Čeprav so njihove zvezde invocirane v slovenskem grbu, zgodovina Celjskih grofov pri nas še vedno ni zasidrana v javni zavesti. Kljub bogati historiografiji (med klasiki omenimo Milka Kosa, med sodobniki Petra Štiha in Rolando Fugger Germadnik) je zgodba o njihovem vzponu in padcu še vedno zavita v mit – bodisi pozitiven bodisi negativen. Knjiga Barbara Celjska. Črna kraljica (1392–1451). Življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice, ki je nedavno izšla pri celjski Mohorjevi družbi, utegne pomembno prispevati k preseganju te vrzeli. Slovaška zgodovinarka Daniela Dvořáková prikaže poglavje iz zgodovine Celjskih na način, ki je bralcu najbližje: skozi življenjepis intrigantne osebnosti. Na njegovih straneh najbolj znana pripadnica te plemiške rodbine zaživi v vsej človeški kompleksnosti. Knjiga nam eno najvplivnejših žensk, rojenih na Slovenskem, prikaže on her own terms – ne kot nekoga, ki ga moramo na silo spraviti v sodobne (nacionalne ali ideološke) predalčke. A prav zato, ker nam s tem postane manj tuja, jo lahko uzavestimo kot del svoje zgodovine. Pravilneje: kot tisti del evropske zgodovine, za katerega smo poklicani, da ga poznamo bolje od ostalih.
Knjiga je klasična biografija. Na podlagi skrbno zbranega korpusa virov avtorica sledi Barbarinemu življenju od začetka do konca. Pomenljivo je, da pri še tako pomembni srednjeveški ženski »začetek« pomeni – zaroka. O Barbarinem otroštvu ne vemo tako rekoč ničesar; celo letnica rojstva ni povsem zanesljiva. Od trenutka, ko vstopi v javno življenje kot ogrska kraljica, nam Dvořáková opiše njeno življenjsko pot tako, da vrzeli v virih napolni z verodostojnimi rekonstrukcijami, kjer lahko bralec ob vsakem koraku sledi logiki zgodovinske interpretacije. Ta transparentnost je ena od privlačnosti knjige, zlasti ker zaradi nje ne trpi berljivost. Barbarina zgodba je lina, skozi katero uzremo svet, v katerem je živela. Dvořáková se le mestoma zaustavlja pri njegovi analizi. Barbara je, tako kot njen mož Sigismund Luksemburški, živela na presečišču dveh epohalnih procesov poznega srednjega veka: husitskih vojn in otomanskega prodora na Balkan. Tri leta pred njenim rojstvom je obrambna moč srbskega plemstva izkrvavela v bitki na Kosovem polju; dve leti po njeni smrti je Mehmed II. osvojil Konstantinopel. Njeno življenje torej sovpada s ključno fazo osmanske ekspanzije. V turške vojne so bile vpletene osebe iz njene najbližje okolice, začenši z njenim možem. V husitske vojne je bila vpeta neposredno, kot de facto upraviteljica češkega kraljestva v času njihovega vrelišča. Vendar knjiga nobenega od obeh dogajanj ne obravnava podrobneje: pojavljata se v meri, do katere določata tok Barbarinega življenja. Pripoved Dvořákove spominja na filme Alfonsa Cuaróna, kjer se na ozadju junakove poti izrisuje slika neke družbe. Tudi zato se je knjigi smiselno približati s tega ozadja, odkrivanje protagonistke pa prepustiti bralcu.
Barbarin rod
Barbara Celjska je bila najmlajša hči grofa Hermana II. (ok. 1365–1435), ki se je v slovenski kulturni spomin vpisal predvsem kot preganjalec nesrečne Veronike Deseniške, druge žene njegovega prvorojenca Friderika II. Tisti, ki jim je zgodovina najbolj ikonične plemiške rodbine na Slovenskem nekoliko bližja, poznajo tudi klasično zgodbo o Hermanovem vzponu. V bitki pri Nikopolju leta 1396, v kateri so Otomani razbili nedisciplinirano križarsko odpravo, ki jih je hotela pregnati z Balkana, je Herman pomagal rešiti življenje ogrskemu kralju Sigismundu. Po Donavi sta mimo tedaj še bizantinskega Bosporja priplula do Dalmacije. Pustolovščina ju je zbližala. Kralj je rešitelja obdaril s posestmi na ogrski strani Sotle, leta 1405 pa se oženil z njegovo hčerjo Barbaro. Po Sigismundovi izvolitvi za rimskega (tj. nemškega) kralja je Celjanka postala nemška in nazadnje še češka kraljica. Oblastiželjni tast je z vplivom, ki si ga je pridobil na dvoru trojnega monarha, postal najmočnejši velikaš na meji med Ogrskim kraljestvom in Svetim rimskim cesarstvom. Tako so celjske zvezde zasijale na jesenskem nebu srednjega veka s pomočjo strategije, kakršno so kasneje pripisovali Habsburžanom: Bella gerant alii, tu felix Celia nube.
