ChatGPT

Pa smo tam. Vemo, da tehnologije umetne inteligence v zadnjih letih skokovito napredujejo. Lani nas je zabaval vizualni model Dall-E, GPT-3 oz. tekstovna izvedba tehnologije pa tedaj še ni bila dosegla iste ravni viralnosti; novice je polnila predvsem zaskrbljenost, kako pogosto so strojno proizvedena besedila zašla v sporne vode.

To se je odločno spremenilo, ko je organizacija OpenAI konec lanskega leta omogočila dostop do novega jezikovnega modela ChatGPT. Novi model se od predhodnika razlikuje po tem, da je bil deležen obsežne dresure v pogovarjanju s človeškimi partnerji, skratka, bil je socializiran. Rezultat: v zadnjih tednih so poročila in razmisleki o pogovorih s ChatGPT povsod, nezanemarljiv del spletnega prebivalstva ga že uporablja kot univerzalni delovni pripomoček – ko pač ni nedostopen zaradi prezasedenosti, kar je pogosto.

Od kod ta fascinacija? Model najbolj osuplja tam, kjer bi to nemara pričakovali, v pisanju računalniške kode po navodilih v naravnem jeziku. Toda tudi to je presenetljivo: razlika med naravnim in programskim jezikom je ravno izrecnost in nedvoumnost slednjega. Nek postopek si lahko zamislimo in opišemo, ne da bi ga znali izvesti, ChatGPT pa je izjemno dober natanko v krpanju teh pomenskih vrzeli s strašljivim vtisom, da zna uganiti misli.

Toda tudi če ostajamo pri naravnem jeziku, je novi sogovornik izjemno kompetenten. Komunikacija naposled bolj spominja na Vedija iz Poletja v školjki kot pa na papigo Aro. Daje vtis razumevanja, še več, obvladanja jezika. Preizkusil sem ga z vprašanjem (področje: odnos Kant-Hegel), ki verjetno še nikoli ni bilo zastavljeno in odgovor je bil smiseln, celo koristen. Še posebej posrečeno pa se obnese – podobno kot slikovni Dall-E – pri nalogah tvorjenja novih vsebin v slogu že znanih avtorjev.

Vse skupaj zadošča, da tehnologija ob navdušenju vzbuja tudi precej tesnobe. Tako zares gre: presenetljiv delež odzivov je hitel z ugotavljanjem, kje vse le še ni čisto podoben človeškemu sogovorniku – kar učinkuje bolj kot zanikanje slutnje po modelu Kubler-Ross, da lahko tehnološki višek postane kup visoko kvalificiranih delavcev.

Nick Cave je tako ob soočenju z umetno imitacijo svojega sloga pesmi odločno vztrajal, da je za dejansko pesnjenje treba trpeti. Že res, toda tudi večina trpečih ljudi ne napiše dobrih pesmi, torej gre vendarle za dve precej različni zmožnosti. Predvsem pa, ali smo se res pripravljeni takoj umakniti na zadnjo obrambno črto človeške specifičnosti: če v ničemer drugem, smo izjemno dobri vsaj v trpljenju?

Nasprotno je bil denimo Sean Thomas v The Spectator pripravljen kapitulirati do konca in je razglasil skorajšnjo zastarelost človeške besede nasploh. Vsako kvalitetno pisanje je, meni, pač zgolj algoritem in večja računska moč bo slednjič vselej zmagala.

Temu sklepanju ne sledim do konca, je pa tak totalni pesimizem bolj smiselno izhodišče nadaljnjega razmisleka: ne moremo si več privoščiti stališča, da imamo meseno-krvavi stroji za proizvajanje besed dolgoročno kakršnokoli prednost pred z silicijevo-elektronskimi. Seveda je ta tehnologija zgolj kompleksen statistični račun, kakšno zaporedje besed je glede na obstoječ jezikovni korpus najprimernejši odziv na dane vhodne podatke – toda nobenega dokaza nimamo, da je človeška jezikovna inteligenca kaj bistveno drugačnega.

Drama neposredne prihodnosti bo drugje: ne v nasprotju živega mesa proti mrtvi elektroniki, temveč v nasprotju med omejeno inteligenco z določeno biografijo ter značajem in med lebdečim statističnim povprečjem človeške govorne kreativnosti, ki mu je na razpolago vsa človeška vednost. Od tod dalje imamo šele prostor za trezen razmislek o tem, kaj v jeziku je res bolj ali manj algoritmično.

Vsemu obrtniškemu jezikovnemu delu – prevajanje, lektoriranje, urejanje – je dejansko precej zanesljivo usojena strojna prihodnost (majhnost slovenščine bo sicer morda dvoumen ščit pred tem napredkom, vsaj zaenkrat je), sicer pa smrt avtorja (še ena) ni tako očitna.

Preizkusil sem, ali ChatGPT lahko namesto mene napiše članek za Razpotja, in rezultat je bil čisto berljiv – toda tudi obupno dolgočasen, sestavljen iz najbolj predvidljivih floskul. Ta dolgčas je vpisan v osnovni princip delovanja jezikovnih modelov in morda ni hude škode, če bo to človeško zmožnost – pisati, kar se piše – nadomestil stroj.

H kreativnosti se ga da spodbuditi z dodatnimi navodili – ki pa si jih mora nekdo izmisliti. Precej pisanja je ugotavljanja, kaj so navodila za pisanje, kaj je treba napisati tukaj in zdaj. Kreativnost morda sploh ni nekaj, kar bi se dalo izboljšati z večjo procesorsko močjo. Pa ne zato, ker bi bila skrita iskra, ki bi jo v sebi nosili zgolj (nekateri) ljudje, temveč zato, ker predpostavlja neko omejenost; nekaj manj, ne nekaj več zmožnosti. Tako bo ChatGPT zaenkrat ostal le (neizogiben) pripomoček pisanja, dokler pač ne proizvedemo umeščene, utelešene UI z lastnimi smotri, kar pa bo seveda odprlo še kup drugih vprašanj.