Dante, zunanji človek

Alessandro Barbero:
DANTE

Editori Laterza, 2021

Reči, da je Alessandro Barbero znano ime v italijanski javnosti, je understatement. V zadnjih petih letih je Barbero postal medijska senzacija, predvsem po zaslugi YouTuba. Triinšestdesetletni zgodovinar, ki predava na Univerzi vzhodnega Piemonta, je začel akademsko kariero kot strokovnjak za zgodovino savojskih gospostev v poznem srednjem veku. Že zaradi svoje specializacije je razmeroma redko bitje v italijanski javni sferi: dvojezični intelektualec, ki je doma tako v italijanski kot francoski kulturni tradiciji. Če dodamo še odlično znanje angleščine in španščine ter solidno nemščine, lahko rečemo, da gre za italijanske razmere neobičajnega poliglota.

Barbero je svojo vsestransko erudicijo – med drugim je napisal pol ducata romanov, za svoj beletristični prvenec pa je leta 1996 prejel celo premio Strega, najbolj prestižno literarno nagrado v Italiji – vpregel v popularizacijo zgodovine. Sam se ponosno opisuje kot divulgatore – popularizator ali komunikator znanosti – in pogosto govori o pomenu te veščine, ki jo je na področju humanistike prav sam privedel do zavidljivih vrhuncev. Z osupljivo virtuoznostjo zna predstaviti poglavja iz zgodovine najrazličnejših obdobij in okolij: od spolnega življenja v srednjem veku do ugrabitve Alda Mora, od življenjskega sveta skandinavskih sag do oblastnih dinamik fašističnega režima v lokalni politiki medvojnega Turina. Pri tem ne zapade ne v pedantnost ne v površnost, njegov slog zaznamujeta ironija in neizmerna, radostna radovednost.

Barbero je – kljub impozantni bibliografiji, vredni grafomana – predvsem človek govorjene besede. Slavo dolguje predavanjem, praviloma dolgim po eno uro, ki jih odpredava brez vsakršnih vizualnih pripomočkov: le govorec, mikrofon in stojalo z iztočnicami, ki ga morda dvakrat ali trikrat ošvrkne s pogledom. Format, ki se zdi kot relikt iz časov izpred Power pointa, je po zaslugi YouTuba doživel izjemen uspeh. Barberovi nastopi – najpogosteje na kulturnih festivalih, po katerih slovi Italija, med njimi tudi goriškem ÈStoria – so se v zadnjem desetletju znašli na spletu in dosegli viralnost brez vednosti simpatičnega turinskega profesorja (ki nima enega samega profila na družabnih omrežjih in od znanih spletnih platform rad pokuka le na Wikipedijo). Barbero sicer že dobrih petnajst let sodeluje z najbolj priljubljeno izobraževalno oddajo javne televizije RAI, vendar so ga med medijske zvezde katapultirala šele njegova enourna predavanja, pogosto povezana v »tematske trilogije«, ki bi zaradi dolžine in vizualne monotonosti težko pristala na malih ekranih. Med mlajšimi generacijami je Barbero dosegel status mema, a tudi intelektualne avtoritete v kulturno osiromašeni postberlusconijevski Italiji.

Čeprav Barbero redko komentira aktualno dogajanje, ne skriva, da se umešča v politično tradicijo italijanske levice: ponosno pove, da je bil član KPI od študentskih let pa vse do njene razpustitve po padcu Berlinskega zidu. Zanimivo pa je, da ni vezan na intelektualno tradicijo italijanske levice. Zelo težko bi ga označili za marksista. Vpliv marksistične teorije (ki je vendarle močno vplivala tudi na mnoge zgodovinarje druge polovice 20. stoletja, ki niso sprejemali njenih političnih implikacij) na Barberov opus je neznaten in kvečjemu posreden; nanj je vplivala predvsem francoska medievistika prejšnjega stoletja, zlasti Marc Bloch in tretja generacija šole Annales, z Jacquesom Le Goffom in Georgesom Dubyjem na čelu. Še večji vtis pa je na Barbera pustil »pripovedni obrat«, ki se je pod vplivom angloameriške historiografije zgodil v njegovih študentskih letih in privedel do ponovnega ovrednotenja pomena zgodb pri podajanju zgodovinske snovi. Pojmovanje zgodovine kot pripovedi mu omogoča, da zgodovinske procese prikaže skozi usode ljudi in pri tem neprestano zoperstavlja različne perspektive: kako so se ti procesi kazali posameznim udeležencem, kako nanje gledajo sodobni in kako pretekli zgodovinarji. Vsaka zgodba tako postane drobec, v katerem se kaže ireduktibilna pluralnost človeške izkušnje.

Prav ta strast do pluralizma in do konkretnega Barbera oddaljuje od monizma in abstraktnega shematizma, ki ostaja zasidran v intelektualnem življenju italijanske levice – in ne le levice. Zanimivo pa je tudi, da je Barbero, ki vse bolj postaja prvorazredna kulturna referenca za napredno italijansko javnost, preboj v slavo doživel s trilogijo predavanj, v katerih je pobijal verjetno najbolj trdovratni kliše zahodnega progresivnega diskurza: mit o srednjem veku kot dobi mračnjaštva in zaostalosti. Prav trud, da bi v očeh laične javnosti srednji vek opral negativnih asociacij in predsodkov, je ena izmed rdečih niti, ki se vlečejo skozi Barberov izjemno raznolik in obširen opus. Tudi njegova zadnja knjiga s preprostim naslovom Dante, izdana leta 2021 ob šeststoti obletnici pesnikove smrti, je v prvi vrsti plod te aspiracije.