Ta kanonična pripoved ustvarja vtis, da je bil Herman neznaten grof, ki se je znašel na pravem kraju ob pravem času. V resnici je bil v času nikopoljske bitke glavar Kranjske in eden največjih fevdalcev južno od Karavank. Z alodi, fevdi in zakupi je obvladoval skoraj vso ozemlje nekdanje Savinjske krajine in svoj vpliv že širil na sosednjo Ogrsko. In bil je vse prej kot homo novus. Resda je pripadal šele tretji generaciji grofov, a Žovneški (kot so bili znani, preden so na začetku stoletja podedovali celjski grad) so bili stara družina svobodnih plemičev (v zahodni Evropi bi rekli »baronov«), ki se je lahko ponašala, da izvira iz rodu blažene Heme Krške (ok.973 – 1045). Pred Hermanom sta glavarsko čast opravljala že njegov stric Ulrik in bratranec Viljem, njegov ded Friderik pa je bil med 1335 in 1350 sploh prvi habsburški glavar Kranjske. Zgodovinar Robert Kurelić Celjske grofe umešča v tisti »srednji sloj plemstva«, ki je po vsej Nemčiji doživel razcvet od sredine 13. stoletja dalje. Zavezništva s sočasnimi srednjeevropskimi vladarji so jim omogočila dvig na družbeni lestvici. Že Hermanov stric Ulrik se je udeleževal vojaških odprav v službi Sigismundovega očeta, češkega kralja in svetorimskega cesarja Karla IV. (po njem sta imenovani praška univerza in znameniti most čez Vltavo). Herman je lahko Sigismundu pri Nikopolju priskočil na pomoč, ker je bil v njegovem najožjem spremstvu. Bila sta tudi rodbinsko povezana: Herman je bil po materini strani bratranec Sigismundove prve žene, ogrske kraljice Marije. Prav naveza z Marijinim očetom Ludvikom – kraljem, ki je bil, kot je zapisal poljsko-ameriški zgodovinar Oscar Halecki, zaslužen za »vzpon kraljestev Vzhodne Srednje Evrope med krščanske velesile poznega srednjega veka« (Oscar Halecki, Jadwiga of Anjou and the Rise of East Central Europe, 1991) – je bila odločilnega pomena tudi za vzpon Celjanov.
Krvavo ozadje
Ludvik Veliki je v svoji dolgi vladavini (1342–1382) Ogrsko-hrvaško kraljestvo povzdignil v velesilo prvega reda. Temelje Ludvikovi vladavini je postavil njegov oče Karel Robert iz dinastije Anžujcev. Karel Robert, vnuk neapeljskega kralja in ogrske princese, se je po izumrtju dinastije Arpadovičev na povabilo hrvaškega klana Šubićev leta 1300 izkrcal v Zadru in korak za korakom končal politični razkroj, ki je v madžarskem zgodovinopisju zapisan kot »razcvet oligarhov« (oligarchák fénykora). Ludvik je na podlagi očetovih centralističnih reform zgradil močno kraljestvo. V času, ko so zahodno Evropo prizadele kuga, vojne, finančna nestabilnost ter kriza verske in politične avtoritete (t. i. kriza štirinajstega stoletja), so zlato dobo doživela kraljestva ob vzhodnih mejah katoliškega sveta: Ogrska, Poljska in Češka. Srečanje treh monarhov, ki ga je Karel Robert leta 1335 gostil na Višegradu, je kasneje postalo simbol tega trenutka vzhodno-srednjeevropske slave.
Ludvik, ki se je trudil ohranjati vpliv v neapeljski domovini svojega očeta, je Benečanom uspel iztrgati Dalmacijo, ključ do Jadrana. To je dosegel s spektakularnim manevrom: udaril je neposredno na Benetke. Pohod je šel prek doline Krke in kraških prelazov, ozemelj pod nadzorom Celjskih. Da bi utrdil svoj vpliv na jugu kraljestva, se je poročil z Elizabeto Kotromanić, hčerjo bosanskega vladarja. Njeno sestro Katarino pa je dal za roko zvestemu zavezniku na jugozahodni meji svojega kraljestva – Hermanu I. Celjskemu. Ko je Ludvik po smrti svojega strica Kazimirja Velikega leta 1370 podedoval še poljsko krono, se je v njegovi oblasti znašla velikanska posest, ki so jo kasneje poimenovali Intermarium ali Medmorje. Kazimirjevi hčeri Ani, ki bi nekoč utegnila terjati poljsko krono za svojega moža ali sinove, pa je poiskal nenevarnega soproga: poročil jo je z Viljemom Celjskim, nečakom svojega svaka Hermana. Po zaslugi lojalnosti anžujskemu monarhu so se Celjani torej že generacijo pred Barbaro vključili v rodbinski krog najvišjega srednjeevropskega plemstva.
