Dante Alighieri v naši sodobnosti

Legendarni in pozabljeni obiski znanih osebnosti

V preteklosti so današnji slovensko-italijanski obmejni prostor obiskali pomembni vladarji, pisatelji, umetniki, popotniki in druge znane osebnosti, splošna javnost na obeh straneh meje pa je najbrž precej bolje kot z njimi seznanjena z domnevami o obisku znamenitega italijanskega pesnika Danteja Alighierija v Furlaniji in na Tolminskem. Letos obeležujemo sedemstoletnico smrti tega pomembnega florentinskega književnika, ki je zapustil izjemno literarno delo. Najbolj znano besedilo Dantejevega opusa, ki je obenem vrhunska stvaritev srednjeveškega obdobja, nosi preprost naslov Komedija. Bolje je sicer poznana s pridevnikom Božanska. Delo vključuje veliko najraznovrstnejših podatkov, od geografskih, zgodovinskih, političnih, filozofskih do naravoslovnih in zvezdoslovnih. Prek usod literarnih likov izraža cel spekter čustev, izkušenj, uspehov, skušnjav, izzivov, sreč in nesreč tedanjega in tudi sedanjega človeka.

Dante je napisal še druga pomembna dela: De vulgari eloquentia, De Monarchia, Vita nuova in druge. Ključen je bil za razvoj italijanskega knjižnega jezika. Pomembno in dolgoročno je vplival na literarno ustvarjanje nasploh. Bibliografija o njem in njegovih delih je izredno obsežna, že prav nepregledna, saj je njegovo delo predmet literarnih, zgodovinskih, jezikoslovnih in drugih raziskav.

Dante je zadnjih devetnajst let življenja prebil v izgnanstvu, saj je bil leta 1302 izgnan iz domačih Firenc, kjer je bil rojen leta 1265. Umrl je septembra 1321, torej pred sedemsto leti. O dveh desetletjih njegovega izgnanstva je znanega razmeroma malo. Vse prej kot presenetljivo, saj gre za osebo, ki je živela v oddaljenem, srednjeveškem obdobju, glede katerega obstajajo številne vrzeli v virih. Ni nenavadno, torej, da so se okoli njegovega življenja v izgnanstvu spletle številne zgodbe, nekatere manj utemeljene kot druge. Bogato pripovedno izročilo o Danteju je prisotno tudi na Tolminskem. Ni znano, kako ali na osnovi česa se je razvilo. Od začetka novega veka dalje se je tako ugibalo o tem, da naj bi Dante obiskal ozemlje pod posvetno oblastjo oglejskega patriarhata, zlasti Videm, Tolmin in druge kraje v naši bližini. Tezo je na osnovi preučevanja zgodovinskih virov že leta 1844 utemeljeno ovrgel učenjak Giuseppe Bianchi (Del preteso soggiorno di Dante in Udine od in Tolmino durante il patriarcato di Pagano della Torre e documenti per la storia del Friuli dal 1317 al 1332. Videm, 1844). Poleg tega ni nikakršnih sledi o Dantejevem bivanju v omenjenem prostoru v sočasnih ali nekoliko kasnejših historiografskih virih. Kot je dokazal že Bianchi, je zgodba o Dantejevem obisku najverjetneje vezana na historiografsko napako, ki se je pojavila v 16. stoletju. Gre torej za zelo pozno omembo v zgodovinopisnih delih, nastalih šele v obdobju humanizma. Srednjeveške kronike oglejskega patriarhata, sicer dokaj strnjene, obiska ne omenjajo. Danes tako nimamo nobenega Danteju sočasnega ali vsaj nekoliko kasnejšega, torej srednjeveškega vira, ki bi pričal o pesnikovem bivanju v tem prostoru. Zgodovinska veda sloni na verodostojnih zgodovinskih virih, pa čeprav se območje lahko res ponaša z izredno bogatim ustnim izročilom, ki je zelo pomembno in navdihujoče.[1]

