Dejan Jontes: Novinarstvo kot kultura: miti in vrednote

Založba FDV, 2010;
155 str.

Dr. Dejan Jontes predstavi kulturno (ritualno) analizo novinarstva, ki pomeni zunanjo kritiko novinarstva, s katero poskuša dekonstruirati prevladujoče predpostavke o novinarstvu, v prvi vrsti njegovo ssporočilnostno funkcijo in objektivnost. Ritualni pristop v novinarstvu (ki črpa predvsem iz dela antropologa Victorja Turnerja) ne razloži le vloge novinarstva v družbi, temveč tudi samo delovanje novinarstva, in sicer preko obravnave medijskih dogodkov, ritualizirane uporabe medijev in ritualiziranega novinarskega dela. Na podlagi teh premis se loti obravnave novinarskega diskurza v kakovostnem tisku ter reprezentacije novinarjev in novinarstva v novinarskih nagradah in novinarskih učbenikih, pri čemer izpostavi razlike med novinarji, novinarskimi izobraževalci in novinarskimi kritiki, da bi ugotovil, »kako se podpirata akademski diskurz o novinarstvu in novinarsko samorazumevanje.«

Pri svoji analizi izhaja iz dveh pomembnih teoretikov komuniciranja, Jamesa Careya in Stuarta Halla. Za kulturni (ritualni) pristop h komuniciranju je pomemben predvsem Careyev ritualni pogled na komuniciranje, ki se bolj kot na diseminacijo informacij v prostoru osredotoča na ohranjanje družbe v času preko reprezentacij skupnih pomenov in verovanj. Careyeva rekonceptualizacija komuniciranja oziroma kritika transmisijskega modela skupaj z britansko kulturološko šolo namreč naznanja obrat komunikacijskih študij h kulturi, pri čemer še posebej pomembno vlogo igra Hallov večplasten pomen tekstov, katerih dominanten pomen se nenehno pogaja z občinstvom, s čimer so se medijske študije dokončno tekstualizirale.
Poleg vsebinske pomembnosti obeh teoretikov ne gre spregledati njuno posrečeno izbiro kot dveh vplivnih predstavnikov ameriške in britanske tradicije kulturnih študij, s čimer bralcu ni ponujen le primerjalni pristop h kulturnemu preučevanju komunikacij, temveč ponuja tudi protiutež vsem tistim delom, ki se nagibajo k primerjavi britanske in frankfurtske kulturološke oziroma kritične šole.
Osrednji del demistificiranja novinarske profesije nameni analizi temeljne prvine novinarstva in novinarskega poklica, pojmu objektivnosti, ki je s teoretsko usmeritvijo kulturnega pristopa nezdružljiv že v izhodišču. Ta namreč temelji na elementih klasične paradigme (uravnoteženost, vestnost, resnicoljubnost, zanesljivost, natančnost), ki izhajajo iz prenosnega modela komuniciranja in predpostavk o racionalnem prenosu informacij, kjer je jezik denotativen in referencialen, novice pa neizkrivljen odsev realnosti, čemur John Fiske pravi »prevara transparentnosti«.
Jontes z lociranjem novinarskih narativnih strategij, preko katerih se objektivizira kulturna realnost (poročanje v stilu obrnjene piramide, uravnoteženost, distanciranost, faktualnost) razpravo spusti na konkretno raven novinarske forme in vsebine, kjer pokaže, kako te strategije ožajo možne interpretacije realnosti in s tem dogodkov, s čimer pravzraprav »zožijo razpon spektra resnic, ki so predstavljene«, zaradi česar lahko objektivnost obravnavamo zgolj kot kulturno formo z lastnim sklopom konvencij.
S problematiziranjem naravnosti pojma objektivnosti in njenega statusa resničnosti postavi pod vprašaj tudi nepristrano in uravnoteženo sporočanjsko funkcijo novinarjev, saj objektivnost v tem nevtralnem smislu potemtakem lahko pomeni tudi utrjevanje družbenega statusa quo oziroma dopuščanje obstoječih družbenih razmer, konformizem in vzdrževanje okvirjev dominantne hegemonije.
Za boljšo orientacijo in konkretizacijo pojma objektivnosti postreže še z zelo kratkim eksurzom v zgodovino vzpona normativa objektivnosti, ki se naslanja na ekonomske in tehnološke deterministične razlage v 19. stoletju (pojav komercialnih časopisov leta 1833, ki z oglaševanjem omogočijo nestrankarstvo, in stila obrnjene piramide leta 1865, ki nadomesti kronološki stil), pa tudi vzpon znanosti kot kulturne paradigme, kar naj bi pripomoglo k »scientizaciji« novinarstva. Lociranje narativnih strategij, predvsem pojma uravnoteženosti, podkrepi s študijami primerov, analizami tekstov o novinarstvu v nekaterih osrednjih slovenskih časnikih t. i. resnega tiska v zadnje pol stoletja, s čimer pokaže tudi na vzpon objektivistične tradicije v postsocialistični Sloveniji po letu 1990.