Toda v obratu sreče, kakršni so fascinirali srednjeveškega človeka, je Ludvik ostal brez sinov. Da bi zagotovil nasledstvo potomcem, se je kraljestvi odločil razdeliti med svoji hčeri. Mlajša, Hedvika (Jadwiga) naj bi prevzela Poljsko, starejša, Marija, pa Ogrsko s Hrvaško. Prvi del načrta se je posrečil. Hedvikina poroka z litvanskim knezom Jogailo, utemeljiteljem jagelonske dinastije, je spremenila tok vzhodnoevropske zgodovine: privedla je do pokristjanjenja zadnjega poganskega ljudstva v Evropi, ga kulturno in politično navezala na Poljsko ter iz njune unije ustvarila velesilo, ki je bila vse do vzpona Švedske in Rusije v 17. stoletju nesporni hegemon na obsežnem prostoru med Baltikom in Črnim morjem. Pri Ludvikovih načrtih za Ogrsko pa je zaškripalo. Trenja okoli njegovega nasledstva so deželo pahnila v dolgo obdobje latentne državljanske vojne. Prav ti srditi spori (ki so med drugim omogočili vzpon sil, ki so dotlej ostajale v senci ogrske nadvlade, med njimi Bosne pod Tvrtkom I) so Hermana II. katapultirale med najpomembnejše igralce v ogrski politiki: kajpada na strani njegove sestrične Marije.
Dežela se je po Ludvikovi smrti razklala. Njegovo enajstletno hčer so kronali za »kralja« (enako pravno fikcijo so ponovili 350 let kasneje pri Mariji Tereziji), a proti njej se je dvignila opozicija, ki se ji je misel, da bi krono Sv. Štefana nosila deklica, zdela nezaslišana. Namesto nje so na prestol postavili Ludvikovega najbližjega moškega sorodnika, neapeljskega kralja Karla Draškega, ki je imel močne zveze zlasti na jugu kraljestva, kjer je v mladosti služil kot Ludvikov namestnik. A Marijini podporniki – pod vodstvom shakespearjevske figure Ludvikove vdove Elizabete in njenega zaupnika Nikolaja Gorjanskega – niso mirovali. Anžujski kralj si je prislužil nadimek Kratki: slaba dva meseca po kronanju je Elizabeta naročila njegov umor, da bi na prestol vrnila svojo hčer. Kaos, ki je sledil, je v 19. stoletju postal predmet številnih romantičnih obravnav in prav te so zaslužne na negativno oceno, ki so si jo v hrvaški nacionalni pripovedi prislužili Celjani.
Del plemstva je odrekel pokorščino »morilskima kraljicama« in za legitimnega vladarja proglasil Karlovega mladoletnega sina Ladislava, ki je zaenkrat ostal v Neaplju. Na Ogrskem se je neapeljska stranka znašla v manjšini, južno od Drave pa je prevladala. Zato je hrvaško zgodovinopisje v sporu dolgo videlo nacionalno komponento, lokalno rodbino Gorjanskih (Garai), ki se je postavila na Marijino stran in bila tesno povezana s Celjani (kot pokaže Dvořáková, so bili prav Gorjanski glavni arhitekti Barbarine poroke), pa označevalo za izdajalce. A že Ferdo Šišić je v Pregledu povijesti hrvatskog naroda (1916) opozoril na anahronizem takšne sodbe, ne da bi se odpovedal splošni oceni: »Konačno je treba imati na umu, da je plemstvo u to doba više marilo za svoje privilegije i ličnu korist, negoli za narodni značaj države«. V zasedi, ki jo je v 19. stoletju ovekovečil romantični slikar Mihály Kovács, so uporniki ugrabili mlado kraljico in njeno mater, Nikolaju Gorjanskemu, ki naj bi ju do zadnjega branil pred »krvoločnimi Hrvati«, pa odsekali glavo. Ujetnici so odvlekli v Novigrad, kjer so Elizabeto zadavili – menda pred očmi njene hčere. Marijo je iz ujetništva rešil njen zaročenec Sigismund Luksemburški, mlajši brat češkega kralja Venclja, ki se je uspel prebiti do Dalmacije in jo znova postavil na prestol: sebe pa kot sovladarja.
Boji so se nadaljevali in ni težko razumeti, v kako težavnem položaju se je znašel Sigismund, ko je Marija leta 1395 umrla pri porodu, kmalu za njo pa še novorojenec – tujerodni kralj brez potomstva in dinastične legitimnosti v deželi globokih frakcijskih zamer. Pohod proti Turkom, blagoslovljen od obeh papežev (smo na vrhuncu zahodne shizme), bi lahko služil kot prepotrebna legitimacija. A ko se je sprevrgel v katastrofo in dolge tedne nihče ni vedel, ali je kralj sploh še živ, je na površje privrlo tisto latentno nezadovoljstvo perifernih fevdalnih elit, ki ga je hrvaško zgodovinopisje poimenovalo »protudvorski pokret«, protidvorno gibanje. Vidimo, torej, zakaj je na poteh, ki so z Jadrana vodile v osrčje kraljestva, Sigismund potreboval zaveznika neomajne zvestobe. Zgodba o Hermanovem vzponu, kakor jo pripoveduje slovenski zgodovinski spomin, izpušča poglavje, ki je na Hrvaškem v ospredju. Takoj po vrnitvi iz Nikopolja ponudi Sigismund hrvaškim in slavonskim velikašem roko sprave. Plemstvo pozove na veliki pomiritveni zbor v Križevcih: tam, v kapeli Sv. Križa, pride 27. februarja 1397 do poboja kraljevih nasprotnikov. To je »krvavi sabor križevački«. Obračun naj bi pomagal organizirati prav Herman II. Dejstvo je, da je kralj celjskemu grofu takoj zatem izročil obširne posesti pobitih plemičev. Pokol je zadal usoden udarec »protidvornemu gibanju« v Slavoniji, ne pa tudi južno od Save in Korane – to, da je v jadranskem zaledju še vedno tlela žerjavica upora, je krepilo Hermanov položaj kot varuha kraljevih interesov na »mehkem trebuhu« monarhije; tako kot je bila, kot bomo videli, Barbarina pomoč ključna pri varovanju njene »vnetljive strehe« severno od Donave.