Po drugi strani pa ostaja v splošni javnosti žal manj znan obisk oziroma, bolje rečeno, prebeg neke druge pomembne srednjeveške osebnosti. Po svoji nenavadnosti in izjemnosti namreč izstopa beg znanega angleškega kralja Riharda Levjesrčnega (1157‒1199) preko severnojadranskega ozemlja. V splošni javnosti je Levjesrčni morda bolje znan kot lik iz zgodovinskega konteksta, povezanega s prigodami in dogodivščinami legendarnega Robina Hooda, torej likom, ki je navdihnil literarno, filmsko in drugo ustvarjanje. V slovenski historiografiji je na pustolovski obisk angleškega kralja v severnojadranskem območju opozoril zgodovinar Miha Kosi. Leta 1998 je v knjigi Potujoči srednji vek opisal, kako se je jeseni 1192 Rihard Levjesrčni med vračanjem s tretje križarske vojne, sicer nehote, znašel tudi v omenjenem prostoru. Po brodolomu v bližini Ogleja je v tajnosti prispel v Gorico, od koder je nato, da bi se izognil goriškemu grofu Majnhardu, zbežal na Koroško. Pri Brežah ga je prestregel vitez Friderik Ptujski in ujel pet kraljevih spremljevalcev, sam Levjesrčni pa je pri Dunaju padel v ujetništvo avstrijsko-štajerskemu vojvodi Leopoldu Babenberškem, s katerim sta vlekla zamere še iz Svete dežele. Kralj je bil izpuščen šele po skoraj dveh letih, ko so njegovi angleški podložniki zanj morali zbrati vrtoglavo visoko odkupnino. Usoda angleškega kralja je imela evropsko razsežnost: dogodek je dobro dokumentiran v številnih sočasnih kronikah (M. Kosi, Potujoči srednji vek. Cesta, popotniki in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana, 1998). Kljub svoji izjemnosti pa prebeg Riharda Levjesrčnega prek našega ozemlja v širši slovenski javnosti danes žal in najbrž ni splošno znan. Čeprav sta v slovenskem zgodovinopisju nanj opozorila že zgodovinarja Simon Rutar in Franc Kos (slednji leta 1915 v četrti knjigi Gradiva za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Rutar pa že leta 1893 v delu Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska), pa je presenetljivo, da epizoda z evropsko razsežnostjo v širši javnosti ni vzbudila večjega zanimanja.

Dante kot simbol

V obdobju romantike je zgodovinski spomin na pomembnejše zgodovinske osebnosti pogosto dobil nove konotacije, vezane na uveljavljanje ali utrjevanje nacionalnih teženj. Posebno prelomno je bilo 19. stoletje, ko so Evropo postopoma preplavila nacionalna gibanja. Kot je leta 2012 izpostavil Fulvio Conti v poljski reviji Kwartalnik neofilologiczny, se je prav v 19. stoletju začela oblikovati podoba Danteja kot nacionalnega pesnika, simbola italijanske identitete in enotnosti. Conti opozarja tudi na uporabo Danteja s strani politike in iredentističnega gibanja (F. Conti, »Il poeta della patria. Le celebrazioni del 1921 per il secentenario della morte di Dante«. Kwartalnik neofilologiczny 59, 2012). Kot je leta 2017 zapisal Maiko Favaro v knjigi Dante da una prospettiva friulana, je bil v Furlaniji, podobno kot v drugih italijanskih pokrajinah, Dante tedaj v kratkem obdobju povzdignjen na sam vrh italijanskega Parnasa. Pridobil je podobo očeta italijanske nacije, ki se je nameravala ponovno uveljaviti in povzdigniti (M. Favaro, Dante da una prospettiva friulana. Sulla fortuna della Divina Commedia in Friuli dal Risorgimento ad oggi. Udine, Forum, 2017). Zgodovinar Branko Marušič je tako že leta 1985 v knjigi Primorski čas pretekli pokazal, da so dogodki, povezani s postavljanjem spomenika Danteju v Gorici leta 1865, igrali pomembno vlogo v slovensko-italijanskih narodnostnih sporih, ki so se prav tedaj zaostrovali.