Sin svojega časa

Dante je Barberova peta biografija. Doslej je izdal življenjepise Karla Velikega (2000), Friderika Velikega (2007), sultana Sulejmana Veličastnega (2012) in rimskega cesarja Konstantina (2016). Dodati velja še knjigo Donne, madonne, mercanti e cavalieri. Sei storie medievali (Ženske, dame, trgovci in vitezi. Šest srednjeveških zgodb, 2013), zbirko biografskih vinjet o manj znanih osebnostih srednjega veka, ki pa so le predelane in nekoliko razširjene transkripcije njegovih predavanj. Glede »pravih« biografskih monografij lahko vidimo vzorec: Barbero se rad loteva življenjepisov zelo slavnih osebnosti, o katerih se zdi, da ni več mogoče napisati ničesar novega; še manj pa je verjetno, da bo biograf izbrskal kak dotlej neodkrit vir. Barberova namera pri teh biografijah je zato v celoti »promocijska« v najbolj žlahtnem pomenu besede: prek življenjepisa osebnosti, ki zveni domače vsakemu izobraženemu bralcu, želi prikazati miselnost ter družbene in oblastne dinamike nekega obdobja. Izkoristiti jih hoče, skratka, kot lino, skozi katero lahko široka javnost ugleda dosežke sodobne historiografije, ki bi sicer zaradi specialistične narave akademske literature ostajali prejkone nedostopni.

Barbero se je tokrat prvič na ta način lotil Italijana. Že zasnova knjige odraža dejstvo, da piše o osebnosti, ki je izjemno slavna med bralstvom, ki mu je namenjena. Barbero začenja in medias res: brez uvoda nemudoma poseže v manj znane detajle Dantejevega življenja, saj jemlje v zakup, da bralec že pozna temeljne obrise pesnikovega življenjepisa, njegov pomen v literaturi in vpliv na kasnejše generacije. Angleški, francoski in španski prevod so zato pospremljeni z obsežnim predgovorom, v katerem Barbero za neitalijansko bralstvo razloži, kdo je bil pravzaprav Dante in zakaj je tako pomemben za svetovno kulturo.

Pripoved o Dantejevem življenju sledi dvojni strategiji: po eni strani skuša bralcu, kot vse dosedanje Barberove biografije, približati osebnost in njen čas; v enaki meri pa je tudi vaja v odtujitvi. Barbero hoče prikazati drugačnega Danteja: ne toliko literata kot florentinskega meščana, politika in, kot bi rekli danes, »angažiranega intelektualca«, pri katerem so v ospredju osebne ambicije, boj za oblast, družinske in klientelne povezave ter politična prepričanja. Prav glede slednjega je knjiga prelomna, saj dosedanjo kaotično, površno in delno obravnavo Dantejevega svetovnega nazora pregledno in prepričljivo umesti v različne faze pesnikovega življenja. Barbero nazorno prikaže Dantejevo politiko in ideologijo v njunem izvornem zgodovinskem kontekstu, ki se je izmuznil večini literarnih strokovnjakov, saj so bili veliko manj domači v političnih meandrih srednje Italije na prelomu 13. in 14. stoletja in so zato pogosteje, kot bi se spodobilo, nasedli Dantejevim lastnim mistifikacijam o njegovi vlogi v sporih njegovega časa.

Barbero nam Danteja približa tako, da ga odtrga od legende. Niti za trenutek se nam ne zazdi, da beremo biografijo vélikega literata, ki spada v vrh zahodnega kanona, temveč ene izmed mnogoterih osebnosti, ki so se na prelomu 13. in 14. stoletja – v družbi v neprestanem spreminjanju, kot rad poudarja Barbero – gibale na meji med meščanstvom in plemstvom v trenutku, ko je bila ta morda najbolj porozna (tu velja dodati, da marsikatera Barberova opazka glede srednjeveške družbe, ki je v Dantejevem času doživljala globoko preobrazbo zaradi vdora denarnega gospodarstva, velja tudi za večino slovenskega ozemlja). Tako lahko bolje zapopademo njegove motivacije, preživetvene strategije in osebne drame. A obenem se nam izrisuje drugačen Dante, kot ga srečujemo v priročnikih književnosti in biografskih predgovorih k Božanski komediji. Če uporabimo slovito Luthrovo razlikovanje med »notranjim« in »zunanjim človekom«, povzeto od sv. Avguština, lahko rečemo, da hoče Barbero prikazati »zunanjega človeka« Danteja. Tu je glavna razlika z dosedanjimi biografijami, ki se osredotočajo na duhovno življenje literata, začenši z verjetno najbolj znano Dante. The Story of His Life (2016, izvorno objavljena v italijanščini leta 2012) izpod peresa nedavno preminulega literarnega zgodovinarja Marca Santagate, na katero se Barbero pogosto sklicuje.

Barbero je po izidu svoje knjige večkrat omenil, da si je na naslovnici želel podobo viteza s konca 13. stoletja v polni opravi. To seveda ne bi bila Dantejeva podoba (sočasnih upodobitev pesnika, tako kot večine slavnih osebnosti izpred uveljavitve žanra portreta v renesansi, itak nimamo), vendar bi bil bržkone najbolj realistični prikaz, kako je izgledal, ko se je kot dejavni udeleženec javnega življenja firenške komune udeleževal njenih vojnih odprav. Uredniku se je takšen predlog zdel preveč radikalen. Naslovnico zato krasi znamenita Botticellijeva slika z lovorom ovenčanega poeta, ki je nastala 174 let po njegovi smrti. Toda na platnicah italijanskega izvirnika se vidi le značilno Dantejevo čelo, ki kuka s spodnjega desnega roba naslovnice, tako da je v središču bralčevega pogleda venec na pesnikovi glavi; o simbolizmu te upodobitve več kasneje.