V senci mita
Dvořáková to predzgodbo povzame zelo strnjeno. Glavni očitek knjigi bi lahko bil, da dramatičnih začetkov Sigismundovega kraljevanja, ki so še desetletja zaznamovali politično ozračje v deželi, ne prikaže dovolj plastično. Zato utegnejo biti prve strani za bralca begajoče: politični trendi, ki so botrovali Sigismundovi strateški navezi s Celjani, se izgubijo v vrtoglavem kalejdoskopu imen in dogodkov. Prav na uvodnih straneh je tudi največ napak. Območje Savinjske doline v zgodnjem srednjem veku ni »izmenično pripadalo Koroški in Štajerski« (str. 30–31), temveč Kranjski in Štajerski. Ne drži niti, da je bil povzdig Friderika Celjskega v grofa leta 1341 »uperjen proti Habsburžanom« (str. 31): kot že omenjeno, je bil Barbarin praded takrat v habsburški službi. Prav tako ne drži ocena, da je »prvotni habsburški fevd s tem de facto postal fevd Svetega Rimskega cesarstva« in da je bilo s tem »zasejano seme sovraštva med Celjskimi in avstrijskimi knezi«. Celjani so še vso 14. stoletje ostali zavezniki Habsburžanov. Njihov povzdig v grofe se je zgodil s habsburškim blagoslovom, »seme sovraštva« pa je bilo zasejano šele pod Hermanom II, ko je moč vazala zasenčila moč njegovega gospoda – značilen srednjeveški dramatični zaplet. Vidi se, da želi Dvořáková na hitro opraviti z ozadjem, da bi se lahko čimprej posvetila osrednji temi – Barbari.
To je, kot rečeno, knjiga o Barbari Celjski, ne o njeni rodbini niti njenem možu. Dvořáková je knjigo o Sigismundu že napisala. V monografiji Vitez in njegov kralj (Rytier a jeho kráľ: Stibor zo Stiboríc a Žigmund Luxemburský, 2003) je kralja prikazala skozi prizmo njegovega odnosa z znamenitim poljskim plemičem Stiborjem iz Stiboric, na katerega se je naslanjal pri vladanju na Gornjem Ogrskem (današnjem Slovaškem) in v Transilvaniji. Značilno je, da so osebnosti, ki naseljujejo Sigismundovo dobo, od nekdaj vzbujale fascinacijo: od udeležencev kosovske bitke, [PK1] Jana Husa in bosanskega vojvode Hrvoja, o katerem je Ferdo Šišić napisal najbolj znano biografijo hrvaške medievalistike (Vojvoda Hrvoje Vukčić Hrvatinić i njegovo doba, 1350–1416), pa do Sigismundovega premagavca pri Nikopolju, sultana Bajazida, čigar poraz proti turško-mongolskemu osvajalcu Timurju je postal predmet zgodbe o nepredvidljivem kolesu sreče, ki je dolgo, kot pričata Vivaldijeva opera Bajazet in Handlov Tamerlano, spadala v evropski kanon. Sam kralj-cesar pa je ostajal na robu zanimanja, čeprav je bil pol stoletja najpomembnejši krščanski vladar v Podonavju.
Trend se obrača. Sigismundov lik znova vzbuja zanimanje. Njegov makiavelistični pragmatizem, njegova ironija (»Sem rimski kralj in nad slovnico,« naj bi odvrnil kardinalu, ki ga je na koncilu v Konstanci pobaral, da je schisma – beseda na dnevnem redu – srednjega in ne ženskega spola), morda tudi njegov »vrednostni in moralni relativizem« delujejo moderno. Madžarski zgodovinar László Kontler povzema prevladujočo sodbo o tem zadnjem velikem srednjeveškem monarhu Ogrske (Matijo Korvina lahko imamo že za človeka renesanse): »Na splošno je ogrska elita spregledala Sigismundove dosežke. Miroljubni in uglajeni kralj bi si med bojevitim in krepkim madžarskim plemstvom težko priboril priljubljenost. Njegovi spektakulrani porazi na bojnem polju proti Otomanom so vzbujali prezir, njegova vse izrazitejša zahodna politična usmerjenost (in dolgotrajne odsotnosti zaradi nje) nepotrpežljivost in njegov seznam prioritet – shizma, denimo – nerazumevanje. Vendar je s svojim močnim značajem po neperspektivnih začetkih uspel navezati aristokracijo na krono in brzdati korporativne aspiracije plemstva. Z njegovo smrtjo je odpadla pomembna prepreka za preobrazbo Ogrske v stanovsko državo.« (A History of Hungary, 2009, str. 121).
