Deset let evra v Sloveniji

Pod de facto nemško finančno hegemonijo se je tako rodil evro, ki je moral slediti vrsti zahtev ordoliberalcev: nobene mutualizacije javnega dolga, nobene skupne odgovornosti pri reševanju domačih bank, nobenega financiranja s strani Evropske centralne banke (ECB), ki je morala postati bolj neodvisna od same Bundesbank in za svoj ekskluzivni cilj postaviti stabilnost cen, pa čeprav na račun zaposlenosti.
Takšni, še nedokončani ekonomski in monetarni uniji (EMU) se je Slovenija pridružila 1. januarja 2007. Kot celotna evropska periferija, od Irske do Cipra, smo v zelo kratkem času spoznali, da je ta nesposobna, da bi se uspešno zoperstavila globalni finančni krizi. Po desetih letih članstva se je torej vredno vprašati, ali se je pridružitev splačala.

Vse članice so enakopravne, a nekatere so enakopravnejše

Danes nekako passé teorija optimalnega valutnega območja (OVO), ki jo Paul De Grauwe izvrstno aplicira na evro, zagovarja tezo, da se skupno valuto splača prevzeti le pod pogojem, da so njeni stroški, tj. izguba monetarne suverenosti, manjši od koristi. Mednje prištevamo nižje transakcijske stroške – katerih neposredni učinki so odprava menjalnih komisij ter vključitev v enotno območje plačil v evrih (SEPA), medtem ko so posredni učinki relativna cenovna konvergenca in integracija finančnih trgov (nižje obresti na javni dolg) – ter nižja cenovna nihanja, ki vodijo do nižje inflacije, večjega obsega blagovnih in finančnih tokov in posledično višje gospodarske rasti.
Poglavitni pogoj, da neka država uspeva v monetarni uniji, je sinhronizacija poslovnih ciklov z ostalimi članicami. Brez avtonomne monetarne (tečajne) politike je namreč težje biti kos raznim asimetričnim šokom, ki povzročajo brezposelnost. V takih okoliščinah je v pomoč mobilnost delovne sile ter kapitala in seveda fleksibilnost plač, pa tudi fiskalni prostor, da se učinki recesije ublažijo z javnim trošenjem. Klasičen primer v evroobmočju je višja inflacija na periferiji kot v jedru, kar od mediteranskih držav terja bolečo notranjo devalvacijo, tj. stagnacijo ali celo znižanje plač.
Toda za razliko od južne Evrope je Slovenija arhetipsko malo in odprto gospodarstvo, ki od skupne valute, kot je evro, največkrat lahko le pridobi. Zunanja trgovina je močno integrirana v evroobmočje. V obdobju med letoma 2007 in 2015 je Slovenija v povprečju uvažala in izvažala blago in storitve v vrednosti 67 % ter 70 % BDP. Delež izvoza raste: leta 2015 je njegova vrednost dosegla že 77,9 % BDP. Kar tri četrtine izvoza je vezanega na druge članice EU.
Poleg tega je konvergenca slovenskega gospodarstva z evropskim jedrom kljub krizi ponovno v zagonu. Pred vstopom v EMU, v obdobju 1997–2006, je bila povprečna letna inflacija v Sloveniji 6,2 %. Od uvedbe evra dalje je padla na 1,9 % (od leta 2015 smo v deflaciji). Tekoči račun plačilne bilance je bil v obdobju 2001–11 konstantno negativen, in takoj po vstopu v evro smo se močno zadolževali v tujini. Od takrat se je stanje radikalno spremenilo: v letih 2013–15 smo registrirali povprečen presežek v vrednosti 5,4 % BDP, predvsem zaradi večjega izvoza.
Tudi glede stroškovne konkurenčnosti je Slovenija ubrala pravo pot. Po precejšnjem poslabšanju v obdobju 2008–10 se stroškovna konkurenčnost slovenskega gospodarstva od leta 2011 izboljšuje, predvsem zaradi padca stroškov dela na enoto proizvoda. Napredek pa je postopen. Urad za makroekonomsko analizo in razvoj (UMAR) v poročilu o razvoju za leto 2016 še vedno svari, da je »[k]repitev konkurenčnosti gospodarstva […] prednostna naloga na poti dohitevanja razvitejših gospodarstev«.
Teoretično je torej Slovenija na strani zmagovalcev. Teorije in prakse pa le ni mogoče enačiti; zato bom skušal odgovoriti na tri dodatna vprašanja. Ali se je kupna moč slovenskih gospodinjstev res znižala od uvedbe evra dalje? Bi bili učinki finančne krize milejši, če ne bi imeli evra? Je evro vzdržljiv, ali se moramo pripraviti na povratek tolarja?

