Vprašanje vzrokov, ki so pripeljali do izbruha prve svetovne vojne, brez dvoma sodi med najbolj obdelana tematska polja sodobne zgodovine. Brez pretiravanja lahko rečemo, da bi z izdanimi publikacijami o tej tematiki lahko napolnili več knjižnic. Intenzivno historiografsko ukvarjanje s predzgodovino »prakatastrofe 20. stoletja«, kot je prvo svetovno vojno označil prodorni ameriški diplomat George Kennan, se je začelo že med samo vojno, pravi razmah pa je doživelo v času med obema svetovnima vojnama.
V praktično vseh vojskujočih se državah oziroma njihovih naslednicah so izšle obsežne uradne zgodovine in zbirke dokumentov, ki so imele pogosto izrazito čustven in apologetski naboj. Vprašanje vojne krivde (»Kriegsschuldfrage«) je namreč v poversajski Evropi, posebno v ponižani weimarski Nemčiji, igralo nadvse pomembno vlogo. Različne nemške vlade v tem času so podpirale raziskave, ki naj bi pokazale na nevzdržnost 231. člena versajske pogodbe, ki je Nemčijo uradno opredelil za povzročiteljico vojne. Kot krona teh raziskav je med letoma 1922 in 1927 izšla monumentalna edicija dokumentov Die große Politik der europäischen Kabinette, 1871–1914 v 40. zvezkih. Poleg Nemčije so obsežne zbornike diplomatskih dokumentov pripravile tudi druge v vojno vpletene države, tako da lahko z besedami slovenskega zgodovinarja Walterja Lukana po koncu vojnih operacij govorimo še o pravi »vojni dokumentov«.
Jasno je torej, da je intenzivno ukvarjanje s to problematiko pustilo mešane posledice za zgodovinopisno znanost. Po eni strani gotovo drži, da je pripomoglo k temeljiti študiji primarnih virov, predvsem diplomatskih dokumentov, povezanih z mednarodno politiko pred začetkom »vélike vojne«, ki so bili v veliki meri že urejeni in izdani. A po drugi strani je apologetska agenda, ki je stala za številnimi izdajami diplomatskega gradiva, še bolj pa za pravo poplavo memoarske literature političnih in vojaških akterjev, sliko marsikje močno zameglila. Vsi ti dejavniki nam torej lahko pomagajo razumeti, zakaj je sekundarna literatura, povezana z vprašanjem vzrokov in izbruha prve svetovne vojne, tako obsežna ter metodološko in interpretativno raznovrstna. No, ne glede na zanimanje, ki ga prva svetovna vojna in z njo povezane teme uživajo ne le v strokovni, temveč tudi v laični javnosti, bi že vse od znamenitega dela nemškega zgodovinarja Fritza Fischerja Der Griff nach der Weltmacht težko našli delo, ki je na tem področju vzbudilo toliko zanimanja, kot so ga Mesečniki Christopherja Clarka. Katere so torej glavne novosti, ki jih delo prinaša in kako si lahko pojasnimo živahno zanimanje, ki ga je monografija vzbudila v javnosti?
Sir Christopher Munro Clark je avstralski zgodovinar, ki že vse od začetka akademske kariere deluje v Veliki Britaniji, in sicer na Univerzi Cambridge. Svoje raziskovalne poti sicer ni začel s proučevanjem prve svetovne vojne, temveč različnih vidikov zgodovine Prusije, predvsem odnosov med državo in manjšinskimi verskimi skupnostmi. Širši javnosti je postal bolj znan po izdaji sintetičnega pregleda pruske zgodovine z naslovom Iron Kingdom: The Rise and Downfall of Prussia, ki si je prislužil številne mednarodne nagrade. Raziskovanje pruske zgodovine je nadaljeval s kritično biografijo zadnjega nemškega cesarja (in pruskega kralja) Viljema II., kar ga je naravno privedlo do vprašanja nemške vloge pri začetku prve svetovne vojne. Mesečniki, ki so prvič izšli leta 2012, torej na nek način predstavljajo logično nadaljevanje Clarkovega raziskovalnega zanimanja. Podobno kot njegova prejšnja dela so vzbudili mnogo pozornosti tudi onkraj meja akademskega zgodovinopisja, čeprav jih nikakor ne moremo označiti kot (zgolj) poljudnoznanstveno delo. O odmevnosti Clarkove študije navsezadnje priča tudi dejstvo, da smo delo sorazmerno kmalu dobili tudi v slovenskem prevodu.
Kje se torej skriva glavna novost in privlačnost Clarkovega dela? Brez dvoma moramo najprej izpostaviti, da je k njegovemu toplemu sprejemu onkraj ozkih krogov zgodovinarske srenje veliko prispeval avtorjev način podajanja snovi oziroma privlačen slog pisanja. Clarkovo zgodovinopisje je izrazito pripovedno, tako da lahko monografijo kljub njeni obsežnosti beremo skorajda »na dušek«. Mesečniki v tem oziru predstavljajo tisti vidik zgodovinskega postmodernizma, ki je s svojim ponovnim pozitivnim ovrednotenjem literarnega vidika zgodovinopisnih del veliko prispeval k popularizaciji zgodovine. Brez dvoma drži, da zgolj zaradi berljivosti Mesečniki ne bi vzbudili zanimanja tudi v strokovnih krogih. V nadaljevanju se zato moramo podrobneje soočiti s Clarkovim metodološkim pristopom in ugotovitvami.