Dante, vojščak

Knjiga se začne 11. junija 1289 na značilen Barberov način: z opisom bitke. Barbero je namreč avtor pol ducata knjig o vojaški zgodovini (med njimi odmevne monografije o bitki pri Kobaridu, objavljeni ob njeni stoletnici leta 2017). V vojnih naporih vidi krasen prikaz delovanja, organizacijskih zmožnosti in omejitev vsakokratnih družb – in hkrati lino v mentaliteto njenih članov in razredov. Poleg tega so vojne zlasti v starejših obdobjih zapustile več virov kot drugi vidiki človeškega delovanja. To nedvomno velja tudi za srednji vek. O vojaškem spopadu, ki uvaja Dantejevo biografijo, je Barbero že napisal knjigo. Gre za bitko pri Campaldinu, v evropskem, pa tudi italijanskem kontekstu razmeroma nepomemben spopad, ki je morda najbolj znan ravno po tem, da se ga je udeležil Dante in ga omenil v svoji Komediji. Zanj je bila, kot znajo povedati tudi vsi starejši življenjepisi, udeležba v bitki vir ponosa, saj je služila kot dokaz njegovega florentinskega domoljubja. Od aktivnega meščana se je namreč pričakovalo, da pripomore k vojnemu naporu, in Barbero, kot strokovnjak za srednjeveško bojevanje, zavrne novejše domneve, češ da je bila Dantejeva udeležba v bitki simbolična – v resnici, piše biograf, si moramo Danteja predstavljati kot enega izmed vitezov, ki so se borili v prvih vrstah florentinske vojske.

Barbero je bitko pri Campaldinu večkrat uporabil za ilustracijo dinamik srednjeveške vojne, saj je bila značilen in dobro dokumentiran vojaški spopad visokega srednjega veka le nekaj desetletij, preden so na prizorišče vdrle nove oblike vojskovanja: najemništvo, strelno orožje in pehotne formacije po antičnih vzorcih (zmagi flamskih mest proti francoski konjenici pri Kortrijku leta 1302 ter švicarskih kantonov proti Habsburžanom leta 1315, ki sta presunili Dantejeve sodobnike, sta bili zgodnji znanilki teh sprememb). Zmaga Firenc in njenih zaveznic (pravilneje bi bilo reči klientelnih mest in gospostev) nad sosednjim Arezzom, poslednjo gibelinsko trdnjavo v srednji Italiji, je cementirala florentinsko hegemonijo v Toskani. Bitka, ki se je je na zmagoviti strani udeležilo tisoč petsto bojevnikov (impozantna vojska za tiste čase, saj »si v srednjem veku z dva tisoč konjeniki lahko osvojil kraljestvo«, opozarja Barbero), je bila po obliki še vedno dogodek visokega srednjega veka. Izbojevali je niso plačanci v profesionalni vojski (prvi condottieri na Apeninskem polotoku so se pojavili kakšni dve desetletji po Dantejevi smrti), temveč meščani, za katere je bilo vojevanje ključna razsežnost participacije v občinski samoupravi, in njihovi fevdalni zavezniki, za katere je bilo bojevanje etos in način življenja.

Tudi ideološka legitimacija spopada je bila visokosrednjeveška: na eni strani gvelfi, podporniki papeža, na drugi gibelini, privrženci cesarja. Toda v času bitke cesarja sploh ni bilo in njegov približek, nekronani nemški kralj Rudolf (prvi Habsburžan na tem položaju), se za Italijo ne bi mogel manj zanimati; lahko celo domnevamo, da za bitko in spore, ki so ji botrovali, sploh ni vedel (za njegovo brezbrižnost do italijanskih zadev ga bo Dante kasneje okrcal v Komediji). Spor med papeštvom in cesarstvom je bil stvar preteklosti – a komaj minule preteklosti. S smrtjo cesarja Friderika II. leta 1250 (letnica, ki so jo nemški zgodovinarji 19. stoletja posrečeno izbrali za konec visokega in začetek poznega srednjega veka) in porazom njegovih poslednjih potomcev v bitkah pri Beneventu in Tagliacozzu (1266 in 1268, v prvih letih Dantejevega življenja) je cesarska stranka v Italiji doživela popoln zlom. A zamere, ki jih je porodil ta spopad, so še naprej zastrupljale italijansko politiko. Boj med gvelfi in gibelini v drugi polovici 13. stoletja ni bil spopad političnih vizij, temveč spor med interesnimi klikami, ki so svoje identitete črpale iz zamer polpretekle zgodovine.

Gvelfi, gibelini in denar

Nasploh je bila druga polovica 13. stoletja čas silovitih »kulturnih bojev«: političnih spopadov, ovitih v mržnjo med zoperstavljenimi identitetami oziroma, bolje rečeno, identitetami, projiciranimi na nasprotnika. To je vključevalo invokacijo etničnih razlik, ki je bila v drugih obdobjih srednjega veka zelo neobičajna. V času Dantejeve mladosti so, denimo, podporniki Rudolfa Habsburškega v spopadu s češkim kraljem Otokarjem slednjega napadali tudi zaradi njegovega slovanskega porekla. Le malo zatem se je na sosednjem Ogrskem razbesnel boj zaradi prisotnosti nomadskih Kumanov v kraljestvu in njihovega vpliva na dvoru. Toda v resnici ni šlo za »etnična trenja«, temveč za mobilizacijo kulturnih identifikacij v spopadu znotraj elit, ki je bil konec 13. stoletja – ko je siloviti ekonomski in družbeni razvoj srednjega veka prvič trčil ob meje svojih možnosti – pogosto bolj surov kot pred in po tem. Podobno lahko rečemo za boj med gvelfi in gibelini v Italiji.

