Redke knjige doživijo v javnosti tako živahen odziv kot zadnje delo hrvaškega zgodovinarja Dejana Jovića, posvečeno vojni v devetdesetih, kot je prikazana v uradnih pripovedih v Republiki Hrvaški. Dobršen del knjige je posvečen opisom pritiskov s strani hrvaške politike in državnih aparatov, da bi vojno prikazali izključno kot obrambno, in naključje je hotelo, da se je le nekaj dni po njenem izidu zgodil samomor hrvaškega generala Slobodana Praljaka – teatralna gesta, izvedena v skrajnem naporu, da bi se izognil razsodbi, ki bi utegnila osvetliti vpletenost redne hrvaške vojske v vojno v Bosni.
Iztočnica Jovićeve knjige je znana teza, po kateri naj bi reforma jugoslovanske ustave iz leta 1974 sprožila proces nacionalne izgradnje (nation building) v pozameznih republikah. Jugoslavijo je kriza zajela sočasno s padcem berlinskega zidu, ki je komunističnemu svetu dokončno nakazal potrebo po uskladitvi z normami demokratičnih držav; hkrati pa je, s ponovno združitvijo Nemčij, naznanil možnost revizije hladnovojnih geopolitičnih ravnovesij. Slutnja demokratičnega preobrata je v manjših republikah vzbudila strahove, da bi se znašle v manjšini v razmerju do srbskega bloka, posamezne manjšine pa so se bale, da bodo ostale brez pravic, ki jim jih je omogočal komunistični sistem. Odcepitvi republik od Jugoslavije in nekaterih narodnih manjšin od republik (pomislimo na secesionistična ozemlja na etnični osnovi, kakršni sta bili npr. Republika Srbska Krajina in Herceg-Bosna) naj bi torej botrovala podobna bojazen.
Če preidemo na specifike Hrvaške (avtor sicer opozarja, da so bili procesi v Srbiji, vsaj v devetdesetih letih, precej podobni), Jović kot ključnega izpostavlja vpliv dediščine komunističnega političnega sistema na novo nacionalistično vodstvo. Novi režim je ohranil strukture, predvsem pa metode prejšnjega sistema. Ta kontinuiteta je omogočila vključitev 97.000 članov Zveze komunistov Hrvaške v HDZ (v SDP se jih je včlanilo komaj 46.000, str. 240), tako da lahko imamo to stranko za resnično naslednico Komunistične partije. V zvestobi stalinističnemu načelu samoodločbe je hrvaško vodstvo pod Tuđmanom (ki se je še leta 1989 razglašal za »Hrvata, marksista in revolucionarja«) narod postavilo v središče revolucionarne palingeneze, ki jo je sprožila vojna. Pomenljivo je, da so spopad krstili za »domovinsko vojno« (domovinski rat): prav pod tem imenom je bila v Sovjetski zvezi znana druga svetovna vojna (str. 189).
Od vseh tranzicij, ki so se začele v devetdesetih (politične, ekonomske, družbene itd.), je bil najmanj konsistentno izveden prav prehod »iz vojne v mir«, torej vzpostavitev pluralne družbe in resnično demokratičnega političnega sistema. Podobno kot oblastna elita v socialistični Jugoslaviji, ki je ohranjala položaj vrhovnega arbitra s sklicevanjem na svojo vlogo pri ustanovitvi države v partizanski revoluciji, so HDZ, kot politična sila, ki je vodila osamosvojitveni proces, in veteranske organizacije, kot njegovi materialni eksekutorji, ohranili privilegije, ki spominjajo na status partizanov v obdobju socializma. Posledice bi lahko opisali kot permanentno nacionalno revolucijo (Jović za primerjavo navaja kemalistično Turčijo), katere cilj je nebrzdana ideološka in nacionalna homologacija prebivalstva.
Jovićevo delo ponuja prožno interpretacijo za razumevanje tistih vidikov hrvaške družbe, ki so na tujem pogosto spregledani ali napačno razumljeni. Na Hrvaškem je domovinska vojna zaščitena s parlamentarnim aktom, Deklaracijo o domovinski vojni, sprejeti leta 2000. Kot dokaz, da se tudi v zadnjih časih situacija ni bistveno izboljšala, lahko služi izjava nekdanjega predsednika HDZ in vodje opozicije Tomislava Karamarka, češ da »lahko doma vsakdo misli, kar hoče, toda javno mora spoštovati ustanovne vrednote hrvaške države: domovinsko vojno, branitelje, Franja Tuđmana in Gojka Šušaka« (str. 213).
Interpretativna shema, opisana v Jovićevi knjigi, ponuja koristna izhodišča za intrepretacijo sodobnih pojavov v hrvaški družbi, npr. svojevrstnega protesta skupine veteranov, ki so se oktobra 2014 utaborili pred Ministrstvom za vojne veterane v Zagrebu in tam ostali 555 dni, vse dokler ni prišlo do oblikovanja desnosredinske vlade pod vodstvom HDZ. Protest je bil vrhunec številnih akcij, usmerjenih v oslabitev prejšnje levosredinske vlade, ki je bila označena za »protinarodno«. Poleg tega nam interpretacija, da so bile politike nacionalne in ideološke homologacije omiljene, da bi z vključitvijo v EU in NATO – ki je na nek način potrdila oddaljitev Hrvaške od Balkana – prišlo do simbolne dovršitve nacionalne samostojnosti, pomaga razumeti očitni vzpon avtoritarnih vzgibov po vstopu Hrvaške v EU leta 2013. Ker je ocena hrvaške kandidature vključevala pregled njenih demokratičnih ureditev, je po njenem vstopu v EU prišlo do ponovne okrepitve opisanih politik. Glede na to, da lahko v poročilu Evropske komisije o Hrvaški z dne 7. marca 2018, kjer je podana kritika »obstoja privilegiranih skupin, kot so vojni veterani«, skorajda slišimo odmev nekaterih Jovićevih kritik, bo zanimivo spremljati razvoj dogodkov v prihodnosti.
Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič