Debata o vojni v Ukrajini

Lea Kuhar:

Leta 2019 je Oleksij Aerstovych, trenutni svetovalec vodje urada predsednika Ukrajine v enem izmed intervjujev, napovedal, da obstaja 99,9% možnosti, da bo v primeru, ko se bo Ukrajina želela pridružiti zvezi NATO, Rusija izvedla popolno invazijo nad njihovo državo. Njegova napoved se je uresničila. Po osmih ltih rusko-ukrajinske vojne je Rusija 24. februarja 2022 resnično pričela vsesplošno invazijo na Ukrajino. Z napadom je bilo nekako tako, kot je z vsemi velikimi zgodovinskimi dogodki. Nihče – razen očitno ukrajinskih, ‘ameriških in ruskih vojnih svetovalcev – ni zares mislil, da bo do njega res prišlo. Za odziv na eskalacijo vojne drži ravno obratno. Medtem, ko mnogi voditelji držav in političnih strank niso znali zares reagirati na nastalo situacijo oz. so vsaj sprva nanjo reagirali zelo previdno, se je splošna javnost poenotila v zahtevi, da se je treba pred rusko invazijo braniti z vsemi sredstvi. Glavni premik se je zgodil 27. februarja, ko je nemški kancler Olaf Scholz napovedal, da bo Nemčija spremenila svojo zunanjo politiko in v Ukrajino poslala pošiljko orožja. Do danes se je odločitvi za vojaško pomoč Ukrajini pridružilo že 24 držav. 

Pošiljanje orožja Ukrajini v času ukrajinsko-ruske vojne je bila napačna odločitev. Bila je odločitev, ki je eskalirala vojaški spopad, podaljšala potek vojne, povečala število mrtvih in doprinesla k nastanku situacije v kateri smo danes. Bila je tudi odločitev, ki je temeljila na zmotni predpostavki, da je Putinov napad izničil možnost za vse ostale reakcije in da se lahko eni sili zoperstavi zgolj druga sila. Edini zmagovalec v takšnem boju je lahko vojaška industrija. Pozicija proti orožju ni pozicija za Putina. Je pozicija za prekinitev vojne. Spomnimo se, kako se je nekaj let nazaj zahod poenotil proti teroristični grožnji Osame bin Ladna. Nihče ne zanika, da je bil bin Laden terorist. Ampak posledica reakcije na njegov teororizem je povzročila milijone mrtvih, desetine milijonov razseljenih in več uničenih držav. Je bilo vredno? V Ruski invaziji na Ukrajino in njenem uporu je do sedaj umrlo že tisoče vojakov in civilistov. Kljub temu, da se orožje v Ukrajino pošilja pod parolo miru, NATO in Washington ne kažeta nobenega interesa za prekinitev oboroženega konflikta. Ravno obratno. Bidnova administracija razmišlja o spremembi vojaške strategije, ki bi pomenila podpiranje dolgotrajnega ukrajinskega uporništva po zgledu afganistanske vojne. To bi pomenilo, da se lahko vojna vleče desetletja. 

Težave nastanejo tudi pri sami dobavi orožja. ZDA že od leta 2014 pošilja orožje v Ukrajino, ki ima po analizi Global Organized Crime Indexa enega največjih črnih trgov trgovanja z orožjem v Evropi. Ogromno pridobljenega orožja izgine neznano kam, črni trg pa z vsakim dnevom raste. Orožje, ki so ga ZDA in Savdska arabija pošiljale sirskim opozicijskim skupinam je pogosto končalo v rokah Islamske države, lansko leto pa so z ameriškim orožjem talibani v Afganistanu postali najbolje oborožena teroristična skupina na svetu. Nekaj podobnega se sedaj dogaja z ukrajinskimi neonacističnimi skupinami, ki po raziskavi Combating Terrorosim Centra predstavljajo rastočo varnostno grožnjo v Ukrajini in širše . Kot je v javnem intervjuju rekel Yevheh Karas, vodja ukrajinske neonacistične teroristične enote C14: »če bomo prišli na oblast bo to pomenilo veselje in težave za ves svet«.

Na koncu pa se mora pozicija, ki zagovarja oboroževanje Ukrajine, soočiti še z enim težkim vprašanjem: če pošljemo orožje Ukrajini, zakaj ga ne pošljemo Palestini, ki se proti izraelski vojaški okupaciji bori že več kot 50  let? Kje je razlika med arabci in slovani? Zakaj je Azov bataljon manj nevaren od Hamasa? 

Ljubljana, 24. marec 2022

Luka Lisjak Gabrijelčič:

Ko je 24. februarja Rusija brez vojne napovedi, brez ultimatuma in celo brez insceniranega povoda napadla sosednjo državo, katere suverenost je priznala ob njenem nastanku in za ozemeljsko nedotakljivost katere je sama jamčila v mednarodnih pogodbah, je poskus oklenitvenega napada (pincer movement) na terenu spremljal podoben manever v uradni retoriki. Moskovski patriarh Kiril je vojno proti »zagovornikom gejevskih parad« blagoslovil kot metafizični spopad, ki naj ukrajinske brate, ki danes »iz strahu pred Judi v cerkvah ne smejo omenjati patriarhovega [tj. njegovega] imena«, očisti zahodne dekadence. Putin je z napovedjo »denacifikacije« Ukrajine sočasno napadel po levi. Argumentacijski stvor, ki spominja na stalinistične skovanke – »judovsko-nacistična zarota« –, je bil preveč grotesken, surovost agresije pa preveč očitna, da bi kogarkoli prepričala. Toda če je Rusija februarja 2022 izgubila informacijsko vojno, moramo vendarle izhajati iz spoznanja, da jo je leta 2014 dobila. In tista zmaga je v diskurzu pustila številne mine, ki jih moramo, tudi v luči sedanje apokalipse (v izvornem pomenu radikalnega razkritja tega, kar je doslej mnogim ostajalo prikrito), detektirati in deaktivirati.

Tudi na majdansko revolucijo se je Rusija odzvala z informacijskim oklenitvenim napadom. Za desno občinstvo je lansirala enega najuspešnejših memov od konca hladne vojne: kampanjo proti Sorosu, ki jo je prevzel Orbán in jo prek svojih medijskih lovk razširil na Balkan, dokler ni s Trumpovo kampanjo postala globalni fenomen. Analogno vlogo je za levo občinstvo opravil mem o majdanu kot »fašističnem puču« in Ukrajini kot nacistični državi. V oba je bilo, kot velja za sleherno propagando, primešano zrno resnice. Soros se je javno zavzel za majdanske protestnike, njegove fundacije pa so imele pomembno vlogo pri preživetju civilne družbe, ki jo je hotel Janukovičev režim izstradati do smrti. Prav tako drži, da so med protesti na Majdanu in pri začetnemu odporu proti ruski invaziji vidno vlogo odigrale skrajno desničarske grupacije. Toda če je bilo »desno krilo« propagande o »judovsko-nacistični zaroti«, tj. govor o Sorosu, razkrinkan, pa se je pri njenem »levem krilu«, vprašanju ukrajinske skrajne desnice, mistifikacija nadaljevala. Tudi resne razprave so ohranjale porozno mejo med analizo in orientalistično mistifikacijo, kakršna bi bila pri govoru o Sorosu upravičeno zavržena kot antisemitski trop. Posledica je, da je danes že vsakdo slišal za »bataljon Azov«, izvorno paravojaško enoto s petstotimi pripadniki v državi štiriinštiridesetih milijonov (če prevedemo v slovenske razmere, bi enota štela vsega 22 – z besedo: dvaindvajset – borcev), le redkokdo pa zna našteti eno samo izmed milic, ki so v osmih letih večmilijonsko območje v Donbasu spremenile v brezpravni limb, iz katerega je zbežala skoraj polovica prebivalstva: v ogromni večini na zahod.

Dezinformacija je dosegla zameglitev bistvene poante, na katero je leta 2016 v intervjuju za Razpotja opozoril zgodovinar Timothy Snyder: največja nevarnost preti od uničenja države. Rusija se je namerila uničiti ukrajinsko državo. S tem je že povzročila največjo humanitarno katastrofo v Evropi po koncu druge svetovne vojne. Ena od posledic invazije je tudi proliferacija milic. Problem je neprimerno večji na območjih pod rusko okupacijo, a obstaja tudi na ukrajinski strani, kjer pa je bil doslej pod budno lupo mednarodnih organizacij. Prav ta transparentnost je eden od razlogov, da o njih vemo več kot o ruski skrajni desnici, pa čeprav ta stanuje v Kremlju. Po drugi strani pa celo poročilo, ki ga navajaš, izpostavlja, da so ukrajinske nacionalistične milice sovražno nastrojene do predsednika Zelenskega in bi priložnost za razširjenje svojega vpliva dobile, če bi »vlada Vladimirja Zelenskega klecnila spričo večplastnih problemov, ki pestijo Ukrajino«.

Ta nevarnost se je v zadnjem mesecu dramatično povečala. Prav razpad državne oblasti – bodisi z razsulom redne vojske bodisi z obglavljenjem državnega vodstva – bi ustvaril stanje, v katerem bi oboroženi odpor v celoti prevzele milice. Brez osrednje oblasti z dovolj avtoritete, da koordinira odpor in izpogaja prekinitev ognja, bi se Ukrajina utegnila zares spremeniti v Afganistan na evropskih tleh. Ruska agresija bi tedaj pomenila podobno samouresničujočo se prerokbo kot invazija na Irak 2003: boj proti fantazmatski »nacistični nevarnosti« bi z uničenjem ukrajinske države ustvaril pogoje, ki bi do tega utegnil privesti do tega in hujšega.