Dante je odraščal v času, ko so te identifikacije krojile politični in družbeni vsakdan. Reči, da je mladi Dante izhajal iz gvelfske družine, je bilo v Firencah druge polovice 13. stoletja podobno, kot če bi v Sloveniji osemdesetih let 20. stoletja za pripadnika babyboom generacije rekli, da je »izhajal iz partizanske družine«. Ta okoliščina je bolj kot politična stališča ali status v družbi signalizirala, da neki posameznik ni bil a priori izključen iz političnega življenja in da se je lahko pri svojem udejstvovanju skliceval na družinsko tradicijo oziroma si pri uveljavljanju interesov pomagal s simbolnim in družbenim kapitalom svojih družinskih povezav. A družbeni konflikti so bili že povsem drugje in najkasneje do drugega desetletja 14. stoletja (v času, torej, ko je Dante zaključeval svoj magnum opus) je bilo vsem bistrim glavam jasno, da »boj gvelfov proti gibelinom« ni več matrica, s katero se da razumeti sočasno dogajanje. Tudi pozni Dante ni več razmišljal v teh okvirih, čeprav se je, kot bomo videli, rad skliceval na gveflski pedigre Alighierijev, ko se je hotel prikupiti florentinski javnosti.

Gvelfi so se v Firencah dokončno uveljavili že leta 1266, ko je Karel Anžujski, mlajši brat francoskega kralja Ludvika Svetega, v bitki pri Beneventu potolkel dotedanjega sicilskega kralja Manfredija, zadnjega sina cesarja Friderika II., in v papeževem imenu iztrgal južno Italijo švabski dinastiji Hohenstaufen. Dante je premaganega Manfredija, ki je v bitki izgubil življenje, v Komediji postavil v vice in ganljivo opisal njegovo usodo, čeprav je prav njegova smrt na široko odprla vrata hegemoniji papeške stranke v Italiji, ki so ji pripadali tudi Alighieriji. Ker je bila severna Italija, z gosto mrežo samostojnih komun, že vsaj stoletje sovražno nastrojena do cesarske oblasti – recepcijo Aristotelove politične filozofije pri Tomažu Akvinskem in drugih sholastikih tistega časa gre razumeti tudi skozi prizmo ovrednotenja politične izkušnje mestnih komun, ki so se v zavezništvu s papežem borile proti cezarističnim ambicijam nemških vladarjev iz dinastije Hohenstaufen – je izguba italijanskega juga, vključenega v mogočno Sicilsko kraljestvo, zadala usodni udarec cesarski stranki na polotoku. V bitki so pomembno vlogo odigrali florentinski gvelfi, ki so s pomočjo novega sicilskega kralja znova prevzeli oblast v mestu. V Firencah se je uveljavil enostrankarski režim, v katerem je Parte Guelfa – gremij, ki je združeval pripadnike plemiške elite, ki je pomagala izbojevati zmago pri Beneventu – prevzela vlogo nekakšne ideološke policije, ki je skrbela, da nihče, ki je bil osumljen gibelinskih simpatij, ni mogel prevzeti kakršnekoli funkcije v političnem življenju mesta.

Firence so se v tistem obdobju uveljavile kot hegemon v Toskani – mesta, ki so skušala kljubovati firenški nadvladi (zlasti Siena in Arezzo), so se zato, v logiki zrcalne polarizacije, znašla v gibelinskem taboru, dokler niso bila premagana in so morala pristati na dominacijo gvelfov. Bitka pri Campaldinu, v kateri je sodeloval Dante, je bila zaključek in krona tega procesa, v katerem je osrednjo vlogo igral – denar. Trinajsto stoletje je bilo obdobje epohalnih sprememb v ekonomski zgodovini Zahoda. Tedaj se je zahodna Evropa po več kot tisočletju dokončno izvila iz monetarne odvisnosti od Vzhoda. Prav v Italiji so novi finančni instrumenti postavili temelje zahodnemu bančništvu in omogočili dramatično okrepitev denarnega gospodarstva v Evropi. To je privedlo do prve velike krize fevdalnega gospodarstva, ki je nastalo kakšnih petsto let pred tem ravno kot odgovor na kronično nestabilnost denarnega sistema, ki je vsaj od krize tretjega stoletja dalje hromila ekonomski razvoj zahodnega Sredozemlja. Novi in vse močnejši finančni kapital pa je, tako kot ostale gospodarske dejavnosti v srednjem veku, deloval po principu monopola. Politični spopad v Dantejevih Firencah, kjer je bila privrženost gvelfski ideologiji predpogoj javnega delovanja, se je vrtel predvsem okoli vprašanja, kdo bo obvladoval bančni sektor v finančnem središču tedanje Evrope.