V citatu najdemo ključ za razumevanje Barbarinega mesta v zgodovini. Med Sigismundovimi odsotnostmi je kraljica najprej na Ogrskem in nato še na Češkem prevzela vodilno politično vlogo, kakršno sta, dobro stoletje pred njo, imeli le še Elizabeta Kumanska in Tomasina Morosini. Zato je toliko bolj presenetljivo, da je doslej ostajala v senci – in morda je nanjo senco bolj kot mož metal mit, ki se je po smrti spletel okoli nje. Dvořáková: »Pravo kraljico Barbaro je kmalu po njeni smrti začela izpodrivati izmišljena Barbara, neobstoječa zgodovinska osebnost, ki jo je ustvarila fantazija književnikov, danes bi temu rekli virtualna Barbara. S prihajajočimi stoletji so se večale vse bolj izkrivljene informacije o že zdavnaj umrli kraljici, ki se je nazadnje spremenila v Črno kraljico ali nemško mesalino.« Dvořáková hoče Barbaro iztrgati trdovratnemu mitu o spletkarski kraljici (naslov cesarice ji ni pripadal, saj za razliko od moža ni bila kronana v Rimu), ki se posveča razvratu in okultizmu. Namesto tega nam prikaže žensko iz mesa in krvi – ambiciozno, a preudarno, v enaki meri privrženi rodbini in kraljestvu – skozi življenje katere uzremo čudovito fresko visoke družbe in politike v prvi polovici quattrocenta.
Ženska v moškem svetu
Takoj se vidi, da je Dvořáková idealna za to nalogo. Zanimanje za Barbaro je gotovo povezano z njeno občutljivostjo do položaja žensk v družbi, ki jo pozna do obisti. Med vsemi dobami v evropski zgodovini, ki so se zvrstile dotlej, je bil pozni srednji vek do žensk najprijaznejši; Evropejke so morale počakati vse do druge polovice 20. stoletja, da so lahko upale na primerljivo raven družbenega ugleda in moči. Izjava se morda sliši kot provokacija, a je precej nesporno dejstvo. Medtem ko lahko med francosko revolucijo in časom drugega vatikanskega koncila naštejemo le malo zahodnjakinj, ki bi imele odločilno politično, kaj šele vojaško moč, lahko zgolj med Barbarinimi sodobnicami najdemo Ivano Orleansko, Margareto Dansko (ki je skandinavske dežele za dobro stoletje združila v Kalmarsko unijo), sardinsko zakonodajalko Leonoro Arborejsko (njena Carta de Logu je ostala v veljavi vse do liberalnih reform 19. stoletja) ali energično neapeljsko kraljico Ivano II. (v Zadru rojeno hčer taistega Karla Draškega, ki ga je dala umoriti Elizabeta Bosanska, tudi sama impresivna osebnost); Elizabetina hči Hedvika je poveljevala dvema vojaškima kampanjama, Barbarina nečakinja Margareta Celjska je sedem tednov branila šlezijski Głogów pred oblegovalci, Sigismundu pa je v še eni nesrečni bitki proti Turkom leta 1428 življenje rešila plemkinja Cecilija Rozgonyi, ki je pred donavsko trdnjavo Golubac priplula z bojno ladjo pod lastnim poveljstvom (»Sigismund je bil človek devetih življenj,« pravi zgodovinar Gordan Ravančić). Gotovo bi kak podoben primer našli tudi v moderni dobi, a zgodovinar ga mora izbrskati, četudi je strokovnjak za to obdobje – za pozni srednji vek jih lahko strese iz rokava, četudi ni.
Sliko lahko dopolnimo z verskim področjem: »delež nanovo kanoniziranih žensk je v zadnjih treh stoletjih srednjega veka dosegel raven, ki ni bila nikoli presežena« (Carlo Salinari & Carlo Ricci, Storia della letteratura italiana dagli inizi al Quattrocento, 1999, str. 426). Pomislimo na fenomen ženskega misticizma 14. stoletja: Katerina Sienska, Brigita Švedska, Kristina Ebner. Mnoge izmed njih so dejavno posegale v politično razpravo v času globoke krize avtoritete; h Kristini je po duhovni nasvet romal tudi Barbarin tast, cesar Karel IV. Ta realnost se je odražala v kulturi. Boccaccio je 1374 z De Mulieribus Claris izdal kompendij znamenitih žensk, njegovemu zgledu je sledil Chaucer v The Legend of Good Women, ki je delo baje napisal v čast Sigismundovi sestri, angleški kraljici Ani Češki. Christine de Pizan, francoska pisateljica italijanskega rodu, je v Le Livre de la Cité des Dames (1405) ta žanr razširila v pravi traktat o ženski enakovrednosti – ki je obenem polemika proti mizoginiji, ki bralca še danes ne pusti ravnodušnega.