Milijoni beguncev bi vzdrževali tajne tihotapske mreže za pomoč odporu, v katerem bi se ob razkroju državne avtoritete za prevlado spopadle raznorazne struje. Radikalni desnici, do tal poraženi na dveh zaporednih volitvah (če bi Ukrajina danes pristopila k EU, bi bila država s tretjim najnižjim deležem skrajne desnice v parlamentu, za Irsko in Portugalsko), bi se končno ponudila priložnost, da z nasiljem doseže prevlado, ki se ji je izmuznila v demokratični tekmi. Bombastične izjave Jevgenija Karasa, ki zvenijo komično iz ust nekoga, čigar kandidat na zadnjih volitvah je dobil z 1,6 % glasov, bi nenadoma postale zaskrbljujoče – ne le zato, ker bi jih lahko skušal udejanjiti z metodami, s katerimi so talibani zagospodarili Afganistanu, temveč tudi zato, ker bi njegove krilatice o »pokvarjenem Zahodu« postale strahovito privlačne, če bi zahodne države Ukrajino pustile na cedilu in s tem delegitimirale demokratične oblasti v Kijevu.

Analogija z invazijo Afganistana je torej v celoti zgrešena. Ne odločamo se, ali naj sprožimo invazijo. O tem se je Kremelj že odločil. Ukrajinci so se ji množično zoperstavili, ko je Nemčija še vztrajala pri doktrini nepošiljanja orožja na konfliktna območja. Če bi bile zahodne države privzele takšno stališče, to ne bi bila nevtralna odločitev. Vsaka suverena država ima pravico do obrambe. Omejitve te pravice urejajo mednarodne pogodbe. Embargo na orožje je ukrep, ki terja širok konsenz mednarodne skupnosti. Odločitev, da se mu podvrže mednarodno priznano državo in ustanovno članico OZN, ki je žrtev nezakonite agresije, bi povzročila mednarodnopravni in geopolitični potres, ki bi bil neprimerno večji od sedanjega sicer presenetljivo naglega in koordiniranega, a ne nepričakovanega odziva zahodnih držav – na čelu z Združenim kraljestvom in ZDA, ki sta (skupaj z Rusijo) Ukrajini leta 1994 z Budimpeštanskim memorandumom jamčili varnost in ozemeljsko nedotakljivost v zameno za odpoved jedrskemu arzenalu. Enostranska odločitev o »demilitarizaciji« bi pomenila, da Ukrajini odrekamo mednarodnopravno zajamčeno pravico do obrambe lastne suverenosti v trenutku, ko je napadena. To bi bilo v resnici sovražno dejanje, usmerjeno proti žrtvi agresije. Kot tako bi ne le izjemno opogumilo Rusije, ki bi ga upravičeno razumela kot zeleno luč za svoj ekspanzionizem, temveč tudi druge države po svetu, ki bi svojo voljo hotele uveljaviti s podobnimi metodami.

Odločitev bi razklala Evropsko unijo, saj bi ji krčevito nasprotovale države nekdanjega vzhodnega bloka. Orbánov položaj bi se izjemno okrepil, saj bi Madžarska postala ključna podpornica konsenza o »demilitarizaciji Ukrajine« (to bi bržkone izkoristila za okupacijo Zakarpatja). Odločitev bi v enem mahu zadala usodni udarec madžarski opoziciji in izjemno okrepila notranjepolitični položaj poljske desnice, ki bi dobila kronski dokaz o protipoljski agendi Bruslja v službi rusko–nemške naveze. Manjše države bi začele poroštva za svojo varnost še bolj kot doslej iskati izven EU. Zamere, rojene iz takšne odločitve, bi pokopale evropski projekt.

Zaradi kontroverznosti bi embarga ne bilo mogoče uveljaviti. Vsaj za Združeno kraljestvo in Turčijo si je nemogoče predstavljati, da bi se mu pridružili. Poljska bi ga nedvomno sabotirala. A že samo dejstvo, da bi bil sprejet, bi okrepil strah pred širjenjem ruskega vpliva v azijskih državah, ki so se doslej držale ob strani. Akterjev, ki bi Ukrajini hoteli priskočiti na pomoč, da bi preprečile prehitro rusko zmago, bi ne zmanjkalo. V srcu Evrope si se razpaslo tihotapstvo z orožjem, z nelojalnostjo med varnostnimi aparati in sumljivi obhodi preko podtalja. Znašli bi se v najslabšem obeh svetov: Ukrajina bi ostala bojno polje, saj bi se med dvajsetimi milijoni moških vselej našlo dovolj borcev za odpor, a zahodne države bi izgubile vzvod vpliva na ukrajinsko vlado, ki bi se tako morala v celoti nasloniti bodisi na milice in tuje prostovoljce bodisi na nedemokratične režime, od katerih bi prejemala vojaško podporo (začenši s Turčijo). Ob protiruskem bi se med Ukrajinci razširil še protizahodni resentiment: tudi med milijoni beguncev, kar bi slej ko prej destabiliziralo države gostiteljice.

Podoben primer v evropski zgodovini že poznamo. Ko je izbruhnila španska državljanska vojna, je bila republikanska oblast spričo šibkosti in nezanesljivosti redne vojske – podobno kot ukrajinske oblasti na obalah Azovskega morja leta 2014 – prisiljena oborožiti radikalne milice, ki so sicer preprečile uspeh puča, a zagrešile množične zločine. A zaradi odločitve demokratičnih držav za embargo na orožje se je morala španska republika nasloniti na edino silo, ki jo je bila pripravljena vojaško podpreti – Sovjetsko zvezo. Šele z njeno pomočjo je uspela milice nevtralizirati tako, da jih je vključila v redne enote; a za ceno izjemne okrepitve stalinističnega vpliva, ki je bil pred vojno zanemarljiv. Tako je puč, izveden v imenu boja proti »anarhiji in komunizmu«, sploh ustvaril pogoje za njun razcvet. Odločitev zahodnih sil za »demilitarizacijo Španije« ni ustavila prelivanja krvi – pripomogla je le, da je v njem nazadnje prevladala najbolj surova in najbolje oborožena stran. Tisto odločitev je Evropa drago plačala.

v Budimpešti, 26. marca 2022

Lea Kuhar

V istem tednu, ko je Rusija napadla Ukrajino, so ZDA izvedle zračne napade v Somaliji, Savdska Arabija je bombardirala Jemen, Izrael pa Sirijo in Palestince v Gazi. Predvsem ameriški mediji so veliko poročali o tem, kako se je z Rusko invazijo na Ukrajino vojna vrnila v Evropo. To naj bi bil med drugim tudi razlog, zakaj je zahodno prebivalstvo v ta spopad bolj aktivno vpleteno kot v ostale. Takšna logika nima smisla. Če seštejemo obdobja Jugoslovanske, Čečenske, Gruzijske in sedaj še Ukrajinske vojne, je bilo od prekinitve hladne vojne leta 1991 v Evropi več let vojne kot miru. Vojna v Evropi ni novost, tako kot vojna v Ukrajini ni bila nepričakovana. Ravno tako se z Rusko invazijo v Evropo ni vrnila predevropska mentaliteta. Res je, da obstajajo določeni pogoji, ki so vezani na spoštovanje demokracije in človekovih pravic, ki jih morajo nove države članice upoštevati, preden vstopijo v Evropsko unijo. Vendar pa slednja nima varovalnega mehanizma, ki bi te iste države po vstopu kaznoval, če teh pogojev ne izpolnjujejo. En tak primer je Poljska, ki jo tudi sam navajaš, in kjer, po podatkih Human Rights Watch, vlada že leta spodkopava neodvisnost sodstva, nadzira številne medije, blati kritične novinarje, omejuje proteste, spodbuja sovražnost proti aktivistom in organizacijam za pravice žensk in LGBTQ+ skupnosti. Vključitev v EU na noben način ne zagotavlja obrambe pred degradacijo pravne države in pravic, okoli katerih je osnovana ideja evropskega projekta.

Strinjam se s tvojo kritiko glede notranje ruske politike. Izjave patriarha Kirila glede metafizične razsežnosti vojne napram gejevski paradi, ki jih navajaš, so zastrašujoče. Poleg tega, da glavno religijo v Rusiji predstavlja ortodoksna cerkev, ki vojno aktivno podpira, gre tudi za državo, v kateri se redno kršijo človekove pravice; njen politični voditelj pa obračunava s svojimi političnimi nasprotniki tako, da jih zastruplja. Vse to je zastrašujoče in gre proti osnovnim demokratičnim načelom in načelom človekovih pravic. Takšno delovanje nam v nobenem oziru ne more predstavljati zgleda za naše lastno delovanje in ga moramo ostro obsoditi.

