migracijam« in »ideologiji spola« in pomembni segmenti ameriškega konservativnega establišmenta bodo odkrito hvalili njegovo domnevno pogumno politično vizijo.
Tu moramo spomniti, da so bili etnonacionalizem, politizacija krščanske vere ter boj proti emancipaciji žensk ključne značilnosti avtoritarnega režima v medvojni Madžarski, pogovorno znanega kot Horthyjev režim. Ta režim je začasno dosegel nekatere od svojih revizionističnih ozemeljskih zahtev po zaslugi zavezništva z nacistično Nemčijo in leta 1944 ob pomoči nemških strokovnjakov za genocid soorganiziral množično deportacijo Judov v gotovo smrt. Težko je ugotoviti, ali ameriški misleci, kot sta Rod Dreher in Patrick Deneen, ki simpatizirajo z Orbánovo agendo konservativne revolucije, namerno spregledajo te globoko neprijetne zgodovinske povezave – ali pa so, ne glede na njihovo hvaljenje madžarskih političnih tradicij, blaženo nevedni glede sodobne madžarske zgodovine.
Polarizacija kot strategija
Ko ni bilo več mogoče zanikati centralizacije oblasti, si je začel madžarski režim vse bolj vneto prizadevati, da bi polariziral mednarodno javno mnenje glede radikalnih stališč o polemičnih vprašanjih danega trenutka. To je med drugim pomenilo retoriko, ki je nasprotovala migracijam kot takim, napade na pojem spola (gender), zakonodajo proti enakopravni obravnavi LGBT-oseb, vztrajno propagandistično rabo teorij zarote (najvidnejša je bila usmerjena proti »Sorosovemu načrtu«) in celo posluževanje odkrito rasističnega besednjaka, kot je nasprotovanje »rasnemu mešanju«, ki ga je izrazil premier v pomembnem, vnaprej napisanem govoru letos poleti. Omenjene retorične izbire seveda niso bile omejene na simbolno politiko, temveč so imele mnogo širše posledice.
Naj omenim le tri primere. Madžarska zakonodaja, ki je omejevala pravico do azila in kriminalizirala podporo iskalcem azila (ki jo je Evropsko sodišče leta 2021 razglasilo za kršitev prava EU), je povzročila škodo prosilcem za azil in tudi madžarskim državljanom. Kampanja proti Sorosu in z njo povezana zakonodaja je privedla do izgona Srednjeevropske univerze (CEU) iz Budimpešte – univerze, ki je od začetka devetdesetih let dalje akreditirana v zvezni državi New York in je pripoznana kot vodilna podiplomska izobraževalna ustanova po ameriškem vzoru v celotnem postkomunističnem prostoru. Zakon, ki je povzročil ta velik poraz za akademsko svobodo, je razveljavilo Evropsko sodišče, a prepozno, da bi bistveno spremenilo stvari. In tretjič, nedavni zakon, ki je prepovedal to, čemur režim pravi »homoseksualna in transseksualna propaganda«, ne le izrecno prispeva k dodatni stigmatizaciji pomembnega dela madžarske družbe, temveč postavlja resna vprašanja glede svobode izražanja. Diskriminatorni namen teh zakonov je bil komajda prikrit – in njihove škodljive posledice je še preveč enostavno dokazati.
Škoda, ki so jo povzročili ti ukrepi, je bila še kako otipljiva, vendar smemo domnevati, da je režim svoje »ideološke križarske vojne« lansiral tudi zato, da bi lahko konkretne kritike, usmerjene v njegove protidemokratične ukrepe, zavrnil kot ideološko motivirane. Apologeti režima so na neprijetna vprašanja glede kakovosti demokracije, vladavine prava in svobode medijev na Madžarskem vedno znova odgovarjali z obtožbami proti ekscesom hegemoničnega liberalizma, domnevno močjo »LGBT-lobija« in razkrinkavanjem zlonamernih načrtov za namerno spodbujanje migracij.
Orbánov režim je bil presenetljivo uspešen pri prevajanju ključnih vidikov madžarskega etničnega nacionalizma v širšo paniko glede bodočnosti zahodne civilizacije, kar je storil z domiselno, prebrisano strategijo prevzemanja zahodnih vzorcev prek preventivnega zavračanja. Poseben uspeh trenutnega madžarskega režima je, da je ta strategija dosegla hvalo dela samooklicanega konservativnega establišmenta v ZDA, še zlasti, ker se je to zgodilo sočasno z Orbánovo izolacijo v EU zaradi njegovega kontroverznega stališča do ruske napadalne vojne proti Ukrajini. Toda ta iznajdljiva, prebrisana strategija prizadevanja za zloglasnost, ko si ostal brez ugleda, bo imela izven teh krogov verjetno omejen uspeh.
Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič
Foto: Europai Bizottsag / Vegel Daniel