V 19. in na začetku 20. stoletja je bilo po Apeninskem polotoku postavljenih več kipov, posvečenih Danteju. Posebno vlogo so pri tem igrali obmejni, večjezični in večnarodni prostori. V Tridentu (Trento) je bil denimo Dantejev kip, ki ga je ustvaril florentinski kipar Cesare Zocchi, postavljen že leta 1896. Kot je leta 2014 v publikaciji Trento e Trieste: percorsi degli italiani d’Austria dal ’48 all’annessione zapisal Vania Gransinigh, je njegova postavitev pomenila obrambo italijanske individualnosti na tridentinskem območju, in sicer pred nemškim nacionalizmom. Leta 2017 je Bruno Crevato-Selvaggi v reviji Ateneo Veneto natančno predstavil dogajanje okoli Dantejevega kipa, ki je bil postavljen leta 1901 v Pulju. Kip, delo rimskega kiparja Ettora Ferrarija, je bil uničen ob italijanskem vstopu v prvo svetovno vojno pomladi 1915; leta 1920, ko je bila Istra priključena k Italiji, pa je bil postavljen nov, enak kip, ki se danes hrani v Benetkah (B. Crevato-Selvaggi, »Il busto di Dante, già a Pola, ora all’Arsenale di Venezia.« Ateneo Veneto 16, 2017, 119‒135).

Dante med Slovenci

V obdobju med obema vojnama, v času italijanske oblasti na Primorskem, je bil bronast kip Danteja postavljen tudi v Tolminu. Izdelal ga je kipar Mario Moschi. Njegovi svečani postavitvi 8. avgusta 1929  je prisostvoval sam prestolonaslednik Humbert Savojski. Danes se kip hrani v Tolminskem muzeju, a leta 1993 je postalo vprašanje njegove ponovne postavitve predmet burnih razprav, ki so zajele tako strokovne kroge kot širšo javnost (D. Fortunat Černilogar, »Dante Alighieri v Tolminu, mit ali resnica«. Trije gradovi, tisoč zgodb. Tolmin, 2021). Med drugimi se je oglasil zgodovinar Peter Štih. Izpostavil je, da je bil spomenik na začetku 20. stoletja postavljen zaradi političnih želja, da bi se utemeljilo pripadnost Tolminske k Kraljevini Italiji ter njen italijanski značaj (P. Štih, »Duh Danteja še vedno blodi po Tolminskem«, Delo 6. 11. 1993). Miha Kozorog je v članku, objavljenem leta 2012 v ugledni reviji Anthropological Journal of European Cultures, obravnaval različne postavitve tega spomenika in odzive tolminskega prebivalstva nanje na prelomu 20. in 21. stoletja. Ugotovil je, da je imel kip v očeh Tolmincev tri različne pomene. En pomen se je navezoval na možnost turistične izrabe izročila o Dantejevem bivanju na Tolminskem, drugi na vpetost v evropsko kulturo, tretji pa na fašizem. Zadnji je izzval najmočnejše odzive. Ugotovil je, da je v kolektivnem spominu prevladovala identifikacija Danteja s fašističnim obdobjem, ko je bila Tolminska ‒ tako kot drugi primorski kraji ‒ del Kraljevine Italije. Izredno težke preizkušnje tolminskega prebivalstva v medvojnem obdobju so torej prevladale nad pesniškim pomenom tega srednjeveškega avtorja.