Bête noire evropske monetarne unije: inflacija

Ena od kritik, ki jih je bil evro deležen v Sloveniji in drugje – v Nemčiji so ga šaljivo prekrstili v Teuro – zadeva nenadno zvišanje cen. Te kritike so le delno upravičene: skodelica kave je leta 2006 stala 81 centov, leta 2015 pa 1,2 evra, liter piva se je podražil za 42 %, žensko striženje za 29 %. Podobne podražitve so priljubljena tarča populistov po vsej EU, vendar brez natančnejše analize ni mogoče trditi, da je glavni ali celo edini krivec za njih prav evro.
Osebna percepcija zvišanja cen je nekaj povsem drugega od statističnega merjenja inflacije. Tudi velike spremembe v ceni enega samega izdelka imajo neznaten vpliv na povprečno inflacijo, če ima ta izdelek majhno težo v potrošni košarici. Višja cena kave le marginalno vpliva na celotno potrošnjo človeka, ki zasluži tisoč ali več evrov mesečno. Težava je v tem, da blago in storitve, katerih cene so se v zadnjem desetletju najbolj zvišale, pogosto kupujemo v gotovini, kar bistveno vpliva na našo percepcijo draginje.
Zanimiv je primer restavracij, za katere je nominalno spreminjanje cen fiksni strošek. Gostinci se zelo zanašajo na trajne odnose s strankami: prepogoste spremembe cen slabo vplivajo na lojalnost gostov. Prehod na evro je bil izgovor, da se je povišanje cen zdelo legitimno tudi v očeh lojalnih strank, vendar so bile podražitve načrtovane že vnaprej. Vsi ti izdelki – kava, revije, gostinske storitve – delujejo po podobnem principu in zato ne preseneča, da so se njihove cene po letu 2007 posebej zvišale.
Kaj pa glede povprečne inflacije? Čeprav pogosto kupujemo prej navedeno blago, imajo elektrika, ogrevanje, oblačila, zdravstvena oskrba ipd. v potrošni košarici relativno višjo težo. Ti izdelki in storitve pa se niso opazno podražili; v primeru tehnoloških naprav so cene celo občutno padle. Rast gospodinjskih stroškov se je izrazito upočasnila: cene stanovanj, vode, elektrike, plina in drugih goriv so prešle od 9,3 % letne rasti na 3,5 %; cene hišnih aparatov so med leti 2001 in 2006 rasle za 1, 9 % letno, od leta 2007 pa padajo za 0,6 % na leto.
Končno je treba upoštevati splošno kupno moč. Od januarja 2007 do novembra 2016 so se povprečne bruto in neto plače povišale za več kot tretjino, na 1688 in 1087 evrov – podobni odstotki veljajo za pokojnine in povprečen družinski proračun. Kumulativna inflacija v istem obdobju je bila znatno nižja, približno 20 %, kar pomeni, da se je povprečna realna kupna moč povečala vsaj za osmino, in to kljub slabi konjunkturi. Seveda je legitimno vprašanje, ali izboljšanje materialnega stanja zadeva le peščico izbrancev. Ginijev koeficient o ekonomski neenakosti kaže, da je Slovenija še vedno socialno pravična država. Leta 2007 je v Sloveniji veljal Gini 23,2 (0 pomeni popolno enakost in 100 popolno neenakost); deset let pozneje se je koeficient le obrobno zvišal na 24,5. Znotraj EU je Slovenija druga socialno najbolj enaka država, takoj za Slovaško; primerljiva je s severnimi prvaki, kot sta Norveška in Islandija.

Kriza javnega dolga: ali bi nam bilo brez evra bolje?

