
Prenovljena Cukrarna, odprta septembra 2021, v Ljubljano prinaša nove pridobitve: galerijski prostor, urejene zunanje površine, dodaten kraj srečevanja umetnosti. Skupno 22,3 milijonov davkoplačevalskega denarja (MOL je vložila 9,7 milijona, Republika Slovenija 2,3, Evropski sklad za regionalni razvoj pa 10 milijonov evrov), ki je financiral novo kulturno, umetniško in diskurzivno središče na obrobju centra mesta, je omogočil prenovo skoraj stoletje zapuščene stavbe, ki je dolgo veljala za sramoto prestolnice.
Sporočila in simboli Cukrarne so v slovenski kulturi mnogoplastni in kompleksni. Cukrarna ni le bivša tovarna, ni le nekdanja hiralnica, ni le zadnji kraj slovenskih modernističnih pesnikov. V naši kulturi je simptomatski kraj: je kraj vselejšnje revščine, je spomenik percepcije kulture in umetnosti, ki jo povezana z odpovedovanjem, s siromaštvom, z življenjem na robu. Cukarna je dolgo dajala streho najrevnejšim, ki so ta prostor upodabljali kot figuro v literarnih delih, s tem pa je postala tudi materialni spomenik boja za obstanek in materialnega uboštva kulture.
Zato je prenova tako simbolno in simptomatsko zaznamovane stavbe ter vrnitev v družbeno srenjo nemara razumljivo turbolentna in kompleksna, a vendar jo velja pretresti. Mestna občina Ljubljana je za prvotni scenarij programske prenove Cukrarne, ki naj bi postala upravno središče, leta 2009 izvedla javni odprti arhitekturni natečaj. Z idejo izvotlene Cukrarne, ki naj bi delovala kot avla za vstop v širše upravno središče, je zmagal biro Scapelab. V tej rešitvi za Cukarno stojijo še dodatne stavbe s pisarnami, opečnata stavba pa naj bi z votlim volumnom simbolizirala transparenco javne uprave. Zunanjost nekoč največje stavbe prestolnice s 318 okni so že takrat nameravali ohraniti.
Prenova Cukrarne v galerijo, ki se je začela leta 2018 in končala poleti 2021, je tako le deloma sledila zmagovalni rešitvi natečaja. Program stavbe se je vmes spremenil: dodatne stavbe upravnega središča so odpadle, kultura pa naj bi pridobila nove površine. Mestna kulturna politika je ob tem, ko je podprla Cukrarno, odtegnila številna sredstva drugim kulturnim središčem. Te geste problematizira javno pismo Od cukra do revščine s spremljajočo peticijo pobude LOM (Ljubljana odprto mesto), ki je bilo eden redkih argumentiranih odzivov na odprtje Cukrarne.
Zagotovo je treba prenovo Cukrarne umestiti v širši kontekst mestne in državne kulturne politike; podčrtati pa velja praznost in hkrati preobloženost arhitekture, ki je oblikovala nove galerijske prostore. Zunanjost Cukrarne se kaže kot šolski primer odličnosti prenove, če izvzamemo težavo, da je glavni delujoči vhod v galerijo težko najti. Poseg v notranjost pa je nekaj popolnoma drugega od zadržanosti, ki jo napoveduje zunanjost. Sunek praznine notranjosti v več kot 5.500 m2 uporabnih površinah je gromek in oster. Jeklena konstrukcija tu stopi v ozadje, nesporno dominira praznina volumna, ki je baje namenjena razstavljanju umetniških del večjih razsežnosti v prihodnje. Bohotna praznine avle rezultira v pičlosti preostalih galerijskih prostorov. Cukrarna v treh nadstopjih nudi majhna, z umetno svetlobo osvetljena razstavišča – saj svetloba stotine ohranjenih oken sem ne prodre – kjer so nekatera dela razstavljena na nekakšnih hodnikih. Večja dvorana je le v kleti, ki so jo arhitekti z drugimi servisnimi prostori dodali na novo. Zaradi impozantnosti avle so torej umanjkali dejanski galerijski prostori. Avla je zasnovana kot nosilni vizualni element, ki se bo znašel na Instagramu tisočih, ki bodo mestu generirali profit z obiskom tega kulturnega središča. Praznina kubusa avle pa obstane na tem: jeklo in beton sta brez sporočilnosti. Ta pomenski minus dopolnjujejo kričeče rdeče kovinske stopnice, ki namesto gibanja med nadstropji prej delujejo kot grozeči alarm.
Tako se zdi, da je koncept arhitekture nove galerije pohodil pretekla sporočila Cukrarne, povozil pa je tudi umetnost, ki bo tu razstavljena v prihodnje. Namesto arhitekture, ki s trdnostjo in umirjenostjo oblikuje kraj duhovnosti oziroma umetnosti, zaradi česar sta G.W.H. Hegel in Hans Georg Gadamer arhitekturo davno pred neoliberalizmom oklicala za prvo izmed vseh umetnosti, smo nemara dobili poskus ikonične stavbe. Izbris preteklosti, ki ga izkazuje notranjost prenovljene Cukrarne, sledi logiki vizualne všečnosti in poudarjanja ugodja z namenom generiranja profita. S praznostjo praznine, s sporočilno revščino in spodletelo monumentalnostjo ene večjih kulturnih investicij zadnjih let, ta prenova izkazuje namero, da bi postala nov lokalni »Bilbao«. Izbris, praznina, profit – to se zdijo sporočila, ki jih je uprostorila prenovljena Cukrarna. Arhitektura, ki je prvenstveno namenjena generiranju profita, pa težko prinaša ustrezen premislek do občutljivosti tega simptomatskega in simbolnega prostora naše kulture.