Po drugi strani pa zgodovina odnosov ne le kali, ampak jih lahko tudi vzpostavlja. Tudi pri tem je pomembno vlogo odigral Dante. Poleg njegovega vpliva na pesniško ustvarjanje velja izpostaviti tudi prevajanje njegovega opusa v slovenski jezik. Spomin na Danteja je prispeval tudi k slovensko-italijanskemu sodelovanju. Leta 1965 je na primer v Novi Gorici izšla publikacija z naslovom Onorate l’altissimo poeta: ob sedemstoletnici Dantejevega rojstva: 1265‒1965, ki je bila obenem druga številka glasila Goriški knjižničar. Z njo je Goriška knjižnica počastila sedemstoletnico rojstva florentinskega pesnika. Publikacijo je uredil Marijan Brecelj. Poleg njega so pri tem s prispevki sodelovali tudi Branko Marušič in Guido Manzini. Ta kratka, a dragocena publikacija je bila torej plod slovenskega in italijanskega sodelovanja.

Spomniti velja, da je tudi v izredno zahtevnem medvojnem obdobju prišlo do pomembnega slovensko-italijanskega sodelovanja. Povezovalni člen je bila kultura, znanost in ponovno Dante. Goriški literat in profesor Alojzij Res je namreč povezal več uglednih slovenskih in italijanskih intelektualcev ter uredil pomembno delo o Danteju. Ob šeststoletnici Dantejeve smrti, leta 1921, je namreč v Ljubljani v slovenščini izšel zbornik Dante: 1321‒1921. Dve leti kasneje je v Gorici, ki je tedaj spadala v okvir Kraljevine Italije, izšla italijanska različica zbornika. Prispevke zanj so pripravili pomembni slovenski in italijanski intelektualci, in sicer Oton Zupančič, Milko Kos, Benedetto Croce, Gaetano Salvemini, Ernesto Giacomo Parodi, Aleš Ušeničnik, Jože Debevec, Tommaso Gallarati-Scotti, France Stelè, Josip Puntar, Vojeslav Molè, Guido Mazzoni ter Vittorio Rossi. Za prevode v slovenski ali italijanski jezik so poskrbeli Milko Kos, Ivan Trinko, Giovanni Lorenzoni, Ivan Bankič, Stano Kosovel, Janko Samec, Ivan Gruden ter sam Alojzij Res.

Slednji je v uvodu k Dantejevemu zborniku, ki ga je spisal 14. septembra 1921 v Gorici, tožil nad takratno družbo, ki naj bi bila ujeta v spone »čutne strasti in pohlepa«, medtem ko naj bi pravico odmerjali »sila pesti in teža denarja«. V tragičnosti povojnega obdobja mu je upanje vlival prav spomin na Danteja. Prispevek velja zaključiti z besedami Alojzija Resa, ki na strnjen način povzamejo vzrok veličine Dantejevega ustvarjanja:

»Tako splošno človeški je, kar globoko človeški, tako ves naš, pa naj smo kateregakoli prepričanja in kateregakoli rodú, da klonimo duha pred genijem, ki je pretrpel naše trpljenje do dna, izkusil našo bolest do zadnjih utripov in nam zapel najglobljo pesem našega hrepenenja, ki stremi po neskončnosti. V Divini Commedii je utelesil dramo človeške duše, vklepajoč v nedosežni lepoti svojih tercin duhovno vsebino vseh časov, kakor je ni nihče tako ne pred njim ne za njim. Odtod vsa magična sila, ki nas vodi k Danteju, odtod vsa neodoljiva moč njegovega dela in njegove umetnosti, ki se ji nihče ne more ubraniti, kdor jo je okusil.« (A. Res, »Ob šestoletnici«. Dante 1321‒1921. Ljubljana 1921, VI‒IX).

Prav v tej človeški dimenziji se nahaja večna aktualnost in sodobnost poezije Danteja Alighierija. Pomen njegovega ustvarjanja presega stoletja. Je torej brezčasen.

---

Opomba:

[1] Glede tega glej N. Makuc, »Dante Alighieri e il suo supposto viaggio nel Friuli e nellʹalta Valle dellʹIsonzo« Quaderni giuliani di storia 38, 2017.