Včasih razmišljam o stvareh, ki so bile značilne za 90. leta 20. stoletja. Bojbendi, Dosjeji X, hubabuba, NES-hlače, rolerji in diskmeni se zlivajo v duha časa, ki je zamejen s padcem Berlinskega zidu na eni in napadom na newyorška dvojčka na drugi strani.
Tega duha lahko preprosto označimo z eno besedo: optimizem. To je bilo tudi obdobje med dvema Bushema, ko je ZDA med januarjem 1993 in istim mesecem leta 2001 predsedoval večno nasmejani in rdečelični Bill Clinton. (Na sploh se zdi, da je bila rdečeličnost politikov takrat kar popularna, trendu je sledil tudi Igor Bavčar.)
To so bila tudi leta dveh tekmujočih vizij o bodočnosti človeštva in naravi globalne politike po koncu blokovske delitve sveta. Ena od vizij je bila učenčeva, druga učiteljeva. Prvi je bil Francis Fukuyama, drugi Samuel Huntington. Fukuyama je le nekaj mesecev pred začetkom padca Berlinskega zidu v reviji The National Interest objavil esej z naslovom Konec zgodovine?, na podlagi katerega je leta 1992 izdal knjigo s skoraj enakim naslovom (a v trdilni obliki: Konec zgodovine in zadnji človek). Fukuyamin vodilni argument je, da se je s koncem blokovske delitve sveta, adventom zahodne liberalne demokracije in triumfom prostega trga končala sociokulturna človeška evolucija. Zgodovine je konec – konec je velikih političnih zgodb, človeštvo lahko le še (ekonomsko) napreduje. Huntington je na to vizijo odgovoril najprej leta 1993, in sicer s člankom v reviji Foreign Affairs z naslovom Spopad civilizacij?, ki ga je – tudi on – do leta 1996 razširil v knjigo s prav tako skoraj enakim naslovom in prav tako v trdilni obliki (Spopad civilizacij in nov svetovni red, v slovenskem prevodu samo Spopad civilizacij). (Da bi možakarja prekipevala od domišljije, jima res ne moremo očitati.) Huntington je v nasprotju s Fukuyamo precej manj optimističen: trdi, da se je sicer res končala doba velikih ideologij, vendar pa to ne pomeni, da smo vstopili v brezkonfliktno obdobje, temveč da bodo prihodnji spopadi potekali na osi med različnimi kulturami oz. civilizacijami.
Obe viziji sta vsakakor izrazito redukcionistični in naivni – skladno s tem sta obe poželi tudi številne kritike. Vendar pa se kljub temu zdi, da njuna popularnost onkraj akademskih in intelektualnih krogov ter recepcija fanatičnih sledilcev odsevata duha časa. Fukuyamo so imeli raje v optimističnih 90-ih, po padcu zidu; Huntingtonove teze so pridobile na popularnosti po napadu na dvojčka. Obe deli sta seveda odmevali tudi v slovenskem prostoru; in ko govorimo o koncu zgodovine, je eno od tozadevno zanimivih področij takratna literatura za menedžerje.
To sem bolj kot zaradi česa drugega brala iz nuje. Kakorkoli, tistih približno tristo strani, ki sem jih imela v obdelavi (dela so izšla v letih 1995 in 1996), je precej povednih. To je bilo v Sloveniji obdobje fascinacije nad predvidoma neskončnimi možnostmi, ki naj bi jih sleherniku prinesel prosti trg v kombinaciji s končno izpolnjenim »tisočletnim snom« po samostojni politični entiteti. Floskule tistega časa so nam znane, optimizem politične izpolnitve, torej konca zgodovine – čeprav je v neposredni bližini divjala vojna – pa se je odseval tudi v omenjeni literaturi, ki so jo pisali ekonomisti in sociologi dela in kjer ideologijo samoupravljanja zamenja ideologija soupravljanja, kakor so prevedli participativni menedžment.
Participacija je seveda način človeškega delovanja, proti kateremu stremimo (ne nazadnje se v številnih mestih po vsem svetu že trideset let po vzoru brazilskega Porta Alegre poslužujejo modela participativnega proračuna!), vendar pa so jo omenjeni avtorji razumeli v izrazito nedemokratičnem duhu. Če povzamem: Delavci naj ne soupravljajo podjetij zato, ker smo stopili v obdobje demokracije, ki naj se kaže tudi na delovnem mestu – soupravljajo naj ga zato, da bodo dobili občutek (četudi lažen), da so slišani, saj bodo tako bolj lojalni, zmanjšala se bo možnost njihove kritike, počutili se bodo kot del iste organizacijske kulture. Menedžerje se eksplicitno prepričuje, da naj se soupravljanja ne bojijo, saj se je drugje po svetu izkazalo kot učinkovito orodje za povečevanje dobičkov. Nikakor ne gre torej za boljše, pravičnejše in enakopravnejše delovne odnose – kaj šele, da bi komu padlo na pamet, da bi lahko bili delavci tudi lastniki ali pa da bi lahko podjetje odkupili (odkupi so pač stvar menedžerjev)!
Zadnja finančna kriza, ki je izbruhnila skoraj natanko sedem let po napadu na dvojčka, je pokazala, da zgodovine ni konec niti na gospodarskem področju; bila pa je tudi lakmusov papir za trdoživost in trajnost posameznih podjetniških organizacijskih oblik. Pokazalo se je, da je najbolj sposobna prilagajanja ravno tista od njih, ki so jo pisci omenjenih del v 90-ih zavrgli kot zastarelo: najbolje so krizo ne le preživele, temveč v njej celo prosperirale demokratično soupravljane – zadruge.