Gospodarska in estetska revolucija

V Dantejevem času je v Firencah vladalo ljudstvo. Tako – governo del popolo – je bilo ime sistemu, ki so ga meščani uvedli leta 1250, na vrhuncu spopadov med gvelfi in gibelini, v poskusu, da bi iz političnega življenja mesta odstranili nasilne prakse podeželskega plemstva. Za pripadnika »ljudstva« so šteli vsakogar, ki se je ukvarjal s pridobitno dejavnostjo in si je torej – za razliko od plemstva, ki je živelo od zemljiških rent – služil kruh z mestnimi opravili: obrtjo, trgovino in finančnimi storitvami. »Nekaj podobnega, kot če bi danes imeli volilno pravico le člani obrtne, trgovinske in gospodarske zbornice,« strnjeno razloži Barbero. Čeprav so iz tako definiranega »ljudstva« poleg zemljiških rentnikov in okoliških kmetov izpadli tudi mezdni delavci, reveži in duhovščina, je ureditev k političnemu soodločanju pripustila široke plasti prebivalstva, med katere so spadali tako mali kramarji kot najbogatejši podjetniki. Kljub zamejenosti pojma »ljudstva« je torej šlo za množično politiko: delež meščanov, ki so smeli sodelovati v političnem življenju Firenc, je bil neprimerno višji kot denimo v liberalnem režimu zadnje tretjine 19. stoletja. Poleg tega se je od pripadnikov »ljudstva« pričakovalo dejavno udejstvovanje v zapletenem in za sodobne predstave nepregledno razvejanem političnem ustroju: Barbero je izračunal, da so najpomembnejši politični organi mesta skupaj šteli nič manj kot 676 članov. Velika večina funkcij je imela nekajmesečni mandat, in čeprav je rotacija pomenila, da so vplivni posamezniki lahko krožili med funkcijami, so stroga pravila, ki so preprečevala ponavljanje mandatov in podvajanje funkcij, omogočila, da je v političnem življenju mesta aktivno sodelovala množica ljudi, ki je bila tudi po absolutnem, kaj šele relativnem številu znatno večja od današnjih evropskih velemest primerljivega pomena.

Firence so v Dantejevem času po Barberovih ocenah štele med osemdeset in sto tisoč prebivalci. Za tedanje razmere so bile, piše Barbero, primerljive z današnjim New Yorkom ali Tokiom. Demografsko ekspanzijo je spremljal gradbeni bum, v katerem so brezobzirno rušili stare stavbe in gradili nove. To preobrazbo je spremljala revolucija v estetskih standardih, ki jo lahko lepo ponazorimo s primerom iz naše soseščine. V stolnici sv. Justa v Trstu lahko še danes opazujemo »bizantinske« mozaike, ki so za laično oko nerazločljivi od tistih iz Justinijanove dobe v bližnjem Poreču: toda tržaški so med šeststo in sedemsto let mlajši! Najmlajši so nastali kakšno desetletje pred Dantejevim rojstvom in le specialisti jih znajo razločiti od starejših, ki izvirajo z začetka 12. stoletja. Prav v Dantejevem času je to trdovratno estetsko monotonost, v katero so z druge strani Alp le počasi pronicali vzorci novega »gotskega« sloga, pretresla nova umetnostna senzibilnost: njena pionirja sta bila Dantejeva someščana Cimabue, pri katerem so še vedno vidne sledi starejše estetike, in Giotto, rojen le nekaj mesecev za Dantejem. Dante je v Komediji oba slavil kot začetnika novega sloga in njuno vlogo v likovni umetnosti vzporejal z lastnim doprinosom v književnosti.

Dante je bil dedič še zelo mlade literarne tradicije. V Italiji je prva pomembnejša književnost v ljudskem jeziku nastala na sicilskem dvoru cesarja Friderika II. kakšna tri desetletja pred Dantejevim rojstvom in je precej shematično sledila provansalskim vzorcem. Šele v letih Dantejevega otroštva se je pesništvo v ljudskem jeziku (la volgar lingua) razširilo po Toskani, kjer se je pod vplivom drugačnih družbenih okoliščin oddaljilo od fevdalne rafiniranosti »sicilske šole« in ubralo bolj moralistične, skeptične, aktualistične in polemične tone, v manj mističnem in bolj neposrednem, »žmohtnem« jeziku – pač v skladu s potrebami, predstavami in preferencami tedanjega meščanstva. Ti trendi so se odrazili v Dantejevi Komediji, ki se zlasti v Peklu in Vicah spušča v neposredne komentarje sočasne politike. Toda Dante je pesniško kariero začel v polemiki s temi novimi »aktualističnimi« trendi, ki jih je kasneje organsko vključil v svoj magnum opus. Kot mladenič je postal del florentinske pesniške avantgarde, ki jo je v Komediji krstil kot dolce stil novo, »blagi novi slog«. Kot je zapisal literarni zgodovinar Marco Santagata, so stilnovisti pozivali k »vrnitvi reda« v pesništvu. Zavračali so eklekticizem po meščanskem okusu in si prizadevali za obnovitev prefinjene, elegantne poetike, ki bi tako po formi kot vsebini strožje sledila aristokratskim standardom trubadurske tradicije.

Aristokracija duha, meča in denarja

Literarna zgodovinarja Carlo Salinari in Carlo Ricci sta o stilnovistih, pesniškem krogu Dantejeve mladosti, zapisala: »Sanje o begu iz sveta običajnih ljudi so se udejanjile v mitu prijateljstva med sorodnimi duhovi, nekakšni novi aristokraciji občutja in kulture« (Storia della letteratura italiana dalle origini al Quattrocento, 1994, str. 256). Barbero to prizadevanje lepo umesti v družbene koordinate Firenc poznega 13. stoletja. Za nadobudne sinove visokega plemstva, kakršen je bil Dantejev najboljši prijatelj Guido Cavalcanti, je bil umik v rafinirano in ezoterično pesništvo, v elitističnem preziru do meščanske miselnosti, druga plat izgona iz političnega življenja Firenc, v katerem so njihove družine sicer uživale veliko družbeno moč in ugled.

Trenja med visoko aristokracijo in »vladavino ljudstva« so bila ena od odločujočih potez Firenc poznega 13. stoletja. Samo »ljudstvo« je bilo seveda notranje zelo razslojeno – nič manj kot »ljudstvo«, ki je nosilec oblasti sodobnih demokracij. Vrhnji sloji vladajočega meščanstva, popolo grasso, ki so se ukvarjali zlasti z bančništvom in tekstilno proizvodnjo, so bili tesno povezani z aristokracijo, ki je bila sicer izločena iz političnega odločanja, a je ostajala nosilka kulturnega in družbenega prestiža. Obenem pa so vladali s konsenzom in podporo širših meščanskih slojev, popolo minuto.

