Avtorica, mag. Darinka Kozinc, nekdanja profesorica na Srednji lesarski šoli v Novi Gorici, kasneje tudi njena dolgoletna ravnateljica, političarka in še marsikaj, je doslej izdajala predvsem knjige pravljic za otroke. Pričujoče delo je njena prva knjiga kratke proze za odrasle. Pripovedi so dolgo čakale na knjižno objavo, vendar v tem vmesnem času niso zastarale, ravno nasprotno: dobro so se umedile in ko se je, kot pravi naslov, tišina ravno prav uglasila, jih je avtorica z vešče usmerjenim veznim besedilom povezala v harmonično mozaično strukturo.
Knjigo je izdala novogoriška založba Educa decembra 2011; oblikovala jo je Vaska Trobec. Prinaša dvaindvajset kratkih zgodb, sicer opremljenih z letnico nastanka, a razporejenih po vsebinskem in ne kronološkem kriteriju. Vse so bile že objavljene v revijalnem tisku, mnoge med njimi so bile nagrajene na literarnih natečajih. Kot zapiše avtorica v uvodu, »so se zgodbe nizale skozi leta«. Drobce zanje je »zbirala po primorski pokrajini«, jih napaberkovala »v ranjenih vaseh, ujetih med kraške hribe in Vipavo«. Večina zgodb se torej dogaja v Spodnji Vipavski dolini, od koder izhaja avtorica. Nekatere se dotaknejo Krasa, spet druge so postavljene v Egipt. Uvod nakazuje tudi vsebino: zgodbe govorijo »o naših ljudeh v nekem času, med trnjem in soncem«.
Prvi sklop obsega zgodbe, ki se vsebinsko navezujejo na tisto obdobje zgodovine, ki je bilo za naše ljudi verjetno eno najtežjih, tako v političnem kot v ekonomskem smislu. Avtorica zajema iz družinskega in širšega spomina ter spleta pripovedi o aleksandrinkah in njihovih usodah; usodah, ki so domačim izvabljale občutja sočutja in žalosti (Aleksandrinkino pismo), veselja, ponosa, pa tudi dolgo zatajevane jeze (Skodelica). Zadnja zgodba iz tega sklopa (Jaz, aleksandrinka) sega v sedanjost. Glavna junakinja dobi odpoved v službi. Brska po predalih z razmetanimi spominki in spomini. Pomisli, da bi lahko odšla za varuško kam v tujino. Ko odpotuje, se zave, da je postala novodobna aleksandrinka.
V drugem sklopu so nanizane zgodbe, ki predejo spomine na avtoričino otroštvo. Med njimi izstopata zlasti dve pripovedi. V prvi (Bambola), se bo prepoznal marsikdo, ki je po drugi svetovni vojni hlepel po drobcih kapitalistične bleščave, v kakršni je živel svet onstran meje. Druga, Kšeftarca, pa prikazuje usodo neke matere, vdove, ki živi za otroka in pestuje sanje za prihodnost: ustvariti dostojen dom otrokom in sebi, četudi s ponižnim služenjem v bogatih družinah. Pa bosta otroka v novi hiši razumela njeno žrtev ali pa ji bosta nemara očitala, kakor se rado zgodi, da se je udinjala bogatim tujcem in ju posledično zanemarjala, ko sta jo najbolj potrebovala? Ji ne bosta očitala, da je požrla dostojanstvo, zaradi česar ju je razžiral sram?
Tretji sklop sestavljajo bolj intimne zgodbe, v katerih so, tako se vsaj zdi, najbolj prisotni avtobiografski elementi. Prevladujejo spomini na pretrgane skrivnostne vezi med moškim in žensko, zamujene priložnosti, v molk potisnjene besede, nezavedanje o iztekajočem se času, njegovem in njenem (Zamolčano). Ko duša ne prenese več molka, se izlije v pesem (V teranu med).
Četrti sklop se dotika občečloveškega izkustvenega sveta, izrisujejo se drobci vsakdanjosti, ki jih avtorica mojstrsko stke v zanimive podobe in dogodke (Onadva, Dvojnici). Stvari se postavijo na svoje mesto. Strasti se umirijo in zrela duša spozna vrednost domačega ognjišča (Odločitev zase).
Pisateljica ima prepoznaven slog. Najmočnejša je v izrisovanju okolja dogajanja in v poustvarjanju ustreznih razpoloženj, kar motivira bralca, da radovedno obrača stran za stranjo in sledi podobam časa, ki ga ni več. (»Še vijolice ne dehtijo več kot nekoč«.) Prav tako zna dobro poiskati zanimive teme; ne sicer nove, vendar dovolj sveže, redko ubesedene in predvsem tako domače. V njih bo bralec zlahka razbral poteze preteklosti, ki so del skupnega spomina. Tako nas avtorica, denimo, spomni, kako smo vse deklice hrepenele po bambolah, kako smo se sramovali mam, ki so nosile v Gorico kokoši, pršut, maslo in še kaj ter nam tako omogočale boljše življenje. Spomni nas, da smo trpeli ali se veselili z nonami, ko so dobivale pisma iz Egipta od hčerk aleksandrink. Spomni nas, da smo malomarno in površno poslušali zgodbe naših očetov in dedov, dokler so bili živi; po njihovi smrti, ko smo že sami v zrelih in umirjenih letih in bi te zgodbe radi obnovili, pa ni več nikogar, da bi nam še kaj povedal. Pisateljica dokazuje, da zna sogovornikom dobro prisluhniti, njihove pripovedi skrbno shraniti v spomin in jih, v nekem drugem času, tankočutno preliti v imenitno prozo, vredno pozornega branja.