Mislim, da je potrebna poglobljena diskusija o vprašanju: katera izmed entitet predstavlja manjše zlo in kdo je v resnici kriv za vojno – NATO ali Putin? Ravno tako mislim, da bi bilo treba bolj poglobljeno obravnavati vprašanje nacistov v Ukrajini in da nevarnosti njihovega vpliva ne smemo preprosto odpraviti z “mistifikacijo nacizma”. To so zelo pomembna vprašanja in v prihodnje se z veseljem spustim tudi v te teme. A preden preideva v zgodovino konflikta vseh vpletenih, bi rada razširila in obranila svojo kategorično zavrnitev oboroževanja Ukrajine, s katero sem pričela v prvem tekstu. Moja zavrnitev izhaja iz predpostavke, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. To je teza, ki si jo v osnovi izposojam od von Clausewitza in na kateri temelji moj argument proti oboroževanju. Iz te pozicije je namreč vprašanje prekinitve vojne zelo preprosto: če želimo prekiniti neskončni cikel spopadov, tega ne bomo storili z eno končno zmago v tem ciklu, ampak tako, da prekinemo politiko, ki vojno v prvi vrsti poraja.

Von Clausewitzev citat in njegova navezava na rusko-ukrajinsko vojno si zaslužita daljšo razlago. Poglejmo najprej drugi del citata. Obstajajo sredstva, s katerimi Rusija že 33. dan izvaja agresijo nad Ukrajino in s katerimi se že 8 let bije rusko-ukrajinska vojna. Ta sredstva niso zgolj oborožena vojaška moč. Vojna poteka še vsaj na dveh drugih nivojih. Na prvega si opozoril že sam, to je informacijska vojna. Izjemno polarizirana delitev medijev je ena največjih težav sodobnega časa. Obstaja cela industrija, ki na podlagi algoritmov tvori informacijske mehurčke, katerih edina naloga je, da do različnih ljudi pridejo različne informacije. Tako deluje celotno spletno oglaševanje, ki ustvarja naše potrebe z namenom, da bi kupili določene produkte, leta 2016 pa je s pomočjo Cambridge Analytice ameriški predsednik Donald Trump celo zmagal volitve. Kot si opozoril tudi sam, se takšne kampanje dogajajo tudi v trenutni vojni. Vendar pa se ne dogajajo samo na Ruski strani. Ta trenutek več kot 150 podjetij za odnose z javnostjo aktivno ustvarja propagandni material, usmerjen proti Rusiji. Nekaj dni nazaj so na MintPressNews nekaj nastalega, ki jasno kaže, na kak način se manipulira z javnim mnenjem. Posledica takšne medijske vojne je, da je javnost izpostavljena še večjim delitvam kot do zdaj. Nihče več sploh ne dobiva istih informacij, debate med ljudmi pa sploh ne morejo steči, saj ne obstaja skupnen teren, znotraj katerega bi se sploh lahko pogovarjali. Ljudje so frustrirani, jezni in preveč se identificirajo s svojo pozicijo. Če si danes upaš izreči vsaj delno kritiko proti Ukrajini ali z njo povezano Ameriško agendo, si v najboljšem primeru označen za “uporabnega idiota”. Zaskrbljujoči so orwellovski napadi na vse tiste, ki so kritični do politike zveze NATO, do izjemno nevarnega precedensa pa je prišlo tudi v trenutku, ko je Meta začasno dovolila sovražni govor, ki uporabnikom Facebooka in Instagrama omogoča pozivanje k smrti ruskih vojakov in celo ostalega ruskega prebivalstva v primeru, ko gre za kontekst ruske invazije na Ukrajino. Zavzemati se moramo za konec informacijske vojne in za vzpostavljanje skupnega terena, znotraj katerega je mogoča dejanska diskusija o tem, kaj se danes v svetu sploh dogaja.

Pod informacijsko vojno uvrščam tudi poskus ukrajinskih političnih voditeljev, da bi obračunali s političnimi tekmeci. Med drugim so ti že leta 2014 prepovedali komunistično stranko in komunistična glasila. Prepovedana Komunistična partija je bila takrat resna politična sila. Na volitvah so dobili kar 15% tako da so imeli v parlametnu 40 poslancev. Tajnika partije Petra Simonenka so napadli in ga poskusili zažgati v njegovem avtomobilu. Ko jim to ni uspelo so mu zažgali hišo. Leta 2015 so začeli proces dekomunizacije, po katerem med drugim ni bilo več dovoljeno petje Internacionale. Še en tak primer je nedavna poteza Zelenskega, s katero je prepovedal 11 strank, priprl levičarske aktiviste in vse privatne televizijske postaje združil v eno platformo pod državno kontrolo. Zahodni mediji pišejo, da je šlo za proruske stranke, kot da bi bil to zadosten razlog za ukinitev. V resnici so prepovedali predvsem socialistične oz. leve stranke, npr. Left Opposition, Union of Left Forces, State, Progressive Socialist Party of Ukraine, Socialist Party of Ukraine, Socialists Party. Med prepovedanimi strankami ni bilo nobene ultradesničarske ali fašistične stranke, kljub temu, da so bili neonacisti v preteklosti neposredno udeleženi pri grozljivih napadih. Zraven so bili npr. leta 2014, ko je v delavskem domu zgorelo 39 ljudi, medtem ko so sami stali pred stavbo, prepevali “burn Colorads, burn” in tepli ljudi, ki so ognju poskusili ubežati.

Poleg vojaške in informacijske vojne poteka še ekonomska vojna. Tu se dogaja nekaj zelo nevarnega. S pomočjo zgoraj omenjene ukrajinske PR mašinerije se poziva javnost k sprejetju vsesplošnih sankcij, usmerjenim proti ruskemu prebivalstvu. Takšni pozivi obsegajo vse od prepovedi udeležbe ruskih mačk na lepotnih tekmovanjih, ki jo je deklarirala United Nation of Cat Federations, do dejansko izjemno pomembnih ukrepov, h katerim sta se zavezala tako Bidnova administracija kot predstavniki EU in namen katerih je uničenje ruskega gospodarstva. Ti ukrepi obsegajo zaplenitve ruskih zunanjih trgovinskih rezerv, trgovinski embargo na rusko gospodarstvo in odstranitev ruskih bank iz sistema SWIFT plačil. Omenjeni ukrepi ne bodo ustavili Ruske invazije. Zgolj znižali bodo vrednost rublja, kar bo znižalo pokojnine ruskim babicam, devalviralo plače delavcev in milijone ruskega delavskega in kmečkega prebivalstva porinilo pod prag revščine. Posledice ekonomske vojne bodo čutili tudi drugi narodi, predvsem tisti, ki so odvisni ruskega in ukrajinskega izvoza naravnih surovin, kot sta npr. zemeljski plin in pšenica. 

Takšno delovanje je nedopustno, saj bo za posledicami ekonomske vojne zelo verjetno umrlo več ljudi kot v oboroženem konfliktu. Tako je bilo na primer s posledicami embarga, ki ga je 6. avgusta leta 1990 z Resolucijo 661 uvedel Varnostni svet ZN, zaradi katerega je od lakote in od ostalih posledic revščine umrlo na milijone ljudi. Dobesedno milijone ljudi je izstradalo do smrti ali pa so umrli zaradi ostalih razlogov, povezanih z embargom. Tudi če ni umrlo pol milijona otrok, kot je zmotno navajal UNICEF, ampak jih je recimo (govorim na pamet) umrla desetina tega, je to pomembno? Da o nehumanosti programa Oil for Food sploh ne izgubljam besed. Če bomo nadaljevali z ekonomsko vojno proti Rusiji, se takšnim posledicam ne bomo mogli izogniti. Človekove pravice je treba spoštovati pred nacionalnimi. Rešitev človeških življenj moramo postaviti pred obrambo nacionalne suverenosti. Prekiniti moramo z ekonomsko vojno in z lažnimi obljubami, da takšna vojna na daljši rok prinaša manj smrtnih žrtev. Ekonomske sankcije Rusiji ponavadi spremlja izgovor, da naj bi te prisilile rusko prebivalstvo, da se upre Putinovemu režimu in spremeni državo od znotraj. V tem primeru naj bi se oboroženi konflikt prej zaključil. Takšna logika nima smisla. V preteklosti tovrstne rešitve niso nikoli privedle do spremembe režima. Študija Effectiveness of UN Targeted Sanctions iz leta 2013, ki je primerjala 62 ukrepov ZN v zadnjih 22 letih, je ugotovila, da so bili dani ukrepi uspešni v 22% medtem ko so v 91% primerov povzročili nezaželene posledice. Nad Severno Korejo izvajamo sankcije že 60 let, pa se z oblastjo v vsem tem času ni nič zgodilo, zgolj država je ekonomsko nazadovala. Enako bo sedaj z Rusijo, ki je pod blažjimi sankcijami ZDA, EU in nekaterih drugih držav že vse od leta 2014, a je to ni odvrnilo od invazije Ukrajine. Vsesplošni embargo na rusko ekonomijo ne bo doprinesel k temu, da bo pod tanki in granatami padlo manj ljudi. Babica iz Volgograda ne bo organizirala coup d’état proti Putinu, če se ji bo skoraj izničila pokojnina. Samo umrla bo v še slabših pogojih kot v tistih, v katerih je živela doslej. Enako velja za milijone ostalih rusov.