V obdobju, v katerem je bil zgodovinski spomin nepregledno pomešan z mistifikacijami in si je pisana beseda šele utirala pot v vsakodnevno občevanje (v Firencah – na veselje zgodovinarjev – sicer hitreje kot drugod po Evropi), se plemstvo še ni dokazovalo toliko z rodovniki in patenti, temveč zlasti z načinom življenja. V plemstvo so spadali predvsem tisti, ki so si lahko privoščili življenje rentnikov z obsežnim spremstvom, viteškimi turnirji in gradnjo stolpov, ki so se dvigali nad okoliške hiše in zaradi katerih so mesta srednje Italije zgledala kot nekakšen srednjeveški Manhattan (slikovito toskansko mestece San Gimigniano je relikt tiste dobe). Klientele, ki so se zbirale okoli plemiških familij, so s svojim nasilnim vedenjem zbujale odpor zlasti med nizkim meščanstvom. To je zato med letoma 1293 in 1295 izsililo sprejetje uredb, ki so plemstvo izločile iz najpomembnejših političnih funkcij. Ti ordinamenti di giustizia (ime ne pomeni nič drugega kot »pravne uredbe«) so ostali kamen spotike v času, ko je Dante skozi široka vrata vstopil na prizorišče florentinske politike. Ukrepi, ki so krotili moč aristokracije, so bili po eni strani nujni zaradi plemiškega načina življenja, ki je s svojim brezdeljem in gojenjem kulture nasilja spodkopavalo politično homeostazo mesta, po drugi pa so bili vir neprestane destabilizacije: cena za izločitev najpomembnejših družin iz političnega odločanja je bila namreč visoka, še zlasti, ker je plemstvo ohranilo vzvod moči v Parte Guelfa, prek katerega je lahko s podžiganjem ideološke sumničavosti vnašalo razdor med vladajoče meščanstvo. Ordinamenti di giustizia so ostali pereč politični problem; vsaka frakcija se je morala spopadati z vprašanjem, ali jih ohraniti, omiliti ali ukiniti, pri čemer je sleherna odločitev privedla do sovražnega odziva ene od družbenih skupin, ki so sestavljale razslojeni demos Dantejevih Firenc. 

Dante je izhajal iz dobro stoječe, a ne posebno sloveče meščanske družine. Dejstvo, da je bil rojen v Firencah v zadnjem letu gibelinske nadvlade – pripominja Barbero –, pomeni, da je bila njegova družina dovolj nepomembna, da je ušla ideološkim čistkam, ki so vplivnejše gvelfske rodbine prisilile v izgnanstvo. V času gvelfske restavracije so Alighieriji doživeli vzpon. Dante je bil, kot pokaže Barbero, prvi član družine, ki mu ni bilo treba živeti od lastnega dela, temveč je lahko študiral, se ukvarjal s politiko in priljubljeno družabno igro elitne mladine tedanjih Firenc – pisanjem verzov, posvečenih filozofskim razpravam o ljubezni. Prav pesniški talent mu je odprl vrata v petično družbo. Prijateljeval je s sinovi najpomembnejših florentinskih družin, s katerimi se njegovi starši niti v sanjah ne bi mogli družiti. Dante je kasneje, ko je prebival v izgnanstvu na plemiških dvorih severne Italije, rad poudarjal svoje aristokratsko poreklo, a Barbero opozarja, da je to bila mistifikacija, s katero se je skušal prilagoditi novemu okolju. Dante je v resnici izhajal iz družine, ki se je ukvarjala predvsem s finančnimi posli, to je z dejavnostjo, ki je prinašala bogastvo, ne pa tudi ugleda. Ravno zato, ker ni izviral iz plemiške družine (natančneje: ker med njegovimi najožjimi sorodniki ni bilo posameznikov z viteškim življenjskim slogom, tako nevarnim za ohranjanje državljanskega miru), so mu tudi po sprejetju ordinamenti di giustizia ostala odprta vrata v politično življenje. Prav sodelovanje v visoki politiki firenške komune ga je nazadnje pahnilo v izgnanstvo, v katerem je napisal svoja najpomembnejša dela.

V hosti, mračni in zakleti

Sredi devetdesetih let 13. stoletja, na vrhuncu Dantejevega političnega delovanja, se je politika v Firencah polarizirala okoli dveh frakcij, »belih« in »črnih«, menda poimenovanih po barvah v grbih dveh zoperstavljenih klanov, Cerchijev in Donatijev. Starejša historiografija je v rivalstvu videla ideološko razliko: črni gvelfi naj bi ostajali fanatično privrženi papežu, medtem ko naj bi beli gvelfi skušali ubrati zmernejšo usmeritev, ki naj bi bolje ustrezala tudi Dantejevemu značaju in njegovemu svetovnemu nazoru. Barbero zavrne to tezo: šlo je za rivalstvo med dvema najmočnejšima bančnima familijama, pri čemer je bilo glavno vprašanje, kdo bo imel monopol nad upravljanjem papeških financ. Vsaka od njiju je okoli sebe zbrala široko klientelo s precej drugačno družbeno sestavo. »Črni« Donatiji so bili stranka stare gvelfske elite, »beli« Cerchiji, ki jim je pripadal Dante, pa so združevali zlasti »nove ljudi«, propulzivne, a pogosto manj izkušene povzpetnike – precej ironično, glede na to, da je Dante desetletja kasneje prav v »novih ljudeh in hitrih zaslužkih« (gente nuova e i sùbiti guadagni) videl razlog za moralni propad Firenc.