Plemkinji 15. stoletja vrata v visoko politiko niso bila zaprta. To je bil seveda svet, ki so ga obvladovali moški, a ženska ni bila podvržena pravni samovolji. Veliki čarovniški procesi so stvar Descartesove in Newtonove dobe, za 15. stoletje je značilnejša usoda Barbarine svakinje Veronike, ki jo je celó sodišče pod nadzorom njenega preganjavca oprostilo obtožb o čarovništvu; da je kljub temu izgubila življenje, gre prej kot spolu pripisati njenemu razrednem statusu. Vzajemna zagotovila in varovala so bila – in vedno so – učinkovita le, ko gre za razmerja med močnimi; a do moči se v Barbarini dobi lahko pribori marsikdo. To je strašljiva lepota kriznih obdobij. Gašper Šlik, Sigismundov svetovalec in Barbarin veliki nasprotnik v zadnjih letih moževega kraljevanja, je bil sin trgovca. Tik pred Barbarino smrtjo se je na čelo Milanskega vojvodstva (prav njegovi odposlanci so nam zapustili nekatere izmed najzanimivejših virov o Barbarinem poznem obdobju) povzpel nezakonski sin najemniškega vojskovodje, poročen z vojvodovo nezakonsko hčerjo. Ko novi vek drastično pristriže te »ekscese socialne mobilnosti«, pride tudi do družbenega discipliniranja žensk. Za nazaj se je močna ženska, kakršna je bila Barbara – vplivna članica vzpenjajoče se rodbine, ki je izpadla iz igre, še preden je evropska elita »na novo preštela« svoje vrste – lahko kazala le kot nevaren eksces. Od tod paradoks, da je bila kraljica, katere videz lahko rekonstruiramo predvsem na podlagi verskih podob, ki so nastale po zaslugi bogatih donacij cerkvenim ustanovam, po smrti očrnjena kot verolomna in malodane demonična figura.
Čeprav so pripadnice elit 15. stoletja imele več možnosti za uveljavitev kot kasneje, o enakopravnosti ne more biti govora. Dvořáková lepo oriše norme, ki radikalno omejujejo avtonomijo srednjeveške ženske. Barbaro so zaročili pri devetih letih, pri trinajstih pa poročili s petindvajset let starejšim vdovcem. Njena nečakinja Katarina Gorjanska se je kot najstnica morala omožiti s štirideset let starejšim Henrikom Goriškim, svojim mrzlim stricem. Poroke med krvnimi sorodniki sicer še niso bile tako pogoste, kot so postale od 16. stoletja dalje, a niso bile nenavadne. Običaji glede skrbi za novorojenčke bolj spominjajo na Deklino zgodbo kot na moderne občutljivosti. Težavni odnos med Barbaro in njeno edinorojenko Elizabeto avtorica izkoristi za prikaz srednjeveškega odnosa do starševstva: dojenček je takoj po porodu iztrgan iz materinega naročja in pristane v skrbstvu »republike žensk« na dvoru; moški v življenje otroka vstopijo šele pri šestem letu starosti, mati pogosto ostane oddaljena figura.
Nam pa zgodba Barbarinega zakona razblini marsikateri predsodek. Ne drži, denimo, da so za neplodnost vselej krivili ženske. Krivdo, da ni zaplodil moškega potomca, so pripisovali Sigismundu. Predvsem pa bo marsikoga presenetila odkritost, s katero srednjeveški človek govori o spolnosti. Sigismundova domnevna neplodnost (ali morda impotenca?) postane za spretnega vladarja prednost zlasti pri sklepanju pogodb o medsebojnem dedovanju: »Če ne verjamete, da ne bom imel več otrok, se lahko pozanimate pri moji ženi,« piše predstavnikom poljskega kralja, s katerimi baranta za »vrednost« hčerine roke (str. 70). Prepletenost javnega in zasebnega v srednjeveški dinastični politiki postane v rokah zgodovinarke, ki obvlada vire, priložnost za portret družbe v vseh njenih odtenkih. Avtorica tudi zruši predstavo, da je bilo rojstvo hčera pospremljeno z razočaranjem: velika slavja ob Elizabetinem rojstvu pričajo o nasprotnem; spomenik, ki še danes stoji kot protidokaz tega predsodka, je znameniti Marijin oltar na Ptujski Gori, ki ga je ponosni Herman Celjski dal postaviti ob rojstvu vnukinje.
V središču sveta
Dvořáková pa je idealna tudi, ker je – Slovakinja. Slovaški medievalisti so vajeni dela tako z madžarskimi kot s češkimi viri (poleg seveda nemških oz. avstrijskih), kar je pri njihovih madžarskih in čeških kolegih prej izjema. Jezikovna bližina ji omogoča vpogled v slovensko in hrvaško literaturo, ki je za večino neslovanskih zgodovinarjev prejkone nedostopna. Že v izhodišču se ji torej odpira priviligiran pogled na obsežen zemljepisni kontekst Barbarinega delovanja, ki bi sicer ostal razbit med nacionalne historiografije. Zanimanje Slovakinje za Barbaro je razumljivo. Ne le, da je politično in ekonomsko težišče srednjeveške Ogrske, vsaj od Anžujcev dalje, ležalo na njenem pretežno slovansko govorečem severu (ko zgodovinar Erik Fügedi komentira odločitev Karla Roberta, da svojo rezidenco postavi na Višegradu, zapiše, da se je naselil »v samem srcu kraljestva«: danes je od Višegrada petnajst minut vožnje do meje s Slovaško), temveč je prav v teh krajih Barbara preživela dobršen del življenja na vrhuncu moči. Ne po naključju. Tu se velja ustaviti pri vprašanju, ki je v knjigi eksplicitno obravnavano le mestoma, a prežema celotno logiko pripovedi – vprašanju geopolitike.