Edini smiselni ukrep zahoda do sedaj – poleg seveda sprejemanja beguncev in vojnih dezerterjev – je bil vzpostavitev delovne skupine Freeze and Seize, ki je uvedla sankcije proti ruskim in beloruskim oligarhom. Pa tudi tu imam dve pripombi: prvič, to bi morali storiti že zdavnaj. S pritiskom na ruske milijonarje bi morali poskusiti preprečiti invazijo na Ukrajino še preden se je ta sploh zgodila. To je zgolj eden izmed mnogih pokazateljev, da zahod ni naredil vsega, kar je bilo v njegovi moči za to, da bi preprečil vojno. Drugič, morali bi iti še korak dlje in uvesti sankcije proti ostalim evropskim oligarhom EU, npr. madžarskim, poljskim in ukrajinskim, ki s pomočjo kapitala po lastnih interesih uravnavajo ukrajinsko notranjo politiko. Ukrajinski milijonar Igor Kolomojski je na primer financiral prvotno zasebne milice kot so Azov bataljon, Dnipro 1 in Dnipro 2; in vsaj posredno vplival na ukrajinske volitve s tem, ko je najprej na svoji TV prikazoval serijo Služabnik ljudstva, pri kateri je imel glavno vlogo Zelenski, nato pa na istih medijih promoviral njegovo predsedniško kandidaturo.

Rekla sem, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Tu ni pomemben zgolj drugi del stavka, ki pokaže s katerimi sredstvi (torej vojaškimi, ekonomskimi in medijskimi) se bije vojna, temveč je bistven predvsem prvi del, ki govori o politiki, ki se skozi vojno perpetuira. Vojna je način razreševanja temeljnih družbenih antagonizmov, ki so antagonizmi kapitalističnega produkcijskega načina. Če želimo prekiniti vojno, moramo odpraviti razloge, ki to vojno v prvi vrsti porajajo. Z namenom, da bi med najinima pogledoma vzpostavila skupen teren, sem na začetku dobrodušno pristala na to, da obstaja pozitivna plat ideje evropskega projekta. V resnici sem mnenja, da je situacija veliko slabša. EU je zasnovana predvsem na ideji prostega pretoka blaga in kapitala. Njeni zakoni služijo predvsem interesom finančnega kapitala in izvozne industrije centralnih držav (kot je npr. Nemčija), pogosto na škodo držav iz periferije. Ukrajina bi z vključitvijo v EU postala še ena država čiste periferije (po statusu enaka Bolgariji in Romuniji), tj. bazen poceni delovne sile in naravnih virov. Ko so leta 2013 Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in Evropska investicijska banka tedanjemu ukrajinskemu predsedniku Viktorju Janukoviču predlagale dogovor o vstopu EU, je ta dogovor upravičeno zavrnil, saj bi Ukrajina z njim pridobila zgolj varčevalno politiko in ostale strukturne reforme, s katerimi so iste institucije pred tem uničile že Grčijo. To, da je zavrnitev dogovora služila tudi ruskim interesom, je postranska stvar. Rusko-ukrajinska vojna je v prvi vrsti vojna med ukrajinskimi in ruskimi kapitalisti. Je posledica obnove kapitalizma, privatizacije družbenega bogastva in zaostrovanja izkoriščanja, ki je v zadnjih desetletjih v obeh državah privedla do velikega siromaštva delovnih ljudi. Sedaj se ti isti ljudje še pobijajo med sabo.

Edina pravilna pozicija glede ruske invazije v Ukrajini je tista, ki ne zagovarja situacije, v kateri en človek ubija drugega človeka za interese, ki niso v prid nobenemu izmed njiju. Govoriti o obrambi nacionalne identitete znotraj situacije, ki jo določajo veliko širši geostrateški in politično-ekonomski vidiki, je nesmiselna. Edina smiselna pozicija je tista, ki kategorično zavrača pošiljanje orožja in ki je na tej točki pripravljena plačati določeno ceno za mir. Zahod dolguje vsem, ki so v ruski-ukrajinski vojni že umrli, kot tudi tistim, ki še bodo, da z močjo, ki si jo je v zadnjih desetletjih pridobil, poskusi storiti vse za to, da ljudje prenehajo umirati. Tega doslej nismo naredili. Namesto da vse mogoče reči barvamo v modro rumeno, bi morali takoj prekiniti z ekonomsko vojno proti ruskemu prebivalstvu in odpisati 97 milijonov dolga, ki ga Ukrajina dolguje zahodnim bankam. S tem bi dejansko izrazili solidarnost z ukrajinskim kot tudi ruskim prebivalstvom saj bi zmanjšali verjetnost, da za vojno plačujejo navadni prebivalci obeh držav. Poleg tega se moramo nehati sprenevedati, da ima Ukrajina tu kakršnokoli moč odločevanja. Ameriški predsednik Biden bi moral sesti za pogajalsko mizo z ruskim predsednikom Putinom in se skupaj z ukrajinskim predsednikom Zelenskim dogovoriti, da bo Ukrajina postala nevtralna država po zgledu Avstrije. Ravno tako bi se morali že pred samo vojno, sploh pa sedaj, zavzeti za spoštovanje sporazuma Minsk 2, ki so ga leta 2015 skupaj s Francozi in Nemci podpisali Ukrajinci in Rusi in ki je med drugim predvidel zakonsko določitev ozemlja in obsega avtonomije Donecka in Luganska. In navsezadnje bi morali vrniti jezikovne pravice ruski in drugim manjšinam. Namesto da bi prvi dan vojne Ukrajino in Rusijo prisilili k takšnim pogajanjem, smo se raje odločili, da eskaliramo celotno zadeve tako, da v Ukrajino pošljemo več orožja. Pošiljanje orožja vodi stran od proti-vojnih pogajanj. Praviš, da te skrbi, kako bi na prenehanje oboroževanja Ukrajine reagirale postsocialistične članice EU, kot sta Poljska in Madžarska. Ne rabimo potovati v potencialno prihodnost, da bi našli črne scenarije. Poglejmo si konkretno sedanjost. Poljska in Madžarska sta dve od petih članic zveze NATO, ki trenutno podpirata pozive k vzpostavitvi območja brez letenja. Vzpostavitev območja brez letenja nad Ukrajino pomeni začetek tretje svetovne vojne. Tu ne govorimo o destabilizaciji evropskega projekta ali o “največji nevarnosti”, do katere pride, “ko je uničena država”. Govorimo o tretji svetovni vojni, h kateri se vsak dan bolj bližamo in k njej omenjene članice aktivno pozivajo. Proti tretji svetovni vojni se moramo boriti z vsemi sredstvi in na vse mogoče načine.

Ljubljana, 28. marec 2022

Luka Lisjak Gabrijelčič:

Da, vojne potekajo po vsem svetu – a sklicevati se na ta truizem, ko je največja država, ki v celoti leži na evropski celini, žrtev agresije, kakršne Evropa ne pomni od druge svetovne vojne, je podobno jalova uteha, kot če bi sosedu zagorela hiša, mi pa se bi tolažili, da smo ravno včeraj brali o požaru na drugem koncu dežele, predlani pa je pogorela garaža v bližnji vasi. Takšna sklicevanja imajo lahko le en smisel: da se spomnimo na primerljive preizkušnje, na njihovi podlagi izluščimo nevarne vzorce in preprečimo ponovitev preteklih napak.

Iz tvojega naštevanja vojn, ki so od konca hladne vojne prizadele Evropo – bivša Jugoslavija, Čečenija, Gruzija, Ukrajina – lahko že vidimo vzorec: tri od štirih so rusko maslo (pri vseh je imel ključno vlogo Putin); četrto je sprožila Miloševićeva Srbija, po naključju tesna ruska zaveznica. Prav v nekdanji Jugoslaviji vidimo tudi precedens, ki ga predlagaš kot rešitev: leta 1991 je varnostni svet OZN soglasno izglasoval prepoved izvoza orožja na območje nekdanje SFRJ. Embargo ni končal vojne – vsi največji zločini so se zgodili po njegovem sprejetju. Srbski agresor je še naprej črpal iz enormnega arzenala JLA, pač pa je odločitev Hrvaški in Bosni preprečila učinkovito obrambo. V prvi se je razcvetelo tihotapstvo z orožjem, ki ga je bilo nemogoče brzdati, saj je bila od njega odvisno preživetje države; v drugi je embargo okrepil vlogo islamističnih prostovoljcev, ki so bili pripravljeni priskočiti na pomoč. Dotlej neznaten islamski fundamentalizem – ki so ga srbski nacionalisti uporabljali kot kliše za dehumanizacijo Bosancev, zelo podobno, kot je ruska propaganda širila govor o »nacistični Ukrajini« – je postal privlačen za mnoge mlade Bošnjake, ki so čutili, da jih je Zahod pustil na cedilu.