Sodobniki so v frakcijskih bojih – ne brez razloga – videli največjo nevarnost za usodo republik. Sam Dante se je v Komediji pridružil moralizmu, ki je v strankarskih sporih videl strup za politične skupnosti. Svoje politično delovanje v Firencah je ex post facto rad predstavljal kot angažma pokončnega državljana, ki mu je bila pri srcu zgolj salus rei publicae, in zanikal, da bi bil član katerekoli frakcije. A Barbero ironično pripomni, da se je Dante, kot vsak politik, dogodkov, v katere je bil vpleten, pogosto spominjal »na svojevrsten način«. V Barberovem prikazu se nam Dante izriše kot zvest podpornik »belih«, ki nikoli ni odstopal od »uradne linije« svoje frakcije. Lojalen strankarski človek, torej, ki se je ravno v trenutku političnega vrelišča prebil iz druge v prvo vrsto vladajoče elite.

Ko je ambiciozni in brezobzirni papež Bonifacij VIII. (njegov spor s francoskim kraljem Filipom Lepim se je končal z zlomom papeške moči in preselitvijo Svetega sedeža v Avignon) začel favorizirati strujo črnih, je politika belih, ki je dotlej ohranjala prevlado s pomočjo zapletenega ekvilibrizma med raznorodnimi družbenimi silnicami firenške republike, zašla v krizo. Sveti sedež – referenčna točka vseh gvelfov – je v prvi polovici leta 1300 v Firence poslal legata, ki naj bi dosegel spravo med strujama, a iz dneva v dan je postajalo bolj jasno, da je papežev poslanik vse prej kot nepristranski. Moč belih je erodirala, razkol v vodstvenem razredu pa so skušali izkoristiti velikaši, da bi izsilili preklic ordinamenti di giustizia. Prav v tem kritičnem trenutku je Dante za nekaj mesecev (vse visoke funkcije v florentinski republiki so bile podvržene hitri rotaciji, ki naj bi preprečevala kopičenje moči v rokah posameznikov) postal prior, član najvišjega vladnega organa. Barbero pri tem opozori na detajl, ki ga je večina biografov spregledala. Znano je, da je Dante svoj vstop v pekel datiral na veliki petek leta 1300. Barbero izpostavi, da je bil Dante prav tedaj v samem središču florentinske politike, na najvišjem položaju v oblastni strukturi mesta. Podatek postavi v drugačno luč znamenite uvodne verze Komedije (prevod: Andrej Capuder):

»Na sredi našega življenja pota
sem v gozdu črnem zašel v globine,
ker me na stranpot je zavedla zmota.
Kako povem naj, kaj sem bolečine
prestal v tej hosti, mračni in zakleti,
ko strah me je, če se ozrem v spomine.«

V zgodovinskem kontekstu, ki ga oriše Barbero, se nam »mračna in zakleta hosta« z začetka Božanske komedije prikaže kot odličen opis političnega trilerja, sredi katerega se je, pa čeprav v vlogi statista, znašel petintridesetletni Durante Alighieri, bolj znan kot Dante. Zadnji akt drame se je zgodil leto kasneje. Novembra 1301 je v Firence vkorakal Karel Valoijski, brat francoskega kralja (in eden glavnih likov v Druonovi sagi Prekleti kralji), in v papeževem imenu »obnovil red«, tako da je iz mesta izgnal bele. Dante je bil tedaj v Rimu kot odposlanec firenške republike. Vrnitev v rodno mesto ni prišla v poštev, saj bi bil nemudoma podvržen preganjanju. Preostanek življenja je prebil kot begunec v raznih krajih severne in srednje Italije. Barbero opozori na podrobnost, ki jo je večina dantistov izpustila ali prehitro zavrnila kot banalno: Danteju so v odsotnosti sodili zaradi korupcije – baratteria v tedanjem političnem besednjaku – greha, ki ga Dante v Komediji biča kot nedopustno zlo v političnem življenju. Barbero, kot ostali biografi, ne dvomi, da je šlo za montiran proces, vendar dodaja, da je inscenacija, v kateri so sodili konkretnim ljudem zaradi konkretnih kaznivih dejanj, pomenila, da je hotel novi režim najvišje predstavnike premagane frakcije očrniti, tako da je javno razkrinkal njihove splošno znane nezakonite prakse, ki so bile bržkone razširjen modus operandi tedanje politike. Obsodbe na izgon in zasego premoženja so tako dobile trdno pravno podlago.

Exul inmeritus

Dante je zadnjih dvajset let življenja preživel v izgnanstvu. Tu je napisal svoja najpomembnejša dela in prav ta del njegove biografije je najbolj ovit v meglo, saj za dolga obdobja ni mogoče rekonstruirati ničesar, niti kraja njegovega bivanja. Biografske vrzeli v umetniško plodoviti jeseni pesnikovega življenja so napolnile številne legende o njegovem domnevnem obisku tega ali onega kraja. Barbero se zaustavi le pri preverjenih postankih in pomanjkanje virov nadomesti z zgodovinsko rekonstrukcijo: kako je izgledalo življenje političnega begunca v tedanji Italiji; kako si smemo predstavljati Dantejevo finančno situacijo; kakšno usodo je doživelo njegovo zaseženo premoženje; kako se je preživljal v izgnanstvu? Izriše se nam podoba spretnega političnega komunikatorja, ki je, kljub temu da so ga zakonske konvencije ščitile pred popolno in dokončno razlastitvijo, postajal odvisen od naklonjenosti raznih aristokratskih »sponzorjev«. Iz aktivnega državljana se je po sili razmer spreminjal v dvorjana in se vse bolj akutno zavedal finančnih in statusnih omejitev položaja, v katerem se je znašel. Ni torej težko razumeti Dantejevega domotožja in obupanih poskusov, da bi se vrnil v rodno mesto. Barberova knjiga nam plastično oriše razloge, zakaj je njegov spor s firenško komuno ostal tako srdit vse do smrti – zakaj je, skratka, Dante umrl v izgnanstvu.