Strukturno so Mesečniki klasično zasnovano delo. Monografija je razdeljena v tri vsebinske sklope; prvi pregledno predstavlja predvojne razmere v Srbiji in Avstro-Ogrski, pri čemer je največ pozornosti razumljivo posvečene njunemu rivalstvu na Balkanu, drugi del obravnava splošno evropsko zunanjepolitično situacijo, tretji pa se začenja z znamenitim sarajevskim atentatom in nato opisuje razpletanje julijske krize, ki je končno privedla do izbruha vojne. Glavna novost dela torej ne leži v raziskovalnih področjih, ki jim Clark posveča pozornost, temveč v pristopu oziroma načinu postavljanja vprašanj. Avtor že v uvodu izpostavi, da lahko k problemu pristopimo na dva različna načina. Prvega, tradicionalnejšega, bi lahko opredelili kot postavljanje vprašanja »zakaj«. Pri tem pristopu zgodovinarje torej zanima, zakaj je prišlo do prve svetovne vojne; zanima jih, skratka, kateri vzroki so pripeljali do tega rezultata. Omenjeni pristop brez dvoma predstavlja osnove zgodovinopisja od Tukidida dalje, a z njim je neločljivo povezanih več težav. Morda najpomembnejša je, da tak način rekonstrukcije preteklosti inherentno vodi do bolj ali manj kompleksnega spleta dejavnikov, kot so npr. imperializem, nacionalizem, sistem zavezništev, porušeno ravnotežje moči, delovanje mobilizacijskih sistemov ipd., ki naj bi povzročili izbruh vojne. Način postavljanja vprašanja torej implicira delovanje določenega teleološkega procesa, ki je bolj ali manj sam po sebi privedel do vojne. Kot tak torej ne zmore predstaviti totalitete dogajanja v smislu, da bi ustrezno upošteval tudi možnost ohranitve miru. Tak zgodovinopisni pristop poleg tega naravno teži k iskanju »krivcev«, najsi bodo to državni akterji ali strukturni faktorji.
Clark skuša v Mesečnikih razviti drugačen pogled. Namesto vprašanja »zakaj« postavlja predvsem vprašanje »kako«. Skladno s tem poudarja vlogo kontingence in delovanja posameznih akterjev (agency). Skozi vse delo izpostavlja in dokazuje, da je bil začetek vojne ne glede na prisotnost strukturnih dejavnikov posledica kompleksnega spleta odločitev kronanih glav, ministrskih predsednikov, vojaških poveljnikov, ambasadorjev itd. Z osebno dimenzijo začetka prve svetovne vojne se moramo skratka soočiti in jo upoštevati. Bistveno je, da Clarkovo razumevanje osebne dimenzije začetka vojne presega okvire klasične diplomatske zgodovine; nikakor se torej ne omejuje zgolj na rekonstrukcijo različnih zunanjepolitičnih kriz, ki jih običajno razumemo kot nekakšen preludij k prvi svetovni vojni, ter na delovanje najpomembnejših državnikov pri njihovem reševanju. Nasprotno, pomembno je predvsem razumeti, kako so zgodovinski akterji recipirali te dogodke in kako so ti (subjektivno doživeti) dogodki (pre)oblikovali njihova ravnanja in pričakovanja. Clark želi skratka rekonstruirati narative, ki so si jih odločujoči državniki oziroma politične elite izoblikovale na podlagi zunanjepolitičnega položaja ter drugih kulturnih in osebnih dejavnikov. Delovanja (nemško-madžarskega) habsburškega političnega vodstva, predvsem njegovega paranoičnega odnosa do Srbije, tako npr. ne moremo resnično razumeti brez upoštevanja splošno razširjenega prepričanja, da je dvojna monarhija usodno ogrožena s strani razvijajočega se slovanskega nacionalizma in da jo lahko reši le radikalen korak. Naslov dela se jasno nanaša na pravkar orisani metodološki pristop. Vojna po Clarku ni bila (neizbežni) rezultat delovanja strukturnih silnic ali jasno definiranega agresivnega načrta tega ali onega akterja (kot lahko npr. v veliki meri trdimo za drugo svetovno vojno), temveč prej tragičen nesporazum, saj so politične elite vanjo nesrečno »zatavale« na podlagi subjektivno omejene percepcije zunanjepolitičnega položaja ter prevladujočih kulturnih vrednot.