Ni čudno, da so največ razumevanja za ukrajinske branitelje izkazali prav preživeli genocida v Bosni. Direktor Srebreniškega spominskega centra je v javnem pismu prebivalcem obkoljenega Mariupolja svetoval: »Karkoli naredite, se nikoli ne smete prepustiti ideji, da položite orožje. Če dovolite, da vas razorožijo, bo to najhitrejša pot do množičnega grobišča.« Med obleganjem Mariupolja je bilo v prvem mesecu ubitih več ljudi kot v šestinštiridesetih mesecih obleganja Sarajeva. »Kličejo me analitiki iz Pariza in Londona ter me sprašujejo, zakaj se Mariupolju preprosto ne odrečemo,« je zapisala Natalija Gumenjuk, naša sovrstnica, pogumna raziskovalna novinarka, ki si je v zadnjem desetletju ustvarila ime s poročanjem iz kriznih žarišč na Bližnjem vzhodu: »Sprašujejo me, kako naj dosežemo dogovor z Rusi, ki bi končal vojno. Karkoli, rezonirajo, mora biti boljše od sedanjega masakra. A Ukrajinci v letalskih napadih na porodnišnice in zavetišča, v katera so se zatekli ženske in otroci, ne vidimo vabila k pogajanjem. V njih vidimo prikaz, kaj nam bo Kremelj storil, če bo mogel. Ne gre za ponos. Gre za preživetje. Nimamo druge izbire, kot da zmagamo. Če bomo izgubili, vemo, kaj nas čaka.«

»Osvajalec,« je zapisal Carl von Clausewitz, »je vselej ljubitelj miru. Brez boja bi rad prodrl v našo deželo; da bi mu to preprečili, se moramo boriti.« O tem, da se Ukrajinci hočejo braniti, ne pričajo le ankete (smešni relikti dovčerajšnje normalnosti), priča krčeviti odpor, ki je osupel tako Rusijo kot Zahod, pričajo množične demonstracije v okupiranih mestih, priča osemdeset tisoč zdomcev, ki je zgolj v prvem tednu vojne prihitelo domov iz vse Evrope branit domovino. Trenutek odporniškega zanosa bo prejkone minil. Zmaga morda ni na dosegu Ukrajine. A preživetje je. Dokler se bori, bi odločitev, da se ji prepreči oboroževanje, pomenila, da jo silimo v kapitulacijo. To ne bi pomenilo niti tega, da bi jo vanjo prisilili; kot sem pokazal v prejšnjem odgovoru, bi orožje slej ko prej našla drugod. Bilo bi le sporočilu Putinu, da si lahko vzame, kar hoče, s sredstvi, kakršnimi hoče. »Močnejši storijo, kar morejo, šibkejši pa utrpijo, kar morajo,« bi bil ob tem za Tukididom cinično zavzdihnil marsikdo v zahodni Evropi. A eklatantnost napada je po vsem vzhodnem boku EU, od Helsinkov do Bukarešte, vzbudila premočne strahove pred ruskim ekspanzionizmom, krčevitost odpora pa je pokazala, da zlom ukrajinske države ne bi prinesel miru – niti »miru pokopališča«, kot je ukrajinski veleposlanik oponesel Viktorju Orbánu, ki še zadnji izmed evropskih voditeljev zagovarja tisti »pacifizem osvajalca«, o katerem je pisal Clausewitz.

To, da si Madžarski zmotno pripisala militantno protirusko pozicijo, je morda poskus potlačitve dejstva, da Orbán danes zagovarja stališča, na las podobna tvojim: nasprotuje sankcijam proti agresorju in se zavzema za omejitev oboroževanja žrtve. Izhajata seveda iz drugačnih izhodišč. Sama trdiš, da je »vojna način razreševanja temeljnih družbenih antagonizmov, ki so antagonizmi kapitalističnega produkcijskega načina.« Trditev je tavtologija: če je vojna način razreševanja družbenih antagonizmov, se bo pojavila v vsaki družbi z notranjimi nasprotji. To pa je čisto vsaka družba – tudi socialistična. O tem nas prepriča zgodovina 20. stoletja, od sovjetsko-kitajske vojne 1969, vietnamsko-kamboške 1978, vietnamsko-kitajske 1979, da o invaziji Madžarske 1956 in Čehoslovaške 1968 niti ne govorim. Podobno bi bili izkusili v Jugoslaviji leta 1948, ko se ne bi zahodne sile odločile za strategijo »Keep them afloat!«. Kot je pokazal Tvrtko Jakovina v knjigi Socializam na američkoj pšenici, je prav britansko-ameriška odločitev, da Jugoslavijo podpreta tako gmotno kot vojaško, Stalina odvrnila od invazije, ki bi Jugoslavijo očistila, kot je pisal filosovjetski tisk, »tito-fašizma«. Če bi bil Zahod sledil tvojim idejam, bi tudi v Sloveniji danes razprava potekala drugače, saj bi imeli neposredno izkušnjo sovjetskega škornja. Na njeni podlagi bi bila morda tudi sama pripravljena priznati, da je »kapitalistični produkcijski način«, kakor ga poznamo v Evropi, vsaj znotraj EU sedemdeset let uspešno preprečeval razreševanje konfliktov prek vojne. Tvoja trditev, »če želimo prekiniti vojno, moramo odpraviti razloge, ki jo v prvi vrsti porajajo« (kapitalizem, torej), je iz tega vidika naravnost cinična. To je podobno, kot če bi ropar napadel ženico, mi pa bi na njene klice na pomoč odvrnili, da je razlog za kriminal itak v samem obstoju zasebne lastnine, sploh pa je policija tudi pokvarjena, mar nismo videli, kako je lani premikastila protestnike, žrtev napada pa je menda nekoč celo glasovala za Janšo, fašistka …

Da  so tvoja stališča danes potisnjena ob rob, ni kriva ukrajinska informacijska vojna – razlog je v njihovi neprepričljivosti. Da so deležna sumov o kolaborantstvu z agresorjem, ni kriva orwellovska preganjavica – razlog je, da sovpadajo s stališči Putinovih zaveznikov. Ti so se potuhnili, a bržkone čakajo na trenutek, da pridejo na dan s »konstruktivnimi predlogi« za nadaljevanje prakse pomiritve (appeasement), ki je pripeljala do sedanje točke. Slišati očitke o »koristnih idiotih« morda ni prijetno – a tisti, ki že leta opozarjamo, da Putin predstavlja nevarnost za mir v Evropi, smo bili do nedavnega označeni za histerike, rusofobe in podpihovalce nove hladne vojne. Izkazalo se je, da je politika, ki so jo podpirali naši kritiki, pripeljala do situacije, ki je (vsaj za Evropo) bolj krvava, kot je bila hladna vojna. Obratu v politiki EU ne botruje nikakršna novoodkrita »sla po vojni«, temveč spoznanje, da je popuščanje Putinu privedlo do katastrofe. Predlog, da je treba s tem nadaljevati, ne da bi resno pretresli učinkov takšne odločitve, lahko sloni le še na ustrahovanju pred »tretjo svetovno vojno«: čustveno izsiljevanje (kot da ne bi ameriški predsednik in generalni sekretar Nata že od začetka izrecno zavrnila neposredno vojaško posredovanje v Ukrajini in kot da bi se bila Rusija v zadnjih stotih letih kdaj spustila v odprt spopad z močnejšim nasprotnikom), ki se težko sklada s pozivi k umirjeni, »dejanski diskusiji o tem, kaj se danes v svetu sploh dogaja«.

Povsem se strinjam s tvojo kritiko negativnih trendov v EU: demokratično nazadovanje, nemški ekonomski egoizem, iliberalizem. A to so natanko trendi, ki jih je Kremelj dejavno podpiral, v skladu z logiko, ki jo je v omenjenem intervjuju za Razpotja povzel Timothy Snyder: »V Kremlju zmanjšujejo privlačnost evropskega projekta, češ: ‘Nismo nič slabši od Evrope.‘ Nato poskrbijo, da ta trditev postane resnica. Vlagajo v spodkopavanje Evrope, da bi lahko rekli: ‘Mi imamo Putina, ampak poglejte zmešnjavo v Evropi. […] Evropa je utvara, govoriti hočemo z Nemčijo kot državo, z Italijo kot državo, nočemo tega nesmisla glede EU.’« Snyder je opozoril na vzporednice z mislijo Ivana Iljina, medvojnega radikalno desničarskega filozofa, ki je bil v zadnjih petnajstih letih v Rusiji rehabilitiran in povzdignjen v nekakšnega nacionalnega preroka. Iljin je v fašizmu videl priložnost za spravo med Rusijo in Zahodom: ko se bo Zahod odpovedal svojemu lažnemu liberalizmu in se bo Evropa preoblikovala v občestvo fašističnih držav, bo v njej prostor tudi za Rusijo – njena avtokratska tradicija ne bo aberacija evropske zgodovine, temveč vzor. A če je Iljin iskreno verjel v miroljubno sobivanje avtokracij – njegov ideal sta bili Francova Španija in portugalski Estado Novo –, ima Putinova suveranistična vizija dodaten kavelj. Najbolje jo je povzel Putin sam v eseju, ki ga je junija 2020 objavil v ameriški konservativni publikaciji National Interest, v katerem je ob 75-letnici izbruha druge svetovne vojne upravičeval Stalinov pakt s Hitlerjem. Poanta Putinovega izvajanja je, da se mir lahko ohrani le, če velike sile priznajo medsebojne interese ter vzpostavijo sfere vpliva. V tej viziji seveda ni prostora za male države.