Ko danes slišimo, da je bilo jedro Barbarinih posesti na Slovaškem, obstaja nevarnost, da si ustvarimo napačno predstavo. Otresti se moramo naše pokolumbijske perspektive. Kot prepričljivo dokaže Fernand Braudel, so v stoletjih pred odkritjem Amerike svetu v ekonomskem pogledu vladale Benetke. Imele so podoben položaj kot New York v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. In če smo rekli, da se v 14. stoletju težišče politične moči v Evropi premakne proti vzhodu, nam postane jasen geostrateški pomen Jadrana. Lažje razumemo razloge za srednjeveški sijaj dalmatinskih mest, ki še danes osupne obiskovalca, in srditost bojev za nadzor nad njimi: Split je od ogrske osvojitve 1105 do dokončne beneške prevlade 1420 zamenjal roke nič manj kot petnajstkrat. Kar se tiče trka velikih interesov, je bil Jadran nekakšen Perzijski zaliv srednjega veka. To pa je tudi čas hanzeatskega razcveta Baltika. Trgovske poti, ki vse močnejšo Poljsko (s središčem v Krakovu) povezujejo z vozliščem svetovne ekonomije na Jadranu, vodijo prek gorskih prelazov in bogatih rudarskih mest Gornje Ogrske. Tod potekajo poti na Češko, ob Donavi navzgor pa se pride do gospodarskega središča Nemčije na Švabskem in v srednjem Porenju. »Moč tistega, ki je obvladoval [Barbarine posesti], se je pokazala kasneje, ko jih je dobil Jan Jiskra, ki je z njimi postal dejansko nepremagljiv. Vrnemo se lahko še v preteklost, ko je to ozemlje obvladoval Matúš Čák Trenčínski, ki ga kralju nikoli ni uspelo poraziti. Na severu dežele je nastalo oblastniško središče, ki je “hromilo državo kot rakasti tumor”.« (str. 223).
Dvořáková nam pokaže, kako je Barbara postala pomembna figura v Sigismundovi véliki strategiji. Poleg njene upravne in gospodarske žilice so bili ključnega pomena njeni odlični odnosi s poljskim dvorom, sprva prek sestrične Ane, s katero je odraščala v Celju, in nato prek vez, ki jih je spletla kot kraljica. Za slovenskega bralca je še zlasti dragoceno, da avtorica nima posebnega razloga, da bi slovenskim krajem in akterjem posvetila več pozornosti, kot si zaslužijo. Zato je prisotnost našega prostora v zgodbi toliko pomembnejša, saj odslikava njegovo dejansko vlogo. Ta pa je bila v 15. stoletju takšna, kakršna ni bila več nikoli kasneje. Ko se Sigismund prvič pripravlja na potovanje v Rim, to osrednjo operacijo vsakega nemškega kralja koordinirajo celjski, ortenburški in goriški grof: trojica plemičev z našega prostora. Glavno politično vprašanje, ki bremeni odnose med vladarskim parom v zadnjih letih Sigismundovega življenja, se tiče nasledstva na Goriškem. In tako dalje: slovenski prostor je prisoten od začetka do konca knjige, ker to odraža njegovo realno težo v računicah najmogočnejšega krščanskega monarha prve polovice 15. stoletja.
To nas glede na tedanjo geopolitično sliko ne bi smelo presenečati; a dejstvo, da nas kljub temu preseneča, je dobro izhodišče za premislek o načinu, kako gledamo na našo zgodovino. Če je češki literarni teoretik Vladimír Macura pisal o »logocentrični« kulturni zavesti Čehov, osredotočeni na jezik, to še toliko bolj velja za Slovence. Trenutek, od katerega začenjamo šteti »tisto pravo« slovensko zgodovino (reformacija in kmečki upori), dejansko stoji na začetku politične, ekonomske in posledično tudi kulturne provincializacije slovenskega prostora, ki je bolj kot s turškimi vpadi povezana z odkritjem Amerike in premikom trgovskih poti severno od Donave. Ubogi Trubar ni seveda nič kriv za to, a ko ga častimo kot utemeljitelja naše književnosti, bi se morali otresti navade, da vso srednjeveško obdobje obravnavamo kot predzgodovino »lubih Slovencev«. Kajti če svojo zgodovino enačimo s stoletji zaostajanja za zahodno Evropo (dejstva so neizprosna: sredi 15. stoletja je na Slovenskem živelo približno toliko prebivalcev kot na Švedskem ali v Švici in šestkrat manj kot v Angliji – danes živi v Švici štirikrat, na Švedskem petkrat, v Angliji pa tridesetkrat več ljudi kot v Sloveniji), zapostavljamo pa stoletja konvergence, ki je dosegla vrhunec v Barbarinem času, dobimo izkrivljeno podobo, ki je enako plodna podlaga za mistifikacije kot nabuhla nostalgija za »zlato dobo«, kot jo poznamo pri nekaterih naših sosedih.