Objektivnost je (poleg služenja javnosti) tudi tisti dominatni vidik komunikacijske vloge, zaradi katerega novinarstvo uživa poseben profesionalni status oziroma avtoriteto, saj ta izhaja iz statusa resničnosti. Toda če novinarji »v« kulturi niso zgolj posredniki informacij, temveč tudi proizvajalci kulture, pomenov in vrednotenja, se bralcu utemeljeno pojavi vprašanje, od kje novinarjem avtoriteta, da postanejo tolmači realnosti oziroma od kod jim pravica in sposobnost določanja, »kdo, zakaj in na kakšen način bo običajne dogodke spremenil v novinarske zgodbe«?
Na vprašanje kulturne avtoritete novinarstva namreč komunikologija še ni ponudila ustreznega odgovora, zato je na mestu kulturni pristop, ki osvetli predvsem njegovo ritualno vlogo. Novinarji namreč z rituali, konvencijami, pomeni in simbolnimi sistemi ne tvorijo le diskurze o javnih dogodkih, temveč tudi o svojem poklicu. »Novinarska avtoriteta /namreč/ obstaja v naraciji in jo novinarji vzdržujejo v zgodbah, ki jih pripovedujejo,« s čimer ustvarjajo novinarsko obrt – kaže se kot formalizirana profesija. Skozi ritualizacijo in novinarski diskurz (nadzor nad konstrukcijo realnosti) tako novinarji legitimirajo svojo avtoriteto in pravico do interpretiranja oziroma ponovnega pripovedovanja pomembnih dogodkov.
Za boljše razumevanje kulturne avtoritete novinarstva si Jontes izposodi pojem interpretativnih skupnosti, koncept Stanleya Fisha, predstavnika teorije bralčevega odziva. Slednji je koncept sicer omejil na občinstvo, a ga Jontes po zgledu Barbie Zelizer uspešno aplicira na profesionalne komunikatorje, kot so novinarji. Novinarske interpretivne skupnosti si delijo naučene retorične strategije za pripovedovanje in pisanje in definicije primernih praks, s čimer Jontes pokaže, da sklop novinarskih konvencij ni poljuben nabor znotraj širšega pojma kulture, iz katerega bi novinarji poljubno in samovoljno lahko črpali, temveč izvira iz profesionalne novinarske skupnosti, ki upravlja s temi konvencijami na ravni diskurza profesionalizacije. Ta se najočitneje izraža v akademskem diskurzu o novinarstvu oziroma diskurzu novinarskega izobraževanja, ki je prisoten predvsem v novinarskih učbenikih (ti iz novinarskega izobraževanja – preko funkcije preferenčnega branja v skladu z njihovim ideološkim diskurzom – delajo ritual, »ki neizkušene poročevalce pripravlja na članstvo v interpretativni skupnosti znotraj dominantne poklicne paradigme«), vzdržuje pa se tudi z novinarsko samoregulacijo, ki se v javnosti najočitneje manifestira v novinarskih nagradah. Vse to pa manjša nabor možnih branj.
Iz navedenega sledi, da novinarska avtoriteta tako ne izhaja iz novinarskega znanja, temveč načina reprezentiranja tega znanja, kar novinarjem ne omogoča le ustvarjanje novinarskih zgodb za javnost, temveč tudi mite o sebi (glas ljudstva, varuhi javne vesti, četrta veja oblasti, pes čuvaj).
Manj pomembno, pa vseeno pomenljivo, Jontes s problematiziranjem epistemološke pozicije objektivistične tradicije opozori tudi na problematiko ločevanja med tabloidnim in resnim novinarstvom, katerih razmejevanje v prvi vrsti služi predvsem vzdrževanju kulturne avtoritete slednjega.
Knjiga je dober primer prikaza trenj med kulturnimi in novinarskimi študijami, kot posledica predvsem razkoraka med teorijo in prakso, saj so razprave o objektivnosti po mnenju avtorja neplodne, po drugi strani pa »novinarji potrebujejo delovni koncept objektivnosti, da bi minimalizirali tveganja, nastala zaradi časovnih rokov, tožb in očitkov nadrejenih«. Pomanjkljivost, ki jo gre zatorej morda očitati knjigi oziroma kar kulturnim študijam, če je knjiga dober predstavnik slednjih, je manjko praktičnih rešitev, ki bi presegle teoretične zagate. A ker je delo v svojem bistvu teoretična analiza in ne učbenik, lahko tudi to mirno spregledamo.