Clarkov metodološki pristop torej logično vodi k najbolj sporni tezi Mesečnikov, tj. relativizaciji dolgo prevladujoče teze o odločilni krivdni vlogi agresivnega nemškega aristokratsko-politično-vojaškega establišmenta s cesarjem Viljemom II. na čelu pri izbruhu svetovne vojne. To tezo je v klasični obliki na začetku 60. let prejšnjega stoletja utemeljil že omenjeni nemški zgodovinar Fritz Fischer, tako da je postala znana preprosto kot »Fischerjeva teza«. Namen Mesečnikov ni iskati krivca ali krivcev za začetek vojne, temveč predvsem kar najgloblje predstaviti miselna obzorja in tragično omejena pričakovanja akterjev, ki so Evropo pahnili v véliko morijo.
Kritike dela bi zato lahko razdelili v dve podskupini. Prve, bolj strukturalistično usmerjene zgodovinarje, je zmotil že postmoderni metodološki pristop, drugi pa so izpostavili, da Clark pri aplikaciji svojega načrta ni bil dosleden. Predvsem nekateri nemški zgodovinarji so namreč izpostavili, da je Clarkova zgodovinopisna empatičnost veliko bolj izrazita pri opisovanju delovanja nemških in avstro-ogrskih političnih elit. Njegov pristop naj bi torej hote ali nehote pripeljal do dela, ki se ne izogne implicitnemu iskanju krivcev, le da slednje išče bolj na strani antantnih sil, predvsem srbske politike.
S to ugotovitvijo se je mogoče vsaj delno strinjati. Bralec se ne more znebiti občutka, da avtorjeva naklonjenost leži bolj na strani Nemčije in Avstro-Ogrske. To pa nikakor ne pomeni, da Clarkove interpretacije ne počivajo na natančnem navajanju virov, da imamo skratka opravka z namerno zavajajočim delom. Očitki o demoniziranju srbske politike tako zvenijo močno prenapeto, ko beremo trdno utemeljeno rekonstrukcijo ozadja sarajevskega atentata, pri katerem so nedvomno sodelovale srbske tajne službe. Habsburška nepopustljiva politika do Srbije v času julijske krize na tem ozadju ne deluje več tako nerazumno, čeprav Clark jasno izpostavi, da je vodilne politike na dunajskem Ballhausplatzu vodila predvsem želja po »kaznovanju« Srbije, kar naj bi rešilo notranjepolitične probleme (slovansko vprašanje) v dvojni monarhiji. Navsezadnje empatična obravnava t. i. centralnih sil predstavlja nujen zgodovinski korektiv, morda še najbolj v državah nekdanje Jugoslavije, kjer je bila habsburška monarhija (pre)dolgo gledana skozi izrazito nacionalistično lečo kot »ječa narodov«.
Mesečnikom bi seveda lahko očitali še marsikaj. Poleg rahle pronemške note na nek način drži, da Clarkov pristop precej spominja na klasično politično zgodovino 19. stoletja, t. i. »zgodovino pomembnih belih moških«. Vprašljivo je torej, ali je njegov postmodernizem res tako »nov«. Navsezadnje, mar ni do podobnega zgodovinopisja privedel že historizem 19. stoletja? Clarkov metodološki pristop bi lahko opredelili kot posodobljen rankejevski historizem, ki se je otresel pozitivizma. Zavestno izogibanje iskanju strukturnih dejavnikov je pozitivno, v kolikor se izogne grajenju implicitne teleologije, a hkrati lahko naše razumevanje prej osiromaši kot obogati, če dobimo vtis, da teh dejavnikov sploh ni bilo oziroma da lahko začetek prve svetovne vojne opredelimo zgolj kot čisto kontingenco. To seveda ni avtorjev namen, vendar vsekakor predstavlja nevarnost Clarkovega pristopa, zato je nanjo smiselno opozoriti.
Clarkov metodološki pristop je, skratka, eden izmed načinov raziskovanja zgodovinske stvarnosti. Kot vsak drug pristop nekatere vidike raziskovane tematike osvetli bolj, druge manj. To ne pomeni, da je njegova epistemološka vrednost enakovredna vsem drugim načinom pisanja zgodovine, a zgodovinopisje je kot humanistična veda pač intrinzično osebna in se ne more izogniti omejitvam subjektivnega pogleda (kar ne pomeni, da je relativistična!). Priznavanje teh omejitev seveda ne zmanjšuje vrednosti Mesečnikov, ki so se že uveljavili kot eno od temeljnih del na področju študij, povezanih z izbruhom prve svetovne vojne. Zato lahko pozdravimo odločitev Cankarjeve založbe, ki je zaslužna za to, da smo študijo sorazmerno kmalu dobili tudi v slovenskem prevodu. Ob raziskavi Andreja Rahtena Prestolonaslednikova smrt predstavlja že drugo vrhunsko delo o izbruhu prve svetovne vojne v slovenskem jeziku v sorazmerno kratkem času. Začetek prve svetovne vojne tako tudi v Sloveniji predstavlja eno od najbolje pokritih raziskovalnih vprašanj na področju zgodovinskih študij.