Očrnjeni spomin
Zadnji poglavji sta še zlasti zanimivi. Opisi Barbarinega življenja se praviloma končajo s Sigismundovo smrtjo, ko izgine v svoje prostovoljno izgnanstvo na Poljskem in nato v češko osamo, kjer postane »črna kraljica« posmrtnih legend. Dvořáková pokaže, da so prav leta po Sigismundovi smrti najbolj razburljiva: v crescendu ogrske igre prestolov, v kateri postaja vse pomembnejši njen nečak Ulrik II. Celjski, se za nazaj pokaže, kako pomembna je bila Barbara in zakaj jo je Sigismundov naslednik Albert Habsburški moral nevtralizirati. Pregled različnih faz spopada se bere kot napeta kriminalka. Čeprav Albert tašče ni uspel zlomiti, je bilo Barbarine moči na dvoru konec. A vpliva še ni povsem izgubila: Dvořáková izpostavi doslej spregledano Barbarino vlogo pri vzponu Jurija Podiebradskega, ki je kasneje postal zadnji regent njenega vnuka Ladislava Posmrtnika in njegov naslednik na Češkem.
Še zanimivejša je analiza mita o »črni kraljici«. Dvořáková njegove avtorje najde med Barbarinimi nasprotniki na dvoru, za njegovo širjenje pa je bil, nepresenetljivo, najbolj zaslužen Enej Silvij Piccolomini, znan kot papež Pij II. Dvořáková razdela razvoj Piccolominijevih stališč do Barbare, kot se kažejo v spisih tega humanističnega izobraženca. Njegova mržnja do Celjanov je znana. Služil je kot tajnik habsburškega cesarja Friderika III. še od časov, ko je bil ta zgolj štajerski, kranjski in koroški vojvoda. Kot tak je moral na Celjane dolgo gledati iz perspektive frustrirane ambicije. Vsaj do leta 1440 so bili Celjani bližje vzvodom moči kot Friderikova, leopoldinska veja Habsburžanov; in še dolgo desetletje zatem so ji uspešno spodnašali oblast v njenih dednih deželah. Preden so zavladali »imperiju, v katerem sonce nikoli ne zaide«, so morali utrditi oblast nad našimi kraji. Moč Celjanov je bila prva ovira, ki jo je moral Friderik premagati na poti k svetovni vladavini. Tudi tu mu je pomagala njegova pregovorna sreča. To, da Piccolomini povsem ponotranji Habsburžanov pogled, je spet povezano z osrednostjo naših krajev. Nekdanji tržaški škof, ki je kot papež zaslužen za ustanovitev Ljubljanske škofije in za svetovno slavo ustoličevalnega obreda na Gosposvetskem polju, ki ga je opisal v delu De Europa, o Celjanih ni pisal iz distance zunanjega opazovalca, temveč s pristransko strastjo »domačina«.
V tem primeru so zgodovino res pisali zmagovalci. Habsburžani so postali svetovna velesila in Hunjadiji so vstopili v panteon nacionalne mitologije – njunim skupnim sovražnikom Celjanom je bila usojena vloga bêtes noires zgodovinske pripovedi. Tudi na Slovenskem, kjer v pesmi o Pegamu in Lambergarju mesto negativca v strukturi mita prevzame Ulrikov češki condottiere Jan Vitovec; Kralj Matjaž pa je vsaj ime, če že ne vsebino, dobil od Matije Korvina, mlajšega brata Ulrikovega morilca. Tudi »rehabilitacija« Celjanov od konca 19. stoletja dalje k razumevanju njihove zgodovinske vloge ni pripomogla, saj je podobo o grabežljivih povzpetnikih nadomestila z enako ahistoričnim poveličevanjem Wille zur Macht.
Rekonstrukcija zgodovinske osebnosti je rdeča nit knjige. Barbara je v njej prikazana kot otrok svoje dobe – in res izjemen otrok. Na zadnjih straneh nam Dvořáková opiše Barbarin čudovit nagrobnik v praški stolnici Sv. Vida, ki je dolgo veljal za eno glavnih znamenitosti mesta, ki ne skopari z umetninami. Od 18. stoletja dalje omenjajo le še leseno ploščo: sto let kasneje se tudi za njo izgubi sled. Istočasno, ko je v Pragi izginil še zadnji opomnik na Barbaro, so v Pleterjah med prenovo samostana uničili grob svojega ustanovitelja, Barbarinega očeta Hermana. Lobanje ostalih članov rodbine so kasneje iz celjskega minoritskega samostana prenesli v muzej, kjer so razstavljene še danes. Vsi so bili torej tako ali drugače iztrgani iz sveta, ki so mu pripadali. Ta knjiga jih povrne vanj.