Zadnji dan decembra 2019 je bila kitajska nacionalna pisarna Svetovne zdravstvene organizacije obveščena o primerih pljučnice neznanega izvora, ki se je pojavila v hubejskem Wuhanu. Kmalu je postalo jasno, da se v nasprotju s sorodno inačico koronavirusa, ki se je pojavila novembra 2002, novi koronavirus predvsem zaradi dolge inkubacijske dobe in asimptomatskih okuženih širi neprimerno hitreje. Manj kot tri mesece pozneje je SZO razglasila pandemijo. V Sloveniji smo prvi primer zabeležili na začetku marca.
Manj kot leto dni pozneje imamo cepivo; imamo celo več cepiv. Tako hiter razvoj je marsikoga presenetil, saj smo vajeni, da traja več let, celo desetletij. Zakaj torej tokrat tako hitro? Dejavnikov je več. Prvič, ni res, da se je zgodba začela šele leta 2020 – začela se je v času prvega SARS-a, vendar je raziskovanje možnosti za cepiva proti agresivnim koronavirusom zaradi uspešne zajezitve izbruha zastalo. Toda temelj je ostal in 17 let pozneje so znanstveniki delo nadaljevali, ne šele začeli. Drugič, zaradi razsežnosti pandemije in neprilik, ki jih ta prinaša, so razvojne ekipe dobile vso možno finančno in administrativno podporo; to ne pomeni, da v postopkih razvoja, testiranja in odobritve niso bili storjeni vsi koraki, le da med njimi ni bilo mrtvega časa in večmesečnih zastojev. Tretjič, zaradi razširjenosti virusa razvijalci niso imeli težav z zagotavljanjem dovoljšnjega števila prostovoljcev, ki so bili pripravljeni sodelovati v testnih fazah. In četrtič: nove tehnologije so omogočile nove in predvsem hitrejše metode proizvodnje. Razvoj cepiv z oslabljenim patogenom ali delom njegovega proteinskega zapisa (»klasična« cepiva) je dolgotrajnejši, saj morajo znanstveniki patogen oz. beljakovino najprej vzgojiti. Po drugi strani cepiva RNA temeljijo na posnemanju dela virusovega genetskega materiala, na katerega naše telo reagira s proizvodnjo protiteles – ne da bi zato sploh potrebovali sam patogen. Z drugimi besedami: znanstveniki so odkrili, kako lahko naše telo naplahtamo, da začne proizvajati protitelesa za patogen, s katerim sploh ni imelo stika, cepivo pa je zato neprimerno varnejše od klasičnih. RNA tehnologija ni zares nova, med drugim so poskušali na njeni osnovi razviti cepivo proti ziki, raziskujejo pa tudi možnost uporabe pri zdravljenju raka. Trenutno je po podatkih sledilnika za cepiva proti covid-19 (https://covid19.trackvaccines.org/) v različnih fazah razvoja 73 cepiv, od tega pet že odobrenih: dve med njimi, tudi to, ki ga uporabljamo v Sloveniji, sta cepivi RNA.
Toda čeprav so ta dejstva znana, rezultati javnomnenjskih anket in razprave na družbenih omrežjih kažejo, da še vedno (pre)velik del globalne populacije dvomi v varnost cepiv, češ da so bilo razvita prehitro, da bi lahko zares proučili njihove učinke in da je v vsem skupaj nekaj sumljivega. Iskreno povedano, me to ujezi: ne le, da je takšno razmišljanje protiznanstveno in zarotničarsko, temveč izpričuje tudi zaničevanje in nespoštovanje do stroke, razvijalce pa prikazuje kot podkupljivo in pogoltno poosebljenje zla. Nekoč sem skeptiku predlagala, naj gre brati informacije, ki so priložene škatlici navadnega lekadola – mislila sem, da bo tako uvidel, da je možnost stranskih učinkov imanentna vsaki učinkovini; pa vendar nihče ne pomisli, da bi od lekadola lahko dobil asmatični napad ali zlatenico. Uštela sem se: skeptik je odgovoril, da pri njih nimajo lekadola in ga ne jemljejo, ker … ne vem več, verjetno vse bolečine odpravijo z ritualno ritensko hojo navkreber ali kaj podobnega.
Pa vendar se moramo kot družba s tem nekako soočiti. Ideja obveznega cepljenja je slaba: sloni na pokroviteljskem in avtoritarnem odnosu, hkrati pa odraža našo nemoč delovati kot skupnost. Toda kako naj skeptičnega negovalca v DSO prepričamo, da je cepivo neprimerno varnejše kot sama bolezen in da je edini način za končanje te more?
A kljub vsemu verjamem, da je panika o prenizki precepljenosti odveč. Se spomnite, koliko ljudi je aprila in maja spraševalo: »Ali sploh poznaš koga, ki je imel korono?« Ljudje zaradi majhnega števila primerov preprosto niso verjeli v obstoj virusa! Jeseni je to vprašanje potihnilo, pojavila so se sicer druga podobna vprašanja, a tudi ta so vedno bolj v ozadju. Zakaj sem torej optimistična? Ker mislim, da se bo s cepivom zgodilo enako. Čez kakšen mesec ali tri bodo današnji dvomljivci videli, da cepljeni niso dobili obrazne paralize, da so še vedno plodni, da niso nič manj plešasti, da ni nihče izgubil daru govora, postal neumnejši ali pametnejši, zbolel za skrivnostno boleznijo, da mu ni zrasel dodaten par ledvic in da ne oddaja radijskih signalov. In takrat se bodo tudi njihovi strahovi izgubili v našem veselju in radostnem smehu.
Mario Fafangel je na dan, ko so v Slovenijo prispele prve doze cepiva, poudaril, da je »cepivo podvig znanosti, cepljenje pa bo podvig naše družbe«. Ne bi se mogla strinjati bolj. Samo s kolektivnim delovanjem bomo dosegli skupno dobro – zato se le postavimo v vrsto in cepimo takoj, ko bo mogoče.