EU je vselej zavračala to logiko, a ni mogoče zanikati, da sta se ji zlasti Nemčija in Francija radi pustili zapeljati. Dogovori v Minsku, ki so potekali pod njunim pokroviteljstvom, so se odvijali po münchenskem receptu iz 1938: prizadeta država je na hodniku čakala, kaj bodo o njeni usodi določili veliki. Politika pomiritve je šla tako daleč, da je iz besedila sporazuma Minsk 2 izpadla vsakršna omemba prisotnosti ruskih vojaških sil v Donbasu! Retorično vprašanje, češ »kdo je v resnici kriv za vojno, NATO ali Putin?« (vprašanje, ki mora ostati neodgovorjeno, da ohrani pridih prepričljivosti), sloni na podmeni o antagonizmu med njima. Toda članice Nata so z Rusijo ohranjale prisrčne odnose še dolgo po aneksiji Krima in se v imenu trgovine s cenenimi fosilnimi gorivi, ki uničujejo planet, s Putinom bratile prav do nedavnega. Ta politika popuščanja, ne domnevno »merjenje mišic«, je Putina opogumila za napad na Ukrajino. V prvih dneh invazije je Oleksandra Somiš, mlada umetnica, ki v Lvovu obuja kulturo v jidišu, v pismu zahodnoevropskim kolegom zapisala: »Ne delajte si utvar, da bi s tem, ko bi Ukrajino prepustili samo sebi, preprečili jedrski napad. Verjetneje je, da se bo s padcem Ukrajine možnost za kaj takega povečala, saj bi uničenje naše države le opogumilo Putina. ”Gandijevska” opcija, pri kateri vztrajajo nekateri naši [zahodni] prijatelji, za nas ne pride v poštev, saj smo soočeni z nehumanim režimom, ki razume zgolj jezik sile in vsako manifestacijo miroljubnosti razume kot priložnost za krepitev svojih ambicij in nakan.«

Arestovičeva poanta v intervjuju iz leta 2019, ki si ga iztrgala iz konteksta, je bila ravno, da se Ukrajina ne sme zanašati, da si bo varnost zagotovila z vključitvijo v NATO, saj bi obljuba članstva (in ne »želja po pridružitvi«, kot navajaš) privedla do takojšnje ruske invazije. A alternativa, dodaja Arestovič, je izguba neodvisnosti v roku 10–12 let. Zato se mora Ukrajina pripraviti, da sama odbije napad. Tri dni po Arestovičevem intervjuju je predsedniški kandidat Zelenski izjavil: »Ukrajinci nismo začeli te vojne. A če imamo vsaj kakšno možnost, da jo končamo, moramo storiti vse, da zaustavimo prelivanje krvi. Najprej je treba ustaviti streljanje. Prenehajmo s streljanjem, zaboga.« Če tri leta kasneje Zelenski prosi zahodne države za orožje, Arestovič pa je njegov svetovalec, to ni zato, ker bi bil prvi danes manj pacifist, temveč ker je bil drugi večji realist. Ja, vojna v Ukrajini je bila pričakovana. Pričakovali so jo tisti, ki so razumeli Putinov modus operandi. Ko je zasedel Krim tako rekoč brez strela, ga je to opogumilo, da je okupiral Donbas; ko so po invaziji Donbasa pritekle zahodne sile in Ukrajino prisilile v zanjo ponižujoč sporazum, ga je to opogumilo za splošno invazijo – natanko po scenariju in časovnici, kot ju je napovedal Arestovič.  Pogovori v Carigradu, ki potekajo, ko pišem te vrstice, bodo bržkone propadli, a ostaja dejstvo, da sta prav ukrajinsko kljubovanje in drakonske sankcije Rusijo prvič po dolgih mesecih prisilili, da je resno pristopila k mirovnim pogovorom, potem ko romanja evropskih voditeljev k Putinovi dvajsetmetrski mizi niso dosegla ničesar.

NATO ne more ustaviti Putina, kot je ustavil Miloševića. Ukrajina se mora, kot je napovedal Arestovič, boriti sama. Da ji odrekamo pravico do obrambe na podlagi napaberkovanega kompendija domnevnih družbenih in političnih grehov, je čisti orientalizem. Dokazovanje, da neka družba ne dosega civilizacijskih norm, da bi si zaslužila preživetje, je klasičen kolonialističen argument. Ni čudno, da je predstavnik Kenije v OZN nemudoma prepoznal naravo tovrstnega klevetanja. Ko slišimo, da si je Ukrajina pravzaprav zaslužila posilstvo, ker ima prekratko demokracijo in se je kurbala z Natom, smo v skušnjavi, da bi dokazovali, da je bilo krilo spodobno dolgo, da ima ruščina v Ukrajini več pravic kot angleščina v Quebecu, da so bile razpuščene stranke podobno »progresivne«, kot je Žirinovski »liberalni demokrat«; a takšno dokazovanje ne bi bilo le nesmiselno, bilo bi naravnost smešno, ko bi se spomnili, da ga pišemo – v slovenščini. Če bi jutri Italija, sledeč logiki Putinovega eseja, napadla Slovenijo, si lahko le zamislimo, kako sočen nabor anekdot bi se lahko nabral v dokaz naše nevrednosti zunanje pomoči.

Danes je Ukrajina na Indeksu demokracije razmeroma nizko, ob boku Mehike in Črne Gore. Razlog je katastrofalno nizka ocena pri delovanju državnih struktur. Pogled v argumentacijo nam razkrije vzrok: vojna. Rusija uničuje ukrajinsko državo in nato posledice svoje agresije lansira kot argument proti žrtvi. A v kategoriji državljanske participacije Ukrajina kotira višje od Belgije in Luksemburga. Kdor deželo pozna, ni presenečen. Vitalni pluralizem njene civilne družbe se je odrazil v pestrih biografijah herojev in žrtev: Elja Šemur, ki je kot prostovoljka teritorialne obrambe padla v Harkovu, mestu, v katerem je soorganizirala prvi pride; Aleksander Kisljuk, prevajalec Tacita, Aristotela in Akvinskega, ki so ga okupatorji ustrelili na pragu njegovega doma v vasi Buča pri Kijevu; triintridesetletni Paša Lee, filmska zvezda korejskega rodu, ki je bil ubit med evakuacijo otrok iz Irpinja. Za orožje je prijel Saig Ismagilov, v Donbasu rojeni islamski učenjak in vodja ukrajinskih muslimanov, k odporu je pozval glavni kijevski rabin, ki ostaja v prestolnici »v pomoč vsem, ki ne morejo oditi«.

To je tista Ukrajina, ki bi izgubila vse, če bi se sesula država in bi na pogorišču legitimnega monopola nasilja zavladal kaos slepe represije in brezglavega odpora – kajti to bi bila cena ruske zmage. V hierarhiji prioritet se mi zdi preprečiti to zmago pomembneje od usode ruskih mačk in odločitvijo Mete, da svojim butastim algoritmom začasno prepreči blokiranje Ukrajincev, ki pozivajo k boju proti okupatorju, ki sistematično uničuje vse, kar jim je najbolj ljubo.

Budimpešta, 30. 3. 2022

Lea Kuhar

Ja, res je, Madžarska je bila napaka, ampak to ne velja tudi za vse ostalo.  Rada bi še enkrat zelo jasno zapisala svojo pozicijo: ne mislim, da se Ukrajina ne bi smela braniti ali da »si je zaslužila biti posiljena, ker se je kurbala z Natom«. To ni moje stališče in tega nisem nikjer zapisala. Mislim pa, da zahod ne bi smel zaostrovati konflikta s tem, da Ukrajini pošilja orožje. Nisem proti obrambi, sem proti oboroževanju in eskalaciji konflikta. Na podoben način sem tudi proti vsesplošnemu oboroževanju ameriških državljanov, ampak če se v srednji šoli zgodi strelski pohod, ne mislim, da se učitelji in dijaki ne bi smeli braniti pred napadalcem. To pa je nekaj povsem drugega od tega, da strelski pohod vzamemo kot izgovor za to, da oborožimo celo šolo (ali cel narod). Tudi to, da se vojna bije v gosto poseljenih mestih in da zaradi nje umira čedalje več civilistov, ni naraven potek vojaškega konflikta. Je deloma posledica tistega, čemer Arestovič pravi »popolna obramba«, torej ukrajinske odločitve, da militarizira celotno prebivalstvo. Rusija je tista, ki je napadla Ukrajino in nihče ne zanika njene krivde. Vendar pa trenutna obrambna taktika Ukrajine, ki namešča težko vojaško opremo v gosto poseljene centre mest in oborožuje ukrajinsko ljudstvo, množi civilne žrtve. S tem, da v Ukrajino pošiljamo orožje, neposredno prispevamo k zaostrovanju nastale situacije in podaljševanju vojne.

Ravno tako mi ni v nikakršno uteho, da ljudje umirajo na drugih celinah in v drugih vojnah. Moja poanta je bila, da ne moremo igrati pravičnega razsodnika, če imamo pri obravnavanju naštetih vojn dvojna merila. Za primer lahko vzamemo že sámo poročanje glede poteka naštetih vojaških spopadov. Ko so Američani razstreljevali talibane in je vmes umrlo še par deset civilistov, so o talibanih poročali kot o strahopetnežih, ki se skrivajo v vaseh in lastno prebivalstvo uporabljajo kot živi ščit. Ko v letalskih napadih na ukrajinske porodnišnice in zavetišča, o katerih govoriš, umirajo ukrajinske ženske in otroci, to kar naenkrat ni več izraz strahopetnosti ampak poguma ukrajinskega ljudstva, glavna težava konflikta pa nekako postane to, da vsi vpleteni niso imeli dovolj orožja. Drug primer dvojnih meril je razumevanje situacije podrejenih v rusko-ukrajinski vojni. V zadnjih osmih letih je imela Ukrajina vojaško premoč nad pretežno ruskimi uporniki v Donbasu in Luganskem. V tem času je v vojni umrlo med štirinajst in dvajset tisoč ljudi, največ smrti pa je takrat povzročilo ukrajinsko topništvo. Ali to pomeni, da bi morali takrat oboroževati Ruse, da bi se lahko branili proti premoči ukrajinskega agresorja?  