Večina biografij nekritično povzema Dantejevo lastno pripoved, češ da je v izgnanstvu postal »parte per se stesso«, svoja lastna stranka – da se je dvignil nad strankarske boje in postal strog opazovalec, ki je bil zaradi svoje neodvisnosti in kritičnosti v enaki meri deležen sovraštva obeh frakcij, katerih jalovi spor je razdejal Firence. Barbero nam predstavi mnogo manj laskavo sliko. V prvih letih eksila vidimo Danteja kot fanatičnega pripadnika »sovražne emigracije«. Prav tedaj se je prebil v prve vrste bele struje in postal njen glavni govornik. Ko je v tej vlogi pisal o »naših sulicah, rdečih od krvi«, Barbero pristavlja, da njegovih besed ne gre brati le kot vzneseno prispodobo – Danteja si moramo predstavljati kot udeleženca vojaških ekspedicij, s katerimi si je hotela izgnana frakcija znova priboriti oblast. V ta namen so se celo povezali z gibelini, kar je v Firencah vzbudilo osuplost in ogorčenje. Če vemo, da so vojaški vdori v srednjem veku pomenili predvsem ropanja, požige in poboje nedolžnega prebivalstva, namenjene ekonomskemu izčrpanju sovražnika, si zlahka predstavljamo, zakaj je Dante postal tako osovražen v svojem rodnem mestu.

Politika belih je doživela zlom julija 1304. Tedaj so s podporo novega papeža Benedikta XI., ki je skušal razgraditi politično dediščino svojega predhodnika, skoraj osvojili Firence, a so bili v zadnjem trenutku poraženi. Šele tedaj, po kolapsu politike belih, se je Dante odvrnil od svoje frakcije in ubral novo strategijo: skušal se je prikupiti vladajoči struji, iskal zavetje pri aristokratskih družinah podeželske Toskane, tesno povezanih s florentinskim režimom, se v desetem spevu Pekla prikazoval kot zvest dedič slavne in neoporečne gvelfske rodbine. Vse zaman. Njegov sloves sovražnega emigranta je bil, kot bi rekli danes, preveč toksičen. Nato je okoli leta 1309 nastopil prelom. Tedaj je novoizvoljeni nemško-rimski kralj Henrik Luksemburški začel načrtovati pohod v Italijo in Dante ga je navdušeno pozdravil kot obnavljavca cesarske oblasti na polotoku – v upanju, seveda, da bo uničil režim črnih gvelfov v Firencah in mu omogočil vrnitev. Barbero pritrdi konsenzu zgodovinarjev, ki Dantejev najpomembnejši politični traktat De monarchia (leta 2013 je bil pri Slovenski matici preveden tudi v slovenščino) datirajo v to obdobje. V njem se je Dante povsem oddaljil od gvelfske tradicije in razdelal eno najbolj izvirnih srednjeveških teorij o razmerju med posvetno in cerkveno oblastjo, v kateri je utemeljeval nujo po univerzalnem vladarju kot poroku za srečo človeštva – Monarhija velja za prvo razpravo na Zahodu, kjer pojem »človeštvo« nastopi kot politična kategorija. Traktat je bil tako rekoč ideološka legitimacija Henrikove aspiracije.

V Dantejevih biografijah je pesnikova zagledanost v »Arriga«, kot ga imenuje v Komediji, praviloma obravnavana kot idealistična zabloda. Razlika med likom cesarja, kot ga upodobi Dante, in njegovo zgodovinsko vlogo, ki si danes redko zasluži bežno omembo v sintezah srednjeveške zgodovine, je bila prevelika, da bi dantisti v pesnikovem angažmaju za Henrikovo stvar videli kaj več od naivne fascinacije. Dante naj bi slabo bral znake časov in ne razumel, da je cesarski oblasti na polotoku dokončno odklenkalo. Henrikove ekspedicije ni znal spregledati za to, kar je bila: anahronistična avantura, obsojena na propad. Toda Barbero zavrne to prevladujočo oceno: okoli leta 1310 nikakor ni bilo mogoče vnaprej sklepati, da bo Henrikov poskus restavracije cesarske avtoritete v severni in srednji Italiji doživel polom. Sami Florentinci so nevarnost vzeli skrajno resno. In Dantejev angažma je bil vse prej kot platonski: med Henrikovo italijansko kampanjo se je znova povzpel na raven prvorazrednega političnega propagandista. Prav v tistih letih se je dovršil dokončni razkol med Dantejem in Firencami. Dante je – že drugič – stavil vse na nasilno uničenje florentinskega režima: tokrat v službi osovražene imperialne sile, ki bi utegnila republiko podrediti cesarski nadoblasti in dokončno uničiti florentinsko svobodo. Ko je Henrik Luksemburški leta 1313 umrl in je nevarnost za Firence minila, je usahnilo tudi Dantejevo upanje na vrnitev v mesto, s katerim je bil zdaj v skrajno antagonističnem razmerju. Na ponudbo mestnih oblasti leta 1315, ki so mu dovolile vrnitev pod ponižujočimi in bržkone nesprejemljivimi pogoji, je odgovoril v XXV. spevu Vic: v rodno mesto, iz katerega je bil pregnan brez krivde (exul inmeritus, nezasluženi izgnanec, kot se je rad podpisoval), se bo vrnil zmagoslavno ovenčan s pesniško slavo. Prerokba se ni uresničila. Umrl je v Raveni 14. septembra 1321, slaven, a osamljen. Lovorov venec, po katerem je hlepel v zadnjih letih življenja kot zunanjem potrdilu svoje javne veljave, je dobil šele po smrti.