Kot sem že zapisal na straneh te revije, je bila slovenska krizna dinamika podobna temu, kar se je dogajalo drugod na periferiji evroobmočja. Zaradi obilne likvidnosti in nizkih obrestnih mer so si (kratkoročno) slovenske banke izposojale velike količine denarja, predvsem iz severnoevropskih bank. Naprej so ga posojale domačemu zasebnemu sektorju za dolgoročne naložbe, ne da bi zanje zahtevale zadostne garancije. Ogromnih sredstev pa naši menedžerji niso vložili v razvojne dejavnosti, temveč so jih potrošili za tekočo porabo, gradbeniške špekulacije in prevzeme. Baloni na borzi, v gradbeništvu in nepremičninskem sektorju so med finančno krizo počili, podjetja so postala insolventna in pahnila v brezno celoten slovenski bančni sektor.
Nedovršena EMU je kriva, da se je bančna kriza prelevila na javni dolg. Finančni trgi so do leta 2008 verjeli v stabilnost evroobmočja. Šele ko je postal bankrot perifernih evropskih držav realna možnost, so za tvegane državne obveznice začeli zahtevati višje obrestne mere. Zaradi pomanjkanja bančne unije je vsaka država članica morala nase prevzeti odgovornost za svoje banke. Začel se je začarani krog med boniteto javnega dolga in slabšanjem bančnih bilanc. V Sloveniji je morala vlada Alenke Bratušek odšteti več kot 10 % BDP za dokapitalizacijo NLB, NKBM in Abanke, da bi se izognila mednarodni denarni pomoči in nepopularnim pogojem, ki jih trojka vsiljuje dolžnikom. Iz javnofinančnega vidika je bilo vse to katastrofalno.
Velik del odgovornosti lahko seveda pripišemo perverznim dinamikam evroobmočja, vendar se je treba vprašati: Ali bi bila recesija brez skupne valute milejša?
Poznamo vsaj tri države, ki so obdržale lastno valuto in uspešno prebredle krizo. Poljska, Švedska in Velika Britanija so doživele manj drastično recesijo (na Poljskem le upočasnitev rasti) in hitrejše okrevanje kot Slovenija. Toda njihove ekonomije so precej drugačne od slovenske: vse tri države so veliko večje, imajo obsežne notranje trge in niso tako odprte do tujine. Poljaki in Švedi uvažajo in izvažajo za tretjino manj blaga (glede na BDP) kot Slovenija, Britanci pa kar polovico manj. Kot poudarjajo ugledni avtorji, na primer Peter Hall in David Soskice v klasičnem delu Varieties of Capitalism, ter Doro Bohle in Béla Greskovits v Capitalist Diversity on Europe’s Periphery, poleg tega obstajajo različice kapitalizma, ki so medsebojno težko primerljive. V Veliki Britaniji in na Poljskem deluje »liberalen« oziroma »vgrajen neoliberalen« model kapitalizma, ki je popolnoma različen od »koordinirane« ali »neokorporativistične« švedske in slovenske inačice.
Vendar tudi Švedske ni mogoče nekritično primerjati s Slovenijo: tam ima država pri socialnem dialogu v primerjavi s Slovenijo relativno manjšo vlogo kot socialni partnerji (sindikati in delodajalci). Poleg tega so se Švedi v devetdesetih letih otresli državno-menedžerskega kapitalizma, ki je prav nas potisnil v globoko krizo. Ne gre tudi prezreti, da igrata temeljno vlogo pri tem protestantska etika in veberjanska birokracija. Ne bom pozabil šaljive pripombe profesorja Tineta Stanovnika, ko sva se pogovarjala o brezhibnem delovanju kompleksnega švedskega pokojninskega sistema: »Švedska sploh ni dober primer, saj bi tam tudi komunizem uspeval gladko.«
Tudi primerjava z drugimi postsocialističnimi državami, ki niso sprejele evra pred ali med krizo (tega ni storila nobena država razen Slovaške in Estonije), ne privede do sklepa, da se jim je zaradi monetarne avtonomije godilo bolje.
Srednje- in vzhodnoevropske države so – podobno kot Slovenija – majhne in odprte ekonomije. Doživele pa so drugačno tranzicijo iz planskega v tržno gospodarstvo. Nobena od njih nima razvitega in institucionaliziranega dialoga med socialnimi partnerji, večina jih je že zgodaj na stežaj odprla vrata tujim investitorjem in prodala »družinsko srebrnino«, mnoge so deregulirale trg dela in privatizirale dele socialne države. Kot poudarjata Mitchell Orenstein in Hillary Appel, je v regiji triumfiral avantgardni neoliberalizem, včasih tudi proti nasvetom mednarodnih finančnih institucij.
Kaže, da jim monetarna neodvisnost od ECB sploh ni bila v pomoč v boju proti finančni krizi. Po besedah Marka Blytha so Romunija, Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva in, vsaj glede finančnega sektorja, Madžarska »razvile edinstven model ekonomske rasti, ki je temeljil na velikih tujih naložbah, še večjem zadolževanju v tujini in na ekonomskih institucijah, ki so bile odprte pritoku denarja in odtoku ljudi. Problem tega modela rasti je bila izjemna občutljivost na zunanje šoke zaradi visoke stopnje odvisnosti od transnacionalnih kapitalskih tokov, nagnjenja k velikim primanjkljajem na tekočem računu in kronično slabim izvoznim rezultatom.«
Članstvo EU je bila odlična priložnost za avstrijske, francoske, nemške, švedske in celo grške banke, ki so odkupile nad 80 % bančnih sektorjev v vzhodni Evropi. Ne samo, da tuje banke niso vlagale v lokalno infrastrukturo, temveč so tudi ponujale poceni posojila, denominirana v tujih valutah. To je bil recept za finančno srhljivko, saj so zahodne banke de facto privatizirale celotno ponudbo denarja v teh državah. Ko je udarila kriza in dolgo pred grškimi in irskimi memorandumi, so Madžarska, Latvija in Romunija podpisale sporazum s trojko, ki je zahodne banke zavezoval, da obdržijo svoja sredstva v vzhodnih podružnicah le, če se vlade teh držav zavežejo k skrajnemu varčevanju. Sledilo je opustošenje javnega sektorja, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ter izobraževanja. To je povzročilo tolikšno socialno škodo, da so bili v primerjavi s tem Janševi rezi leta 2012 malodane smešni.