Praviš, da je kapitalistični produkcijski način (vsaj znotraj EU) sedemdeset let uspešno preprečeval razreševanje konfliktov prek vojne. Ja, seveda, v civiliziranem središču Evrope vojn ni bilo, ker so tam locirane članice Nata, te pa vojn ne bijejo na domačih tleh, ampak jih izvažajo v tretji svet, kjer uničujejo države in bombardirajo prebivalce držav, ki na kakršenkoli način ogrožajo njihove politično-ekonomske interese. V ZDA še dlje ni bilo nobene vojne, so pa vojne ves čas potekale  po celem svetu, in to pogosto ravno zaradi ZDA. In če na tem mestu odgovorim še na dva druga očitka: seveda ne mislim, da so vse vojne tega sveta posledica razreševanje antagonizmov kapitalističnega produkcijskega načina. Govorim specifično o vojnah med sodobnimi velesilami. Ravno tako ne mislim, da je Ukrajina nevredna obrambe, ker ne dosega zadostnih standardov demokratičnosti. Mislim pa, da demokracija v Ukrajini deloma ne uspeva zato, ker Ukrajinska vlada, kot sem pokazala v prejšnjem tekstu, sistematično zatira in prepoveduje kakršnokoli levo ali prorusko opozicijo.

Ja, res je, nekaj mojih stališč se ujema s pozicijo Putina in tistih, ki jim pravijo koristni idioti, ampak hkrati sem dovolj kritična do ruske politike, da se Putin pod moje tekste ne bi nikoli podpisal. Pod tvojo pozicijo, ki se v celoti identificira z pozicijo Nata, pa bi se lahko podpisalo veliko vojnih hujskačev, predvsem pod tvojo zgodovino »ruskega masla«, ki je povsem zavajajoča. Pri vsaj treh od štirih omenjenih vojn so bile vpletene tudi ZDA oz. Nato, ki je med drugim v Jugoslaviji bombardiral »ogabne Srbe«, kot bi rekla M. Albright. Putin je res imel ključno vlogo v gruzijski vojni, vendar pa je ni začel. Kot je pokazala tisočstranska analiza dokumentov in zasliševanja prič, je napad na Južno Osetijo začel Sakašvili, k temu pa ga je spodbudila Busheva administracija, ki je aprila 2008 – torej 4 mesece pred vojno – Gruziji in Ukrajini obljubila članstvo v Natu. To, da je bila v naštete vojne vpletena tudi Rusija, je nekaj drugega kot pripisovanje krivde za njihov nastanek.

Ukrajina je trenutno zgolj bojišče, na katerem se bije boj dveh drugih velesil. Govoriš o tem, da je zahod z Rusijo po Minsku 2 ohranjal »prisrčne odnose« in da je vojno povzročilo »popuščanje Rusiji«. Kako natanko se ji je v zadnjih letih popuščalo? Kljub razpustitvi Varšavskega pakta, razpadu Sovjetske zveze in umiku ruskih sil iz vzhodne Evrope se je Nato konstantno širil na vzhod. Ne moremo ravno zagovarjati teze, da Nato zgolj brani zahodne evropske vrednote pred Rusko norostjo, če so njegove zaveznice tiste, ki so se v zadnjih 30 letih z ogromno vojaško mašinerijo premaknile več kot 1.200 km na vzhod. Razmerja moči tu govorijo sama zase. Rusija ima v tujini 15 vojaških baz, izmed katerih sta zgolj dve na območjih, ki niso bila del bivše Sovjetske zveze (Vietnam in Sirija). Amerika jih ima čez 800. ZDA so ravno tako na čelu lestvice držav z najvišjimi vojaškimi izdatki. V letu 2020 so vojski namenile kar 778 milijard ameriških dolarjev, kar je predstavljalo 39% vseh vojaških izdatkov po vsem svetu. Za primerjavo: ruski delež istega leta je bil 3%. Strašljivi pa niso zgolj podatki glede številčnosti orožja, ampak tudi izjave tistih, ki z njim upravljajo. Tod Walters je leta 2020, ko je bil vrhovni poveljnik zavezniških sil za Evropo, izjavil, da je naklonjen politiki, ki zagovarja fleksibilnost glede tega, kdo prvi uporabi jedrsko orožje. To so ljudje, ki vodijo Nato. Poleg tega so ZDA enostransko in neizzvano razdrle več sporazumov glede jedrskega orožja. Leta 2002 so odstopile od Sporazuma o protibalističnih raketah (ABM), leta 2018 pa še od Sporazuma o prepovedi jedrskih raket srednjega dosega (INF). V vmesnem času so postavile protiraketne sisteme v Romuniji in na Poljskem, ki jih je mogoče uporabiti tudi za ofenzivo proti Rusiji.  

Tudi v primeru Ukrajine je bizarno govoriti o popuščanju Rusiji. Kaj natanko so Ukrajina, EU ali Nato v zadnjih osmih letih naredili za uveljavitev mirovnega sporazuma Minsk 2? Ukrajinska vlada je ruske upornike ves čas obravnavala kot teroriste (s katerimi se ne pogaja) in tako aktivno blokirala uresničitev sporazuma. Enako velja za Nato in ZDA, ki niso naredile nič za to, da bi se sporazum implementiral. Kot je na tiskovni konferenci decembra lani dejal Zelenski, se glede tega nikoli ni počutil pod pritiskom. Še več, z nastopom Trumpa so ZDA celo opustile politiko minimalne vojaške pomoči Ukrajini, ki je veljala iz obdobja Obame in ki je v Ukrajino namesto smrtonosnega orožja pošiljala očala za nočni vid, in ponovno pričele z vojaško oborožitvijo ukrajinskih sil. Leta 2020 je Trump sicer res začasno prekinil pošiljanje paketov vojaške denarne pomoči Zelenskemu, vendar pa je to storil zgolj začasno in zgolj zato, da bi izsilil podatke o Hunterju Bidnu, torej sinu svojega tekmeca za predsedniški stol, in s tem vplival na rezultat volitev. Oktobra lani je ukrajinska vojska uporabila brezpilotna letala, ko je bilo zračno orožje s sporazumi strogo prepovedano, smrtonosne eskalacijske učinke dronov pa je malo pred tem pokazala tudi vojna v Azerbajdžanu, pa zahod ponovno ni niti mignil. Ko je desetega decembra lani rusko zunanje ministrstvo izdalo osem zahtev glede delovanja Nata in pozvalo k omejitvi njegovih imperialističnih teženj, se ti niso bili pripravljeni o njih niti pogovarjati. V trenutku največje napetosti med Rusijo in zahodom sta ZDA in Nato zavrnila podpis dvostranskega sporazuma, po katerem bi se zavezala k temu, da Ukrajina ne bo vključena v Nato. Tudi ko je Rusija že poslala sto tisoč vojakov na mejo, je Nato zavrnil pripravljenost na dialog. Devetnajstega februarja letos je v enem izmed redkih poskusov deeskalacije konflikta nemški kancler Scholz predlagal Zelenskemu, da se odpove vključitvi v Nato in razglasi nevtralnost kot del širšega evropskega varnostnega dogovora, pa je ta pobudo zavrnil. Zelenski je sicer priznal, da so mu predstavniki Nata v zasebnosti rekli, da se Ukrajina ne bo mogla priključiti, vendar pa so v istem stavku dejali, da bodo za pogled javnosti (beri: Rusije) »vrata ostala odprta«. Dana izjava (veliko prej kot popuščanje) deluje kot provokacija. Vprašanja »kdo je kriv za vojno« ne puščam odprtega zato, ker bi rada namignila, da je odgovor nanj samoumeven. Ravno obratno. Vprašanje puščam neodgovorjeno zato, ker mislim, da odgovora nanj ni mogoče podati z enostavno logiko Davida in Goljata, ki se je poslužuješ sam.

Ljubljana, 4. april 2022 

Luka Lisjak Gabrijelčič:

Misliš, da so se prebivalci Rige, Vilne in Varšave 24. februarja zbudili z mislijo: »Kakšna nesreča, da smo bili vsrkani v NATO,« ali so čutili olajšanje, da niso, kakor Ukrajina, ostali zunaj njega? Na Finskem je podpora včlanitvi v NATO v zadnjem mesecu poskočila na rekordnih 62 %, nadaljevanje politike nevtralnosti pa zagovarja le še 16 % Fincev. NATO je obrambno zavezništvo. Nikogar ne sili k pridružitvi. Ravno nasprotno, do širitve je prišlo zaradi vztrajanja srednje-vzhodnoevropskih držav, ob zadržanosti starih članic. Na to dinamiko se lahko spomnimo tudi Slovenci, vključno z razočaranjem, da smo leta 1999 izpadli iz prvega kroga širitve. Ta dinamika se nadaljuje do danes: Ukrajina prosi za članstvo, NATO njene prošnje prijazno odbija. Temu mora posledično prilagoditi svoje obrambne strategije. Od Švedske je tako lani poleti, ko je Rusija že začela kopičiti čete na meji, kopirala model totalförsvaret, »popolne obrambe«. Enak koncept imata Finska in Švica, med hladno vojno sta ga poznali Avstrija in Jugoslavija. Značilen je za države, ki ne morejo računati na odvračalni učinek obrambnih zavezništev. Tudi to, da je Ukrajina postala tako odvisna od dobre volje ZDA in, posledično, muh njenih administracij, je posledica dejstva, da ostaja izven Natovih struktur vzajemne obrambe, hkrati pa je krvavo potrebovala oborožitev, s katero se zoperstaviti ruski agresiji, ki traja že osem let in je zdaj prešla v fazo množičnega uničevanja, kakršno smo videli v Čečeniji in Siriji.

Praviš, da ne zanikaš pravice Ukrajine do obrambe, a v isti sapi problematiziraš njeno željo po vstopu v NATO, nasprotuješ oborožitvi in kriminaliziraš koncept splošne ljudske obrambe. Zagovarjaš, skratka, »pacifizem napadalca, ki bi rad brez boja okupiral deželo«. Tako stališče vodi k nasprotnim učinkom od deklariranih. Ukrajina že ima sistem splošne ljudske obrambe, uvaja ga tudi brez tvojega odobravanja. Brez orožja, s katerim bi se zoperstavila premoči ruske artilerije in letalstva, ji res ne bo ostalo drugega, kot da se brani s partizansko taktiko in urbano gverilo ter tanke namesto z javelini zaustavlja z molotovkami. To bo povečalo žrtve med branilci, agresorja pa opolnomočilo, da odpor stre s terorizmom nad civilnim prebivalstvom. Da to razumemo, je dovolj privzeti, da imajo tudi Ukrajinci svojo subjektivnost, svojo agency, in ne želijo živeti pod ruskim škornjem. »Ironično je,« je zapisal strokovnjak za mednarodne odnose Daniel Marwecki, »da nekateri levičarji […] imperialnemu akterju, kot je Rusija, priznavajo varnostne interese, ki da jih je treba upoštevati, Ukrajino pa reducirajo na tamponsko državo, figurico v rokah tujih sil.«

Očitaš mi, da »je moja pozicija v celoti identična s pozicijo Nata«. V resnici zgolj izhajam iz življenjskih interesov malih evropskih narodov in mladih demokracij. To ne pomeni, da zanikam izkušnje drugih. Če ugotavljam učinkovitost NATA in EU za varnost evropskih demokracij, to še ne pomeni, da zanikam zlonamerna dejanja ZDA in drugih članic Nata (denimo Turčije ali Francije) drugod po svetu. Obratno počneš sama. »Kaj pa enormni vojaški budžet ZDA, kaj pa ameriške baze v Aziji?«, sprašuješ. Res, what about z njimi? Kako točno so razlog, da je treba sabotirati obrambne napore Ukrajincev?

»Spodoben človek lahko govori o vojni samo tako, da govori proti vojni,« je zapisal Ervin Hladnik Milharčič, legenda slovenskega novinarstva. »Vojna je velika izguba časa, od katere se na koncu ne naučiš ničesar.« Ko so ga, kot vojnega dopisnika iz Ukrajine, pobarali glede teh besed, je bil jasen: »Ko se vojna začne, se stvari spremenijo. Zdaj je pravo mirovniško sporočilo: dajmo orožje Ukrajincem. Skušajmo jim pomagati v vojni proti trikrat, štirikrat močnejšemu sovražniku.« Ervin ve, kaj je vojna. In ve, kaj je Ukrajina. »Z enostavno logiko Davida in Goljata« ne govori iz romantične vznesenosti, temveč ker se mu zdi ustrezen opis situacije, ki jo pozna neposredneje od naju. Pripoved o »trku imperializmov« je enako enostavna – le bolj odtujena od tega, kar se dejansko dogaja v Ukrajini. Težava je, ko to abstrakcijo uporabimo, da Ukrajincem odrekamo sredstva, s katerimi se lahko učinkovito ubranijo. Uteha, da se »Putin ne bi mogel podpisati pod tvoje tekste«, je jalova, če bi učinki tvojih predlogov pripomogli k uspehu njegovih zločestih namer. Putin se požvižga na ideološko koherentnost – zanimajo ga le učinki. Sama pa nisi pripravljena pretresti učinkov svojih pozicij: kot da bi posledice imelo le oboroževanje, razorožitev pa nobenih. Ko predlagaš, naj zaustavimo proliferacijo orožja, dokler ne ugotovimo, kot bi rekel Trump, what the hell is going on, se ne postavljaš na nevtralno pozicijo – to že je odločitev. Odločitev, ki – kot smo videli v Bosni ali v španski državljanski vojni – služi eni strani in škoduje drugi.

»Pred kratkim sem se na spletu spustil v debato z neznancem iz Rusije,« je na družabnem omrežju zapisal poljski sociolog Kacper Szulecki. »Izvedel sem, da sem nasedel zahodni propagandi in da podpiram fašizem. Presunila me je simetričnost izmenjave. Sam mislim, da so Rusi napitani s propagando in zanikajo stvarnost, oni menijo enako o meni. Nekdo, ki bi debato spremljal od daleč, denimo iz Afrike ali južne Azije, bi načeloma lahko pritrdil, da oba ponavljava propagandne pripovedi in da je nemogoče razločiti resnico od laži, prav od narobe. To je navsezadnje geslo postaje Russia Today – question more. Kako lahko sploh vemo, kdo ima prav? Ne morem zagotovo vedeti, katere zgodbe, ki prihajajo iz Ukrajine, so resnične in katere izkrivljene, a širša slika je kljub temu jasna. Bodisi podpiraš kleptokratsko diktaturo, ki zastruplja disidente, strelja novinarje, napada svoje demokratične sosede in zapira mirovnike, ki proti temu protestirajo – ali pa je ne. Če ne veš, komu velja bolj verjeti, si se v resnici že odločil.«

Glede na to, da si na podlagi Tagliavinijevega poročila, v katerem črno na belem piše, da je bila vojna v Gruziji »the impact of a great power’s coercive politics and diplomacy against a small and insubordinate neighbor«, zavrnila celo mojo blago oceno, da je šlo za »rusko maslo«, se mi zdi, da si se tudi sama v resnici že odločila. Fabricirati pripoved, po kateri NATO in Putinova Rusija v enaki meri spodkopavata mir v Evropi, je že odločitev. Zabrisovati razliko med Natovimi letalskimi napadi, ki so končali genocid v Bosni in preprečili »dokončno rešitev kosovskega vprašanja«, ter Putinovim ciničnim razpihovanjem konflikta med Gruzijci in Osetijci (komur se ne ljubi brati poročil, ima na voljo odličen povzetek tiste vojne na Wikipediji), je že odločitev. Verjeti, da je v Donbasu šlo prvenstveno za lokalno vstajo in ne za rusko invazijo, je že odločitev.

A da bi razumeli krčevitost ukrajinskega odpora na območjih, ki so nekoč veljala za »proruska«, je ključno dojeti, da Ukrajinci možnosti na takšno odločitev niso imeli. Ne zaradi umišljenega »sistematičnega zatiranja leve opozicije«, temveč ker jih je izkušnja vojne zadnjih osmih let dobesedno posilila z realnostjo. Pomembno vlogo so imela pričevanja skoraj dveh milijonov beguncev, ki so iz Donbasa zbežali na zahod. V Zelenskega, človeka ukrajinskega jugovzhoda, je bil položen up na pomiritev: v pogovorih je šel tako daleč, da je bil pripravljen priznati izide volitev na zasedenih območjih, še preden bi se bile ruske čete umaknile. Julija 2020 je razglasil prekinitev ognja, ki je po poročilu OVSE pripomogla k najnižji ravni nasilja od začetka spopadov. Putin je geste dobre volje, kot tolikokrat dotlej, interpretiral kot šibkost. Igre mačke z mišjo je bilo konec. Množični morilec je, če sledim tvoji metafori, vdrl v šolo.

Ker se je Zelenski izognil Sakašvilijevim napakam, je moral Putin napasti brez povoda. Cel svet je lahko videl, da smo tisti, ki smo ga primerjali z Miloševićem, imeli prav, tisti, ki so v njem videli kredibilnega sogovornika pri izgradnji trajnega miru v Evropi, pa so se bridko motili. Pokol v Buči je razkril, za kaj je šlo pri govoru o »denacifikaciji Ukrajine« – za kampanjo dehumanizacije, ki vodi v genocid. Kdor ima želodec, da spremlja rusko televizijo, ne more resno verjeti racionalizacijam, da je Rusija vojno začela zaradi »varnostnih interesov«. Nakane po totalni dominaciji Ukrajine sploh niso prikrite: izrečene so z nedvoumno, obsceno direktnostjo. Za razliko od sovjetske zasedbe Afganistana 1979 ali bombardiranja Sirije 2015 ob tem ne ponujajo niti pretveze, da v Ukrajino prinašajo »napredek« ali »mir«. Govora je o Protirusiji, ki jo je treba uničiti. Kako bi izgledalo takšno uničenje ukrajinske družbe, se lahko poučimo iz knjige Ane Politkovske A Small Corner of Hell: Dispatches from Chechnya (2002).

»Vsi, ki na posiljevanje Ukrajine gledamo od zunaj, se moramo zavedati, da lahko posilstvo prepreči le resnična kastracija,« je na prvi dan invazije zapisal Slavoj Žižek. »Predlagati moramo torej, da mednarodna skupnost izvede kastracijsko operacijo proti Rusiji – treba jo je ignorirati in marginalizirati ter tako doseči, da njena globalna avtoriteta ne bo zrasla nikoli več.« Putinu je treba spodrezati resurse, s katerimi financira vojaški pohod, Ukrajincem pa omogočiti, da uresničijo geslo: »¡No pasarán!« Kajti če bodo prodrli, bo se bo spustila tema na vso celino.

Budimpešta, 6. april 2022