Prihodnost: za optimalno finančno območje

Največji problem, s katerim se trenutno sooča evroobmočje, je politična volja, da bi dokončno spremenili EMU v optimalno finančno območje (posodobljena verzija teorije OVO, ki jo na primer zagovarjata Erik Jones in Geoffrey Underhill), ki bi lahko kljubovalo naslednji krizi in izkoristilo potencial gospodarske rasti.
Raziskovalci Bertelsmann Stiftung in Jacques Delors Institute so leta 2016 pripravili poročilo, v katerem so izpostavili pet ključnih šibkosti evroobmočja. Prvič: evropske vlade se preveč zanašajo na intervencije ECB. Te so bile mišljene kot izredni posegi, da bi pridobili čas za globoke domače in nadnacionalne reforme, ki pa niso bile izpeljane. Drugič: države članice imajo na razpolago malo fiskalnega prostora za morebitne proticiklične ukrepe. Obenem EU še nima učinkovitih inštrumentov za stabilizacijo evroobmočja. Tretjič: manevrski prostor za nov krog reform v državah članicah je vse bolj omejen, ker smo že zapravili večino političnega kapitala. Četrtič: obetavni novi projekti, kot sta bančna unija in unija kapitalskih trgov, so še vedno v začetni fazi. Dolgoročnejši projekti, kot je na primer integracija enotnega trga za storitve, so komajda napredovali. Izpostavljenost tveganjem pa je visoka in prilagodljivost evroobmočja omejena. Končno pa je vprašanje, ali bodo v primeru nove krize finančni trgi verjeli v odločenost evropskih članic, da solidarnostno delijo tveganja in suverenost. Glede na to, da je evro iz prepada rešila ECB z nižanjem obrestnih mer in nakupom državnih obveznic, medtem ko nadgradnje EMU skoraj ni bilo, ali lahko upamo, da bodo evropski voditelji dovolj odločno storili »whatever it takes«?
Poleg tega se stopnjuje politična napetost: brexit, bromance med Trumpom in Putinom, volitve v srcu evroobmočja, na katerih bi lahko zmagali Marine Le Pen, Geert Wilders, Beppe Grillo ali Matteo Salvini, in na katerih bo Alternative für Deutschland zasedla kopico sedežev v Bundestagu, kot tudi odkrita vojna med Wolfgangom Schäublom in Mariom Draghijem kažejo, da ni mnogo časa na razpolago. Kot v svojih člankih opozarja Mojmir Mrak, bo zaradi političnega pritiska – v mislih imam med drugim tudi nemške in nizozemske Wutsparer, tj. jezne varčevalce – ECB vse težje zagovarjala svoje izredne intervencije. Pozitivno je zgolj to, da v Sloveniji in drugje evro še vedno uživa visoko javnomnenjsko podporo; nikakršnega navdušenja zanj ne kažejo le države članice izven evroobmočja.
Treba bo torej ukrepati energično, vendar postopoma, saj političnega kapitala za velikopotezne reforme preprosto ni. Bertlesmann in Delors predlagata tri reformne faze. Prvičo: vzpostavitev kompleta prve pomoči (krepitev evropskega mehanizma za stabilnost, bančne unije in makroekonomske koordinacije), ki ne zahteva sprememb pogodb EU. Drugič: konvergenca in rast s pomočjo usmerjenega programa strukturnih reform in celovite pobude za naložbe. Tretjič: dolgoročna nadgradnja evroobmočja v pravo EMU z ustanovitvijo delne fiskalne unije in institucionalizacijo podpore s strani držav s plačilnobilančnimi presežki.
Slovenija lahko odigra majhno, a pomembno vlogo v teh predvidoma težkih pogajanjih: v Evropskem svetu, v evroskupini in seveda v ECB, kjer imajo naši predstavniki isto volilno težo kot vsi ostali. Končni cilj je vreden poskusa: če bomo v prihodnosti res postali prava monetarna unija, bomo imeli od tega koristi vsi, ne samo jet set in magnati.